Zdravljica ni enaka Prešernovi Zdravici

Zdravljica ni himna svobodnih!

Friderik Cerar in policija bodo odgovorni za morebitno prelivanje krvi v Mariboru!

Pogovor s predsednikom Zedinjene Slovenije, Andrejem Šiškom

Javna vprašanja pred. vlade migrantov izdajalcev in koristoljubnežev, Merklove hlapcu, F. Cerarju

Poimenovati kategorijo

Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh

»Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« 23. 4. 1672 Kraljestvo Slovenijeh je nastalo kot posledica zgodovinskega razvoja v nekdanji slovenski Panoniji. Spodnja Panonija je tako v 9. stoletju, pred vdorom Madžarov, obsegala mnogo večje ozemlje kot Slovenijeh iz 15. in 16. stoletja. Okrog leta 840 je v Spodnji Panoniji vladal slovenski knez Pribina, po njegovi smrti pa knez Kocel (861-874). Središče njune kneževine je bilo zahodno od Blatnega jezera, ob Malem Blatnem jezeru, v katerega priteče reka Zala. Tam sta slovenska apostola sv. Ciril in sv. Metod uvedla krščansko bogoslužje v slovenskem jeziku, ki ga je kot enakovrednega ob latinskem, starogrškem in hebrejskem priznal tudi sam papež. Zgodovinski viri poročajo tudi o tem, da se je knez Kocel posebej razveselil knjig, pisanih v slovenskem jeziku, ki so jih nato uporabljali v njegovi državi. Franc Grivec o knezu Koclu piše: »Na potih slovenske zgodovine v devetem stoletju zadevamo na sledove slovenskega kneza Koclja. Stare latinske listine pričajo o njegovi vnemi za krščansko vero in posredno tudi o njegovi slovenski zavesti.« Knez Kocel je svetemu Metodu predal kar petdeset učencev, ki so postali temelj slovenskega bogoslužja v Panoniji in v Panonsko-sremski škofiji. »Staroslovenski Cirilov življenjepisec je knezu Koclju postavil tako lep spomenik kakor nobenemu drugemu knezu, kar sta jih sveta brata srečala na svojih daljnih apostolskih potih. Ko pa je Konstantin (Ciril) prebil štirideset mesecev v Moravi, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez Panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do petdeset učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mimo spremil.« V odlomku iz staroslovenskega Žitja Konstantina lahko o prihodu svetih bratov in njunih učencev v Rim preberemo: »Papež pa je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in jih položil v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice), in peli so nad njimi sveto liturgijo (mašo). Potem je papež ukazal dvema škofoma, Formozu in Gondrihu (Gauderiku), posvetiti slovenske učence. In ko so bili posvečeni, so takoj peli liturgijo v cerkvi svetega Petra v slovenskem jeziku. In drugi dan so peli v cerkvi svete Petronile, in tretji dan so peli v cerkvi svetega Andreja, in odtod v cerkvi velikega vesoljnega učitelja Pavla apostola; in vso noč so peli v cerkvi slovenske slavospeve, in naslednje jutro zopet liturgijo nad njegovim svetim grobom. Za pomoč so imeli škofa Arsenija, enega izmed sedmih škofov, in Anastazija knjižničarja.« Vloga slovenske Panonije v 9. stoletju je bila, kot je razvidno iz zgornjih navedb, izjemno pomembna, ne le za slovensko zgodovino, temveč tudi za zgodovino številnih narodov na vzhodu. Prav Kocel je namreč skupaj z maravskima slovenskima knezoma Rastislavom ter Svetopolkom odločilno pripomogel k razvoju knjižne slovenščine v prvem tisočletju, ta pa je potem postala temelj cerkvenega jezika pri Bolgarih, Srbih, Rusih in drugih narodih pozneje imenovanih slovanski, ki so svojo pismenost prejeli od slovenskih učencev svetega Cirila in Metoda. Po Kocljevi smrti je Spodnja Panonija skupaj s Karantanijo tvorila Karantansko kraljestvo (Regnum Carentanum 876-899), ki mu je vladal kralj Arnulf Karantanski, poznejši cesar. Na ozemlju Spodnje Panonije je vladal kraljev namestnik vojvod Braslav. Ta je svojo deželo branil pred Madžari, ki so v 10. stoletju vdrli v Panonijo in jo zasedli do reke Drave na jugu. Madžari so uničili tudi Svetopolkovo Slovensko kraljestvo onkraj Donave in se kot klin zabili med obe slovenski deželi. Za obdobje več kot sto let po madžarskem vpadu se zgodovinarji soočajo s pomanjkanjem zgodovinskih virov. Kar nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so se razmere po pustošenju Madžarov stabilizirale, potem pa se je slovensko ime v virih znova pojavilo na zaokroženem ozemlju južno od reke Drave. Hrvat Stanko Andrić ugotavlja, da se prve vesti o prostoru medrečja med Dravo in Savo ponovno javljajo šele v obdobju razširjenja oblasti ogrskih kraljev do Jadrana, na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo mnenje, s katerim se je vsekakor mogoče strinjati je, da »posebna upravna organizacija, kot tudi specifične poteze svojstvene družbi srednjeveške Slovenijeh, ki so ugotovljene z dosedanjimi raziskavami, podpirajo mišljenje, po katerem slovensko medrečje pred priključitvijo Hrvaške Ogrskemu kraljestvu ni bilo sestavi del niti ene od teh dveh držav«. V 11. in 12. stoletju se dežela med reko Dravo na vzhodu in Jadranskim morjem na zahodu, ki je Madžari niso zasedli ali pa v njej vsekakor vsaj niso prevladovali, v zgodovinskih virih v latinščini imenuje Sclavonia – Slovenija. V madžarskem zgodovinopisju je precej prisotno stališče, da je področje srednjeveške Slovenjeh že v 10. stoletju bilo pod madžarskim nadzorom. Takšno mnenje zagovarja tudi Attila Zsoldos, vendar žal nismo imeli možnosti preučiti teh njegovih trditev v članku Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića. Za nas je bistveno to, da Zsoldos v svojem drugem članku z naslovom Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini piše: »Njeno področje je tudi že v 10. stoletju bilo pod ogrsko oblastjo, čeprav so prebivalstvo tvorili lokalni Sloveni (v hrvaškem besedilu Slaveni), Slovenci (v hrvaškem besedilu Slavonci), v madžarščini Tot-i, v nemščini Windisch-i.« Slovenski zgodovinar Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev za slovensko deželo navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavonia, Sclavinia, Sclavia, Sclavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Ugotavlja, da so izraz »Sclavonia« oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ni odgovarjala latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji soglasnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »ě« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavonio, Sclavenio, Sclavinio. Ime Sclavonia/Slovenija najdemo za to območje prvič zapisano v tej obliki v pismu ogrskega kralja Ladislava opatu Oderiziju iz Montecassina leta 1091. Dejstvo, da gre za kraljevo pismo je izjemno pomembo, saj je kralj Ladislav zagotovo vedel kako je ime deželi, ki jo je po njegovih lastnih besedah »pridobil« (aequsivi) in v katero je tedaj vstopil s svojimi četami. Gre za ozemlje nekdanjih rimskih provinc Spodnje Panonije na severovzhodu in Dalmacije na jugozahodu. Večino prebivalstva v tej deželi so predstavljali Sloveni ali Slovenci, ki so deželi tudi dali ime Slovenija, v latinskem jeziku Sclavonia. Drugi Slovenci, zlasti Štajerci in Krajnci, so jih imenovali Bezjaki, njihovo deželo pa tudi Bezjakija ali bezjaška Slovenija. Da latinsko ime Sclavonia dejansko pomeni Slovenijo, je v različnih zgodovinskih knjigah zapisalo vsaj 16 slovenskih jezikoslovcev, zgodovinarjev in pravnih zgodovinarjev, samih profesorjev in doktorjev. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Njihova dela so bila napisana ali objavljena med leti 1870 in 1968, torej v obdobju dolgih 98 let. Podrobneje si lahko bralec ogleda njihovo pisanje na spletu na naslovu Starodavno ime Slovenija. V članku je predstavljenih 49 primerov zapisa imena Slovenija, ki se je v latinskem pisanju glasila Sclavonia ali Sclavinia. Med hrvaškimi zgodovinarji je predvsem Mladen Ančić jasno zapisal, da sta hrvaško in madžarsko zgodovinopisje premalo pozornosti posvečala dejstvu, da »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti«. V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II, na straneh 147, 167 in 185. V 13. stoletju se je za deželo med rekama Drava ter Donava na severovzhodu in Sava ter Kolpa, vse do Gozda/Gvozda na jugozahodu pojavil naziv Regnum Sclavoniae oziroma Kraljestvo Slovenijeh. Prvič najdemo takšen zapis v Kolomanovi listini leta 1232: »namreč v naše kraljestvo Slovenijeh«, zatem leta 1249: »v celotno kraljestvo dežele Slovenijeh gospoda kralja Bele«, in leta 1261: »/…/ ko smo vstopili v kraljestvo Slovenijeh, da bi uredili in opisali zlasti celotno stanje vojvodstva našega preljubega vojvoda Bela«. V viru iz leta 1231 je Koloman celo imenovan »kralj in vojvod celotne Slovenijeh«, v latinskem izvirniku: »Colomanus dei gratia rex et dux totius Sclavoniae«. Upravičeno bi Regnum Sclavonia lahko imenovali tudi Kraljestvo Slovenija, vendar zaenkrat raje uporabljamo ime, ki nam ga je v slovenščini izpričal Anton Vramec, tudi zato, da se izognemo morebitnemu mešanju z drugimi deželami, ki so se prav tako imenovale Sclavonia/Slovenija. Panonsko Slovensko kraljestvo je imelo svoj zbor, svojo »ustavo« in svoje pravo, v latinskih virih imenovano »Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis« (Splošni zbor/Veča celotnega Kraljestva Slovenijeh) ter »statuta et constitutiones«, (statuti in uredbe). Znotraj Svetoštefanske krone je imela Slovenijeh poseben status in je imela pravico pošiljati svoje predstavnike na ogrske državne zbore. Najpogosteje je slovenskim panonskim Večam predsedoval Slovenski ban. V 14. stoletju so imeli močan vpliv na Kraljestvo Slovenijeh lendavski plemiči Baniči (madžarsko Banffyji), ki so jih Hrvati prekrstili v Baniće. Iz omenjene rodbine je v virih naveden kot Slovenski ban Nikolaj Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1343), ter njegov sin Štefan Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1380). Hrvaški zgodovinarji so prvega preimenovali v Nikolo Banića, drugega pa v Stjepana Banića, ki sta tako posmrtno postala Hrvata, ne da bi se sama za to kdajkoli imela. Nikolaj Banič je prvič imenovan »ban celotne Slovenije« v pismu ogrskega kralja Ludvika z dne 25. velikega travna/maja 1343. Kraljestvo Slovenijeh je bilo v 14. in 15. stoletju zelo tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške družine tako v okviru svetoštefanske krone (Ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel ter celotnega Svetega rimskega cesarstva. Barbara Celska je bila ogrska in češka kraljica ter cesarica Svetega rimskega cesarstva, Celski grofje pa so imeli v svoji posesti Krapino, Varaždin, Vinico, Vrbovec, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglavo, Kostel, Cesargrad in oba Trnovca, skratka večino prekosotelskega Zagorja, tedaj naseljenega s Slovenci. Herman II. Celski je med leti 1432 in 1435 postal dedni ban Slovenijeh, njegov sin Miroslav II. (Friderik II.) pa je bil državni knez, dedni slovenski ban in obenem gubernator tudi nad hrvaškim plemstvom južno od Gozda. Celski grof Herman II. je postal tudi upravitelj škofije Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske (sam kralj ga naslavlja kot gubernatorja zagrebške škofije) in svobodnega mesta Gradec. Celski so v številnih krajih Slovenijeh ustanovili pomembne kulturne, cerkvene in obrambne ustanove, kot npr. Pavlinski samostan v Lepoglavi ter znameniti grad Vrbovec, kasnejši Veliki Tabor. O tem podrobneje in – za razliko od večine hrvaških zgodovinarjev – dokaj objektivno piše Nada Klaić v svojem delu Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Celje 1982:»O Hermanovem odličnem položaju v teh letih (t.j. 1406-1407) priča tudi mesto v dignitariju dokumentov, ki jih je izdala kraljevska pisarna: Herman je postavljen pred palatina (palatin je bil kraljev namestnik, najvišji dvorni uradnik in varuh kraljevega pečata, op. ur.), na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki. Hermanovo imenovanje je doprineslo tudi h kraljevemu ugledu v Slovenijeh. Okrog novega bana so se zbirali najuglednejši hrvaški (pravilno bi bilo slovenski velikaši in ne hrvaški, op. ur.) velikaši.« V svobodnem mestu Gradec pri Zagrebu v Slovenijeh so imeli Celski svojo drugo prestolnico ali neke vrste poletno rezidenco. Po smrti Hermana II. Celskega je cesar Žiga (Sigismund) njegovemu sinu Miroslavu II. (Friderik II.) in vnuku Urhu II. (Ulrik II.) dne 30. 9. 1936 podelil naslov kneza Svetega rimskega cesarstva. S tem sta Miroslav in Urh dobila uradni naslov principes in ne več zgolj comites, kar je pomenilo čast in položaj, ki ju ni imel nihče izmed velikašev v deželah krone sv. Štefana oziroma Ogrske. »Politični položaj enega in drugega kneza je bil znatno višji od tistega, ki ga je imel pokojni Herman II. Knez Urh je ta svoj novi položaj izdatno izkoristil med burnim dogajanjem po Sigismundovi smrti. Urh se je postopoma povzdignil do sovladarskega položaja; on je neokronani kralj.« Kot samostojni vladarji Slovenijeh so Celski na podlagi zgodovinskega slovenskega prava Regnum Sclavonie in ogrske Zlate bule postali tudi resni pretendenti za ogrski kraljevski prestol, zaradi česar je bil v Beligradu zahrbtno ubit poslednji Knez Celski Urh II. (Ulrik II.). Vsekakor so Knezi Celski sredi 15. stoletja prestavljali najmočnejšo fevdalno rodbino v Slovenijeh. Med njihovo Celsko kneževino na Štajerskem in med Kraljestvom Slovenijeh dejansko ni bilo nikakršne meje. Šlo je za zaokroženo ozemlje trojnih grofov (celskih, radovliških/ortenburških in zagorskih), rimskih Knezov Celskih in Slovenskih banov, v katerem je prebivalo slovensko prebivalstvo. Madžarski zgodovinar Tamás Pálosfalvi je leta 2004 zapisal: »Določeni znaki kažejo na to, da so Celski poskušali zediniti Slovenijeh s svojimi ostalimi posestmi in na ta način oblikovati lastno »državo«, vendar je ta prizadevanja prekinila Urhova smrt.