Članek
Kaj bi rekel Prešeren?
Objavljeno Feb 24, 2014

Avtor: neznan


Kaj bi rekel dr. Prešeren, če bi spremljal uradno državno proslavo 8. 2. 2014?


Dejanje 1: (govori dr. Prešeren, rahlo zbadljivo)

"O, poglej jih, kak' bleščeče, kak' strumno kakor sveče
so se danes tukaj zbrali, da mojo smrt bi praznovali.
Tu mladina, tam starina, cela draga domovina
dan's si roko bo podala in ob truplu modrovala.

Kak' kulturni boste tokrat, kot bi vas učil sam Sokrat,
kot bi b'li nebeški narod, ne pa Belcebubov zarod.
Ker že jutri, ko bo ura, izskoči prava vam natura,
spet laži boste kovali, grob en drugemu kopali.

Jutri bo že čas za delo, ki ga ljubite veselo,
nekoga spet ogoljufati, al' mu v hrbet nož zagnati.
Ampak danes vsi ste tukaj, vsa kmetija končno skupaj ...
Naj vam bo prijetno z mano, moje truplo vam za hrano.

Pridite in žrite vsi! Naj nihče ne zamudi!
H koritu vsi ste vabljeni, kar vas uglednih je ljudi.
Rajo pa zaprite ven, naj ne moti vas njih dren,
naj ne moti vas njih stiska, raja je človeštva driska.

Naj ne moti vas njih beda, ki že duše jim razjeda,
ne moti naj vas njih obup, naj kar pokonča jih strup.
Do živ'ga nič naj vam ne gre, če vaš narod slabo je!
Glavno da vsi vi ste siti in imate polne riti!

Dejanje 2: (deklamira zbor elitnih Prešernoljubcev, rahlo pijano in vzhičeno)

"Ljubezni domačije? Raja naj kar zunaj pije,
naj v snegu, blatu zgnije, vsak naj si svoj venec zvije.
Za to svojat nam ni hudo, saj jih vedno dosti bo!
Mi smo zdaj vrhovna kasta, njih vladarji smo in - basta !

Zato jih le držimo žive, da orjejo nam naše njive.
Krajcar gre na naš račun, hej - kdor ne skače, ni tajkun !
Saj nič nam več ne morejo, z našo pravno četico,
zakoni so na naši strani, raje pač nihče ne brani.

Zato pr'jatli, dvignimo, kozar'c za našo partijo,
ki moč nam dala je, da smo - pokradli vse, kar smo lahko.
Mi tukaj smo zaključen krog, nad nami ni več niti Bog,
nikogar več ne sprejmemo, lastnino našo branimo.

Zato Prešernu pojemo, zaplodil je državico,
kjer nič več nismo kajžarji, temveč moderni plemiči.
Ne vladajo nam več cesarji, še bratom mi smo gospodarji,
ne poka več nam nemški bič, tud' kranjski dober je birič.

In, kot pesnik nas uči, tako naj bo do konca dni,
da oblast in z njo čast, za večno bosta naša last!
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir bo iz sveta pregnan!

Dejanje 3: (dr. Prešeren, rdeč v obraz, tiho govori predse)

"Res ste krasni, ljubi moji, otroci mojega idealizma,
a zdaj - in po presoji - morda raj' bi držal se realizma.
Vedel to sem že takrat, ko pisat sem začel sonete,
da ste vsi zagamana svojat, kravji pastirji brez identitete.

Bil v meni že tedaj je dvom, al' me boste sploh kdaj doumeli,
ampak ljubil sem svoj dom, želel sem vam, da bi dojeli.
Pokazati hotel sem vam lepoto, odvzeti tisočletno breme z ram,
odpreti vaših src dobroto, povabit' vas v ljubezni hram.

Vendar, ko vas zdaj pogledam, me obup in srd drži,
ker prav dobro se zavedam - še hujši ste, kot ste bili !
In če bi v mojih letih slutil, kaj iz vas se izrodi,
nič krivega se ne bi čutil, če pisal bi kar v nemščini."

Dejanje 4: (dr. Prešeren se, s skrivnostnim nasmeškom na obrazu, zdaj obrne proti dežurnim slaviteljem)

"No, pa poglejmo si slovesnost, ki izžareva vso to resnost,
očitno je velika stvar, vsak klinc hiti pred moj oltar.
Prav'te, da je meni v čast, a vi ste vedno znali krast',
pa ukradli ste še mene, moje misli, moje teme.

Vsak funkcionarček zdaj že deklamira, kako po bratstvu mu srce umira,
vi, 'kulturniki' za dober d'nar - dol se spokajte, v Mjanmar !
In vi, učeni vsi slavisti, ki študirate me do obisti,
če živel bi zdaj med vami, bi sploh me prepoznali sami ?

Kot takrat, tudi sedaj, bil izgubljen bi le značaj,
čudak, norec, idealist - a nikoli vaš artist.
Ne bil pokvarjena bi plošča, ki iste verze vedno recitira,
in, ker laž mi ne zadošča, bil bi, kot takrat, brez mira.

