Nekateri bralci moje zapise jemljejo preveč osebno.

Recimo, da mi gredo na živce tipične ženske, ki imajo rade šoping. Saj mi ne gredo v resnici, kar sem tudi tam zapisala.

Ali pa me vzamejo preveč resno-kaj zdaj, si zadovoljna s svojimi oblinami ali nisi? Ne, nisem! Debela sem!

In pa, hočeš moškega, ga potrebuješ ali bo tam samo, da ti odnaša smeti?

Kljub nekaterim nasprotujočim si izjavam, sem vedno iskrena.

Le da sem včasih navihana in drugič sarkastična. Včasih se mi enostavno ne da iti globoko ter brodim v plitvinah, drugič zabluzim. Velikokrat se sprašujem o smislu marsičesa, še večkrat ne vidim smisla v ničemur. Mogoče sem večlična.

Danes je takšen dan, ko ne vidim smisla v ničemur. Mogoče je dolgi sprehod tisti, ki je dal mojim sivim celicam razsvetljenje. Da ni smisla v ničemur. Zato se danes ne učim niti ne delam.

Danes ponoči, med opravljanjem nespečnosti, sem prišla do zaključka, kaj bi počela, če bi vedela, da imam samo še nekaj mesecev življenja. Ne bom napisala kaj, je pa jeba, da si tega danes ne upam. Še večja jeba je, da dvomim, da bi si upala takrat. Najhuje je, da sploh ni nič ne strašnega ne groznega in ne skrajnega. Res sem rit.

Najraje bi pisala njemu, pa ne smem, ker sem nama prepovedala. Poročen je in jaz sem najino vezo vzela preresno. Me je vprašala kolegica blogerka, če se zavedam, da gre samo za fuk. Da, zanj že, sama se tega nisem zavedala od prvega dne dalje. In že prvi dan je bilo prepozno zame. Pa kje je že prvi dan??? Iluzije, iluzije...

In tako ostajam sama, z dodatkom strtega srca, preveč kilogrami in en kup dolžnostmi in obveznostmi. V katerih, kot sem rekla, ne vidim smisla.

Ker pa so edine, ki me zamotijo in ki mi zapolnijo dan, jih moram opraviti.

Najsibo odnašanje smeti, učenje za izpite ali jamranje na netu.