Nisem prepričana, da je to to. Ne vem če bi hotela to narediti, vendar moram. Ne morem spremeniti nekaj, kar sem toliko časa obljubljala, moram iti naprej, moram. Čeprav ni pomembno ali naredim ali ne, stvar bo ista, ampak moram, moram iti naprej, moram se odločiti in narediti še en velik korak, en skok. No saj vem, da vam ni jasno o čem pišem, tudi meni ni. Nekje se zgubljam v svojih mislih, katere prinaša in odnaša veter tako hitro, da jih pozabim, če jih sproti ne zapišem. Drugače pa sem govorila od odprtju podjetja. Trenutno nekako moja ideja počiva, že konec tedna pa pričnem z akcijo, mega akcijo. Naredila si bom reklamo, nagradne igre z zanimivimi nagradami in še veliko, veliko več. Vem, da mi bo šlo, veprav nisem zatrdno prepričana kako bom dobila stranke, ker sem na dveh koncih in ljudje so čisto neresni, no, saj tudi jaz včasih nisem preveč resna, ampak nekaj komplicirat za brez veze ravno ni treba na strani, na kateri pišem resne stvari. Pod to objavo me lahko tudi zakoljete z besedami, mi je tako ali tako vseeno. 

Zdaj zgubljam voljo tudi za to pisanje. Parkrat sem že dobila komentarje v stilu, da sem nadarjena za pisanje, da sem pisateljica, ter tako naprej in nazaj. Glejte. V osnovni šoli smo mogli vsak teden napisati spis, ki se je raztezal čez kar nekaj strani v malem črtastem zvezku. Ponavadi mi je s pisanjem pomagala mami, saj sama nisem imela idej za pisanje. Vendar ko sem prepisovala te spise so se mi ti dolgi sestavki zasidrali v možgane in že v srednji šoli, ko smo morali pisati kratke sestavke, ne dolgih spisov sem uspela napisati dobre in zanimive spise, in potem je bilo vedno bolje. Sedaj pa pač napišem kar mi leži na duši, kar moram dati iz sebe. Opazila sem, da vam je všeč preskakovanje, ko iz ene teme preskočim na drugo, vendar le to ne zgubi tiste zlate nitke, katero se brede v zgodbo. Tukaj če preskakujem teme, in sicer če so teme nepovezane naredim raje odstavek. Odstavke pa delam tudi če so sestavki dolgi in bi se ljudje sredi branja zgubili. Lažje je prebrat več krajših odstavkov kot enega dolgega. Vsaj pri meni je tako. Pav tako so meni tudi ljubše pesmi, katere so po kiticah, se mi zdi, da se jih lažje prebere, ter ti gredo hitreje v uho.

Če še kdo ne ve, tudi sama pišem pesmi, katere večini niso všeč, ker niso take, kot se jih je učilo pisat v šoli. No, prvo pesem sem napisala v osnovni šoli. Še zdaj sem ponosna nanjo, prav tako še na eno drugo, katero sem napisala kasneje. Da, znam veliko stvari, tudi take, katere mi ne bi nihče pripisal, vendar je še vedno moje najljubše opravilo spanje, nato pa prehranjevanje. No, to je to za zdaj, se beremo v komentarjih in še tekom dneva, če napišem še kako objavo, če se mi bo ravno dalo pisati.