Zbadal bi te iste prdce, 'kulturnike' in samodržce,
ki me po ustih vlačijo, s tem svojo malho polnijo,
naperil tja bi svojo ost, kjer laž postala je vrednost,
ne bratil bi se z njimi, ne, njih krajcarje naj vrag požre.

In kot takrat sem to počel, tako še danes bi živel,
ne pri koritu in ne v sredi, sam prepuščen vsej svoji bedi.
Ker sem več, kot govorite vi, izšolani pastirčeki,
ker bil sem svoj - in svoj samo - in tud' ostalo bo tako.

To je to, kar najbolj mi preseda - zunaj blišč, a znotraj beda,
mrtva z vami moja je beseda - dragi moji, kurc vas gleda !
Kaj pa z vami, vsi ostali - gospodarji, njih vazali ?
A, lepo ste vsi poštirkani, na ostro črto zlikani.

Le Kranjec tega zmožen je, večno lizati pete,
večno služiti zvesto, da še pes nikol' tako.
Tam minister, tu predsednik, vsak od njiju večji bednik,
pri vas le laž je še vrlina, vi, drugorazredna mrhovina."

(senca dr. Prešerna počasi raste in se grozeče vzpenja nad vse navzoče, v dvorani se širi nemir, nato zadoni stavek kot grom iz neba)

"VAŠI BRATJE IN SESTRE OD VAŠE PADLI SO ROKE,
A ŠE VPRIČO TEH KOSTI, VAM KESANJE NE DIŠI!"
Šli boste po svoji poti, vztrajal' boste v svoji zmoti,
laž boste jemali v bran - a vsak'mu pride SODNI DAN.

(senca še naprej raste, a glas dr. Prešerna je ponovno umirjen, tih, razigran, občasno se sproščeno zasmeje)

Zato le dajte, mrhovina, ne muči trupla bolečina,
ko sliši kič vaših besed in hinavstvo vaših let.
B'li tud' v časih mojih taki podrepniki so in bedaki,
a b'lo jih ni za merco pravo - vi z njih zgradili ste državo !

Koliko se vas ob meni diči, smešni ste in gnusni tiči,
toliko o meni veste, pa kar proč od mene greste.
Vsak od vas je na prodaj, vsak je lahek zalogaj,
za cekin storite vse, možje kot žene - kurbice.

(in spet zarohni, kot bi strela presekala nebo)

"O Svobodi in Ljubezni sem vam pel!
Kje ju imate, kdo vam ju je vzel ?
Vi, ki veliko govorite in menite, da si me lastite ...
Zase zadržite svoje levite !
Vi od mene toliko ste stran,
da smo jaz in vi kot noč in dan. "

Dejanje 5: (dr. Prešeren sede na rob slavnostnega odra, pod svojo okrancljano sliko, rahlo utrujen, a očitno zadovoljen sam s sabo ... Nekaj trenutkov molči, in si zamišljeno podpira glavo z dlanmi, nato mirno nadaljuje.)

"Peščica je kupila domovino,
peščica si lasti večino ...
jo izkorišča kot živino,
njih stok zavija v tišino ...
Kdo bi bil vedel... ?
Res, le kdo bi bil vedel ?"

(nato mladostno in živahno vstane, se veselo tleskne po stegnu in vedro zaključi:)

"A to več moja domovina ni, ni jezik moj - še manj pa vi !
Na silo bil sem vaš poet 150 teh dolgih let.
Vse vaše revolucije, vse vaše kmečke frakcije
imele mene so na ustih, ko so se tolkle po čeljustih.

In vsak klinc povzpetniški, s katerim mi nič skupno ni,
se kdaj Prešerna nauči, za govornico z njim zarohni.
Hej, te vaške razprtije, viharjev jezne domačije,
meni prav tako so tuje, kot krava čevelj potrebuje.

Zato odhajam, miren sem, moj del opravljen je - to vem.
Bedakom vsem, ki me častite, pravim:"Dobro mi bodite.
Mi nismo eno, n'kol' ne bomo, pa lahk' mi mahate z diplomo ...
Orel k ovcam pač ne sodi, raj' pusti jih na njih usodi.

In zdaj bo čas, da - kot vi znate -,
uperite svoj prst še vame,
saj nisem z vami hodil v svate,
da b' vaše žalil dalajlame.

Iz vaše zlobe naredim le med
in lepoto porodim iz bede,
Kakor toliko že let,
moja moč je - moč Besede.

(dr. Prešeren zapusti oder, publika se nemirno preseda na stolih, ne ve, kaj se je pravkar zgodilo. A tik preden povsem izgine izpred oči, se doktor nenadoma obrne na petah, odločno stopi nazaj in, z roko na ustih, zaupno zašepeta )

"In, ja, v grobu se obračam vedno,
ko zaslišim vašo himno bedno ...
kot da srce napič'li ste na drog mi za zastavo,
nagačili moj živi sen v mrtvo, tiho glavo ...

Te besede pojete,
kot da vaše bi bile...
A niso vaše - MOJE SO,
in z mano v večnost pojdejo