Zanimivo je, da ob tolikšni brezposelnosti in revščini, nekateri ljudje še kar na ostale gledajo skozi prizmo denarja oziroma materialnih dobrin. No, ne da je zanimivo, predvsem je žalostno.

Ponižujoč, včasih pokroviteljski odnos teh ljudi do nas, revežev, je velikokrat prikrit, marsikomu neopazen. Mogoče se včasih še sami ne zavedajo svojega odnosa. Je pa odnos takšen kakršen je, zaradi bodisi podzavestne bodisi zavestne miselnosti o revščini.

Bi rekla, da prej zavestne kot podzavestne. Saj ne pravim, da so slabi ti ljudje. Vsaj ne vsi. Le da se z empatijo in sočutjem do revščine lahko spoprimejo le v primeru, ko je ni v njihovi neposredni bližini. Dokler je nekje tam daleč, dokler o tematiki samo berejo ali slišijo iz tretje roke.

Zanimivo (žalostno) je tudi dejstvo, da veliko njih enači debelino denarnice z višino inteligenčne količnika.

Zase ne pravim, da sem revna. Sem uradno brezposelna, nisem pa revna. Dokler imam za (preveč) hrane, najemnino in tobak, sem lahko samo tiho. Jebeš avto, lastno stanovanje in počitnice trikrat na leto. No, saj ne da ne bi, sploh jaz, materialist, ampak ne morem se deklarirati za revno. Vsaj ne ob vsemu temu kar dandanes nekateri ljudje doživljajo.

Me je pa zabolelo, ko sem iz ust otroka slišala, češ, saj niti službe nimaš. In potem, ja, in koliko zaslužiš?!

Ne morem kriviti otroka. Lahko starše? Otroci slišijo in povedo. Tako kot se starši pogovarjajo. Iskreno.