Članek
OBČINE V SLOVENIJI
Objavljeno Jun 04, 2019

 

V Sloveniji imamo 212 občin. Glede na veljavno zakonodajo (Zakon o lokalni samoupravi) bi morali po številu prebivalcev prekašati Avstrijo, saj je zakonski pogoj za ustanovitev občine najmanj 5000 prebivalcev. Zakon sicer določa, da ima lahko občina izjemoma tudi manj kot 5000 prebivalcev, vendar ne manj kot 2000.

Kakšne občine imamo? Od 212 občin jih je 26 takih, ki imajo manj kot 2000 prebivalcev. Če k tem prištejemo še tiste, ki komajda presegajo 2000 prebivalcev (do 2100) je takšnih še osem, torej skupaj 34 občin ali dobrih 16%. V Sloveniji imamo 84 občin, ki jih lahko uvrstimo med tiste, ki naj bi bile izjeme (med 2000 in 5000 prebivalcev). Če k tem prištejemo še občine z manj kot 2000 prebivalci, je takih 110 ali skoraj 52%. Vir o številu prebivalcev po občinah je Statistični urad RS (objavljeni so podatki za leto 2016).

Od osmih občin v Obalno-kraški regiji imamo štiri, ki so bile ustanovljene v skladu z zakonom in štiri, ki so uporabile določilo o izjemi. V Gorenjski regiji je 18 občin, od katerih so štiri občine, ki so uporabile določilo o izjemi, ena občina pa ima manj kot 2000 prebivalcev. V Goriški regiji je 13 občin, od teh je pet takih, ki imajo izjemoma manj kot 5000 prebivalcev. V Jugovzhodni Sloveniji je 21 občin, tri od teh imajo manj kot 2000, prebivalcev, 11 občin pa je uporabilo zakonsko možnost o izjemi (večina torej). V Koroški regiji od 12 občin: zakonske pogoje v celoti izpolnjuje samo pet občin, ostale so se uvrščajo med izjeme. Osrednjeslovensko regijo sestavlja 25 občin, od katerih je 7 občin uporabilo zakonsko določilo o izjemi, ostale občine so ustanovljene v skladu z zakonom. V Podravski regiji je 41 občin, od katerih jih samo 14 v celoti izpolnjuje zakonske pogoje, pet pa je takšnih z manj kot 2000 prebivalci. Ostale so »izjeme«. Pomurska regija ima 27 občin: deset jih je z manj kot 2000 prebivalci, osem pa je takšnih, ki v celoti izpolnjujejo zakonske pogoje. V Posavski regiji imamo 6 občin, od katerih tri izpolnjujejo zakonske pogoje v celoti, dve sta »izjemi«, ena občina pa ima manj kot 2000 prebivalcev. Primorsko-notranjska regija ima 6 občin, od katerih štiri občine v celoti izpolnjujejo zakonske pogoje, ena je »izjema«, ena pa je z manj kot 2000 prebivalci. V Savinjski regiji imamo 31 občin, od katerih jih je manj kot polovica (14) ustanovljenih v skladu z zakonom, 4 občine imajo manj kot 2000 prebivalcev, ostale pa so »izjeme«. V Zasavski regiji so vse štiri občine ustanovljene v skladu z zakonom.

Človek se pri tem lahko vpraša, kakšne zakone sprejema naš parlament, da so občine, ki izpolnjujejo zakonske pogoje v manjšini (manj kot 48%), v večini pa so izjeme.

Ko premišljujem, kako je prišlo do takšne anomalije, ne morem mimo tega, da so se ustanavljale nove občine kot parkirišča za strankarske funkcionarje, ki jih ni bilo mogoče razporediti kam drugam, saj je omejeno število funkcij in javnih, dobro plačanih služb. Pri tem pa se je pozabljalo, da so nove občine podražile našo državo. Plače županov ali pa honorarji nepoklicnih županov, njihovih tajnic, sejnine občinskih svetnikov, morda tudi službeni avtomobili, občinske stavbe… Ob tem ne gre prezreti tudi plač določenih strokovnih služb, ki jih mora imeti občina, če le teh nima, pa honorarje zunanjim sodelavcem.

