Precej hudo mi je danes. Ne gre za moje meni tipično samo-usmiljenje.

Bolj pravšnja beseda bi bila bolečina ob (ne)pravičnosti. Nepravičnost me od nekdaj boli.

Ker ne smem pisati o neposrednih vzrokih bolečine, je še huje.

Saj če bi bila pička, ki jo boli kurac, ki se ne ozira na ostale ljudi, ki je trda, nečustvena, neusmiljena, ne-empatična oseba, pa še kaj drugega kar nisem, bi vse zapisala (nekateri dobro vedo da nisem in to tudi s pridom izkoriščajo). Ker mi konec koncev nihče tega ne jemlje in prav nič ne prepoveduje.

In ker prav tako nimam nič za izgubiti.

Razen lastnega jaza. Moje etike in morale. Lastne vere, religije, tudi te, da se vse plača in vse vrača. Vsaj upam tako.

Ne v raju, peklu, posmrtnemu haremu ali darmi. Danes in tukaj!

Nekateri so samo brez vesti, drugi brez morale in tretji enostavno sociopati. Ste vedeli, da je vsaj eden od vaših petidvajsetih znancev sociopat? Lahko prijatelj, partner, brat, sestra, sodelavec,...

Nekdo. Pomisli!

Ali celo psihopat.

Nekaj nas je takšnih, ki imamo dobro razvit šesti čut. Sama temu rečem intuicija. Ta moja wanna be prijateljica me še nikoli ni prevarala, jaz sem njo že večkrat.

Vse mi je dala, vse pokazala, veliko vem zaradi nje. Ampak, žal, zaradi svojega ega, zvem prepozno.

Se je pa tudi velikokrat odrečem. Včasih hote, še večkrat nehote. Kot tudi razuma.

Ker ob nekaterih ljudeh samo tako (z)voziš skozi življenje.

Zanikanje intuicije je jeba, je trpljenje, ki te čaka, trpljenje, ki bi ga lahko preprečil. Skozi to trpljenje se je spomniš in ti je žal, ker si butal z glavo skozi zid.

Ko se odrekaš intelekta, je drugače. Je načrtno, je odrekanje trpljenja. V imenu bizarne sedanjosti za boljšo prihodnost. Marsikaj izveš, ljudje se odprejo ne da bi vedeli, pokažejo svoj pravi jaz.

Podcenjevanje je huda reč.

ps: Nekje na začetku mojega zdravljenja na Poljanskem nasipu, je eden od odhajajočh imel govor (kot smo ga morali imeti vsi ob koncu zdravljenja). Vstal je v gruči nas in začel nekako tako:

"Še nikoli nisem imel govora pred toliko ljudmi. No, vsaj trezen ne..."

Uroš, tega ne bom nikoli pozabila. Ker...tudi meni so te stvari nove ;) Tako pri pisanju kot pri govorih :)

Iskrenost velja!