Pa se pogovarjam z eno osebo moškega spola po telefonu. Govoriva ravno o horoskopu pa da bi se dobila na pijači, ko povem, da se bojim tega, da se bojim zmenkov in hoditi z ljudmi na pijačo. Pove mi, da pa on ni tak. Saj vem, da ljudje niso taki, samo ker sem imela slabe izkušnje v preteklosti se bojim hoditi s tipi na zmenke in pijačo. Že najdem kak izgovor, da mi ni potrebno iti. Ker je bila oseba, s katero sem govorila ravno v gostilni, mi pove, da ima tam dve natakarci, kateri se ga bojita. Sami pri sebi baje si mislita, kaj pije, ali me gleda, kako grdo me glada,... Potem on reče, da on ne gleda grdo, da ima samo velike oči. Takrat v glavo pride mi misel, lev- levčki naj bi imeli velike oči, vendar on ni lev, mi je malo pred tistim povedal. Ne vem zakaj, vendar v tistem trenutku padem v nepredstavljiv smeh. Že dolgo se nisem tako smejala, da nisem mogla niti dihat, ne samo to, solze so mi celo pritekle iz oči. Zaradi mojega smeha se je tudi on pričel smejati, ter me vsake toliko časa vprašal, če sem še živa. Nisem mu mogla odgovarjat, ker sem se preveč smejala. Potem pa kar naenkrat STOP, rdeča luč. Pomislim, kdaj sem se nazadnje tako smejala. Spomnila sem se. Pravijo, da je zehanje nalezljivo, no tudi smeh je nalezljiv. Ko se je babica, ko je bila še živa smejala, sve imeli včasih smejalni maraton. Najprej ona, potem pa jaz njej, ker je imela tako smešen smeh. V zadnjih mesecih, ko ni mogla več toliko požirat je tudi velikokrat kihnila. Takrat je bila šele smešna, ko je "pokala face" une smešne, ki se jih vidi tudi na fotografijah, ki se jih najde na spletu, ko je človek brez zob. To res ni bilo smešno, vendar sem se ji mogla smejati. Ko sem se spomnila na ta smeh z njo pa so ponovno pričele teči solze žalosti. Da, pogrešam jo. Bolj kot si mislim, jo pogrešam. Tudi sedaj, ko pišem te vrstice mi silijo solze na oči. Tako prazna sem. Včasih čutim tudi tako praznino, ko si zaželim partnerja, ali otroka. Želim si nežnosti, crklanje, objemov, da se mi nekdo posveti, da je z mano in ob meni, ko to najbolj potrebujem, ko si nekoga resnično najbolj želim. Ko sem se nehala smejati, sva rekla še nekaj besed, se počasi poslovila in prekinila pogovor. Takrat sem pogledala na uro, ki je kazala 22:22. Nekateri bi rekli, da ej to nek znak, spet drugi, da ni nič posebnega, vendar mene nekako pivlačijo številke, ki se ponavljajo, so zrcalne ali kaj podobnega.