Vsakič ko sem vstopila v njeno sobo je imela zaprte oči, saj jih zaradi bolezni ni mogla odpreti, če pa je imela dober dan, je lahko storila tudi to, odprla oči namreč. Takrat mi je zapelo srce in nasmeh mi je šinil na obraz. Ta dogodek je bil tako redek, da se je močno zapisal v meni, vsakič, ko je imela odprte oči, ki so bile sinje modre in tako globoke, vendar tudi tako žalostne. Tega takrat nisem opazila, vendar sedaj, ko čez čas razmišljam o tem, ugotavljam, da so bile žalostne, ne samo majhne, ker niso bile navajene svetlobe. Bila je bolna, zelo bolna, saj je bila 8 let v postelji, kjer je ležala nepokretna, negibna. V njeno sobo sem vstopila vsaj dvakrat na dan, ko sem ji dala jesti kosilo, ter ko sem jo dvignila, ter jo odpeljala v kuhinjo pred televizijo na invalidskem vozičku, da je nekaj časa sedela, da ni dobila preležalnin.

Ob nedeljah je bilo najbolj zanimivo, saj sva poslušali harmoniko, ki jo je imela tako rada. Rada pa je imela tudi pesem Dva novčiča. Takrat, ko je bila harmonika je bila bolj živa, aktivna, premikala se je, dihala globje, videti je bilo, da ji je všeč to, kar sliši. Včasih pa se je zgodilo, da ko je bila po televiziji kakšna komedija, se je tudi sama smejala, čeprav ni videla podnapisov, pa tudi razumela ni tujega jezika. Takrat smo se spogledali in se ji čudili. Sčasoma smo ugotovili, da se mogoče smeji tonu glasu, ali čem podobnem. Nismo se obremenjevali, bili smo veseli, ko smo od nje dobili kakršenkoli odziv. 

To je utrinek, del resnične zgodbe, ki jo lahko doživi vsak izmed nas. Verjetno ne bomo na strani bližnjih, smo pa prav lahko na strani osebe, katera je onemogla in ne zmore ničesar. Takrat bomo želeli, da naši bližnji lepo poskrbijo za nas, tako kot bi mi skrbeli za bližnje, če bi vedeli, kaj se nam lahko dogodi, vendar takrat je vse že prepozno. Oseba, katera je opisana in cela zgodba je resnična, nikomur ne želim, da bi kaj podobnega doživel. Oseba, ki je priklenjena na posteljo je imela Aizhaimerjevo demenco in sicer zadnji stadij. Njena bolezen je zaradi operacije in narkoze v kratkem času zelo napredovala in se je pred 8 leti skoraj ni opazilo, po operaciji pa takoj ni poznala nikogar. Takrat je bil za vse njene bližnje velik šok. Počasi so tud ibližnji ugotovili, da je bolezen imela že dalj časa, čeprav ni bila tako vidna in očitna. Takrat ta bolezen še ni bila poznana med ljudmi, ni bilo toliko govora o njej in nihče skoraj ni vedel kam se obrniti, čeprav so že obstajale skupine za pomoč svojcem obolelih za to boleznijo. Sedaj je tega vedno več in skoraj na vsakem koraku se da zvedeti podatek o temu. Prav tako obstajajo testi. Prav tako pozivam tiste, ki jim ugotovijo, da imajo demenco, da se ne prepričujejo, da niso bolni, saj samo se tega resnično ne zavedate. Ne silite z glavo skozi zid, raje poskrbite zase, da boste lahko še veliko časa živeli kar najbolje. Če skrbite zase, ter drugi skrbijo za vas, je pred vami še kar veliko kvalitetnih let življenja. To je za danes vse, če koga zanima kaj več, na dan s vprašanji.