Zarobutnila je z vrati. Nikogar ni hotela več poslušati. Vzela je kladivo in pričela tolči z njim po mizi. Ko je končala s trenjem orehov, je še ločila jedrca od lupin. Še vedno jih ima premalo, si je mislila sama pri sebi, ter pričela iskat pehar, kamor bi dala še orehov, katere je nameravala iti iskat. Ni ga našla. Vseeno je odšla ponje. Jih bo pa dala v predpasnik si je mislila. Da, nosila je predpasnik, saj ji je tako ugajalo, vendar ni bila v krilu, kot so bile nekoč kmečke gospodinje, ampak v hlačah. Tako je lahko splezala tudi na lestev in ji sosedovi faloti niso gledali pod krilo. Že tako ji zaradi predpasnika niso dali miru. V enega izmed njih je bila rahlo zagledana. Pri sebi je pravila, da ji je malo všeč, drugim, da je tipčki ne zanimajo, vendar se ji je od daleč videlo, da je močno zacopana vanj. Tako je to pri maldih ljudeh. Odšla je na podstreho, kjer so se sušili še lanski orehi, katere je na skrivaj pobirala in jih nosila sušit. Sem ni hodil nihče. V predpasnik si je nabrala nekaj pesti orehov, ne preveč, da bi se posipali iz njega, obenem pa ne premalo, saj se je bala, da jih bo še vedno imela premalo, ker je bilo veliko orehov piškavih in črvivih, torej v njih ni bilo jedrc ali pa so bila le ta zelo slaba. Hotela se je malo razvajat, preden pridejo drugi domov iz njive, no saj ravno zaradi tega so se skregali. Ona se je imela za pravo mlado damo, ki je samo najboljše dobro zanjo. Ne prenese dela, smrad izven hiše v bližini hleva se ji zdi nevzdržen, čeprav je sama nora na meso. Ne, ne, ta picajzlasta gospodična, katera je mislila, da se svet vrti okoli nje, je za dobro hrano šla tudi v blato in celo je trla črvive orehe. Samo, da je nasprotovala svojim domačim, ki so jo tiho in brez besed prenašali, saj so vedeli, da ne bo več dolgo živela na kmetih. Vseskozi si je želela obiskati Pariz. Gledala je revije in kataloge, sanjala kako se sprehaja po mestu, spoznava jezik, ljudi in njihovo kulturo, čeprav je veliko že vedela.