V soboto 6.9. smo šli na Visoko v Poljanski dolini na 14. mednarodni festival praženega krompirja. Bilo je super, več kot 100 stojnic iz kar nekaj držav. Prav tako smo dobili pošilko dežja, ki je travnik spremenil v blatno polje, ter vsi, ki smo gazili po njem, smo bili umazani. Jaz sem bila od blata čez kolena. Na festival sem šla z društvom podeželskih deklet in žena iz Cerknice, ki se imenuje preprosto Klasje. Sama sem bila bolj moralna podpora, saj so dame, ki že vrsto let pražijo krompir in se raje nisem vmešavala vanje. Naredile so 3 vrste praženega krompirja in sicer vijoličnega, z bučkami in grenardirmarš. Pri naši stojnici sem poizkusila samo slednjega, vendar je bil od vseh, katere sem poizkusila še kasneje najboljši. Da. Poizkusilo se je lahko iz vseh stojnic in to brezplačno. Da, prav ste slišali, brezplačno. No, kdor je želel je za 5€ kupil keramično posodico, ki je prav lep spomin. Prav tako ni priporočljivo, da od stojnice do stojnice hodiš sam, to pa zato, ker ti dajejo toliko krompirja, da si potem, ko poizkusiš 3 različne krompirje popolnoma sit.

Ker je bilo ogromno obiskovalcev, je krompirja kmalu zmanjkalo. Ker je nam zmanjkalo zelo kmalu in je bilo vse skupaj zelo blatno, smo se odločili, da gremo prej domov, saj je bilo ravno v tistem trenutku lepo vreme. Imeli pa smo problem. Gasilska garnitura, to je miza in dve klopi, ter šotor niso tako lahki, avtobus pa ni mogel priti do nas, ker ga niso pustili, pa še zaparkiran je bil. Zato smo mogli vse znosit do njega. Na srečo smo imeli pri sebi damo, ki rada govori in je prepričljiva, ter nam je od domačina preskrbela samokolnico, tako da je edini moški, kateri je bil kolikor toliko mlad in pri sebi vse to speljal z njo. No, ni speljal čisto vse, nekaj smo tudi same znosile, ženske, na roke.

Z ženo gospoda, kateri je vozil samokolnico sve nosili pod vsako roko eno klop in strumno v koraku korakali. Ne vem koliko časa, ker sem bila spredaj in imam oči samo naprej. Ko sve tako hodili se na 3/4 poti do avtobusa pojavi en gospod in zakriči Maribor. Vpraša naju, če nama lahko pomaga, ker gospa privoli, vzame eno klop in jo nese z nama, ter se pogovarja z gospo. Kolikor sem ga razumela, je naju vprašal zato, ker sve bili oblečeni v roza- vijola oblačila, pa tudi nekaj o joških je sanjal, ampak nič pomembnega. Bil je razočaran nad organizacijo dogodka, ker je bilo rečeno, da bo prevoz, potem pa ga ni bilo, ter še nekaj malenkosti. No, srečno smo prišli do avtobusa in odložili klopi, sama pa sem šla nazaj pogledat, če je potrebno še kaj prinesti do avtobusa. Ja, imela sem kar dober športni dan.