Nedelja:

Kliče Janez s povabilom na večerjo. Može, okoli osmih se dobiva v centru, v restavraciji tej in tej. Malo mi je žal, ker je nedelja in ne bova smela dolgo, ker ipak je jutri le delovni dan.

Vseeno krasen, predvsem pa poln vsega večer. Seveda je častil on, ker si sama z minimalcem še v Šparu ne privoščim obroka. Čeprav ni šlo iz mojega žepa oziroma kljub temu, sem si privoščila pošten obed, veliko bolj zdrav od makaronov in ostalih hidratov doma, ki me širijo iz dneva v dan. V svoj zagovor naj povem, da sem izbrala najcenejše beljakovine. Ker ne znam iz svoje kože in ne gledati cen.

Pred večerjo nisem kadila, vmes itak ne, ko pa sem pojedla, me je nikotinska kriza zvila. In, kot pravi gentleman, me je spremil na cigareto v pasažo ob lokalu. Čeprav ne kadi. Ker on razume vse in ker.... Je to on!

Bil je že april in temperatura skoraj junijska, a veter je bril tisti skoraj poletni večer. Enega sem z užitkom pokadila, kljub temu, da mi ga je pol veter ukradel.

Policija mi je ukradla ostalo polovičko. So rekli, da tu pa kajenje ni dovoljeno. Sva protestirala, se kregala, se sklicevala na vse in vsakogar, a zaleglo ni nič. Nisem našla legalnega kotička zase in svojo pravico v bližini lokala. Samo midva, policaji, veter in...frulica.  Še dobro, da je bilo pred ponedeljkom in da alkohol ni bil opcija.

Ponedeljek:

Ob sedmih zjutraj, po tušu, čaju, kavi - ki mi ni sedla, treh paketih robčkov, medu in celi limoni, sem ugotovila, da je veter zmagal in bom ostala doma. Poklicala v službo, češ, sem bolna. Jeba je, ko veš, da bolniška ni plačana, ampak kaj naj? Bom že nekako.

Bo mami, s svojo minimalno pokojnino, posodila za najemnino.

Okoli poldneva je prišel mail od Janeza. Je v službi, bolan tudi on. Ampak on mora in hoče delat. Ker on ima družino, ker on si ne sme privoščiti neplačane bolniške, ker on je pač on. In ker dela v privat sektorju.

Čez 3 mesece:

Janez je pred enim tednom storil samomor. Prehlad, ki ga je staknil v pasaži, je prenesel na sodelavca. In ta na svojega otroka. Ampak ni Janez zaradi tega storil samomora. Otroka sta bila skupaj v vrtcu in sodelavčev otrok je pljučnico prenesel na Janezovega otroka, ki ima astmo in za katerega je bila pljučnica usodna. Janezova žena se je zapila, Janez ni zmogel živeti. Podjetje je propadlo. Ker janez je bil direktor podjetja.

In jaz?

Takrat, ko sem fasala prehlad, sem izgubila službo. Vmes, ko sem kadila, mi je nekdo v vodo nekaj stresel. Vem, da sem sama kriva. Ker kadim in ker vode nisem nesla s sabo. Na štiridnevni neplačani bolniški sem bila. Štiri dni je petina plače. Mama ni posodila ne za najemnino ne za položnico zaradi kajenja v pasaži, slaba vest zaradi Janeza je naredila svoje. Mama bije bitko na evropskem sodišču proti državi, ker so ji vzeli eno in edino garsonjero zaradi neplačane elektrike.

V centru hranim vrabce in golobe ter tedensko na roko prejemam položnice redarjev. V roke zato, ker bivališča nimam. Vsaj uradnega ne. Položnice zato, ker je prekršek hraniti golobe in vrabce. Živim v mestu, spim na klopci v mestu.

S flašo v roki, meščanka, slovenka, čakam na smrt.