« Pálosfalvi tudi piše o tem, da sta potomca Hermana II. Celskega, Miroslav II. (Friderik II.) in Urh II. (Ulrik II.) v nasprotju z voljo kralja Žige Luksemburškega zahtevala položaj Slovenskega bana. Pri tem sta nastopila tudi z vojaško silo, vendar poskus leta 1440 ni uspel, leta 1445 pa vendarle je. Zatem centralna ogrska oblast dvajset let ni uspela vplivati na usodo dežele. Res je Janoš Hunjadi (Hunyadi) leta 1446 dobil naslov vikar Slovenijeh, vendar mu svojih zahtev ni uspelo uveljaviti niti s silo. Že naslednjega leta 1447 pa se je Hunjadi s tajnim sporazumom odrekel svoji vlogi v deželi. Prav tako tudi ni uspel poskus, po katerem bi madžarska oblast po transilvanskem vzoru (erdeljskem) v Slovenijeh uvedla guvernerja, ki bi vladal ob slovenskem banu. Po smrti zadnjega Celskega kneza Urha II., leta 1456, je vlogo slovenskega bana v Kraljestvu Slovenijeh prevzel nekdanji celski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Svoj banski položaj je ohranil tako za časa ogrskega kralja Ladislava V. kakor tudi kralja Matije Korvina. Med Korvinom in Vitovcem je prišlo do odkrite sovražnosti, vendar sta se leta 1463 zaradi turške nevarnosti pomirila. Vitovec je prejel pomembna pooblastila, v ofenzivni protiturški politiki pa je dobil pomembno vlogo. Nazadnje je od kralja Korvina prejel čast in dolžnost, ki je prej ni bilo – postal je glavni (vrhovni) kapitan Slovenijeh in Hrvaške. Pálosfalvi naposled ugotavlja, da Slovenijeh med leti 1445 (vladal je rimski državni knez in slovenski ban Urh II. Celski) ter 1464 (vladal je slovenski ban in vrhovni kapitan Slovenijeh Jan Vitovec) ni bila pod nadzorom oblasti ogrskega kralja. Ozemlje Kraljestva Slovenijeh Ozemlje Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh se je v zgodovini spreminjalo, vendar je skoraj nenehno obsegalo področje med rekami Dravo, Donavo in Savo ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu. Temu mejnemu območju med Slovenijeh in Hrvaško, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd, je treba nameniti posebno pozornost. Pojem Gozd namreč zaobjema obsežnejše gozdnato ozemlje od Velike in Male Kapele, pa vse do Petrove in Zrinske gore. Južno in jugozahodno od tega z bujnimi gozdovi poraslega področja se je nahajala prava Hrvaška (Horvateh, Horvatska, Hervatska, Croatia), kjer so živeli Hrvati (Horvati, Hervati, Croati). Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med leti 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev – na Slovensko kraljestvo torej. PisecDnevnika je Simeon Suzdaljski, je ob povratku iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane«, kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala preko Istre, Hrvaške in Slovenske zemlje. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ...« Šele od Senja naprej (sic !) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Rus Suzdaljski seveda ni mogel imeti nobenega interesa, da bi zmanjšal ozemlje Hrvaške, ki se ni začenjalo ob Jadranskem morju. Mesto Senj je namreč sodilo h Kraljestvu Slovenijeh, Hrvati pa so prebivali šele 15 milj vzhodno od Senja, v notranjosti in sicer na področju Gacke, Like in Krbave. Tudi Šišić je mnenja, da je Gozd »v srednjem veku vsa gorska veriga od Risnjaka in izvira reke Kolpe do Une in spodnje Kolpe, torej ne samo obe današnji Kapeli temveč tudi Petrova gora in Zrinska gora.« Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić v delu Povijest Hrvata, piše o zadnjem domnevnem hrvaškem kralju Petru ter njegovi smrti, pri čemer navaja Gesto Hungarorum Simona de Keza (1285), ki mejno področje, ki ga Hrvati običajno imenujejo Gvozd, še imenuje Gozd oziroma Petrov gozd. Enako poimenovanje najdemo v delu SS rerum hungaricum I na strani 182. V slovenščini se besedilo glasi: »Ta (Koloman) je poslal vojsko v kraljestvo Dalmacijo in poskrbel, da so umorili kralja Petra, ki se je pojavil v ogrskih gorah, imenovanih Gozd; v omenjenih gorah so ga popolnoma porazili in ubili. Odtod se še danes v madžarščini te gore imenujejo Patur Gozdia (Petrov Gozd).« Pomenljivo je, da v latinsko pisanem viru iz leta 1285, ki se nanaša na leto 1097, ni niti omembe Hrvatov ali Hrvaške, kaj šele hrvaškega kraljestva. Južno od Gozda naj bi se po madžarski kroniki nahajalo kraljestvo Dalmacija in ne Hrvaška. Pravo, domače ime za ta mejni gozdni predel je preprosto Gozd. Celotno mejno območje med Slovenijeh in Hrvaško je dejansko poraslo z obširnimi, težko prehodnimi gozdovi na gorskem vencu Velike in Male Kapele, Petrove in Zrinske gore. Prvotni prebivalci tega območja – Slovenci – so dali pokrajini stvarno ime in to je nedvomno slovensko – Gozd. Hrvatom pa Gozd ničesar ne pomeni, saj je njihovo ime za gozd samo šuma. Slovensko ime Gozd so Hrvati zato kasneje spremenili v nekakšen Gvozd, ki seveda ne pomeni ničesar oziroma je morda le blizu njihovi, ali morda celo srbski besedi »železni« – »gvozdeni«. Na podlagi tega so v nekaterih latinskih virih kasneje pričeli zapisovati napačno ime »Alpes ferreae«, čeprav ni nobenih zgodovinskih virov, ki bi to veliko območje kdaj povezovali z železom. Če drži navedba Ferda Šišića, da je bila meja tudi reka Una, potem je šla meja od Male Kapele med Plitvičkimi jezeri in Plješevico do Bihača, od tam pa po reki Uni do njenega pritoka v Savo. V tem primeru sta bili tako Petrova, kot Zrinska gora dejansko že globoko na ozemlju Slovenijeh. Prava Hrvaška je pomenila zgolj majhno ozemlje, omejeno na eni strani z Risnjakom in obema Kapelama, ter Plješevico, na drugi strani pa z Velebitom. Vmes so Gacka, Lika in Krbava, kjer so živeli pravi Hervati in od koder se je njihovo ime selilo in širilo najprej proti jugu v Dalmacijo, od 16. stoletja dalje pa tudi na sever, v Slovenijeh. Prava Hrvaška je torej predstavljala približno petnajst, največ dvajset odstotkov velikosti Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh. To dejstvo, ki so nam ga načrtno zamolčali, si velja zapomniti in ga vseskozi imeti pred očmi. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava s prvotno Ostmarko (Ostarrichi, Vzhodna marka/krajina) na severu, katere ime se je pozneje razširilo na celotno današnjo Avstrijo. O tem, da je bila Hrvaška oz. »Hrvatska« v srednjem veku bistveno manjša, kot je danes, pišejo tudi novejši hrvaški zgodovinarji, ki pa pravo Hrvaško razširijo tudi v Hercegovino in Bosno, kot npr. Ivo Goldstein: »Hrvaška je bila v zgodnjem srednjem veku prostor omejen z zaledjem vzhodnega Jadrana na eni strani, zatem se je razprostirala v delu zahodne Hercegovine, zahodne in osrednje Bosne, v Liko, Gacko in Krbavo ter v primorskih krajih do Vinodola in Labina.« V prvem tisočletju je Slovenijeh segala celo vse do reke Cetine južno od Splita. Za konec 11. stoletja imamo namreč takšne navedbe v delu »Statuta Capituli zagrabiensis« arhidiakona Ivana Goričkega iz sredine XIV. stoletja. V zvezi s tem virom obstajata »Fragment kronike« in »Zagrebška kronika« (Chronicon zagrabiense), njun avtor pa bi naj bil po Milanu Šufflayu prav arhidijakon Ivan Gorički. V »Fragmentu kronike« je po povzemanju Nade Klaić zapisano tudi: »Toda, ko je ogrski prestol zasedel Andrej, je obnovil kraljevske pravice nad Slovenijo in zato tam za bana postavil svojega brata Adalberta (Belo). Brata sta primorala hrvaškega kralja, da je vrnil Slovenijo na njene stare meje, to je na (reko, op. p.) Cetino.« Pisanju Nade Klaić je potrebno še enkrat dodati pisanje Mladena Ančića, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti.« Sklep, ki logično sledi na podlagi teh besed, je, da je stara Slovenija (Sclavoniae) segala vse do reke Cetine, prava Hrvaška – Lika, Gacka, Krbava – pa je v starih časih predstavljala samo enega njenih delov. Že v 8 in 9. stoletju so na področju širše Dalmacije v zgodovinskih virih zabeležene Sclavonie – Slovenije, takrat pa o Hrvaški še ni bilo nobenih sledov. O tem lepo piše Helmoltova Svetovna zgodovina (Weltgeschichte): »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju /…/ Vendar je treba spomniti na to, da je vsa ta dežela, ki jo danes zasedajo Hrvati in se imenuje po njih, pred tem pripadala Slovencem in se je imenovala Slovenija. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, ki ga nosi del hrvaškega kraljestva ter ime slovaškega rodu na Ogrskem, na stare lastnike in na staro panonsko slovensko kraljestvo.« Enako izhaja tudi iz ohranjenega besedila iz leta 1672: »Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo;ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« Kako in kdaj so se začele spreminjati meje srednjeveške Slovenijeh in kako se je začelo seliti hrvaško ime proti severu nam lepo opiše hrvaški zgodovinar Vjekoslav Klaić v svoji knjigi Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. Stoljeća: »Vse večje izgube hrvaškega kraljestva na jugu Velebita so povzročile začetek širitve hrvaškega imena proti severu Gozda proti Kolpi, Savi in spodnji Uni. Med tem ko so se v 14. stoletju šteli kot hrvaški kraji na severovzhodu Gozda samo Modruša, Plasi in Drežnik (s Slunjem), se je v drugi polovici 15. stoletja in v začetku 16. stoletja začel kot del Hrvaške šteti tudi tisti del Zagrebške županije, ki se razprostira na jugu Kolpe in Save in ki sta ga nekdaj obsegali Gorička in Gorska župa. Sem se je pred turškim navalom zatekala moč hrvaškega plemstva in ljudstva iz južnih krajev, zato se je celotno področje od Gozda do Kolpe in Save (med Siskom in Dubico) na severu, ter Une na vzhodu, vse bolj štelo kot hrvaška dežela v ožjem smislu. Mesta Bihač, Krupa, Kostajnica, Zrin, Toplica ali Topusko, Steničnjak in Dubovec, ki so prej bila v Slovenijeh, so na koncu 15. stoletja že na Hrvaškem. /…/ Kraljestvo Slovenijeh je potem ostalo omejeno na ozemlje med Dravo in Savo (do Kolpe) in je obsegalo v glavnem štiri županije: Zagrebško, Varaždinsko, Križevsko in Virovitiško. V 15. stoletju se je razprostirala predvsem Križevska županija, ki je obsegala velik del Podravine, skoraj do Valpova in Oseka. Požeška, Vukovska in Sremska županija so se tudi tedaj štele kot del Slovenijeh, vendar niso bile neposredno pod upravo hrvaških in slovenskih banov, temveč so Požego često upravljali vojvodi iz Usore, Vukovsko in Sremsko pa najprej ban Mačve, pozneje pa bani in kapitani Šabca ter Beligrada. Vse to se je dogajalo zaradi lažje obrambe pred Turki.« Upravljanje in pravo Kraljestva Slovenijeh Sprva je dežela ali orsag imela naziv »banstvo ali vojvodstvo Slovenijeh« (banatus sive ducatus Sclavoniae), kasneje po letu 1232 pa se je imenovala kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae). S Slovenijeh so upravljali vojvodi celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae). Vojvodi ali hercegi celotne Slovenijeh so bili običajno mlajši bratje vladajočega kralja, ali pa predvsem prvorojeni sinovi. Prvi znani tovrstni vojvod (herceg, dux) je bil v drugi polovici 12. stoletja Štefanov sin Bela, na koncu 12. stoletja pa je bil vojvod Andrej (1197.-1203.), brat kralja Emerika. Vojvod je bil vrhovni upravitelj dežele, ki so mu bili podrejeni ban in vsi velikaši ter župani. Bil je tudi vrhovni sodnik na ozemlju svojega vojvodstva (infra terinos dominii nostri), ter vojvod vojske svoje dežele. Slovenski vojvodi so imeli velike prihodke, pripadla pa jim je tudi lastnina vseh, ki so umrli brez potomcev. Pripadale so jim tudi cele županije kot npr. Požeška županija in Gorska županija. Sedež vojvodstva je bil v Zagrebu, Požegi, Klisu, Kninu ali Krapini. Imeli so svoj vojvodski dvor in svojo dvorsko pisarno ter so izdajali svoje listine enako kot kralji. Od začetka 12. stoletja so tri generacije Arpadov nosile naslov vojvod Slovenijeh (dux Sclavoniae, herzeg), kar pomeni da je skoraj tričetrt stoletja upravljal s Slovenijeh vojvod ali knez. Madžar Zsoldos navaja naslednje vojvode Slovenijeh: Emerik (1194-1196), Andrej (1197-1205), Bela (1220-1226), Koloman (1226-1241), Bela (1260-1269). Pred koncem 13. stoletja se je tovrstna praksa spet obnovila, le da je tokrat kraljevega brata na položaju vojvoda zamenjala kraljeva mati. Vojvodinja Slovenijeh je bila Elizabeta (1282-1283), mati kralja Ladislava IV., in zatem še vojvodinja Thomasini (1290-1301), mati kralja Andreja III., ki je imela naziv »vojvodinja celotne Slovenije in upraviteljica čezdonavski krajev vse do Primorja«, ali »vojvodinja celotne Slovenije od Donave do morja«. Tudi v 14. stoletju je kralj Ludvik I. najprej vojvodstvo predal mlajšemu bratu Štefanu (1350-1354), zatem pa še Karlu. Zsoldos v zvezi s tem zapiše, da bi bilo mamljivo pomisliti, kako je imela Slovenijeh v srednjeveški Ogrski enako vlogo kot jo ima še danes Wales v Britanskem kraljestvu, vendar pa naj bi bilo v našem primeru očitno, da je bila odločitev prepuščena vladarju obenem pa ni vselej šlo za prestolonaslednika. Vsekakor pa dejstvo, da so bili na položaj vojvoda Slovenijeh po pravilu postavljeni člani kraljeve družine povečuje važnost vojvodstva oziroma dežele. To potrjuje tudi Vjekoslav Klaić, ki omenja vojvoda Albertina, ki mu je kralj Andrej III. dne 1. velikega srpana 1299 v Budimu za vse čase podelil vojvodstvo celotne Slovenije, »ki je prva čast v kraljevi družini« (qua est prima dignitas regiae prolis)«. Banstvo je bil naslednji izjemno pomemben položaj povezan s Slovenijeh. Bilo je najuglednejše in najvplivnejše dostojanstvo Ogrskega kraljestva, najbrž že od vsega začetka, kot meni madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. V 12. stoletju je bil vseskozi imenovan samo en ban za vse kraljestvo, v 13. stoletju pa sta obličajno vladala dva bana – slovenski ban in primorski ban. Ban celotne Slovenijeh (banus totius Sclavoniae) je v primeru, ko ni bilo vojvode Slovenijeh, opravljal tudi njegove posle, njemu pa je bil podrejen primorski ban (banus maritimus) oziroma ban Hrvaške in Dalmacije. Ban Slovenijeh je skliceval občne zbore kraljestva Slovenijeh (generalis congregatio totius regni Sclavoniae) ter tudi Veče ali zbore županij, ki jim je navadno sam predsedoval. Bil je, takoj za kraljem, vrhovni sodnik v kraljestvu. Seveda je bil tudi vrhovni vojvod (vojskovodja) vojske kraljestva Slovenijeh. Zraven banov Slovenijeh so obstajali tudi podbani (vicebanus) oziroma tako imenovani banovci, ki so bili običajno obenem župani Zagreba, Križevca ali katerega drugega pomembnega županstva. Ban celotne Slovenijeh je imel tudi pravico kovati denar, ki se je zato imenoval banovec (moneta banalis, denarii banales). Prvi slovenski ban, ki je dal kovati denar je bil Štefan Gutkeled (1248-1260). Najstarejša kovnica denarja je bila do leta 1256 v Pakracu, leta 1260 pa so jo prenesli v Zagreb. Na prednji strani banskega denarja je bila odtisnjena kuna, nad njo in pod njo pa sta se nahajali zvezdi. Na robu okrog kovanca je bil običajno napis »moneta regis p. Sclavonia«, »moneta ducis p. Sclavonia« ali »moneta bani p. Sclavonia«. Na zadnji strani kovanca je bil običajno dvojni križ, pri katerem je bil na levi strani gornje prečke polmesec, na desni pa zvezda danica. Prav na podlagi znamenj upodobljenih na kovanih banovcih je nastal tudi grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. grudna 1496 kot stari grb kraljestva potrdil ogrski kralj Vladislav II. s svojo grbovnico. Za razumevanje vloge in položaja panonske Slovenije je zelo pomembno dogajanje v 13. stoletju. Ogrski kralj Andrej II. je namreč leta 24. 