Članek
Izbruh omejenosti, skrivanje sebe pred svetom
Objavljeno Nov 14, 2014

Vso svojo lepoto skrivam globoko v sebi. Mišice skrivam pot kupi maščobnih blazinic. Nasmeh pod namrščenim obrazom, katerega napadajo prve gubice. Naravno barvo las pod umetno dodano barvo. Svoje srce skrivam globoko, globoko v sebi, ter ga varujem s trdimi besedami, žalitvami, neprijaznostjo. Ampak to nisem jaz. Jaz sem nežna deklica, ki potrebuje nežnosti, ki potrebuje objeme, v katerih bi se stopila. Potrebuje toplino, da bi stalila led, kateri me obdaja. Ne, nisem groba, nežna sem, vendar se z vso grobostjo borim proti sebi in celemu svetu.

Solze skrivajo moja čustva, katera ne pustim na plan. Lenoba in moja počasnost skrivata ves potencial, ki je v meni, ki se skriva globoko v meni. Ne verjemite mi ko rečem, da sem neumna. Ne, nisem neumna, preveč pametna sem za ta svet in zato me nihče ne razume. Skrivam vso svojo inteligenco, nočem je kazati. Zakaj bi jo kazala, komu na čast? Ali bom od koga kaj dobila, če bom šla na teste, kateri merijo inteligenčni kvocient. Kaj je to sploh inteligenca in ali se jo sploh lahko izmeri? Kaj je to, kar se meri? Ljudje so inteligenti, vsi ljudje so inteligentni, sploh tisti, ki so prosti, svobodni, ki lahko raziskujejo, so v naravi, se gibljejo po svežem zraku. Inteligenca je to, da si iz veje z listi narediš senčnik ko ti je vroče in z velikim listom dežena (vsaj mislim, da se mu tako reče) naredi dežnik. Inteligenca je, da vidiš stvari, katere drugi ne opazijo. Ne, tukaj nimam v mislih prividov, tu mislim na zrele gozdne jagode pod grmom, ptičje gnezdo na veji, ter take malenkosti. Prav tako je inteligenca to, da se znajdeš z vsem kar v danem trenutku imaš pri sebi, da ustvarjaš nove stvari ali ko vidiš nek izum, ga poizkusiš narediti tudi sam. Inteligenca je povezanost z naravo, rastlinami, živalmi in ljudmi, so čustva, razmišljanje, učenje in poučevanje, kupovanje in prodaja. Inteligenca je živeti tako, kot želiš sam.

Ampak jaz vse skrivam. Skrivam kakšna sem. Veliko ljudi misli, da me pozna. Pa me res? Ali veste katera je moja najljubša barva? Kaj je zame najbolj pomembno? Kaj imam rada in kaj sovražim? Jaz nisem moja čustva in moje otročje obnašanje. Jaz nisem moje govorjenje, da bi rada umrla. Jaz nisem nekdo, ki se rad prepira. Jaz sem preprosto človek, preprost človek. Pišem, dajem vsa moja čustva iz sebe, se vam razgaljam, ampak to nisem jaz. Jaz sem popolnost, sem skupek. Ne, ne razumite me narobe, nisem popolna, ampak sestavljena iz več majhnih koščkov in šele ko sestavite vse koščke dobite popolno mene, drugače imate samo del mene. Mogoče del mene, katera igra stransko vlogo. Da, tudi igralka sem, in včasih dam iz sebe druga čustva, ne ravno tista, ki se resnično nahajajo v meni. Lahko vam govorim, da sem srečna, vendar globoko v sebi jočem. Lahko sem videti nesrečna, ampak sem v resnici samo utrujena in v sebi žarim od sreče. Včasih ljudje namenoma skrivamo svoja prava čustva, spet drugič pa jih pokažemo v vsej njihovi veličini. Ampak jaz sem kar sem in taka bom za vedno, čeprav me boste sovražili še naprej, me ignorirali, ko vam zastavim vprašanje, me imeli radi in me hkrati sovražili, ker sem tako preprosta, tako drugačna, tako nevsakdanja, tako nedoločljiva, no ne vem kakšna sem v vaših očeh. Vendar vedite, da jaz ne morem sovražiti nikogar. Lahko sem jezna, vendar ne morem sovražiti. To je obenem dar in prekletstvo, je usluga in ja, včasih bi tako rad koga sovražil, ampak ne pomaga nič. Kaj ti bo sovraštvo? Z njim delaš tako sebi kot tistemu, ki ga sovražiš škodo. 

Zadnjič sem napisala v zgodbi, no v Egotripu, da sem se odločila in se bom spremenila. Mislim, da mi uspeva, saj sem že naslednji dan odšla do frizerja in se ostrigla, ter si dala pramena. Prav tako sem bila kljub vsemu slabemu, ki nas ej doletelo v enem tednu večino časa vedra in pozitivna. Vendar tega ne morem več. Toliko negativizma okoli mene, pa še utrujena sem od vsega. No, pač hodim prepozno spat, potem se kar naprej zbujam preko noči in še zjutraj kar zgodaj vstajam. In to pusti nek svojevrsten pečat na tebi. Pač si utrujen in se nekako ne moreš naspati, čeprav ne vem kako spijo ljudje, ki že več kot en teden niso normalno spali, saj jim voda poplavlja hiše. Vse se je rešilo, tudi to se bo. Letos je moje najtežje leto in nekako bi ga najraje izbrisala iz spomina. Celo življenje do sedaj bi najraje izbrisala iz spomina. Da, včasih je to najbolje in najbolj enostavno. Bišeš stvari, dogodke, vse. Sama sem izbrisala veliko dogodkov, vendar negativni dogodki ostanejo, zakaj samo negativni, mogoče ker takrat je v telesu ogromno adrenalina, ma saj je tudi v pozitivnih dogodkih ga. Ne vem, brišem svoje življenje in dogodke. Najraje bi zbrisala popolnoma vse, vendar se ne da in tako kot jaz s seboj, boste morali tudi vi z mano shajat, če boste pač hoteli. Vendar vedite, da če ej velika želja, so v kratkem času možne velike spremembe in včasih se ne kažeš tak kot si. Zato spoznajte sami človeka, ne poslušajte drugih, saj imajo vsake oči svojega malarja in nekateri ljudje se pač ne razumejo in se nikoli ne bodo razumeli, ker so pač tako različni. Zato pa spoštujte vse, imejte radi vse in vedite, da vsi smo se rodili goli in taki bomo tudi odšli, denar ne bo šel z nami, ne skrbite. Prav tako takrat, ko umre telo, umre tudi ego.