Vsak dan znova si rečem, da ob prvi kavi več ne bom gledala Odmevov za nazaj. Tako kot me raspizdijo naši politiki in gospodarstveniki, me zna samo še on. Ma kaj, še on me ne tako zelo. Ker vseeno je on dober človek, je človek, ki ga ljubim jaz, ga ljubi žena, in, očitno kar je najpomembneje, ni politik. Vsaj po poklicu ne.

Gledam danes Kopač-Mrakovo in si mislim, da mi je v bistvu simpatična. Ko jo gledam in poslušam, ji bi verjela. Celo rada bi jo imela, lahko za prijateljico. Ampak ko jo slišim...Ko slišim njen trud zase, za stranko, za (pre)vlado, za svoj prav in predvsem za svoj položaj, me vse mine.

Za položaj! Kako, koliko, nečimrn moraš biti, da preneseš in se greš vse obvezne in neobvezne prireditve, kazanja, okrogle in peterokrake mize, predstave takšne in drugačne, da vzdržiš? Da se ti da?! Ne biti stric ali teta iz ozadja, to ni dovolj! Biti v ospredju! Vedno na začetku, vsaj v drugi vrsti, če ne v prvi. Pesniti rime, menjavati  kravate, na vsake pol ure imeti besedo tudi tam in takrat, ko je ni potrebno imeti.

In Matjaž Han. Še meni ni povsem jasno, čemu mi je tudi on nekako simpatičen. Še potem, ko ga slišim reči, da so mu solze stopile v oči zaradi prepucavanja odvetnikov velenjskih dečkov, mu ne zamerim. Je pa s tem vseeno šel predaleč. Mogoče je v mladosti preveč Oprah gledal.

Ni mi pa nikoli sedla ministrica za zdravje-Kolarjeva (oprosti, draga prijateljica, vem, da delaš tam ;) ). Nikoli mi niso bile všeč takšne ženske-prepotentne, "pametne", samozavestne, "stare".  Pa saj ne, da bi bila ona stara po letih (in četudi), pač pa, kje je otrok v tebi, ženska?! In kje je možnost dialoga v tebi? Predvsem pa, kje je empatija? Empatije ne vidim v ministrici za zadravje! Ne v njenih očeh ne v tonu glasu ne v mimiki, nikjer. Ama baš ništa. Toga ženska. Intelektualka, brez čustvenega intelekta.

Mogoče je ravno empatija tista, ki jo vidim tako v Kopač Mrakovi, kljub njenim napakam ali/in naivnosti v postopku pri velenjskih dečkih, mogoče jo vidim v očeh Hana, mogoče celo v Pahorju.

O ja, Pahor... Položaj, navidezna moč, naslov. To be Somebody!

Ne vem kdo Pahorju piše govore, vem pa, da so ne samo osladni in slabi, temveč srednješolsko spisani. Kaj pa vem, mogoče nalašč ali na ukaz, glede na njegove reakcije na mlade miške.

Pri njemu gre za uresničitev nečimrnosti. Višek, ki ga lahko nekdo doseže v Sloveniji. Ne samo, da je gospod predsednik vedno in povsod, je tudi na vrhu lestvice najpopularnejših. Ker zgodovinska računica je logična-predsednik republike je vedno najbolj priljubljen. Ne glede na to kaj počne ali ne počne. Ne glede na to ali se vozi s falconom, se rokuje z romi ali pobira smeti.

Dotaknila sem se samo nekaterih. Tistih, ki so me danes zjutraj ali sedaj se dotaknili.

Ne bom pa več pisala o tistih, ki si zaslužijo prezir, predvsem pa ignoranco. Moj prvi zapis na blogu je bil za prezira vrednega človečnjaka, ki si ne zasluži misli, kaj šele moje besede. In še ta je bila preveč.