4. 1222 izdal svojo Zlato bulo. Zlata bula je dokument, ki ima ime po zlatem okroglem kraljevskem pečatu. Po svoji formi je bila sprva Andrejeva Zlata bula privilegij, kasneje pa je postala najpomembnejši državni zakon in temelj ustave, zato je nanjo ob svojem kronanju vselej prisegal ogrski kralj. Veljala je samo na ozemlju Ogrske in Slovenijeh/Sclavoniae, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji, kar je z vidika državnega prava izjemnega pomena. To dejstvo namreč pomeni, da je tako imenovana hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na slovenskem panonskem državnem pravu, saj je bila Slovenijeh/Sclavoniae do konca 17. stoletja slovenska in ne hrvaška dežela, saj so v njej prebivali panonski Slovenci in ne Hrvati. Šele katastrofalni hrvaški porazi v vojni proti Turkom so v 16. stoletju povzročili prave »cunamije« beguncev iz Hrvaške (obenem pa tudi iz Srbije in Bosne) v Slovenijeh, s čemer se je bistveno spremenila narodnostna sestava tamkajšnjega prebivalstva. Turki so takrat uspeli zasesti Spodnjo Slovenijeh, po njihovem umiku pa so v 18. stoletju za deželo Spodnjo Slovenijeh uvedli novo ime Slavonija, ki je izpeljano iz tuje latinske različice – Sclavonia, Slavonia. Z Zlato bulo je kralj Andrej II. poskušal obenem zmanjšati moč velikašev oziroma visokega plemstva, dvigniti svojo kraljevsko moč, ukiniti finančni nered ter zajamčiti nižjemu plemstvu pravice in svoboščine. Zlata bula iz leta 1222 je imela enaintrideset členov, izdana pa je bila v sedmih originalnih izvodih, od katerih se ni ohranil niti en izvod, temveč so ohranjeni zgolj kasnejši prepisi izvirnikov.  kraljevi pečat Zlate bule iz leta 1222 Zadnji 31. člen Zlate bule je določal, da ima celotno višje in nižje plemstvo, v primeru ko bi kralj, ali katerikoli njegovih naslednikov ravnal v nasprotju z odredbami, pravico, da se vzdignejo posamič ali vsi skupaj proti kralju z besedo ali orožjem (»imajo možnost nasprotovanja in ugovarjanja«), pa pri tem ne bodo kaznovani zaradi nezvestobe (nota infidelitatis). Kot priče so bili na Zlati buli podpisani sami škofje, med njimi tudi škof Štefan zagrebške slovenske škofije. Zlata bula je kot že rečeno veljala samo na Ogrskem in v Slovenijeh/Sclavonii, torej v deželi med rekami Dravo, Savo in Kolpo do Gozda/Gvozda na jugu, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Veljavnost Zlate bule kralja Andreja II. kaže na to, da je imela panonska Slovenija dejansko konstitutivno vlogo v Ogrskem kraljestvu, med tem ko Hrvaški tak status očitno ni pripadal. Na podlagi tega je lažje razumeti še eno pomembno dejstvo, da je bil namreč primorski ban, kot se je uradno imenoval, podrejen slovenskemu banu. Tri leta po sprejetju Zlate bule, leta 1225, je kralj Andrej II. za področja južno od Drave namreč imenoval dva bana. Prvi ban, imenovan Slovenski ban, je vladal celotni Slovenijeh (totius Sclavoniae), drugi ban pa se je uradno imenoval Primorski ban (banus de maritimis partibus) in je vladal le pravi Hrvaški ter tistemu delu Dalmacije, ki je sodil pod Ogrsko kraljestvo. Bana z imenom hrvaški torej tedaj sploh ni bilo, Primorski ban pa je bil podrejen Slovenskemu banu oziroma banu celotne Slovenije (totius Sclavoniae). Tudi to dejstvo kaže na očitno podrejenost Hrvaške in Hrvatov banu ali vojvodu Slovenije, kar bi bilo seveda nesmiselno, če ne bi bila tudi Hrvaška kot pokrajina vključena v okvir panonske Slovenije.  Zlata bula kralja Andreja II. Deset let po Zlati buli, leta 1232 je Slovenijeh/Sclavonia v zgodovinskih virih prvič uradno imenovana Kraljestvo Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banstvo), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodstvo Slovenijeh. V Kroniki Antona Vramca iz leta 1578 lahko vidimo, da je pisec dejansko poznal vse tri nazive, saj v svojih zapisih omenja slovenskega krala, hercega (vojvoda) in bana. Leta 1235 je v starosti 29 let prevzel ogrski prestol kralj Bela III. (IV). Njegov brat Koloman je v tem obdobju postal Slovenski vojvod. Proslavil se je v vojnah z bosenskim banom Matejem Ninoslavom, kasneje pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Splitčani so ga leta 1239 imenovali »preblagi kralj slovenski (slovinski) Koloman«. 6. rožnika 1240 je papež Gregor IX. v svojem pismu Kolomana imenoval »kralja in vojvodo Slovencev«. Ogrski kralj Bela je okrog leta 1260 izpeljal nekaj pomembnih upravnih sprememb, ki so se nanašale na Slovenijeh, Hrvaško in Dalmacijo. O tem piše Ferdo Šišić sledeče: »Upravne spremembe. V tej dobi (okrog leta 1260) je kralj Bela izpeljal nekatere zelo pomembne spremembe v upravi hrvaških dežel. Predvsem je uvedel vladavino vojvode kraljevega rodu (dux totius Sclavoniae, Croatiae et Dalmatiae) na področju vsega hrvaškega kraljestva (iz dejstev oziroma zgodovinskih virov je razvidno, da to v resnici ni bilo hrvaško, temveč slovensko kraljestvo, op. p.), kateremu je dodelil dva bana: slovenskega in hrvaško-dalmatinskega. Ko ni bilo vojvode kraljevskega rodu (kar je bilo običajno), potem je vrhovno upravo nad vsem hrvaškim kraljestvom prevzel slovenski ban z naslovom »celotne Slovenijeh« (banus totius Sclavoniae); njemu se je moral pokoriti hrvaško-dalmatinski ban, ki je včasih nosil tudi naslov »primorski« ban (banus maritimus). S tem je bil položen temelj delitve dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva, na dva posebna politična in upravna teritorija: v Kraljevino Hrvaško in Dalmacijo in v Kraljestvo Slovenijeh/Sclavoniae, ta delitev pa se je ohranila vse do 16. stoletja.« Temu pisanju je treba le dodati, da v resnici »dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva«, kot sicer piše Šišić, sploh ni bilo oziroma se v nobenem primeru ni imenovalo hrvaško, temveč se je imenovalo kvečjemu slovensko, pa tudi ban ni bil hrvaško-dalmatinski, temveč se je v virih dejansko imenoval zgolj primorski ban. Pa tudi ta nekoliko prirejena Šišićeva navedba (zelo podobno piše tudi Vjekoslav Klaić) je izjemnega pomena. Pomeni namreč, da je imelo v obdobju naslednjih tristo let Kraljestvo Slovenijeh mnogo pomembnejši status od tako imenovane Kraljevine Hrvaške in Dalmacije skupaj. V nasprotnem primeru namreč ban Slovenijeh ne bi imel prevlade nad primorskim banom oziroma banom Hrvaške in Dalmacije. To dejstvo znova potrjuje ugotovitev, da je tako imenovano hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na ukradenem in prisvojenem slovenskem panonskem državnem pravu, izvirajočem iz Kraljestva Slovenijeh! Dejstvo, da je bil ban Hrvaške in Dalmacije podrejen banu Slovenijeh, ki je imel naslov »banus totius Sclavoniae« ali »ban celotne Slovenije«, dejansko pomeni, da sta bili Hrvaška in Dalmacija sestavni del vse Slovenije, kot se je imenovalo celotno kraljestvo. V resnici torej ni šlo za »hrvaško kraljestvo«, kot to neupravičeno vseskozi ponavljajo Hrvati, temveč za Slovensko kraljestvo – regnum Sclavoniae, v katerega so sodile prava Slovenijeh, kakor tudi Hrvaška in Dalmacija v tistem delu, ki je pripadal temu kraljestvu in ne Benetkam. Za razumevanje prave slovenske in hrvaške zgodovine je pomembno še eno dejstvo, o katerem je pisal Ferdo Šišić, še jasneje pa ga je zapisal Antun Dabinović v svojem delu Hrvatska Državna i Pravna Povijest: »Od leta 1260 predstavlja Slovenijeh posebno banovino, katera se več ni trajno združila s Hrvaško v eno politično skupnost vse do leta 1527«. Če je to kar piše Dabinović res, to pomeni, da panonska Slovenija in prava Hrvaška južno od nje skoraj tristo let nista imeli skupne politične zgodovine. Leta 1527 pa se je takratno Kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae) dejansko združilo zgolj z »ostankom ostanka Hrvaške«, pri čemer bi po vseh običajnih družbenih pravilih in tudi pravu morali zapisati, da se je takrat »ostanek ostanka Hrvaške« priključil Kraljestvu Slovenijeh. Hrvaška namreč v takratnem obdobju praktično ni več obstajala, saj so jo v celoti zasedli Turki. Ime Hrvaška se je v takratnem obdobju s področja prave Hrvaške južno od Gozda/Gvozda najprej preneslo severno od njega, v manjše področje porečja rek Une in Kolpe do Save. Od tam se je v naslednjih stoletjih razširilo po vsej Slovenijeh, kjer so avtohtoni prebivalci dopustili celo to, da so prišleki (Hrvati, Srbi, Vlahi, Predavci in Bošnjaki) zamenjali ime dežele iz Slovenije v Slavonijo, obenem pa spremenili tako jezik, kot tudi narodnost prebivalstva. Zapisano potrjujejo navedbe v delu Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, v katerem avtor Metod Dolenc omenja potopis Potovanje Simona Klementa iz leta 1715: »Sotla ni tvorila jezikovne meje. Na mesto Celjske grofije je stopila Celjska četrt, ki jo je upravljal vicedom štajerski. Šele Ferdinand III. jo je združil z ostalo Štajersko vojvodino. V Zagorju, pa do Zagreba so govorili kajkavski. Zato ni čuda, če je angleški potovalec Simon Klement še za l. 1715. v svojem potopisu (Journal of Simon Clement, Travel's in Germany from 1710 in 1716, British Museum (London), pod št. 3811) zapisal (prevod): »20. avgusta – Zagreb sem zapustil ob 3. uri popoldne. Po nekako 3. miljah smo šli čez Savo na čolnu in prišli smo na Hrvatsko.« Sklicujemo se še na spise Petra Petretiča, škofa v Zagrebu (roj. l. 1600. v Sošicah, um. l. 1667. v Zagrebu), v katerih vedno poudarja svoje slovenstvo in govori o Slovencih v zagrebški vladikovini (Raič, Č. Slov. Mat. 1887., str. 203). Zabeležujemo oboje dejstvo kot etnološko, ne pa politično, zlasti zbog tega, da pojasnimo, kako je prišlo do mnogih pravnih izrazov, o katerih je bilo že govora, ki se pa nahajajo še danes samo v slovenskem in kajkavsko-hrvatskem jeziku, pri drugih Hrvatih in Srbih pa se pogrešajo.« Dejstvo je torej, da Zagreb leta 1715 še ni bil na Hrvaškem, sicer bi bile besede Angleža Simona Klementa povsem nesmiselne. Hrvaška se je tedaj očitno začenjala šele južno od reke Save, je pa res, da so Hrvati v približno 200 letih močno napredovali iz območja južno od Gozda, najprej v porečje reke Kolpe, nato pa še do reke Save. Vrnimo se še malce v 13. stoletje. Leta 1260 je kralj Bela odvzel svojemu prvorojencu Štefanu naziv vojvod celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae) in mu namesto tega predal v upravljanje vzhodne dele ogrskega kraljestva, s čemer je postal »dux Transilvaniae et dominus Cumanorum«. Za vojvodo celotne Slovenijeh je kralj Bela postavil svojega mlajšega sina Belo. Ta je bil tedaj še otrok, zato je v njegovem imenu vojvodstvo prevzela njegova mati kraljica Marija. Dotedanji ogrski palatin Rolando Ratolth je bil kmalu nato imenovan za slovenskega bana in je opravljal to funkcijo med leti 1261 ter 1267. Leta 1261 je kraljica Marija prispela v Zagreb, kjer je izjavila »da je vstopila v Kraljestvo Slovenijeh, da bi uredila in reformirala celotno stanje v vojvodstvu njenega sina, vojvoda Bela (cum in regnum Sclavonie ad ordinandum et reformandum totum statum ducatus filii sui ducis Belae intrasset). Vojvod Bela je v latinskih virih imenovan tudi »slavni vojvod Slovenijeh« oziroma »inclytus dux Sclavoniae«, po letu 1268, ko je pričel s samostojnim vojvodstvom pa »vojvod celotne Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije« oziroma »dux totius Sclavoniae, Dalmatiae et Croatiae«. Dne 2. grudna/decembra 1272 je postal novi Slovenski ban Matija Čak (Čaka, Čako). Naslednje leto je 20. malega travna 1273 (ponekod je naveden datum 19. 4. 1273) sklical prvi znani (dokumentirani – z ohranjenimi sklepi in zapisi) zbor v Slovenijeh/Sclavoniae (congregatio generalis regni Sclavoniae oziroma in generali congregatione totius regni Sclavoniae). Na tedanji Veči – deželnem/državnem zboru panonskih Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na Veči so zraven bana Matije omenjeni tudi plemiči iz zagrebškega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke. Glede vojske je bilo odločeno: »Ko je napadel sovražnik ali je vojska prišla nad kraljestvo, oziroma je v odpravi napredoval osebno gospod kralj, tedaj so vstopili v vojsko plemiči Kraljestva Slovenijeh, kot posamezniki ali v skupini, vendar tako, da so imeli svobodno možnost bojevati se s tistimi baroni, s katerimi so se hoteli.« Vsekakor je zanimivo, da so na Veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da poleg njih tudi neplemenitih svobodnjakov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na Večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice, za sestavni del zgodovinskega slovenskega prava torej. stari grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. 