ROKI DVE

Dež in sonce - roki dve, ki objemata življenje.
Ena sama njih pa daje le trpljenje.
A trpljenje ne dajeta brez zemlje, kakor tudi ne življenje.
Zemlja sama trnje rodi,
a z njima enaka v vrtu cvetje vzcveti.

Človek, zakaj v srcu tvojem trnje leži?
Čemu toliko trnja tvojo dušo skeli ?
Čemu, če je zemlja ljubezen, ki tebe rodi,
ljubezen neskončna, ki večno živi !
Človek ti sam si si trnje, ki dušo boli,
ti sam si si zemlja, ki trnje rodi.

Človek, a to zemlja tvoja ni.
Vzemi si. Vzemi si tisto, iz česar duša živi.
Vzemi si tisto, po čemur srce hrepeni.

Dež in sonce - roki dve,
le pot sta človeku, ki išče srce.

Srce, ki duši pove,
glej tvoja je zemlja večno poljé,
ljubezen, ki hrani tvoje srce.