Članek
Tista cesta
Objavljeno Oct 03, 2014

Nikoli nisem verjela, da je lahko tako, kot je sedaj. Nikoli si nisem upala pomisliti na nekaj podobnega. Ne morem verjeti kam me je pripeljala pot življenja. Leto se je začelo turobno. Ne samo turobno, zelo turobno. Kot da žled ni bil dovolj je prišla še smrt, ki se še vedno giblje nekje v moji bližini. Sledili so udarec za udarcem. Vmes je bilo nekaj pozitivnih trenutkov, ki pa niso trajali dolgo in kljub temu sem se počutila slabo, zelo slabo. Še vedno se počutim slabo, čeprav sem podjetnica in sem spoznala osebo, za katero upam, da bo kaj več kot ostale osebe. Želim si nekoga, ki bi bil ob meni v težkih trenutkih. Borim se s seboj. Zelo se borim. Upam in želim si nekaj pozitivnega, nekaj, kar bi spremenilo moj pogled na svet.Vendar bolj kot si nekaj želim, večji občutek imam, da do tega ne bo nikoli prišlo. 

Pot življenja me je vodila po različnih cestah, poteh in stezicah. Včasih si človek že misli, da je zašel, ker se je stezica skoraj izbrisala in pride do velike jase, polne različnih cvetlic, gozdnih jagod ali drugega jagodičevja in gozdnhih sadežev. Jasa prekipeva od življenja. Ko pa zapustiš jaso po poti, iz katere vodi najširša pot, že takoj za prvim ovinkom naletiš na pustinjo, na solze, trnje in trpljenje. Tako težko se premaguješ. Najraje bi ostal tam, ker ne vidiš izhoda. Takrat te luč, pogled na lepšo prihodnost bolj moti, kot da bi te vabil in kazal pot, ki vodi naprej. So dnevi, ko ne želiš ob sebi ničesar pozitivnega, ko bi raje videl, da te nekdo ubije, ker ni okoli tebe nič pozitivnega, čeprav si želiš partnerja, otroka, službo, vendar takrat so vse tiste želje nepomembne. V glavi veš, da si sam sebi ne moreš narediti nič, ker nimaš poguma, ter s tem, ko to razlagaš drugim, si želiš, da te uslišijo, da pride kdo k tebi in te usliši tvojih muk in ti zasadi nož dobesedno v srce. Misliš in govoriš samo o smrti in ljudem okoli sebe že presedaš in ti kmalu prično govorit, da se pa ubij, če si tako želiš. Težko je. Res je težko. Pišeš oz pišem kar čutim. Trenutno sem kar dobre volje, vendar nisem prepričana v to. Ravno včeraj sem dobila od ene osebe "obvestilo" na fb, da če ne preneham s smrtjo oz ne, tokrat sem zaradi ljubezenskih težav razmišljala o samomoru, da če ne neham razmišlat in pisat o tem, da bo poslal sprecialiste pome. To meni nič ne pomaga, saj psihiatri bi me samo nafilali s tableti in to bi bilo to. Dokler govorim, ne bom si naredila nič, resnično nič. Ampak so dnevi, ko ne vidim izhoda. Takrat sem tako negativna, so pa tudi dnevi, ko sem taka kot je vreme, vsa sončna in nasmejana. Baje sem spremenjena, moja koža je drugačna na pogled, drugačna naj bi bila. Ampak jaz nekje v sebi še vedno trpim. Borim se sama s seboj, nikomur ne morem se popolnoma zaupat, ker mi ljudje ne verjamejo in tudi ne upam se jim zaupat, ker se bojim, v kakšni luči me bodo videli. Za nekatere nisem normalna, za nekatere sem nekje povprečje, za nekatere pa zelo inteligentna. Sama ne vem kje sem, ker ne vem. Rada bi šla na test IQ, vendar se obenem jih tudi bojim. Kaj če pa res nisem sposobna za nič, kot mi kaže življenje. Kaj če bi bilo res najbolje se vleči v travo in zaspati za vedno, ker je itak tako ali tako vse brez veze in nihče me tako ali tako ne razume. Da, sem ogenj in sem led. Sem sonce in noč, sama sebi sem svoje nasprotje in se borim sama s seboj, ne rabim drugih, ki bi se borili proti meni, sama sebi sem dovolj močan nasprotnik. Saj se trudim živeti in preživeti, iz dneva v dan, iz trenutka v trenutrek, včasih gre, včasih ne, vendar se vlečem in rinem naprej, čeprav ne vidim naslednjega ovinka, ne vidim križišč, ničesar ne vidim. Ne vidim poti, vidim samo cilj. Vsaj v tem primeru sem ga imela. Vedela sem, da bom odprla podjetje do 30.9. enkrat, vendar nisem vedela ne kdaj ne kako in uspelo mi je, no res da je datum uradnega začetka 1.10., vendar vseeno bolje kot nič, sedaj pa samo še privabiti stranke in delati in delati in delati in če samo pomislim na delo mi rata slabo. Ne maram dela, ne maram denarja, ne, to sedaj nisem jaz. Jaz nisem direktorica, jaz nisem človek, ki bi v enem tednu podpisal več papirjev kot prej v vsem življenju, nisem človek, ki bi privlačil ljudi, prej jih odbijam in jaz sem pričela z delom pri katerem imam stike z ljudmi.

In sedaj me tako pečejo oči, da ne morem več gledat. Da, lupljenje čebule in česna ima svoj čar, tudi jok zaradi tega ga ima in še vedno me pečejo oči zaradi tega. Zaradi tega bom sedaj končala ta sestavek, saj je dovolj dolg.