Danes je dan za jok. Ob vsaki besedi me kot da bi me oblili s škafom vode oblije jok, ter debele solze tečejo po licih. Ne zmorem, ne zmorem več tega sama. Nimam roke, ki bi mi ponudila pomoč. Tista roka, za katero pa upam in si želim, da bi mi pomagala, me spravi v še hujši jok, še v večjo žalost, še v večjo nemoč. Ne pomaga delo, ne pomaga niti svež zrak. Niti prenažiranje, niti kolesarjenje. Nič mi ne pomaga.

Trenutno gledam del zahoda, kjer ponavadi pozimi zaide sonce, vendar danes je tam rdeče. Verjetno so tam rdeče obarvani oblaki in svetloba žari še na naš konec čez hribe, oz hribovje Javorniki. Lepo je, vendar se mi ne da iti fotografirat, raje vam povem kako drugo zgodbo.

Pred dnevi sem pisala o drveh na koncu sosedovega vrta. No, do njih se da priti tudi peš po potki, ki vodi čez sosedom travnik in se hodi samo po tisti potki. No, se je hodilo, dokler niso pokosili sosednja travnika, sedaj raje hodim tam. Danes se vračam od drv poti domu, vsa v solzah, saj ni pomembno zakaj. Tako objokana hodim na drugi strani istega travnika kot mami pred mano. Kar naenkrat se ustavi, se pripogne in nekaj gleda. Potem vstane in gre naprej. Čez čas se ustavim tudi sama. Doživim šok. Ne morem verjeti svojim solznim očem. Daleč najvišja se mi smeji tam nad pred tednom pokošeno travo štiriperesna deteljica. Ne morem verjet svojim očem. Pokleknem na eno koleno, se priklonim čisto k njej in jo z ustnicami odtrgam. Pravijo, da ti tako ne prinese nesreče. Tako lepo se je odtrgala, sploh ne morem verjet. Obdržim jo v ustih, vstanem in jo grem pokazat našim. Takrat pa mami, saj drugega ni za pričakovat od nje, izjavi, da bo mi mogoče pinesla srečo pri iskanju šihta. Pa kaj njo to briga, pusti naj me pri miru in živi svoj lajf tko, kot ga je do sedaj.

Zvečer sem šla tudi do njive s kolesom na večerjo. No na kumare, katere so šele zdaj nam pričele rasti. No, ko sem prišla nazaj h kolesu, sem na podplatih imela vsaj 1cm zemlje. Zato sem se sezula in stolkla blato iz čevljev. Tukaj je nekaj fotografij iz moje današnje krožne vožnje. Pa prenehat moram s pisanjem, saj ne znam več tipkat.