Pisanje naj bi bilo iskreno.

Pozabiti je treba na ego in vsa racionalna sranja. Predvsem na ego in vse njegove simptome. Samo čustva, občutenja, neurejene misli, ki begajo, vse stlačiti v kalup navidezne urejenosti. 

Razgaljati se.

Nimajo vsi sreče pobegniti nekam, ko so na dnu. H glasbi, pisateljevanju, slikanju, fotografiranju,..

Nekateri pobegnejo v telenovele. Vseeno, verjetno, boljše kot tablete.

Da je duša temna, sploh nima veze s srečnim ali nesrečnim otroštvom. Dokazano naj bi bilo, da se naša osebnost oblikuje do tretjega leta starosti.

Lahko to verjamem. Verjamem pa tudi, da obstaja(m)o nekateri, ki s(m)o temne duše, ne glede na prve tri ali trinajst let življenja. 

Nekateri bi morali biti srečni v svoji nesreči. Če bi bila zdrav človek, bi bila alkoholik. In narkoman, verjetno. Če ne že mrtev človek. Saj tudi sem marsikaj bila.

Življenje pazi name. Kolikokrat bi že lahko umrla. Sem že vnovčila vse jokerje? Dano mi jih je bilo več kot komurkoli, preveč za enega človeka. Lahko bi jih prejel kdo bolj zaslužen. Nekdo, ki bi jih cenil. Ga cenil.

Življenje. 

Sama vseeno bi zdravje. Prisegam in obljubim, da bi ga pametno izkoristila. Mogoče pa tisti, ki ga podeljuje ve, da lažem. In ve, čemu ga hočem danes.

Pa nekaj denarja bi mi tudi prav prišlo. In ljubezni ščepec.

Vedno sem zase govorila, da sem imela nesrečno otroštvo. To ni povsem res. Imela sem srečno otroštvo z vmesnimi obdobji nesreče. A jebat ga, kdo pa ni.

Verjetno.

Ko sem predlani (na trd način) prišla do tega spoznanja, je življenje postalo lažje. Vsaj za nekaj časa.

Dokler se tema ni vrnila. Nakljub abstinenci vsega.

In spet naenkrat se nišem našla.

Nekateri mogoče res nismo ustvarjeni za ta svet. Ali za življenje na tem svetu.

Ko pijem, je svet lepši. Ampak piti ne smem. In naslednji dan je slab moj svet. Nikoli ni prav. Nič ni tako kot bi moralo biti.

Vse je tako momentalno. Vse je tako ne-bistveno v večnosti.

Smiselno je tukaj in sedaj, ko sem srečna tukaj in sedaj, ko ne razmišljam za naprej. Ker naprej ni.

Nič nima smisla za naprej in nič ni smiselno v-naprej.

Umrli bomo vsi.

Večina se podzavestno tolaži tako, da za sabo pušča svoje seme-otroke. Jaz nimam te možnosti, zato se tolažim, da bom za sabo pustila nekaj večnega-pisano besedo.

Pa mi je mar?

Je vam, ki imate otroke bolj mar?

Ker, konec koncev, ko bomo mrtvi mi vsi, kaj nas bo pa brigalo?

Za zapuščino našo, za otroke, romane in ta naš planet?

Saj ne da bi bila depresivna, nisem. Samo razmišljam na glas.

Ob tretjem marcu 2016 želim vsem veliko čim dlje trajajočih trenutkov sreče.