12. 1496 potrdil ogrski kralj Vladislav Nada Klaić o tem piše: »Vsekakor se postavlja vprašanje: kateri motivi so še vzpodbujali slovenske vojake in plemiče pri sestavljanju teh osnovnih pravic? Se je zbor v Zagrebu sestal resnično zato, da bi omejil kraljevo oblast? Ali gre za poskus plemstva in svobodnjakov, da s popisom pravic in dolžnosti izboljšajo svoj položaj? Sicer pa vsako razpravo o tem ali se zbor predstavlja »kot skrajni domet omejevanja kraljeve oblasti« ali ne, presekata uvod in zaključek banskega potrdila zborskih sklepov, ki niso nejasni. Kajti banu sami plemiči in neplemeniti svobodnjaki prinesejo v Zagreb na »glavno Večo kraljestva vse Slovenije« (in congregacione regni tocius Sclavonie generali) »popisane pravice kraljestva in banstva« (iure regni et banatus redacta in scriptis) in ga prosijo, kot smo omenili, da jih spoštuje pri sojenju. In ker je ban sprejel ta »iura regni et banatus«, ki jih, nikakor naključno, v zaključnem delu potrdila imenuje statuta et constituciones – jih je izdal v obliki dokumenta prav zato, da ta dokument zapečaten z njegovim uradnim banovim pečatom dobi »moč večne čvrstine« (robur perpetue firmitatis).« Dejstvo, da imajo slovenske Veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenijeh, tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori, je neizpodbitno. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja. Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenijeh, ki pripadajo zgodovini panonskih Slovencev in prav Večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resnico. Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih Slovencev s sabori Hrvatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati. Razen, če seveda Hrvati pristajajo na tezo, da so sami le del Slovencev oziroma Slovenskega naroda … Iz zgodovinskih virov je mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenijeh mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hrvaškem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so seveda bile sorodne tudi Veče panonskih Slovencev. Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske Veče, ki je pričel zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne Veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na Veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov Veče.« Od trinajstega stoletja naprej so se slovenski stanovi redno udeleževali ogrskih državnih zborov. Slovenski plemiči so namreč vseskozi imeli pravico do udeležbe na ogrskih zborih, saj so se obenem v skladu z Zlato bulo iz leta 1222 šteli tudi za ogrske plemiče. V 15. stoletju so na ogrske občne (državne) zbore ali Veče začeli prihajati tudi uradni predstavniki Kraljestva Slovenijeh, katerih uradni naziv je bil »nuncii regni Sclavoniae« ali »oratores regni Sclavoniae/govorniki kraljestva Slovenijeh«. Prvič se je po znanih podatkih to zgodilo leta 1442, potem leta 1447, od tedaj dalje pa so »electi nuncii regni Sclavonie/izvoljeni odposlanci kraljestva Slovenijeh« praktično redno prisostvovali ogrskim državnim zborom. Predstavniki plemičev iz Hrvaške in Dalmacije niso nikdar poslali svojih zastopnikov na ogrske občne oziroma državne zbore. Tudi zato slovenskih panonskih Več preprosto ni mogoče enačiti s hrvaškimi sabori. Posebnost predstavlja ogrski občni zbor v Budimu, ki je potekal 12. svečana 1492, pod kraljem Vladislavom II. Jagielovičem. Na njem so zraven ogrskih plemičev in plemičev iz Slovenijeh, prvič sodelovali tudi plemiči iz Hrvaške in Dalmacije. Razlog temu je bila več kot očitna turška nevarnost. Skupaj je bilo na zboru triinšestdeset predstavnikov iz Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije, ki so ločeno od ogrskih plemičev razpravljali o sporazumu Vladislava II. Jagieloviča z Maksimiljanom Habsburškim glede nasledstva na prestolu v primeru izumrtja moške linije Jagielovičev. Samoumevno je, da se je med panonskim slovenskim plemstvom v Kraljestvu Slovenijeh do začetka 16. stoletja že jasno izoblikovala narodna oziroma nacionalna zavest. Slovenska seveda! Ta je temeljila na večstoletnem izročilu, pravicah, pravu in običajih Slovenskega kraljestva. Do podobnih sklepov je v svojih raziskavah prišel tudi madžarski zgodovinar Geza Palffy, član Inštituta za zgodovino Madžarske akademije znanosti (Institute of History of Hungarian Academy of Sciences, Early Modern History, Department Member), čeprav v svojem pisanju uporablja napačno ime Slavonija in Slavonci, namesto pravilnega Slovenijeh in Slovenci. To je več kot razvidno iz njegovega članka z naslovom Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, kljub temu, da se moti glede tega, kateri jezik so prebivalci Slovenskega orsaga dejansko govorili (slovenščino torej in ne hrvaščino kot napačno piše): »Proces integracije Hrvaške in Slovenijeh je potrdil tudi proces združenja Hrvaškega sabora in postopno razvite deželne Veče slovenskih stanov (conventus/diaeta statuum regni Sclavoniae) leta 1558. Ta proces je izjemno pomemben, skupni Hrvaško-slovenski zbor pa je bil zlasti odvisen od ozemeljskih preureditev hrvaških področij. Srednjeveški slovenski glavni sodni zbor (generalis congregatio), ob posredovanju bana, je sprva predvsem reševal vprašanja obrambe pred Osmani. Prav tako je združitev označilo delno prepletanje usode Zagrebške in Križevske županije, kakor tudi pojav naslova rex regni Sclavoniae v naslovih habsburških kraljev, ki so vladali na Ogrskem. Na koncu, a nič manj pomembno, je ta proces v 17. stoletju temeljito pripomogel k intenzivnejšemu stapljanju hrvaške in slovenske plemiške družbe ter k naselitvi na sever in zahod hrvaškega teritorija. Govora je o masovnih zamenjavah ljudi, neodvisno od tega ali so govorili in si dopisovali v hrvaškem, madžarskem, latinskem ali nemškem jeziku (več kot očitno manjka prav slovenski jezik, ki je v tedanjih virih jasno izpričan, op. ur.). V nasprotju s tem, pojem Slovenijeh ni izginil. Skoraj poltisočletni običaji prebivalcev ob Dravi in Savi, predvsem pa med plemstvom, ki je že v srednjem veku večinoma govorilo hrvaško (samo majhen del v madžarskem jeziku), so res močno živeli še naprej (plemstvo v Slovenijeh je v srednjem veku seveda govorilo v slovenskem jeziku in ne v hrvaškem, kot napačno in zmotno trdi Palffy, več kot očitno pod vplivom hrvaškega zgodovinopisja in jezikoslovja, op. ur.). Govora je torej o tem, da so latinska Sclavonia, nemški Windischland, ter madžarski Tótország, skupaj z nazivom Hrvaška, v prvi vrsti podrazumevali področje Varaždinske in Križevske županije, oziroma področje južno od Drave (v omenjenem obdobju, se naziv Hrvaška še ni uporabljal za področje Varaždinske in Križevske županije, do tega je prišlo šele v 18. stoletju, op. p.). To razumevanje odlično odraža tudi plemiško pismo Ivana Budora ki se je sredi 80-ih let 16. stoletja tako izrazil o svoji domovini Sloveniji, v katero se je vračal iz severne Madžarske: “In Patriam dehinc tuam, in regnum videlicet Sclavoniae” (Dodatki fol. 3.r.). Pri banski mizi (tabula banalis) je ostala tudi dolžnost slovenskega sodnika (prothonotarius regni Sclavoniae), ki je še v kasnem srednjem veku igrala pomembno vlogo, in ki je še v 17. stoletju uporabljal (leta 1496. obnovljeni) slovenski grb in pečat. Z ozirom na utemeljenost toponima Slovenijeh, se ni treba čuditi temu, da so se številne prave slovenske nižjeplemiške rodbine, ki so govorile ali znale slovensko (na primer: Alapy/Alapi, Fodroczy/Fodroci, Gereczy/Gereci, Gotal, Gregorianczy/Gregorijanec, Gubasoczy, Hassagyi, Herkffy/Herkovi, Kasztellanffy/Kaštelanovi, Kerecsenyi/Kerečenji, Konszky/Konski, Ladanyi/Ladanjski, Miletinczy/Miletinci, Orahoczy/Orahovci, Petho, Ravenni, Szemcsey/Svetački, Szerdahelyi, Tahy, Thuroczy/Turoci, Urnoczy/Urnoci, Zaboky/Zaboki), še dolgo časa pozneje imele za Slovence in ne za Hrvate. To je še bolj razumljivo, če vemo, da je slovensko plemstvo že od poznega srednjega veka razpolagalo s posebnimi (pecularis) “svoboščinami, običaji in pravom” (libertates, consuetudines et iura), kot so plačevanje davka, pravosodje, izbor državnega kapitana, imenovanje vicebana, upravljanje z županijo, trgovina s soljo, selitev kmetov itd., ki so jih madžarski vladarji vedno znova potrjevali.« Seveda pa Palffyju ne smemo zameriti tega, da mu ni povsem jasno tedanje razmerje med slovenskim in hrvaškim jezikom ter med Slovenci in priseljenimi Hrvati v panonski Sloveniji. Glavna krivda za to nedvomno pripada slovenskim zgodovinarjem in jezikoslovcem, ki so povsem zanemarili ta del slovenske narodne zgodovine in ga neupravičeno prepustili Hrvatom. Palffijevo pisanje nam zato samo kaže, kam nas je takšno početje pripeljalo.  srebrni pečat Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae Ob podrobnejšem poznavanju zgodovine Kraljestva Slovenijeh in njenega plemstva je toliko bolj razumljivo dejstvo, da je prav slovensko plemstvo leta 1514 trdilo, da pripada Ogrski in ne Hrvaški, kot piše drugi madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. Na podlagi teh dejstev je tudi veliko bolj razumljivo pisanje Antona Vramca v latinskem predgovoru h Kroniki, iz katerega veje izrazit domoljubni duh in jasna zavest o slovenski domovini – Kraljestvu Slovenijeh. O posebnem statusu Slovenijeh piše tudi Hrvatica Anita Blagojević: »Poseben položaj Slovenijeh je Vladislav II. priznal tudi v svojem prvem dekretu, t.i. Večjem dekretu – Decretum maius iz leta 1492, ki mu je, po 108. členih, ki se nanašajo na celotno državo, dodano 11 členov s skupnim nazivom Articuli nobilum regni Sclavoniae .« Dokazov o posebnem, celo samostojnem upravno-političnem statusu Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae je torej v zgodovinskih virih več kot dovolj. Prepričani smo, da bi sistematična obdelava zgodovinskih virov, predvsem tistih, ki so danes shranjeni na Madžarskem, prinesla še mnogo izjemno zanimivih in za slovensko zgodovino pomembnih dejstev. Zagotovo bi s tem vsem Slovencem bistveno razširili obzorja in poglede na naše prednike tudi na tem vzhodnem oziroma jugovzhodnem, prav posebej zanemarjenem delu naše domovine. Seveda bi to morala biti naloga današnje slovenske države in zgodovinarjev, ki jih z davkoplačevalskim denarjem plačujemo državljani te države. Več o Kraljestvu Slovenijeh in zgodovini panonskih Slovencev oziroma Bezjakov, lahko preberete v knjigi Anton Vramec in Slovenci, ki jo lahko naročite tukaj. Literatura in viri: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« - srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004ANDRIĆ, S.: Upravna zasebnost i društvene osobitosti srednjevjekovne Slavonije, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004BLAGOJEVIĆ, A.: Zemljopisno, povijesno, upravno i pravno određenje istočne Hrvatske, v Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta Rijeka, v. 29, št. 2, 1149-1180 (2008) DABINOVIĆ, A.: Hrvatska Državna i Pravna Povijest, Zagreb, 1940DOLENC, M.: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana : Akademska založba, 1935GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb : Novi Liber : Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995GRAFENAUER, B.: Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Ljubljana : Založba Kmečka knjiga, 1955GRIVEC, F.: Slovenski knez Kocelj, Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1938HELMOLT, H. F.: Helmolt Weltgeschichte, zvezek št. V., Lipsko in Dunaj/Leipzig und Wien, izdal Bibliografski inštitut v Lipskem in na Dunaju, 1900Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, elektronski vir: http://www.sabor.hr/Default.aspx?sec=404 [dostop, 15. 2. 2012] KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1976KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1971KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. stoljeća, tretji zvezek, prvi del, Zagreb 1911KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata : od najstarijih vremena do svršetka XIX. stolječa, Svezak prvi Zagreb, 1899KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (801-1000), 2. knjiga, Ljubljana : Leonova družba, 1906LOPAŠIĆ, R.: Spomenici hrvatske krajine, Knjiga II., od leta 1610 do 1693, Zagreb 1885NAGY, I. in NAGY, G.: Codex diplomaticus hungaricus Andegavensis, zvezek IV., Budimpešta: A Magyar tudományos akadémia, 1884PALFFY, G.: Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, v Podravina, št. 3, Koprivnica 2003PÁLOSFALVI, T.: Slavonski banovi u 15. stoljeću, str. 48, v Zbornik radova, Hrvatsko-mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, Biblioteka Hrvatska povijesnica. Posebna izdanja, 2004ROTAR, J.: Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina, v Zgodovinski časopis 42, Ljubljana, 1988SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb : Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904ŠIŠIĆ, F.: Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb : Matica Hrvatska, 1962ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I, čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. HRV.-Slav.-Dalm. Zemaljske vlade, 1914ŠIŠKO, A.: Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki, elektronski vir, www.hervardi.com/starodavno_ime_slovenija.php, [dostop, 18. 8. 2013] VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1976ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića, Povijesni prilozi, 17 (1998) ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004Andrej ŠiškoObjavljeno 27. 2. 2015

Istra - slovenskoga naroda deržava

