Nisem idealen človek, saj kdo pa sploh je. Trudim se po vseh svojih močeh, vendar veliko ljudi vidi v meni nekoga, ki ne zmorem nič. Tudi prav, če tako mislijo, samo da jaz vem kakšna sem. Vem, da ne prenesem ljudi, ki mi postavljajo skrite naloge, da me lahko obtožujejo potem, ter mi pripisujejo lastnosti, katere nimam. Če človek napiše, da bi rad nekoga povabil na kavo in če vprašam kdo je ta oseba, nisem lubosumna nanjo, ampak me zanima kaj več temu človeku pomeni, zakaj sploh to objavlja. Pač zanima me, sploh če ta človek še nekaj trenutkov prej napiše ali pa pove, kaj čuti oziroma naj bi čutil do mene. No, to naj bi bil glavni razlog, da naj bi bila sedaj tako žalostna, ker tako kot celo življenje me nima nihče rad. No, jasno, itak, mene nikol nihče ne mara. Nisem jezna nanj, presrečna sem za to izkušnjo, vesela sem, da je vstopil v moje življenje, saj je mi ga pošteno obrnil na glavo in mi pokazal stvari, za katere nisem mislila, da jih vidim, zmore in premorem. Nisem vedela, da lahko čustvujem, da lahko dajam in prejemam ljubezen oz tako močno povezavo in to z osebo, ki jo v resnici sploh nisem poznala, vsaj ne dobro. Bil je del mojega življenja in ga zelo pogrešam. Mogoče se drži za glavo, ko ga kličem vsake toliko časa, vendar upam, da se mi bo oglasil, da bom čutila njegov glas, bila bi takoj pomirjena. V meni je takšna praznina, da je ne morem opisati, kot da bi mi iz mene izbrisali en velik del, ki mi je pripadal, vendar mi v resnici ni pripadal, nikoli, saj je bil njegov. Pogrešam ga, počutim se osamljeno. Prav tega sem se zelo, zelo bala, tega konca, te osamljenosti, zato sem se hotela zavarovati tako, da sem sanjala o poroki, saj bi ga mogoče na tak način privezala na sebe, čeprav sem žal prepozno ugotovila, da sem ga ravno zaradi tega izgubila. Ne smem tega več počet, saj sem si na tak način naredila ravno tisto, česar sem se najbolj bala, izgubila sem ga. Saj vem, da bo nekoč bolje in se bom premaknila iz mrtve točke, zaživela in bila srečna. Vendar trenutno ne vidim tega nekoč, ne vidim ničesar, samo trdno, črno temo, ki se je niti z nožem ne more več rezati. Ves čas mislim samo nanj. Pogrešam ga in na jok mi gre, ker sem sama kriva, da sem ga zapodila stran od sebe. Take, kakršna sem bila, ne bo nihče maral nikoli in takšna kot sem, bom za vedno samska. No, saj to ni nič narobe. Bom pa teta za vedno, čeprav si zelo želim otroke, patnerja, biti srečna. No, bo kar bo, trenutno trpim, zelo trpim in upam, da čimprej pozabim na vse. Mislim, da sem se zaljubila vanj in čeprav sem kar naprej omenjala poroko, sem nekje v sebi čutila, da je prehitro, da to ni to, da še ni pravi čas in ni bilo lepo od njega, da mi je to metal pod nos. Sedaj pa tako ali tako ne bo mi nikoli oprostil, ker sem vse to dala v javnost. Upam samo, da bo srečen, zato se bom umaknila in mu dala popolnoma mir, kot je zahteval od mene pred časom, zato pa sem ga odstranila iz prijateljstva na fb, kot da je to edina merodajna stvar na svetu. Če nisi prijatelj na fb ne moreš biti prijatelj v realnem življenju, kaj šele kaj več. Oprosti mi, če me bereš, ne bom ti več delala sramote, rada te imam in te bom imela, dokler te bom imela v mislih in srcu, kar pa ne bo tako kmalu pozabljeno, vendar upam, da bo s časom resnično manj bolelo. 
Njegov odhod in ignoranca me boli celo bolj, kot me je bolela dedkova in babičina smrt skupaj, več mi je pomenil, resnično ga nisem želela izgubiti, ter ne, nisem bila ljubosumna nanj, ampak pač če ravno omeni lepotičko, s katero se želi dobiti, povprašaš o njej, ali bi morala vse skupaj ignorirati. Kot sem ugotovila, je odgovor pozitiven, da, morala bi njegovo izjavo ignorirat.