Mečem masko za masko iz svojega obraza. Z nobeno se ne morem poistovetit, nobene ne morem obdržat predolgo. Ko pridem do prave sebe, hočem tudi to dati iz obraza. Ker ne uspem, si ponovno natikam nove maske na obraz, dokler jih nimam preveč in jih ponovno mečem dol. Včasih si dam tudi tuje maske na obraz, take maske, kakršno me vidijo drugi, kakršno bi me radi videli drugi. Tudi te maske vržem stran, vendar ne tako hitro kot svoje, saj če me vidijo drugi tako, kakršno masko mi dajo, potem že moram biti taka. Pokveka ničvredna. Igram se z maskami, enkrat dol, drugič gor. To je vse življenje. Včasih si nataknem tudi rožasta očala, da vidim, kako je svet čudovit, vendar ponavadi imam na sebi temna očala, da vidim cel svet v temi, da vse je brez veze, brez sonca in brez izhoda. Blodim po suhih puščavah brezizhodnih idej, katere si zabijem v glavo kot glavno vodilo v mojem življenju. Nič ne teče tako, kot si zadam. Zato zamenjam masko, dam si primernejšo, tako, kjer ni videti in zaznati čustev, kjer so na njej samo oči, nos in usta, ostalo je praznina. Taka praznina, zeva tudi v mojem srcu. Ničesar ni tam, ničesar ne čutim do nikogar. Jeza, ja mogoče, tudi nasmejim se kdaj pa kdaj, ja spet nova maska, katera ni povezana z mojimi pravimi čustvi, z njimi tam noter, ki so v mojem srčku, no ki jih ni v mojem srčku. Jok, samo to mi še pride na misel, da se izjočem, da izjočem vse maske iz sebe in tudi moj pravi obraz bi rada izjokala, nočem biti jaz jaz, saj jaz sem niče in če se izjočem bom postala nepomembna lužica, katero bo nekdo pobrisal in me že ne bo več na spregled. Kot nevihtni oblak, ki izprazni svoje nedrje polno dežja in s tem izgine tudi sam. Taka sem jaz. Praznina, nič, niče, nihče. Nihče me ne bi pogrešal in mojega jamranja. Nikogar ni, ki bi mi videl v moje srce in mi rekel, da to srce ni moje, da naj ga še iščem, dokler ne najdem pravo srce, polno čustev, ljubezni in objemov, kateri mi tako primanjkujejo. Tudi če najdem nekoga, s katerim bi si delila radost življenja, bi mi še vedno nekaj manjkalo, to pa je tisto nekaj, kar je vse. Tista pikica, ki je del mene in bo postala svoj jaz, svoje telo, duša in mišljenje. Združitev dveh oseb v tretjo najčudovitejšo in najpopolnejšo osebo, ki je sama po sebi popolna celota. Da, moja velika želja je imeti otroka. Jaz, ki se še sedaj v svoji starosti obnašam kot otrok, bi rada otroka, katerega ne morem preživeti, ker niti sebe ne bi mogla preživeti. To je to. To sem jaz. Maska na maski z masko in z veliko neuresničljivimi željami, katerih se še dolgo ne bom mogla niti dotakniti, niti pomisliti nanje, kaj šele resnično uživati v uresničevanju teh želj.