S  študijem na Teološki fakulteti sem začela plast za plastjo čistiti svoja čustva. Analizirala sem svojo otroštvo in seveda vso krivdo za svoje počutje prelevila izključno na mojo mami. Spraševala sem se zakaj mi ni dala tiste varnosti, sprejetosti  in ljubezni po kateri sem tako zelo hrepenela v otroštvu.  Sem zelo senzitivna oseba in kot otrok sem potrebovala veliko več razumevanja in sprejetosti kot moje sestre in brat. Z besedami težko opišem kaj sem doživljala kot otrok. Zmeraj me je spremljal občutek, da del mene manjka. Ko sem se pogledala v ogledalo, nisem videla sebe. Nekako nisem mogla povezati osebe v ogledalu s tem kar sem čutila v sebi, v svojem srcu, v svoji duši. Dolga leta sem potrebovala, da sem našla tisti izgubljeni del sebe, da sem sprejela svojo senzitivnost. Dolga leta sem potrebovala, da sem sprejela svojo preteklost z vsemi negativnimi izkušnjami, ki sem jih bila deležna.  Počasi, korak za korakom sem začela sprejemat sebe takšno kot sem.  Soočila sem se z otrokom v sebi ter si dala dovoljenje za to kar sem.  Skozi svoj proces sem odpustila tudi svojo mami, spoznala sem, da je težko dati otroku nekaj česar sam nisi bil deležen.

Pred kratkim sem tudi sama postala mama in tako imam priložnost, da sama izkušam  težo materinstva. Svojega sina imam neizmerno rada, je pa res, da s tem, ko preizkuša moje meje, s tem ko se bori  za svoj prav, še vedno  izvabi iz mene mojo  temno plat. Takrat sem še toliko bolj hvaležna, da sem imela pogum ter se soočila s svojimi negativnimi čustvi saj lahko sedaj zato začutim svojega sina ter mu dam vse tisto česar sama nisem bila deležna. Toliko bolj tudi razumem mami, nihče te ne nauči kako biti dober starš, posledično se zato zatekamo  k raznim knjigam, za razne nasvete je sedaj zelo aktualen facebook. Včasih sem presenečena nad tem, kaj vse preberem. Skozi svoj oseben proces učenja sem spoznala, da nikoli ampak res nikoli ne morem narediti nič narobe, če sledim svoji intuiciji, svojim notranjim vzgibom pa naj gre tukaj za mene ali za mojega sina.

Polagam vam na srce, zaupajte temu kar čutite. Vrnite se nazaj k svojemu lastnemu bistvu, dajte si dovoljenje, da ste to kar ste, da čutite kar čutite…Vsekakor je težko, spremembe se ne zgodijo čez noč, tega se morate zavedati. Tukaj je ključnega pomena odločitev, posameznik mora biti pripravljen prekiniti začarani krog, ki se mogoče vleče, že več generacij v družini.  Brez odločitve in pripravljenosti, se spremembe težko zgodijo.

Z ljubeznijo,

Klavdija H.