Med sodelavci. Imam jih več. Sodelavcev. A tri so mlade, vesele, nasmejane. Oči pa jim žarijo. Prizor – pridem mimo in opazim, slišim hihitanje. Zaupni ženski pogovori...karkoli. Nisem motila. Pravzaprav zakaj bi nekaj lepega iz zlobe prekinil človek? To so mali lepi trenutki. Spogledale smo se in se malce opravičevale. Saj gremo takoj...

Ko sem se vračala so še vedno stikale glave in se pomenkovale.Lepo je videti srečne ženske. Lepo je videti srečnega človeka.

Ustavila sem se in rekla. Imam lepo lastnost a vas zanima? 

Vedele so, da bom spet nekaj "naumila". 

To, da nisem ljubosumna na mlade, vesele ljudi. Kolk dobr. Nasmejale smo se in začela utemeljevati svoj komentar.

Ko sem pričela delati sem imela vodjo, ki je vedno. No skoraj vedno prišla v službo zoprna. Ufff, kakšno vzdušje. 

Takrat sem si obljubila, da jaz na "zrela" leta ne želim in nočem biti. Le sprejemanje sebe in ne biti ljubosumen na mladost. Ni lepo videti na avtobusu ali kjerkoli človeka, ki grdo gleda. Kaj in kako vidi tak človek? Ne. Ne. Tega tudi ne želim vedeti. Ne želim podrobnega opisa.

S sodelavkami smo v hipu dorekle in malce ozavestile nekaj preprostih resnic.

Potem pa smo šle naprej...... vsaka k svojemu delu.