DOSTOJANSTVO-a s (ȃ) 1. dostojanstveno vedenje, ravnanje: v vsaki situaciji je znal ohraniti svoje dostojanstvo // čast, ponos: teptati, žaliti človeško dostojanstvo; dostojanstvo osebnosti 2. visok družbeni položaj: odložil je znamenja rektorskega dostojanstva (SSKj).

Skopa je ta definicija Dostojanstva.

Tisti, ki ste kdaj v preteklosti ali sedanjosti občutili padec, teptanje lastnega Dostojanstva, časti, ponosa, kakorkoli hočete, verjetno veste, da je Dostojanstvo veliko več kot samo definicija iz SSKJ.

Je eden od temeljev zdravega človeka, zdrave človeške psihe, eden od temeljev bistva življenja.

Gremo od začetka.

Človeku se vse zgodi. Vsakemu človeku se lahko zgodi finančni padec, vsakemu človeku se lahko zgodi psihični kolaps, vsakemu kdaj zdrsne.

Nekaterim večkrat. Ne me vprašat zakaj. Ne vem zakaj nekaterim nikoli, drugim enkrat in tretjim (žal vse večim) velikokrat. Sigurno pa ne po božji volji. Nekaj smo krivi sami, pravijo, da tudi geni niso za odmet, prav tako ne vzgoja in okolje v katerem smo odraščali.

Iz takšnih in drugačnih razlogov smo žalostni, depresivni, tesnobni in nekateri na robu samomora.

Če imaš srečo, ti ljudje, ko si na dnu, pomagajo. Prijatelji, družina, nekaterim celo sodelavci in tujci stojijo ob strani, so več kot samo rama za tolažbo. So moralna in finančna podpora, dvigujejo telo in predvsem duha. So tvoje drugo srce, ki utripa namesto tebe.

In nekateri, ki imajo takšno jebeno usodo življenja, da podporo enkrat ali večkrat potrebujejo, imajo po drugi strani neizmerno srečo, biti ljubljeni od veliko ljudi.

Ljudi, ki jim vedno znova in znova stojijo ob strani.

Je pa (žal) velikokrat tako, da si ljudje, ki konstantno padajo v globočine teme in blata nikoli povsem ne opomorejo. Nikoli več ne najdejo tistega esencialnega koščka temelja za trdno, pokončno držo. Dostojanstva.

Mogoče ravno in tudi zaradi njih, ljudi, ki jih ljubijo, ki jim pomagajo in stojijo ob strani.

Kajti dolg se nabira.

Moralni dolg, ki se nikoli ne neha, ki pritiska, jemlje svobodno voljo, del razuma, predvsem pa Dostojanstvo. Če ga je še kaj na voljo.

"Dostojanstvo in veličina človeka je v tem, da s svojim razumom spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, kar se mu zdi prav." Alojzij Šuštar.

Ko si suženj moralnega dolga, Dostojanstva in veličine ni. Četudi si sposoben z lastnim razumom spoznati in razumeti vse možnosti, jih racionalno presoditi, se ne moreš svobodno odločiti. Ne smeš se. Odvzeta ti je vsakršna (z)možnost dela svobodnih odločitev.

Dolg ti ne da. Ne dovoli ti in počasi, a stalno in brezobzirno, odžira tvoj del svobodne volje.

Dolžan si (n)jih ne samo poslušati, temveč tudi upoštevati. Zavoljo vseh vrst pretekllih pomoči in lastnih zablod. Zavoljo dolga.

Saj ne, da nasveti in "moraliziranja" s strani tvojih stebrov ne bi bili dovoljeni in zaželeni. Obratno. Je zaželeno. Do zdrave mere.

Saj ne, da ne bi bili slišani in pretehtani.

Je pa hudo in težko in boleče, ko gre predaleč. In je dodaten minus težko grajenemu Dostojanstvu. Če sploh še obstaja.

In če ga ni? Potem ni škode? Ne vem. Povem jutri.

Moje dostojanstvo je bilo v začetni gradbeni fazi. Trenutno je podrto do zadnjega drobca mivke v temelju.

Saj razumem. Prevečkratno razočaranje v preteklosti, poraja (pre)močan dvom v presojo odločitev v sedanjosti in prihodnosti človeka nevrednega življenja.