Šelestenje rjave trave v vetru, ki kliče na pomoč. Vsa trava valovi in se priklanja, kot da bi nekoga pozdravljala. sonce posije nanjo, da se mi zlato zasveti. Kako je ta iluzija, ta privid čudovit. Nemorem nehati gledati to pozdravljanje množice, ki vsa zlata žari v sončni svetlobi. Ustavim se, obnemim. Tudi sama bi si želela, da em ljudstvo tako pozdravlja, tudi jaz si želim biti slavna in bogata, da me bo ljudstvo pozdavljalo in se mi klanjalo kot trave v vetru. Tudi jaz si želim. Umolknem. Kaj si želim? Pomislim. Zakaj si želim biti slavna in bogata? Ali zato, da bodo me ljudje obrekovali, me fotografirali v kočljivih situacijah, se mi smejali. Ne, tega si ne želim. Da, rada bi bila v nekaterih stvareh vzor mladim, no saj sem sama še mlada, torej ne morem reči mladim, mogoče mlajšim od sebe, ali pa kar najstnikom. Rada bi pokazala dugim, da če se želi, da se zmore vse. Ampak ne. Jaz nisem taka. Dovolj imam vsega, nočem tega več gledati. Zakaj bi se trudila za nekaj, kar je nemogoče narediti, zakaj bi spreminjala svet, katerega ne morem spremeniti. Vendar če pomislim malo bolje. Kdo pravi, da ne morem spremeniti sveta. Dve misli sem slišala že in ju bom tu citirala. Prva je: "spremeni se sam in svet se bo spremenil" druga pa "če misliš, da si premajhen, poizkusi zaspati s komarjemv sobi". Da, dovolj velika sem in dovolj močna, da spremenim in sebe in svet. Vendar ne, nočem, da mi svet leži pod nogami, se mi klanja, hočem, da ljudje, ki mislijo enako kot jaz, stopajo strumno z mano, z ramo ob rami, vsi ponosni, da smo skupaj uspeli, da smo spremenili svet. Hočem prijatelje, ki me podpirajo in jaz podpiram njih, ne ljudi, ki so z mano ker sem znana ali zaradi tega, ker bi to koristilo njim. Vednar tu se zatakne, saj je malo ljudi takih, ki jim ne gre za njih, ampak za ljudi, za ljudstvo. Vendar kako prepoznati take ljudi? Težko, skoraj nemogoče, vendar obenem čisto preprosto ko se zverziraš, vendar jaz nisem zverzirana, jaz nisem zverzirana v ničemer. Sem le nekdo, ki ima velike sanje in si jih upa sanjati. Čeprav ima veliko ljudi velike sanje in jih sanja, vendar ne naredijo tistega malega koraka, ki sanje spremeni v realnost, ki naredi ogromen premik. Tak korak potrebujemo vsi, ne samo jaz in ti, vsi. Vendar nihče ne pozna tega koraka in obenem ga poznamo vsi. Je pogum, da naredimo nekaj, kar nam na začetku ni všeč, da stopimo iz svoje cone udobja, da se ne počutimo najbolje, potem pa se iz dneva počutimo bolje in smo kmalu veseli, da smo naredili ta težak korak. Vsi bi morali narediti ta korak in kmalu bi živeli drugače. Vendar ta korak ni odhod v tujino, ta korak ni strinjanje s temsistemom, ta korak je, da spremenimo ta sistem po svoje tukaj in zdaj s tem kar imamo.