Nekoč je bila ČEŠNJA. Lepa in mlada...
Vsako pomlad se je odela v čudovito cvetje, kjer je gostoval cel roj čebelic. Na pragu poletja je zamenjala svoj cvetni okras, z živordečimi plodovi in tudi gostje na njej so se zamenjali. Čebelice so odšle, prišli pa so škorci in šoje... in se, prav nesramno požrešno, sladkali na njej.
Tudi človek je prišel na svoj račun, ne le z občudovanjem prelestne neveste, ko se je bohotila odeta v bel cvet, temveč tudi tedaj, ko so se začeli barvati prvi plodovi in je njegovo srce pelo od veselja, saj je kazalo, da bo pojedina na njej prav obilna.
Temno rdeče češnje so šle v slast mladim in starim, domačim in mimoidočim. 
Tako... iz leta v leto.
A tako, kot vsako živo bitje, se je tudi ta češnja borila z različnimi tegobami. V dokaz temu, da ji ni bilo prizanešeno, je velika bula, ki je nastala na njenem deblu. Bula namreč nastane tam, kjer se deblo bori z neko boleznijo.
In nekega dne je, tudi za to češnjo, prišlo slovo. Posušila se je.
Njeno slovo je bilo tiho. Za človeka, ki se v vseh minulih letih sobivanja z njo, zelo navezal nanjo, pa boleče.
Nato je usoda hotela, da je bula, ki je nastala na njenem deblu, po spletu okoliščin, prišla do nas. In mi smo, iz nje naredili najboljše, kar smo znali: TO SKLEDO, KI JO VIDITE NA SLIKI. Tako češnja, ostaja večna.
(Ambrož kreacije)