grb Istre - slovenskoga naroda deržave V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je izšel leta 1742, najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«. Op. 1 Pravi avtor tega štiri jezičnega slovarja, Ferenc Sušnik, je bil doma iz Medmurja (sedaj pohrvatenega Međimurja), nekaj stoletij nazaj imenovanega tudi Sclavus Insula ali Slovenski Otok, njegovi prebivalci pa so npr. še leta 1636 (Boltežar Milovec) imenovaniSclavus Insulanus ali Slovenski Otočani. Op. 2 Umrl je, preden je bil njegov slovar natisnjen, dokončal in za tisk uredil pa ga je Andrej Jambrešič. Slovar Lexicon Latinum je eden izmed treh slovarjev slovenskih Bezjakov – tistega dela panonskih Slovencev, ki so že iz antike prebivali na ozemlju, v srednjem veku imenovanem Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenijeh/regnum Sclavoniae. Vsekakor je v omenjenem slovarju ob geslu Istria (Histria) zanimiva navedba, da gre za državo slovenskega naroda, čeprav je bila tedaj – torej sredi 18. stoletja – v večjem delu resda podložna Benečanom. V 16. stoletju slovenski protestantski pisec Adam Bohorič v svojih latinskih Zimskih uricah prostih (Articae horulae succisivae, 1584) o Slovencih piše: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšnje število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Krajnska naša in veliki del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po imenu Pole ...« Op. 3 Bohoriču je torej bilo jasno, da naš, pravi slovenski jezik, govorijo tudi vsi Istrani. Istrane je povsem jasno med govorce slovenskega jezika uvrstil tudi Primož Trubar: »Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati« . Op. 4 Vsi trije navedeni slovenski izobraženci so očitno zelo dobro vedeli, kdo so večinski prebivalci Istre in kateri jezik govorijo. Prav zato so se vsi trije brez težav odločili za slovenščino, Sušnik pa je Istro celo poimenoval država slovenskega naroda. Vsi trije so svoje trditve zapisali v novem veku, nas pa zanima predvsem srednji vek, zato si najprej poglejmo razmere v Istri nepolnih tisoč let pred tem.  naslovnica štirijezičnega slovarja Lexicon Latinum iz leta 1742, v katerem je Istra navedena kot "slovenskoga naroda deržava" Rižanska veča Potem ko so bavarski zavezniki frankovskega vladarja Karl Velikega proti koncu 8. stoletja v večji meri pokristjanili Slovence v Karantaniji, so se lotili tudi nasilnih Obrov/Avarov in uničili njihov ring med Tiso in Donavo. Op. 5 To je bilo leta 796, naslednje leto pa so Franki skupaj z Bavarci in Langobardi napadli Slovence južno od Karantanije in opustošili njihovo deželo. Po vsej verjetnosti so Franki tedaj vdrli v Slovenijo med rekama Dravo in Savo, kjer prebivalstvo še ni bilo pokristjanjeno. Zgodovinar Franc Kos sicer meni, da so tedaj Franki napadli Hrvate, vendar v zgodovinskih virih iz tistega obdobja Hrvati niso omenjeni, v poznejšem Slovenskem kraljestvu oziroma v deželi med rekami Drava, Donava, Sava in Kolpa pa so tedaj nedvomno prebivali Slovenci in ne Hrvati, ki so se tja naselili šele v obdobju turških vojn. Op. 6 V istem obdobju, le nekaj let poprej (787), so Franki prišli v spor še z Bizantinci, ki so vojaško obvladovali tudi Istro. Karlov vojskovodja Winigis je skupaj s spoletskim vojvodom Hildebrandom, povsem porazil bizantinske čete pod poveljstvom Iogoteta Iohannesa in Adhelisa. Op. 7 Naslednjega leta 788 so Franki Bizantincem odvzeli Istro, ki jim je nato služila kot odskočna deska za pohode proti Obrom na vzhodu. Frankovski vojvod (dux) naj bi tedaj v Istri le zamenjal dotedanjega bizantinskega vojskovodjo. Op. 8 V istem obdobju so v Istri, zlasti v mestih (civitates) živeli ostanki rimskega in bizantinskega prebivalstva, ki so bili navajeni na stari pravni red, škofje in istrski vojvod pa so postali glavni zastopniki frankovskega fevdalizma. V večjem delu istrske dežele, predvsem na podeželju, pa so sočasno živeli predstavniki svobodnega kmetijskega ustroja – Slovenci. »V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. /…/ Zmešnjava vseh zvrsti pravnih odnosov je morala biti popolna.« Op. 9 Nič čudnega torej ni, da je Karel Veliki leta 804 poslal v Istro tri svoje odposlance, ki so bili navzoči na Rižanski veči (placitum). Ta je bila sklicana zaradi sporov med različnimi prebivalci Istre, ki so spoštovali različno pravo. Nam se je ohranil prepis zapisnika te veče, ki se imenuje listina rižanske veče ali zbora in je napisana v latinščini. V njej so večkrat omenjeni Slovenci – Sclavis in istrski vojvod Janez. Op. 10  list iz zapisnika Rižanske veče V Istarski enciklopediji, ki je v hrvaščini izšla leta 2005, je pod geslom »povijest« – zgodovina, v zvezi z Rižansko večo navedeno: »Govor je o Slovanih čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvatih), ki so v srednji Istri z demografskim prilivom številčno narasli v tolikšni meri, da je obstajala potreba po njihovi širitvi tudi na svobodna zemljišča ob zahodni in južni obali Istre. Notranjim migracijam so se verjetno pridružili tudi čakavci kvarnerske obale in zaledja, ker je bila konec 8. in v 9. stoletju, Istra, kot tudi druge hrvaške dežele pod vrhovno oblastjo Frankov (potrjeno z Aachenskim mirom 812), zato je bila tudi fluktuacija ljudi svobodnejša, v primerjavi z obdobjem popolne emancipacije Hrvaške (v začetku 10. stoletja) .« Op. 11 Zgornji zapis je treba natančneje komentirati, saj predstavlja tipično hrvaško navado (consuetudinem Chroatorum), oziroma kar metodo, ki predstavlja temelj hrvaškega zgodovinopisja. V bistvu gre za čiste fantazije hrvaških povestničarjev, ki nimajo nikakršne osnove. Čeprav v ohranjenih zgodovinskih virih iz začetka 9. stoletja oziroma iz obdobja, ko je nastala listina rižanske veče, nimamo ohranjenih nobenih besedil v jeziku prebivalcev, ki so v latinskem jeziku imenovani Sclavis, za Hrvate to sploh ni pomembno. Zanje so Sclavis preprosto Hrvati, čeprav so Hrvati v latinščini po pravilu imenovani Croati. Zakaj naj bi bili v listini rižanske veče omenjeni Sclavis dejansko »Slovani čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvati) «, ni niti najmanj jasno in tudi ni z ničimer utemeljeno. Hrvaški povestničarji pa niti ne čutijo potrebe po strokovni utemeljitvi svojih predstav. Toda to še ni vse, kar si privoščijo hrvaški »zgodovinarji«. Istro s konca 8. in v 9. stoletju brez kakršnegakoli argumenta preprosto razglasijo za hrvaško deželo, ob tem pa celo govorijo o več hrvaških deželah pod vrhovno oblastjo Frankov. Kako gre to skupaj z dejanskimi zgodovinskimi viri, vedo razložiti samo tisti hrvaški »zgodovinarji«, ki se nenehno poslužujejo že omenjene consuetudinem Chroatorum . Niti bizantinski niti rimski, beneški, bavarski in konec koncev niti frankovski sodobni viri iz istega obdobja namreč Hrvatov sploh ne poznajo! Pri tem ne smemo pozabiti, da naj bi bile, kot trdi hrvaški pisec navedenega besedila, »konec 8. in v 9. stoletju Istra kot tudi druge hrvaške dežele, pod vrhovno oblastjo Frankov«. Kako je torej mogoče, da Franki, ki naj bi imeli vrhovno oblast nad vsemi hrvaškimi deželami, Hrvatov – Croatov dejansko ne poznajo?! Ob tem je potrebno jasno povedati, da se nekateri hrvaški zgodovinarji, ki obravnavajo srednji vek, tega dejstva še kako dobro zavedajo. Takšen primer predstavlja npr. Ivo Goldstein, ki je med drugim povsem jasno zapisal: »Še več, frankovski viri sploh ne omenjajo Hrvatov niti ne govorijo o 'Hrvaški'. Sicer pa je podobno tudi z drugimi viri (papeškimi in drugimi italijanskimi) praktično v obdobju celotnega 9. stoletja. /…/ Zato bo ta prostor za tuje pisce še precej dolgo predvsem 'slovanska zemlja', njeni prebivalci pa 'Slovani'. « Op. 12 Slaveni ali Slovani – v korist Hrvatom in v škodo Slovencem Ker Hrvatov in njihove dežele Hrvaške pred 10. stoletjem ni praktično v nobenem zgodovinskem viru, jim res prav pride novo (1813) Op. 13 konstruirani pojem Slovani, za katerega v svojem jeziku uporabljajo ime Slaveni (1842) Op. 14. Toda Slovanov v slovenščini, kakor tudi Slavenov v hrvaščini, nobeden od obeh jezikov ne pozna vse do 19. stoletja. Uporaba teh dveh imen in pojmov v novejšem zgodovinopisju (od 19. stoletja do danes), ki se nanaša na celotno zgodovino pred 19. stoletjem, predstavlja tipično zgrešeni anahronizem in dokazuje povsem neznanstveni pristop. Več o pojmih Slovani in Slaveni je napisanega v knjigi Anton Vramec in Slovenci v poglavju z naslovom Slovani in Slaveni na straneh 411–439. Pojem Slovani v slovenščini in Slaveni v hrvaščini imata namreč glavni vlogi pri »zmedi pojmov usode polni za Slovence«. Op. 15 Za Slovence sta oba pojma izrazito škodljiva. Zapisi Sclavi v primarnih zgodovinskih virih, tako naj ne bi smeli predstavljali Slovencev, temveč Slovane. Po drugi strani bi v hrvaški različici isti zapis Sclavi predstavljal Slavene/Slovane, od tu naprej pa bi ga potem v skladu z že omenjeno consuetudinem Chroatorum s povratno zanko prevedli kar v Hrvate, kot smo lahko videli tudi v primeru pisanja v Istarski enciklopediji. »Slovani« torej degradirajo Slovence in hkrati ojačajo Hrvate. Zaradi netočnega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavoniae) in ljudstva, naroda ali etnične skupine, v latinščini imenovane Sclavi, v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi poznejši tako imenovani Slovani. Za Hrvate so Sclavi Hrvati, za Srbe so Sclavi Srbi, za Slovence pa morajo biti Sclavi le Slovani, obenem pa so lahko karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, le Slovenci ne! Seveda ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski narod, vsi drugi »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati, pa bi naj imeli bleščečo in predvsem starodavno zgodovino.Pojem Slovani, kot ga razumemo dandanes, je torej za zgodovino Slovencev hudo škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v izrazito neenakopraven oziroma v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov naj bi bili pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje. V razmerju do južnih sosedov pa bi naj bili nezgodovinski narod brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične slovanske mase, ki naj bi se celo najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev torej bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti. Resnica je zrcalno nasprotna. Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi), ki so dejansko nekaj povsem drugega od novejšega pojma Slovani. Njihovi neposredni še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Sloveni so živeli na obeh straneh reke Donave, med tremi morji: Črnim, Jadranskim in Baltiškim/Venetskim. Podvrgli so si jih Rimljani, Grki, Nemci (Franki) in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi (Poljanci), Bolgari, Srbi ter Hrvati. Sloveni/Slovenci torej pri vseh naštetih narodih, ki jih danes uvrščamo med Slovane, spadajo v etnogenezo njihovega nastanka in predstavljajo vzpostavljajoči, povezujoči in spajajoči del njihovih prednikov. Op. 16 Da predstavlja uporaba imena Slovani/Slaveni dejansko anahronizem in je povsem neprimerna, menita tudi slovenski profesor zgodovine Igor Grdina in slovenski jezikoslovec Jakob Müller. Prvi je v svojem članku z naslovom Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka leta 2012 v zvezi s pojmom Slovani med drugim zapisal: »Nadalje je treba povedati še tole: pred 19. stoletjem se prebivalci naših krajev nikoli niso samooznačevali kot Slovani. Bili so Slověni (po izgubi posebnega razvoja jata Sloveni) in Slovenci. Oba izraza izpričuje v svojem opusu kot ime rojakov Primož Trubar (včasih celo v isti knjigi). Edninska samooznaka za ženski spol se razen v spremembah na fonološkem planu sploh ni spremenila (za masculinum pa besedotvorno tako neznatno, da se Trubar ob tem sploh ni pojasnjevalno mudil). Bi imele torej Slovenke potemtakem drugačen identitetni razvoj kot Slovenci (zaradi tozadevne ključne vloge zgolj imena, kakor nam skušajo sugerirati zagovorniki teorije etnogeneze)? To bi bilo absurdno misliti. Če se izganjajo vse nehistorične oznake iz tematizacij zgodovine, potem se je vsekakor treba lotiti najprej slovanskega imena, ki do 19. stoletja v našem prostoru ni navzoče.