Ni čudno, da se župani borijo za čim višje glavarine iz državne vreče, katere so poglavitni vir prihodkov občine. To me spominja na čase, ko so živinorejci protestirali zaradi prenizke odkupne cene mleka v 90-tih letih prejšnjega stoletja. Imel sem srečo, da sem takrat lahko vprašal kmeta, ki je imel v hlevu okoli 100 krav, kako preživi ob nizki odkupni ceni mleka. Odgovoril mi je, da zanj odkupna cena za mleko ni prenizka. In posvetilo se mi je, zakaj so bili protesti. Živinorejec z eno ali pa dvema kravama ni mogel preživeti ob takratni odkupni ceni mleka. Tako je tudi z majhnimi občinami, ki z »nizko« glavarino ne morejo pokriti osnovnih stroškov poslovanja, da ne govorimo še o morebitnih naložbah v lokalno infrastrukturo. Mimoiti pa se tudi ne da stroškov predvolilnih kampanj za lokalne volitve, ki se financirajo iz strankarskih blagajn, posredno torej tudi iz denarja davkoplačevalcev.

Prepričan sem, da sta predlagatelj zakona in zakonodajalec točno vedela, zakaj sta postavila zgoraj navedene okvirje za občine. Kako pa je potem prišlo do nespoštovanja zakona o lokalni samoupravi? Ali imamo v Sloveniji inštitucijo, ki bi lahko tudi v tem delu varovala zakonitost in spoštovanje zakona? Očitno je, da bi lahko, brez škode za funkcioniranje lokalne samouprave, število občin zmanjšali za polovico, kar bi, po mojem mnenju, bilo tudi optimalno. Pozivam ekonomiste, da izračunajo, koliko bi se s tem pocenilo funkcioniranje države. Politiki imajo polna usta trditev, da je država predraga, pri tem pa ne naredijo nič, kar bi vsaj malo zmanjšalo privilegije, ki jih uživajo skozi, za državljane predrago, strankarsko politiko.

Ko že pišem o občinah, se mi zdi potrebno dotakniti tudi županskega mandata. Menim, da bi morali župani imeti omejen mandat, ne pa neomejenega. Mandat bi moral biti omejen na največ dvakratno zaporedno kandidiranje in izvolitev, tako kot velja npr. za predsednika države. V sedanjem sistemu so se tako v marsikateri občini ukoreninili lokalni šerifi, ki opravljajo župansko funkcijo že veliko mandatov. Ko nekdo ugotovi, da je praktično nezamenljiv, se mu hitro sprožijo apetiti po privatizaciji funkcije, da o namakanju svojih lastnih prstov v kozarcu z marmelado niti ne govorim. Marsikje se govori tudi o tem, da so dolgotrajni župani tesno povezani tudi z okrajnimi sodišči in so praktično nedotakljivi in neobsodljivi, ne glede na škandal, ki ga povzročijo.

Neo-liberalni politiki bi radi varčevali na državi, s tem da bi zniževali proračunske izdatke za zdravstvo, za starejše, za socialne transferje in podobno, češ da je država predraga. Ni pa predraga, ko je treba poskrbeti za svoje strankarske kolege. To je licemerstvo brez primere! Pričakujem od vlade in od koalicije, da bodo v tem mandatu ugriznili tudi v to jabolko, čeprav se mi zdi, da o občinah niso zapisali niti stavka v koalicijsko pogodbo. O tej temi se med prebivalstvom veliko govori, samo napisati si tega nihče ne upa. Ali pa morda celo zapiše, pa ne najde medija, ki bi mu to objavil.

Na koncu naj pripomnim, da sem do sedaj obiskal vse volitve v novi državi in da sem vedno volil, po mojem mnenju, najboljše kandidate. Zato računam s tem, da bo moj prispevek slišal tudi predsednik vlade g. Marjan Šarec. Morda bo moj prispevek dal komu kaj misliti? Vsaj upam tako.

 

                                                                                            Kajtimir Kunc,

                                                                                            Zagorje ob Savi