Članek
Zabluzila....mogoče
Objavljeno Sep 11, 2017

Kaj ti preostane, ko imaš vse, kar naj bi normalen človek imel? Moraš biti srečen, ker sedaj ko ti "je uspelo" nimaš kaj jamrati.

Pred kratkim sem menjala službo. Super je. Je vse, kar sem si želela menjati pri prejšnji. Torej izboljšala sem si urnik, delam od ponedeljka do petka dopoldan, vikende in praznike sem fraj. Zato sem tudi študirala pravijo. Plačo sem si izboljša, saj sem iz prejšnjih 595 € bruto povečala za skoraj 1000 €. Kar je za mene, ki sem skozi živela od nizkih prihodkov, super.

Vse je kazalo na sanjsko službo in za marsikoga tudi je. Tudi sama sem misllila, da je. Ampak zakaj me zjutraj zvija v trebuhu, zakaj se zbujam preden mi ura zvoni in se sekiram, če sem naredila vse, če je dovolj dobro, če je dovolj hitro, ker me roki bašejo. Se pogovarjam s sodelavkami, pa pravijo da so šle skozi podobne reči, kot grem sama. Ampak, vprašam se zakaj? Zakaj je danes normalno, da se počutiš manjvrednega in nesposobnega.

Vedno sem izhajala iz tega, da ima človek srečo, da je del tega vesolja in da ima priložnost doživeti to neskončnost matere narave. Kar je fenomenalno. Narava ustvarja krasne slapove, zelene planjave, modra obzorja. Nudi nam prostor in vse pogoje za mirno in spokojno življenje. In kaj smo naredili mi, homo sapiensi, mi, ki smo najinteligentnejša bitja. Delamo cele dneve za denar, da si lahko plačamo najemnino za stanovanje, v katerem večinoma samo spimo in skrbimo, da je čisto. Veste narava si ni izmisllila denarja, ker je popolnoma nesmiseln. Ljudje pa smo za njega pripravljeni biti cele dneve v službi, zapravljamo zdravje in svoje potenciale v zaprtih pisarnah. Delamo za nekoga, ki se bogati z našo pomočjo, izvaja pritiske in ti daje vedeti, da si nič na tem svetu. Zakaj že?

Moja duša se je izgubila v tem času. Ne vem, kako naj pobegnem iz te podganje dirke. Komaj sem se prebila v njo, a mi ni všeč. Končno sem dobila delo, ki je dostojno človeka (tako pravijo), ampak nisem srečna in ne zadovoljna. Zdi se mi nesmiselna. Delam zato, da imam na koncu meseca nekaj na računu, a moja duša umira. Nič ne prispevam. Klik, klik iz dneva v dan. Števila sem in tja. Zakaaaj? A sem edina, ki ne razumem tega sveta? A imam slab dan? Mogoče. A  na koncu življenja, si verjetno ne bom rekla, zakaj nisem še enega papirja natisnila in še enega klika naredila, da bo šefica zadovoljna. Verjetno ne.

Zamudila sem nešteto trenutkov s tistimi, ki jih imam najraje. Samo zato, da sem dokončala to pogodbo in tisto nesmiselno tabelo. Podaljšala sem delovnik, ker sem pozabila pobarvati polje v excelu v sivo barvo ali ker sem napisala 1,69 namesto 1,99. Meni se to zdi popolnoma nepomembno, ker štejejo samo trenutki, ko sem s tistimi, ki jih imam najraje. A mislite, da nas otroci razumejo, ko jim rečemo, da ne moremo priti na njihovo tekmo ali nastop, ker je potrebno še posel skleniti, še en sestanek opraviti, še eno uro podaljšati. Mislim, da ne.

Kdaj bo konec?

Takrat, ko bomo rekli dovolj.

Upam, da kmalu...

Saj ni res, pa je. Nič od tega ni potrebno, pa vendar se dogaja.