« Op. 17 Jezikoslovec Müller je podobnega mnenja kot zgodovinar Grdina. V svojem članku Etno- in lingvonimi, povezani s Slovenci, ki je objavljen v istem Zborniku člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, je zapisal naslednja pomembna dejstva: »Temeljna metodološka napaka domala vseh prevajalcev in vsega kritiškega pisanja o zgodovini imena Slovenci, slovenski je uporaba imenske dvojice Slovenci – Slovani, slovenski – slovanski. Ta dvojica je nastala v prvem desetletju 19. stoletja, v širšo rabo pa je prišla šele od druge polovice 19. stoletja, Vodnik in Prešeren npr. je še nimata, Škrabec (u. 1917) pa oblike Slovani, slovanski sploh ni hotel sprejeti. V predhodnih stoletjih je obstajala samo E/e oblika.Prevajalci nemških in latinskih besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stol., npr. Rupel 1966, Sovre-Gantar 1987, so nemške Winden, Windische in latinske Sclavi/Sclavoni prevajali odvisno od reference imena s Slovani ali Slovenci, kar mitoklasti upravičeno kritizirajo, Toporišič 1987 pa ne glede na jezikovno referenco navedene eksonime prevaja s Slovani (verjetno pod vplivom Škrabca in Kopitarja), kar sicer zahtevajo tudi zgodovinopisci mitoklasti, vendar so njihove zahteve in Toporišičevi prevedki anahronizem, saj so v nasprotju z edinim zgodovinskim imenom Slovenci oziroma Sloveni. « Op. 18 Spomnili smo že, da Hrvatov/Croatov ne pozna noben zgodovinski vir iz 8. in 9. stoletja, razjasnili pa smo tudi neizpodbitno dejstvo, da latinski zapis Sclavis v listini rižanske veče in drugih sodobnih virih lahko pomeni zgolj in edino Slovence/Slovene, nikakor pa ne Hrvatov. V 8. in 9. stoletju posledično Hrvati v omembe vrednem številu niso živeli v Istri, te dežele pa tudi nikakor ni moč šteti med »zgodovinske hrvaške dežele«, kot to neupravičeno počno hrvaški zgodovinarji. Nasploh je zanimivo dejstvo, da v starejših jezikovnih virih sploh ni moč najti »sledi hrvaškemu imenu jezika, temveč je bil v njih samo slověnski. « Op. 19 Gre namreč za to, da se je pismenost glagolitov, ki je bila iz slovenske Panonije pregnana v 9. stoletju, po smrti Cirila in Metoda nadaljevala v slovenski Dalmaciji, v Kvarnerju in v Istri. Seveda se je jezik teh glagolitov ali glagoljašev tudi tukaj imenoval slovenski, in ne hrvaški. Še do nedavnega (l. 1910) v Spomenici in prošnji za »slovensko službo božjo« v Tržaško-Koprski in Poreško-Puljski škofiji pišejo o »staroslovenskem jeziku« v Istri, ki pa ga Hrvati znova na nekaterih mestih napačno imenujejo »staroslavenski jezik«. Op. 20 V popisu vizitacije v letih 1670–1711, katere cerkvene knjige uporabljajo ali pa naj jih preskrbijo po župnijah, pišejo o jezikih »schiavo«, »schiavetto« in »illirico«, torej vselej v pomenu slovenski, Op. 21 nikjer pa sploh ni govora o hrvaškem jeziku. Zakaj so se učenci svetega Metoda po izgonu iz slovenske Panonije in Moravske umaknili v Dalmacijo in Istro, kjer sta se staroslovensko bogoslužje in slovenska pisava glagolica najdlje ohranili, nam pojasni ruski zgodovinar Jurij Venelin: »Ker ime Dalmatae ni bilo plemensko, potem je tako imenovane starodavne Dalmatince treba šteti k Slovencem, a ne k Serbom in Hervatom (Kroatom), ki so nazadnje prispeli tja. Sicer je danes dalmatinsko narečje nekakšen odtenek serbskega in hervatskega jezika; a ne glede na to Dubrovčani (Raguzinci) tudi sedaj svoj jezik radi imenujejo slovinski. Jezikoslovci še opažajo, da je v hervaškem jeziku, predvsem na meji s Krajnci, mnogo slovenizmov. Naj bo že kakorkoli, starodavne Delmince ali Dalmatince ločim od vseh drugih slovanskih plemen in jih štejem k Slovencem. « Op. 22 Tudi Istro šteje Venelin med slovenske primorske dežele, ko pravi: »Tretje pokrajinsko imenovanje primorske slovenske dežele, ki sega s kotom v morje med Reko (Fiumo) in Trstom, je Istra. Težko je določiti izvor in pomen tega imena. Nekateri so mislili, da je to ime vzeto od imena reke Istre (Ister), ki se sedaj ne nahaja v Istri. « Op. 23 Po Venelinovem mnenju sta torej tako Dalmacija kot Istra sestavna dela starodavne Slovenije iz 4. stoletja našega štetja. V obeh primorskih deželah je možno slediti slovenskemu in ne slovanskemu imenu prebivalcev in njihovemu slovenskemu jeziku – v nasprotju s Hrvati in hrvaškim jezikom, ki se v obeh deželah pojavita šele mnogo pozneje. Hrvaško ime se, kot kaže, pojavi šele v obdobju med 11. in 15. stoletjem, čeprav še ni natančno ugotovljeno kdaj, saj je večina zgodovinskih virov, v katerih je moč najti to ime, dokazano ponarejenih in nepristnih. Op. 24 Hrvaško ime se sprva pojavi zgolj na omejenem ozemlju južno od Gozda/Gvozda in vzhodno od Dalmacije ter Primorja, na območju Like, Gacke in Krbave. Iz teh krajev se je hrvaško ime pričelo širiti šele v vojnah s Turki, v 15. in zlasti 16. ter 17. stoletju, in sicer proti Kvarnerju, Gorskemu Kotarju in Istri na severozahodu ter proti Kraljestvu Slovenijeh na severovzhodu. Hrvaško ime se je pojavilo šele, ko so vatikanski strategi z njim načrtno nadomestili staro, v zgodovinskih virih izpričano ime Sloveni/Slovenci in slovenski jezik, ki sta jih, kot kaže, hudo motila. Op. 25 Popotniki in kronisti o Sloveniji in Istri Nič čudnega torej ni, da različni popotniki in kronisti, ki so potovali po Balkanu in ob obali Jadrana v 11., 12. in 13. stoletju, niso pisali o Hrvaški, temveč o Sloveniji/Sclavoniae/Sclavinia in o Dalmaciji. Hrvaški zgodovinar Mladen Ančić je celo jasno zapisal, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia/Slovenija pokriva celotno območje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah …« Op. 26 V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II na straneh 147, Op. 27 167 Op. 28 in 185. Op. 29 Enako poročajo tudi križarji, namenjeni v Sveto deželo, npr. Raimond d'Aguilers v svoji Zgodovini Frankov, ki so zavzeli Jeruzalem (Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem) . Napisal jo je kot kronist križarjev ob koncu 11. stoletja, leta 1096 pa imenuje deželo, skozi katero je potoval, Slovenska zemlja oziroma Sclavonia tellus. Raimond piše: »Ti so torej vstopili v Slovenijo, na poti so utrpeli veliko izgubo, zlasti ker je bila takrat zima. Slovenija je namreč zapuščena zemlja, nedostopna in gorata, v njej tri tedne nismo opazili niti divjih živali niti ptic. « Op. 30 Osemdeset let pozneje Vilijem iz Tira (Willemi Tyrensis) v svoji Archiepiscopi Chronicon ne ve in ne zapiše ničesar o Hrvatih in tudi Geoffroy de Villehardouin (La Conquete de Constantinople, 1208) pozna zgolj Esclavonio/Slovenijo. Navaja, da je Zadar slovenski, ter dostavi, da bi »težko našli lepše in bogatejše mesto«. Op. 31  prikaz evropskih kraljestev na freski iz srede 14. stoletja - Freska iz cerkve St. Pierre le Jeune v Stražnemgradu (Strasbourgu); Slovenija (Sclavonia) jezdi prva z leve pred Aragonijo, Sicilijo, Kastilijo in drugimi takratnimi nacijami Evrope V začetku 14. stoletja ni nič drugače. Neznani španski frančiškan iz Sevilje (Sevilla), avtor rokopisa z naslovom Viaje del mundo con las armas de todos los reinos (Pot okrog sveta z grbi vseh kraljestev) , ki je nastal v prvi polovici 14. stoletja, v njem opisuje tudi svoje potovanje iz Benetk na Ogrsko. Rokopis je shranjen v Narodni knjižnici v Madridu in ima 122 poglavij. O Balkanskem polotoku brez Grčije je govor v poglavjih od 33 do 38. Op. 32 Oglejmo si odlomek iz 34. poglavja, ki je za nas najzanimivejši: »Potem sem odpotoval iz Benetk v isti galeji in se napotil po morju proti Sloveniji ter potoval skozi mesto, ki ga imenujejo Oglej, ter drugo, ki ga imenujejo Trst, in od tod v Poreč, naposled pa dospel v mesto, ki ga imenujejo Senj in je v Sloveniji, kot tudi drugo, ki ga imenujejo Zadar in kralj te Slovenije ima za znamenje rumen prapor do polovice; v rdeči polovici, ki je pri drogu je bela zvezda, druga polovica je rumena. « Op. 33 Tudi v prvi polovici 15. stoletja ni nič drugače. Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med letoma 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev. Op. 34 Pisec Dnevnika Simeon Suzdaljski, je ob vrnitvi iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane« kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala čez Istro, Hrvaško in Slovensko zemljo. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ... « Op. 35 Šele od Senja naprej (sic!) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Op. 36 Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Hrvaška dežela je omenjena v gorah in gozdovih vzhodno od slovenskega primorskega mesta Senj. Senj se nahaja okrog 80 kilometrov južno od Istre oziroma od Opatije. Posledično seveda ni možno govoriti o Hrvatih v Istri, saj se je njihova dežela v 15. stoletju še vedno nahajala vzhodno od Senja. Ta širši zgodovinski in zemljepisni pogled je bil seveda nujen za razumevanje prave zgodovine Istre v srednjem veku, ki s Hrvati nima dosti skupnega. Politična pripadnost Istre V tem spisu bomo na kratko pregledali politično pripadnost in razvoj Istre v srednjem veku ter v prvih stoletjih novega veka, zato se bomo pri tem osredotočili zgolj na najvažnejša dejstva. Videli smo že, da je v 9. stoletju Istra politično pripadala Frankom, ki so v njej postavili svojega vojvoda. Z Verdunsko pogodbo leta 843 se je obnovljeno rimsko cesarstvo (»renovatio Romani imperii«) razdelilo med vnuke Karla Velikega. Karel Plešati je dobil Zahodno frankovsko, Ludvik Nemški Vzhodno frankovsko, Lotar I. pa Italsko kraljestvo, s katerim sta bili povezani tudi Furlanija in Istra. Po njuni vzhodni meji je potekala državna meja z Vzhodnim frankovskim kraljestvom, ki je obenem predstavljala tudi mejo dveh politično-pravnih ozemelj do leta 952. Op. 37 Prav leta 952 je namreč kralj Oton I. ločil Istro in Furlanijo ter Veronsko marko ali krajino od Italskega kraljestva in jih zaradi organizacije obrambe pred vpadi Madžarov priključil Bavarsko-karantanskemu vojvodstvu. Leta 976 so z novo reorganizacijo Veronska krajina, Furlanija in Istra pripadle samostojnemu vojvodstvu Karantaniji. Znotraj vojvodstva je imela Istra dokaj samostojno deželno vlogo, vojvod Adalberon pa je imel okrog leta 1000 naziv »karantanski in istrski vojvod« (dux Carentani et Hystriae). Op. 38 Cesar Henrik III. je v 11. stoletju podelil mejno grofijo Istro v fevd Udalriku Weimarskemu (1040–1070), Istri pa je bilo tedaj priključeno tudi ozemlje do Reke. Kot fevdalni gospodje so sledili Markvard Epenštajn, oglejski patriarh Sikard, Henrik Epenštajn, Popo ter Udalrik Weimar-Orlamünde, zatem med leti 1112 in 1173 Španhajmi, in za njimi Andechs-Meranski (1173–1208), ki so bili v glavnem obenem krajnski in istrski mejni grofje, Epenštajni in Španhajmi pa tudi karantanski vojvodi. Op. 39 V 11. stoletju se je v Istri pričelo intenzivno oblikovanje fevdalnih veleposesti. Izven mestnih ozemelj sta bila glavna tekmeca Oglejski patriarhat ter istrski krajišniki iz rodbine Waimer-Orlamünde, ki pa jih je po njihovem skorajšnjem izumrtju nadomestila rodbina grofov Andeških. Po letu 1100 je velik del posesti v Istri prešel v roke Oglejskega patriarhata. Op. 40 V drugi polovici 12. stoletja je bil postavljen temelj poznejši Pazinski grofiji ali knežiji (grof Majnhard Černograjski/Schwarzenberški) na območju osrednje Istre, ki je konec 12. stoletja po dednem pravu pripadla Goriškim grofom. Tedaj je na podoben način nastalo tudi Devinsko gospostvo na severovzhodnem delu istrskega polotoka. Sprva je obsegalo predvsem istrsko-slovenski Kras, nato pa se je razširilo tudi na Reko, Kastav, Veprinec in Moščenice in se je zaradi bližine morja imenovalo tudi Meranija. Op. 41 V 12. stoletju se je v Istro usmerila Beneška republika, ki je obalna mesta prisilila k sklepanju »zavezniških« pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Ravnanju Benečanov so se skušali zoperstaviti Goriški in Celski grofje ter potem še Habsburžani, vendar je njihovo ravnanje povzročilo še večjo naslonjenost teh mest na Benečane. »V drugi polovici 13. stoletja se je večina mest na zahodni obali severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). « Op. 42 Potem ko je prišlo do več bojev Beneške republike z Oglejskim patriarhatom in z Goriškimi grofi, je v Trevisu prišlo do mirovne pogodbe, Istro pa so leta 1291 razdelili na tri dele. Oglejski patriarhat je obdržal ozemlje med Miljami pri Trstu ter Koprom in večji del ozemlja do reke Mirne. Prav tako so mu pripadale posesti na jugu istrskega polotoka s Puljem in Labinom ter del celine. Benetke so zagospodarile obalnemu predelu med Rovinjem in Koprom. Op. 43 Vlogo Slovencev in slovenskega plemstva v Istri do tega obdobja je najbolj podrobno raziskal profesor Dragan Šanda, ki je kar dvajset let študiral rodoslovje slovenskega plemstva. Žal pa njegovih raziskav v obdobju SFRJ niso hoteli objaviti in se še danes nahajajo zgolj v rokopisu. Vlogo slovenskega plemstva v Istri je v povzetku opisal tako: »Istra je tudi sama, – obenem s Slovenci in deloma z njimi združeno – od časa Karola Velikega pod vodilnim administrativnim vplivom nemške države, od začetka 10. stoletja do 1251 pa z neznatnimi izjemami pod direktno upravo plemiških rodovin slovenskega porekla: nje grofa Albvin iz 910 in Winher iz 933 sta po piščevih izsledkih zaradi imen verjetno iz rodu Albvinovcev, rozge slovenskega veleplemiča Vitogoja; grof Popo iz ca. 975 iz rodu Markvardovcev, t.j. koroškega vojvodskega rodu o katerem ni dvoma, da je slovensko-vitogojevskega pokolenja; grof Sighard iz 977 je vitogojevski Ebersberžan; mejni grof Werigand (Werihen) iz ca. 1000 je neznanega porekla, Wezelin iz 1028 po imenu menda Askvinovec-Volkunovec (rod Celjskih) in soprog Eberberžanke-Vitogojevke; v letih ca. 1040-1100 ima mejno grofijo Istrsko in Krajnsko skupaj verjetno nemška rodovina Weimarskih pod vplivom nemške centralistične politike cesarja Henrika III.; med tem nekaj časa spet poznejši koroški vojvoda Henrik Mursko-Epensteinski in Vitogojevski rod Mosburških (1101-1005); za njim dobi mejno grofijo Istre rodovina poznejših koroških vojvod Labodskih (Spanheim), ki je po ženski strani slovenska in jo obdrži do 1173, za njim grofje Andeški iz rodu grofa Vitogoja do njih izumrtja 1251. Ves ta čas imajo poleg oglejske in istrskih cerkva po Istri posesti mnogi drugi plemiči slovenskega pokolenja. Vse to in neposredno jezikovno sosedstvo razlaga vpliv in prodiranje kajkavščine v Istro in postavlja hrvatsko interesno sfero v ozadje. « Op. 44 Okrog leta 1300 zapisan agrarni zakon za koprsko podeželje nam jasno dokazuje, kdo so bili podeželski prebivalci Istre, saj so v njem kmetje s koprskega ozemlja dosledno označeni kot Slovenci (Sclauus vel Rusticus, sclauus aut Rusticus). Zgoraj smo že spoznali, da novejše umetno ustvarjeno ime Slovani nikakor ne ustreza tedanjim razmeram in je za Slovence uporaba tega neobstoječega imena pred 19. stoletjem dejansko škodljiva. Op. 45 »Za Slovence je bila zelo pomembna udržavitev patriarhata Oglej, čeprav je bila šibka in kratkotrajna. Omogočila pa je vzpon plemstva iz našega narodnega prostora in s tem vsaj neko obliko državnosti v fevdalnih pogojih srednjega veka. « Op. 46 Žal pa je oglejska oblast v Istri postopoma izgubljala ozemlje in se nenehno krčila, dokler ni Oglejski patriarhat naposled leta 1420 v posvetnem smislu povsem izgubil vpliv, ki ga je delno ohranil le še v cerkvenem smislu. V 14. stoletju so se v Istri močno uveljavili Goriški grofje, predvsem njihov bojeviti in najuspešnejši predstavnik grof Areh II./Henrik II. (1304–1323). Ta svojega izjemnega političnega vpliva ni razširil le v Istro, kjer je bil lastnik Pazinske grofije, temveč tudi na obkolpsko območje (Slovensko krajino) in na Koroško ter tudi v Furlanijo, Treviso (tam je bil imenovan za državnega vikarja) in celo v mestno državo Padovo, ki ga je izvolila za svojega zavetnika. Op. 47 Po smrti Goriškega grofa Areha II. je prišlo do delitve posesti goriških med tri Arehove nečake, sinove njegovega brata Alberta III.: Alberta IV., Majnharda VII., in Areha/Henrika III. Prvi pokneženi grof Albert IV., je leta 1342 dobil Pazinsko grofijo in Slovensko krajino – Metliko z deli Dolenjske. Op. 48 Sredi 14. stoletja se je tako Pazinska grofija osamosvojila kot posebna dežela pod vejo Goriških grofov oziroma kot fevd Goriškega grofa Alberta IV. Grof Albert IV. žal ni imel potomcev, čeprav je bil dvakrat poročen. Leta 1375 se je drugič poročil s Katarino, hčerko Friderika Žovneškega in obenem prvega Celskega grofa, a mu tudi to ni prineslo potomstva. Preden je Goriški grof Albert IV. leta 1374 umrl, je bil za dediča Pazinske grofije zaradi posojil in spletk potrjen Rudolf IV. Habsburški. Njegova naslednika sta bila Albrecht III. in Leopold III., ki sta takoj po svojem nastopu potrdila privilegije vazalom in odvisnežem tudi v Pazinski grofiji in v Metliki oz. Slovenski krajini. Albrecht III. je plemstvu potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino dne 26. 