Že nekaj let nisem bila bolna. Zadnja leta je to logično, ker se večinoma zadržujem doma in niti nimam velike možnosti se okužit, razen od mami, ki velikokrat prinese bolezen iz službe, ter je velikokrat prehlajena. Tudi ko sem še hodila v šolo nisem bila velikokrat bolna. Še bol zanimivo pa je, da v vseh 12 letih osnovnega in srednješolskega izobraževanja nisem imela niti ene neopravičene ure. Ampak to sedaj sploh ni pomembno. 

Meni je končno uspelo zbolet, boli me grlo. In mislim, da ne zaradi refluksa in želočne kisline kot ponavadi, ampak me čisto resnično boli grlo. Od začetka meseca sem bila vsa živčna in na trnih, ker sem spoznala nekoga, potem kuhala zanj, v torek pa še kuhanje na Bledu. No v torek, hehe, bolje rečeno v sredo, ker je bila v resnici že sreda, ko sem odhajala iz bleda sem se poslovila tudi od njega. Rekla sva samo par besed in rekel je, da me pokliče naslednji teden. Takrat mi je vse skupaj padlo dol in prenehala sem se sekirat za vse. Nekaj dni sem bila še evforična zaradi Bleda in te čudovite izkušnje, sedaj pa sem napisala še zadnje "poročilo" glede tega in sedaj je resnično pravi čas za bolezen, da se malo spočijem. Sedaj je zadnji čas za to, ker od sedaj naprej ne bom imela več veliko časa, saj bom mogla delat in delat in delat. Sedaj se začne akcija. Sem se pa odločila, da dokler me grlo popolnoma ne preneha bolet, da bom se igrala tiho mašo in ga ne bom po nepotrebnem obremenjevala.

Čeprav, če razmislim, upam, da se nisem okužla po telefonu, saj sem zadnjič govorila po njemu z eno, ki je bila tudi nekaj bolna in prehlajena in pač slabega zdravja. Vsaj zjutraj, ko sem se popoldne slišala z njo je bila že boljša. Saj, kaj pa čš. 

Spomnim se, ko je umrla babica. Vedno sem mislila, da ni nikoli "pravi" čas za smrt, da si ne bom mogla vzeti čas za žalovanje in pogreb, vendar ko je umrla in ko sem pogledala nazaj, sem ugotovila, da je umrla ravno pravi čas, čeprav za smrt ni nikoli pravi čas, ampak upam, da me razumete.

So stvari in dogodki, ko misliš, da ne boš imel čas, če se zgodi kaj nepričakovanega, vendar če se zgodi tisto nekaj, se kar nekako najde čas in to vedno pravi čas in potem gre vse skozi, če ne preprosto pa malo porineš in gre. Včasih potrebuješ tako malo, da se premakne. V ponedeljek, torek in sredo sem bila bol malo na FB. No, saj sem sedaj ponovno veliko na računalniku in pišem objave tu in tam, vendar ne gledam več toliko objave drugih, ampak samo preverim, če je kdo komentiral moje objave in to je to. Prav tako lahko skenslam tudi ljudi. Saj nekaj časa misliš na tiste osebe, vendar kmalu jih pozabiš, nadomestiš, zamenjaš. To mislim na ljudi, ki umrejo, kot na tiste, ki te samo zapustijo. Vse se da če se hoče. 

Mogoče me res vidite, da sem čisto zaljubljena in da sem slepa za vse. Ampak ne, jaz vidim vse, tudi tisto, kar nočem videti. Tudi tisto, kar želim spregledati, kar me moti. Ne govorim o tem kaj me moti, ampak več malenkosti, ko se nabira, več stvari, ki jih opazim in mi ne pašejo, manj je možnosti za kaj več.