Naj takoj na začetku povem, da naslov ni zrasel v moji glavi. Fb prijateljica je včeraj objavila na svojem zidu: "Učim se!
-> NE kliči me nikamor, ker veš, da bom prišla."

Ker zame misel še kako drži, sem jo nekoliko priredila, predvsem pa skrajšala zavoljo prostora v naslovni vrstici.

Se še komu dogaja, da laže sam sebi, da laže drugim in predvsem, da se zaveda kako laže sebi? Verjetno. Ne pa vsi tega razglašajo naokoli. Ker so bolj pametni od mene.

V naslednjih desetih dnevih imam dva izpita in to prvič po...saj ne vem koliko letih. Posledično imam (spet) čudovit izgovor za biti ne-družabna. Seveda ne morem ven, niti za pol ure, na kavo. Ker bi to zmotilo moj ritem učenja.

Kot da se res učim! Na mizi stoji ne mali kup knjig in čaka, da me bo voda v grlu (za)dušila.

In čaka me izroček, računalnik čaka pa nov ventilator. In jaz, kot zgleda, čakam, da računalnik crkne do konca.

Precej sem slabe volje. Pa ne zaradi ne-učenja. Ker itak vem, da bom izpita opravila in potem še vsaj enega do konca maja. In glede na dolgoletno študijsko pavzo, lahko (moram) tudi te svoje psihične priprave na učenje, uvrščam med učenje.

Sploh ne vem zakaj sem slabe volje. Ni to depresija ali posledica takšnih in drugačnih eksistencialnih tegob. Ni naveličanost ne žalost ali nek spleen. Kar tako. Ko prav nič, niti popoldanski ljubezni polni poljubi, ne pomagajo.

Pa ravno včeraj, po ponovnem obisku Poljanskega nasipa, po ponovnem razgovoru s psihiatrinjo, sem si rekla (in njej), da sem v redu. Da, ker sem v redu, ne razmišljam o smislu življenja. Čeprav ne vem zakaj sem bila včeraj v redu, glede na to, da je vse isto kot je bilo en mesec nazaj, ko nisem bila v redu. In danes je vse isto kot včeraj.

Zašla sem. Želela sem pisati o lažeh. Predvsem o lažeh, ki jih izrečemo sami sebi. Zavestno ali podzavestno. Čeprav je verjetno tistih podzavestnih več. Mogoče nismo ok ravno takrat in zato, ko in ker ozavestimo podzavestne laži.

Ah, kaj pa vem…

Mogoče pa sploh nič od tega ni pomembno in štejejo le moje fantazije kako bo, ko bo. Brez razmišljanja o poti, z glavo v cilju.

Tam, nekoč, v septembru 2016 :)