3. 1374, Leopold III. pa je 5. 7. in 7. 7. istega leta prav tako potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino, ki jima je bil pridan karakter deželnega ročina. Na podlagi tega sta imeli goriška Istra in Slovenska krajina še v 16. stoletju poseben položaj v zvezi s Krajnsko, v katero »nista bili vključeni, ampak le 'pritaknjeni' (angefugte). Njuno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih krajnskih deželnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben položaj.« Op. 49 Svoje posesti ob reki Mirni v Istri pa so imeli v 15. stoletju tudi trojni Celski grofje in nato knezi Celski. Tudi zaradi teh posesti in strateškega dostopa Celskih knezov do pristaniškega Trsta, Komna na Krasu in celske enklave Završje (Piemonte) v Istri je nenehno prihajalo do vojn in spopadov Celskih s Habsburžani. Če bi Celski knez Urh II. imel več sreče in bi preživeli njegovi potomci, bi tako morali Habsburžani, v skladu s sprejeto dedovalno pogodbo, Celskim knezom prepustiti tudi Pazinsko knežijo in vse, »kar avstrijski dvor poseduje v Istri«. Op. 50 Žal vemo, da je zgodovina potekala drugače, potem ko je bil v Beligradu leta 1456 zahrbtno umorjen zadnji Celski knez in trojni Celski grof Urh II. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn leta 1797 oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809, je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. V tem obdobju je Krajnska segala celo južneje od polotoka Istre in ji je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, kjer se je v 16. stoletju šolal tudi Primož Trubar. To je seveda pomembno predvsem zato, ker je povsem jasno, da Hrvaška skozi to celotno obdobje ni imela nikakršnega ozemeljskega stika z današnjo geografsko Istro, kaj šele da bi bila Istra hrvaška dežela. In to ne le v politično-upravnem smislu, temveč v Istri Hrvati praktično niso bili prisotni niti v narodnostnem smislu. Šele s turškimi vojnami se začenja priliv Hrvatov in Srbov ter drugih Balkancev v Kvarner, Gorski Kotar in v Istro.  primerjalni zemljevid zgodovinskih slovenskih dežel ob začetku novega veka (okorg leta 1500) in današnje Republike Slovenije Prav tako je imela Krajnska pod svojim nadzorom tudi Gorski Kotar oziroma Čabarsko, ki ga je izgubila okrog leta 1640, ko so ga Habsburžani odstopili Ogrski – Budimpešti, brez privolitve Krajnske. Ta je nato zaradi odvzema ozemlja vložila pravdo, ki je trajala vse do leta 1794, ko so se tako na Dunaju kot tudi v Budimpešti »izgubili« akti o prenosu oblasti in o sami pravdi. Op. 51 Tudi pristanišče Reka je bilo najmanj štiri stoletja vezano na Krajnsko, katera je tamkajšnjo luko zgradila za lastne potrebe. Leta 1776 je cesarica Marija Terezija, ki jo običajno »slovenski zgodovinopisci« še danes slavijo, navidezno odvzela pristanišče Reko sama sebi, spet brez privolitve Krajnske, ter jo podarila Budimpešti oziroma Ogrski, vendar nikakor Hrvaški. Op. 52 Po Napoleonovih vojnah je leto 1797 prineslo propad Beneški republiki. Obmorska Istra je bila prisojena Habsburžanom kot Avstrijsko-beneška Istra, vse do leta 1805 s sedežem v Kopru. Od leta 1805 do 1809 je bila kot Departma Istra vključena v Italijansko kraljestvo, od 1809 do 1813 pa v Ilirske dežele. Po Napoleonovem propadu je bila leta 1814 vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne oziroma do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler v nemščini napisal posebno knjižico z naslovom Das Programm der Linken Op. 53, ki je za zgodovino Slovencev in še posebej Istre tako pomembna, da ji moramo posvetiti nekaj besed tudi v tem spisu. Vsekakor je Peter Kozler k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji dejansko prišteval celotno Istro s kvarnerskimi otoki. Poglejmo si zato njegov pogled v zvezi s tem: »Slovenska Avstrija bi morala biti sestavljena iz naslednjih sestavnih delov:1. Predel, ki ga naseljujejo Slovenci, bi moral biti ločen od Štajerske in z zgoraj omenjeno mejo priključen preostalim slovenskim ozemljem.2. Po zgoraj navedeni jezikovni meji bi morala biti Koroška razdeljena na dva dela in slovenski del priključen Slovenski Avstriji. Nemški del beljaškega okrožja bi moral biti zavoljo tamkajšnje naklonjenosti priključen Tirolski, nemški del celovškega okrožja pa nemški Štajerski, ki ji je pripadal že v času francoske oblasti v Ilirskih provincah.3. Celotna Kranjska, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki bi morali biti priključeni Slovenski Avstriji. Tako bi bili sestavni deli Slovenske Avstrije natančno opredeljeni. « Op. 54 S tem zaključujemo kratek pregled zgodovinsko-političnega razvoja v Istri, v katerem smo zaradi prostorske stiske navedli predvsem najpomembnejša dejstva in dogodke od srednjega veka do začetka 20. stoletja oziroma do prve svetovne vojne. Lepo smo lahko videli, da Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. Res pa je tudi, da so hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Temu seveda ne moremo reči zgodovinopisje, temveč zgolj povestničarstvo ali pravljičarstvo, ki pa z resnico in pravo zgodovino nima prav ničesar skupnega. Sklep Istra je skozi celoten srednji vek in tudi v prvih stoletjih novega veka veljala za »slovenskoga naroda deržavo«, kot je razvidno iz slovarja bezjaških Slovencev iz leta 1742. V političnoupravnem smislu so v Istri vladali Bizantinci, Franki, slovenski Karantanci in Oglejski patriarhat. Šele od 12. stoletja naprej je v delih Istre pridobila oblast Beneška republika. Tudi slovenske plemiške rodbine, kot so bili Goriški grofje ter trojni Celski grofje in Celski knezi, so v 14. in 15. stoletju pomembno vplivale na osrednjo Istro ter posamezne enklave izven nje. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809 je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. Deželi Krajnski je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, dokler ga ni leta 1776 cesarica Marija Terezija odvzela brez privolitve Krajnske ter ga podarila Budimpešti oziroma Ogrski. Po Napoleonovem propadu je celotna Istra pripadla Habsburžanom in je bila vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna politična ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne in do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler celotno Istro s Kvarnerskimi otoki prisodil k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji. Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. So pa hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Opombe:1 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.« 2 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 306; glej tudi FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA : University of Michigan Press, 2006, str. 470; prav tako tudi VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941, str. 196, 198, 202–3, 205. 3 BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987, str. 15. 4 TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]; Po izvirniku prečrkoval in pretipkal Jonatan Vinkler decembra 1996. 5 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 334–338, št. 301, leta 796; glej tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c 6 (MG. SS., XI, 9). 6 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 349, št. 312, leta 797. 7 DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana : DZS, 1980, str. 156. 8 VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996, str. 112. 9 Ibidem. 10 ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992, str. 87–102. 11 BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005, str. 626–627. 12 GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 170: »Štoviše, franački izvori uopće ne spominju Hrvate, niti ne govore o 'Hrvatskoj'. Uostalom, slično je i s drugim izvorima (papinski i drugi talijanski) praktički tijekom cijelog 9. stoljeća. /.../ Stoga će ovaj prostor za inozemne pisce još dosta dugo biti ponajprije 'slavenska zemlja', a njezini stanovnici 'Slaveni'.« 13 PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813, str. 83. 14 RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. 15 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 411–439. 16 Ibidem, str. 412. 17 GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, str. 16–17, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. 18 MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, str. 54–55, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congres, 2012; 19 KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989, str. 98. 20 BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko – Koparskoj i Porečko –Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910, str. 45–47. 21 Ibidem, str. 29–30. 22 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2009, str. 76. 23 Ibidem, str. 48. 24 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 4. del, ki nosi naslov Hrvaška ponarejanja in prilaščanja slovenske zgodovine, na straneh 363–499. 25 Ibidem; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 3. del, ki nosi naslov O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku, na straneh 211–359. 26 ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918., Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2004, str. 60. 27 SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101–1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904, str. 147, št. 144, 22. 8. 1177. 28 Ibidem, str. 167, št. 166, 4. 10. 1180. 29 Ibidem, str. 184–186, št. 181, 9. 2. 1183: „dominus banus de consilio et iudicio cunctorum iupanorum Sclavonie“; v slovenščini: „gospod ban v skladu z odločitvijo vseh županov Slovenije“.30 D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611, in-folio, str. 139. 31 RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997, str. 358–359. 32 SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. 33 Ibidem. 34 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 559–570 in 624–633. 35 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 630. 36 Ibidem; mesto Bryni se danes imenuje Brinje. 37 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 57. 38 Ibidem, str. 57. 39 Ibidem, str. 58. 40 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 7–8. 41 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 60. 42 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 9. 43 Ibidem, str. 10. 44 ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija, str. 129-13145 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 72. 46 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003, str. 1047 Ibidem, str. 11. 48 Ibidem, str. 11. 49 Ibidem, str. 13; op. 13: »W. Levec, Die krainerischen…, 285, 300 št. 4«. 50 Ibidem, str. 13–14. 51 Ibidem, str. 17. 52 Ibidem, str. 17. 53 KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849, str. 17–18. 54 KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013, str. 70–71. Viri in literatura: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918. , Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 200. BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005. BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987. BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko-Koparskoj i Porečko-Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910. D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611. DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009. DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana: DZS, 1980. FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA: University of Michigan Press, 2006. GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995. GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003. JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb, 1742. KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989. KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013. KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800) , Ljubljana: Leonova družba, 1902, str. 349, št. 312, leta 797. KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849. MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813. RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997. SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904. SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014. TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]. VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2009. VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996. VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976. VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941. ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992. Avtor članka : Andrej Šiško Besedilo je pod naslovom Istra – slovenskoga naroda deržava objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri,Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, na straneh 178-191. 

