V zadnjih dveh dneh sem dobila od dveh ljudi namig, da naj nadaljujem s pisanjem moje knjige, katero sem za nekaj časa postavila v kot. Zato sem se danes odločila, da nadaljujem. To je zadnje dokončano poglavje, če boste želeli prebrat vse, boste morali počakati, da izide knjiga.

... Končno so prazniki mimo in jaz sem skoraj pripravljena, da pričnem z dokončanjem mojih prostorov. Med prazniki sem veliko naredila, pa še pomoč prijateljev mi je prišla prav. Ne vseh prijateljev, samo res ščepec najboljših, ki so največ vedeli in so po nesreči zvedeli, kje se nahaja moj prostor. Mogoče pa niso po nesreči, ampak so vohunili za mano. Nihče mi noče tega povedat, ne veliko, ne malo. Vendar niti ti prijatelji ne vedo vsega točno, kaj bo nastalo. Vedo, da bo noter moj posel, ter da bodo na otvoritvi videli in izvedeli vse. Nekateri so že blizu, da bo tu noter se kuhalo, kaj in kako pa ne preveč. Nujno moram prelepiti izložbena okna, da ne bodo nepovabljeni gostje pred otvoritvijo gledali notri. Haha, mučila jih bom. Vabila sem poslala. Tik pred otvoritvijo pa še prilepim nekaj plakatov na izložbena okna, da bodo vedeli, da se nekaj pripravlja. Kako težko je zadrževati to skrivnost. Na vabilu je tudi naslov in vedno več ljudi, katere sem povabila, je pričelo hoditi in gledati kaj se dogaja. No, počasi bom morala odkrivat tančico skrivnosti, vendar bom mogla počet to ravno dovolj hitro, da bo potešilo njihovo željo in obenem ne razkrilo preveč. Mogoče kakšna fotografija kje ne more škodovati. Taka fotografija, ki obenem pove veliko in zelo malo. Ojej, moram kupiti tudi zavese, take, ki preprečijo, da pridejo sončni žarki v prostor, kadar jih ne potrebujemo. Obenem pa bi si želela, da je dovolj svetlo noter, tudi če so spuščene oziroma zagrnjene. No, na hitro rečeno, potrebujem čudežne zavese. Ko so zagrnjene se tudi ne sme videti noter. Vsaj preveč se ne sme videti. Morala bom iti v nabavo zaves. Premišljujem ali bi šla takoj, ali naj še postorim najnujnejše stvari. Odločim se, da me vse nujne stvari bodo počakale, zato se odpravim proti vratom. Primem za kljuko, odprem vrata, gledam kakšen je prostor, ter počasi stopam skozi vrata. Kar naenkrat začutim nekaj, eno energijo, eno stvar, občutek imam, da je nekdo pred menoj, ter obrnem glavo v smer v katero hodim. O ne! Skoraj sem se zaletela vanj, seveda pa sem se ustrašila in tako zavpila, da si je mogel zatisniti ušesa. Takoj sem se mu začela opravičevat, on pa se mi je nasmehnil in rekel, da je opravičilo sprejeto. Vprašam ga, če mu lahko kaj pomagam, on pa, da ni potrebe, da se je zgubil in išče določeno osebo, ki pa jo v resnici sploh ne pozna. Prične brskati po žepih in nekaj iskati. Po nekaj paničnih izbruhih se končno nasmehne in na plan potegne listek. Na listku pa je naslov. Moj naslov! Ojej, kdo pa je ta oseba zdaj? Pokaže mi listek in vpraša, če vem, kje je ta stavba. Povem mu, da jaz živim na temu naslovu, ter upam, da ne išče mene. Čeprav ni tako slab, prav simpatičen je. Ko pridem k sebi od šoka se zavem, da sploh ni tako blizu naslovu na listku. Vprašam ga, kako je to mogoče, saj je zataval kar daleč od naslova na listku. Rekel je, da je včasih na temu naslovu živel en fant, katerega je pred leti poznal. Mislil je, da še vedno živi tam, vendar je prepozno izvedel, da sedaj študira v tujini. Takoj sem pomislila na sina od lastnice mojega stanovanja. V mislih sem se spomnila nanj in upam, da se mi niso med razmišljanjem preveč zasvetile oči, saj bi si lahko moj sogovornik lahko še kaj narobe predstavljal. Vprašala sem ga, zakaj ni na tem naslovu, ko se prične tepsti po glavi in ponovno iskati nekaj po žepih. Najde še en listek. Moje vabilo. Kako je prišlo do njega, saj ga nisem povabila, ker ga ne poznam. Pove mi, da je bil prej pri meni doma, seveda, iskal je sina od lastnice mojega stanovanja. Ker pa je bil na vratih drug priimek, je pozvonil pri sosedih, kjer je zvedel, da sedaj v tem stanovanju živi ena punca, ki pa odpira podjetje, ter so mu dali moje vabilo, da me najde. Kajti mislili so, da vem jaz kaj več kot oni. Povedala sem, da sem jaz oseba, katero išče, se mu predstavila, ter ga povabila na pijačo, v isti sapi pa sem mu povedala, da se mi mudi, ker sem se namenila kupovat. Odšla sva do bližnje gostilne, se usedla, naročila in si povedala vse, kar je bilo potrebno. Skoraj sem mu ponudila možnost, da lahko prenoči pri meni, ko je povedal, da živi pri starših nedaleč stran, saj je tudi on živel v tujini kar nekaj časa in si bo sedaj počasi moral poiskati prostor, kjer bo živel, ter tudi službo, katero ima že skoraj obljubljeno. Sama pri sebi pomislim, da pa gre to pri njemu zelo hitro. Kljub prijetnemu pogovoru pogledam na uro, in ugotovim, da sva se zelo zaklepetala, ter da se mi počasi že mudi, saj moram najti trgovino in izbrati zavese, katere nujno rabim čim prej. Nevede ga povabim s seboj in on spejme vabilo. Ojej, kaj pa je danes s temi tipči, ki so tako prijazni, da gredo še v šoping s teboj. Nič, skupaj greva po kraju in kmalu najdeva trgovino, v kateri prodajajo ravno tisto kar potrebujem. Vstopiva, takoj stopim do prodajalke in vprašam, če imajo točno take zavese, kakršne si želim in začuda jih imajo. Naročim jih, ter jih takoj dobim, odrezane po meri. Danes pa mi gre vse od rok, odkar sem ga srečala. On je moj srečni gumbek, ki hodi poleg mene. Kako se to zanimivo sliši. Po ekspresno uspelem nakupu se vrneva do mojega prostora, prosim ga, če lahko ostane zunaj, saj mora vse kar se dogaja noter ostati skrivnost. Mojo željo je upošteval, sama pa sem zavese odnesla noter, ter povedala delavcem, kateri so že zaključevali, da naj jih še obesijo, ter povedala kako. Sama sem odšla, ter upala, da mi jih bodo obesili pravilno. Skupaj z njim odideva do mojega stanovanja, vendar, ker je on doma nedaleč stran, se posloviva že prej, vendar ga vseeno povabim za vikend na kosilo k meni. Upam, da bo prišel...