Že kakšno uro sedim na postelji, se skušam koncentrirati na učenje in pozabiti na moj dogodek danes v trgovini. Tudi glede tega zapisa sem bila precej v dvomih, potem sem si pa rekla, qrc gleda vse skupaj. Saj itak vsi vedo, da sem revna kot cerkvena miš, pa naj dam ven še to sramoto.

Grem zjutraj v trgovino, s šestimi euri gotovine in nekaj evri na kartici. V glavi nisem sproti računala (napaka!!!) in na blagajni sem jaz, trgovka in tistih petnajst obiskovalcev občutila posledice lastne neumnosti.

Plačam pol stvari z gotovino, vstavim blagajničarko in rečem, da bom ostalo polovico na kartico. Že ko sem zagledala cifro, sem vedela, da to pa ne bo šlo skozi. Ker devet evrov pa nimam gor. In se je začelo. Blagajničarka se je trudila, jaz sem vse bolj potna praznila vrečko, vrsta se je večala. Kakšnih pet minut smo vsi skupaj izgubili zaradi moje...česa? Nepazljivosti? Malomarnosti? Neumnosti? Požrešnosti? In v tej smeri naprej.

Blagajničarka je bila res prijazna. In kar dvakrat je na drugi konec trgovine poklicala kolegico, da odpre drugo blagajno, ker gospa nima denarja.

Nekajkrat sem se opravičila vsem skupaj, ne vem pa, komu je bilo bolj nerodno, meni ali vsem tistim ljudem v vrsti za mano.

In potem bi nekateri dodali, pa še piko je imela in nam s tem čas kradla. Jebite se vsi, ki vam je težko stati dlje v vrsti zato, ker nekateri uporabljamo piko. Na vsake toliko jo lahko unovčimo. Pa četudi samo enkrat na leto za pet evrov.

In jebite se vsi, ki ne razumete kako lahko nekateri še kar poslujemo z gotovino. Je pač tako, da nam ni vsem dan privilegij plastike.

Ne vem zakaj me je bilo sram in me še kar je. Ker če bi se to zgodilo komu drugemu, bi popolnoma razumela.

Moram si razdelat v glavi.

V vsej tisti zmedi na blagajni, sem pozabila kruh. Ampak nazaj pa ne grem.