Kramola – upor zoper protiljudsko oblast

Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi zlorabila svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postala tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno Slovensko ljudovlado je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo, tovrsten upor ali punt pa se imenuje kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.  V kakovostnem Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika iz konca 19. stoletja, najdemo v slovenščini zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. V poznejših slovenskih slovarjih je to geslo žal že izpuščeno. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion« (op. 1). V Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju, pomeni »Tumult« (op. 2): hrušč, rabuko, upor, vstajo, »Rebellion« (op. 3) pa pomeni upor, vstajo, punt. Vstajnik ali puntar bi bil torej v slovenščini pravilno imenovan tudi kramolnik, ženska udeleženka vstaje pa kramolnica. Jožko Šavli je v začetku 21. stoletja izvirni slovenski pojem kramola ponovno obudil in ga opredelil kot »notranjepolitične nemire, vstajo, zaroto, zlasti rovarjenje«. (op. 4) Kramolo poznajo tudi Rusi. Pojem kramola je v Slovarju živega velikoruskega jezika Vladimirja Dahlja (op. 5) pojasnjen kot: razburjenje, upor, uničenje, buna; izdaja, prešuštvo, zvite ideje. Toda izviren oziroma prvoten smisel te besede se več ne ujema z njenim današnjim pojmovanjem. Kakšen je torej izvirni pomen besede K-RA-MOLA? V etimološkem smislu kramola pomeni »k soncu moliti«, K-RA-MOLI, ali moli k Soncu. K-RA-MOLA je torej najprej pomenila "čaščenje Sonca", ali tudi slovenskega boga Belina, h kateremu so se obračali naši staroverski predniki. K-RA-MOLNIK je preprosto častilec ali oboževalec Sonca. (op. 6) Kramole v slovenski zgodovini  Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan. O njem nam poročajo le redki ohranjeni zgodovinski viri iz 1. tisočletja našega štetja. Po smrti kneza karantanskih Slovencev Boruta (750), so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji, zgrajene pa so bile tudi prve krščanske cerkve. Krščanstvo kot vera sicer za Slovence ni predstavljalo nobene novosti, vsekakor pa je bila novost krščanstvo kot organizirana državna in ekspanzionistična religija pod zaslombo frankovskega kralja in kraljestva. Po poročanju Nestorjeve kronike (op. 7) je bilo krščanstvo med Sloveni v Dalmaciji, Panoniji in Noriku poznano že v 1. stoletju našega štetja, vendar se kot novo, tuje verstvo, ni preveč obneslo med ljudskimi množicami. V 8. stoletju se je krščanstvo med Slovenci širilo na povsem drugačen način, tokrat tudi s silo in orožjem. Slovenski staroverci na čelu s svojimi župani in ostalimi strešinami ter veljaki, so institucionalnemu krščanstvu ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori Slovencev so v virih, zapisanih v latinščini, pokvarjeno imenovani »carmula«, pravilno slovensko torej kramola. Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva, kakor tudi proti elementom drugačnega družbenega reda – fevdalizma. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo – s Slovensko ljudovlado – vladavino slovenskega ljudstva. Kramole so trajale vse do konca 9. stoletja, v omejenem smislu pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev. Ime oziroma pojem kramola, v nekoliko pokvarjeni obliki najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja, ki se nanašajo na slovenske staroverske upore proti krščanstvu v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum (op. 8) omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. Tipični primeri kramole so tudi slovenski kmečki punti oziroma pravilneje slovenske kmečke vojne med 15. in 19. stoletjem. Po Grafenauerju pozna slovenska zgodovina v tem obdobju 123 kramol ali vstaj, ki jih v glavnem imenujemo kmečki upori ali punti. (op. 9) Literatura in viri: (op. 1) PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl. (op. 2) TOMŠIČ, F.: Nemško-slovenski slovar, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1964, str. 827; Tumult: m (-[e]s, -e), hrušč; rabuka; upor, vstaja (op. 3) Ibidem, str. 615; Rebellion: f (-,-en) upor, vstaja, punt (op. 4) ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 207 (op. 5) DALJ V.: ???????? ??????? ?????? ?????????????? ?????, elektronski vir: http://slovardalja.net/word.php?wordid=14099 [dostop 28. 2. 2015] (op. 6) ?????, A.: ??????? ????? ? ??????? ????, elektronski vir: http://allpravda.info/content/1149.html [dostop 28. 2. 2015] (op. 7) HAZZARD CROSS, S. in SHERBOWITZ-WETZOR, O., P.: The Russian Primary Chronicle, Laurentian Text, v SZEFTEL, M.: Speculum, Vol. 30, No. 2, The Mediaeval Academy of America : Cambridge, Massachusetts, 1955, str. 257-267 (op. 8) KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana : Leonova družba, 1902, št. 234, str. 272: »Conv. Bag. et Carant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): /…/ Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus.« ter »Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): /…/ quod ille rennuit, orta seditione quod carmula dicimus, sed inito consilio dimisit ibidem Latinum presbyterum.« (op. 9) GRAFENAUER, B.: Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana : DZS, 1962, str. 405 V Mariboru, 12. 4. 2015 Andrej Šiško 

Dan suverenosti – v posmeh vsem in vsakomur

Letos 25. vinotoka/oktobra bomo v Republiki Sloveniji prvič praznovali Dan suverenosti, ki je državni praznik, ni pa obenem tudi dela prost dan. Praznujemo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvojitve Slovenije, spominjamo se dne, ko je po osamosvojitveni vojni zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje. Praznik je uvedla vlada Republike Slovenije 9. sušca/marca 2015. Predlog je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever v proceduro vložil poslanec SMC.(op. 1) Kaj pravzaprav pomeni pojem suverenost? Poglejmo kaj je v zvezi s tem pojmom zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: - suverénost –i ž (e??) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost /knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja (op. 2) Ali imamo državljani Slovenije dejansko sploh kaj praznovati? Je naša država res suverena? Je slovenski narod suveren? Je slovensko ljudstvo suvereno? Pojem suverenost izvira iz latinščine »suveralus« in pomeni najvišji, v tem smislu pa se nanaša na oblast – najvišjo, neomejeno in neodvisno oblast. V teoriji poznamo tri vrste suverenosti:1. državno suverenost2. narodno ali nacionalno suverenost3. ljudsko suverenost. O državni suverenosti govorimo v smislu najvišje oblasti znotraj države – ta se tiče državljanov, in neodvisne oblasti navzven – ta je vzpostavljena v odnosu do drugih suverenih oblasti ali držav. Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki se je izoblikovala na strnjenem ozemlju, povezujejo pa jo skupni jezik, narodna zavest ter druge zgodovinske in kulturne sorodnosti. Izražena je v trajni in neodtujljivi pravici vsakega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Kot takšna je opredeljena v preambuli Ustave RS, pa tudi v normativnem delu ustave. Ljudska suverenost je pojmovanje, po katerem je ljudstvo izvirni nosilec suverene oblasti v posamezni družbeni skupnosti. Vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti pa so dolžni delovati v interesu ljudstva kot njegovi predstavniki. Takšna je dejansko bila izvirna družbeno ureditev, v slovenski zgodovini poznana kot Slovenska ljudovlada, kar pa so nam »plačani zgodovinarji« načrtno izbrisali. (op. 3) V smislu državne suverenosti Republika Slovenija dandanes ni suverena država. Niti navznoter in niti navzven. Navznoter ni suverena zato, ker dejanski suveren v resnici ni slovensko ljudstvo, čeprav tako natančno zapoveduje Ustava RS (3. člen), temveč je dejanski suveren nad tem ljudstvom politikantska, post-komunistična, nelustrirana, mavrična kakor-elita, ki si je prisvojila oblast in jo izvaja proti interesom ljudstva. Na tem položaju je lahko zaradi dolgotrajnih načrtnih kršitev človekovih pravic, zaradi prevar, diskriminacije, goljufij, ponarejanj, kršitev ter spreminjanja in rušenja Ustave RS ter zaradi izvajanja zločina proti človeštvu – rodomora/genocida nad slovenskim narodom, ki prikrito poteka praktično že ves čas obstoja Republike Slovenije. To pomeni, da v primeru Republike Slovenije, ni mogoče govoriti niti o državni, niti o narodni, niti o ljudski suverenosti. Naša država tudi navzven ni suverena, saj praktično o ničemer, kar zadeva urejanje družbe v Sloveniji, ne odločajo njeni organi neodvisno in samostojno. O gospodarski, kmetijski, monetarni, zunanji, in tudi fiskalni politiki Republika Slovenija ne odloča neodvisno, temveč po pravilu posluša, uboga in izvaja direktive EU, kar pomeni, da ni suverena. V obrambni politiki prav tako ni suverena, saj upošteva direktive in zasleduje cilje napadalne vojaške zveze NATO, ne prepozna pa lastnih obrambnih interesov. Trenutno dogajanje v zvezi z načrtovanim migrantskim valom, žal razgalja vso bedo in siromaštvo dejansko nesuverene Republike Slovenije. O notranji suverenosti lahko namreč govorimo predvsem, ko je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvršna, enotna in vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse, kar se nahaja na njenem ozemlju. (op. 4) Dejansko pa lahko iz dneva v dan vidimo in spremljamo, kako na ozemlje Republike Slovenije nezakonito in nasilno vdirajo nezakoniti migranti, ljudje brez dokumentov, ki ne priznavajo naših zakonov, kaj šele običajev, temveč izsiljujejo pristojne državne organe in zahtevajo svobodno gibanje tja, kamor naj bi bili namenjeni. Obenem prihaja vsakodnevno do množičnega kršenja javnega reda in miru, do kraj, požigov, pretepov in celo oboroženih spopadov (čeprav zaenkrat uradno zgolj s hladnim orožjem). Za takšno početje praktično nihče ne odgovarja in nihče tudi ni kaznovan. Potrebno je jasno in glasno povedati, da v primeru teh ljudi nikakor ne gre za begunce ali azilante, ki imajo določene mednarodno zagotovljene pravice, saj ti ljudje azila NE ZAHTEVAJO! Kdor pa azila ne zahteva, ne more biti obravnavan kot azilant. Oblast in organi izvajanja oblasti (policija, vojska itd.) se do teh nezakonitih dejanj in storilcev teh dejanj vedejo diskriminacijsko, saj tujce obravnavajo povsem drugače kot lastne državljane. V tem smislu lahko resnično govorimo o pravem rasizmu in diskriminaciji, pri čemer smo seveda žrtve teh dejanj državljani Slovenije. Zanimivo je, da tisti, ki imajo sicer veliko za povedati o rasizmu in diskriminaciji, tega nikakor ne uspejo zaznati … Lastni državljani smo – ob najmanjši kršitvi zakona, ki ga sploh nikdar nismo sprejeli, niti potrdili, čeprav smo po Ustavi RS (ki pa je tudi nikdar nismo sprejeli in potrdili) ter v skladu s toliko opevanimi človekovimi pravicami, izvirni suveren in naj bi bila posledično v naših rokah tudi oblast – takoj kaznovani (z denarno kaznijo, z zaporom, itd.). V nasprotju s tem pa množični kršilci naših zakonov, migranti, ki nimajo nič skupnega z vojnimi begunci, niso obravnavani tako, temveč so v privilegiranem položaju v primerjavi z državljani Republike Slovenije. To je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno! Obenem lahko vidimo, kako organi prisile oziroma organi oblasti v Republiki Sloveniji dejansko niso sposobni zagotoviti javnega reda in miru, ter vzpostaviti nadzora nad celotnim ozemljem naše države, čeprav v povprečju nimajo opraviti z več kot 8.000 ljudi dnevno, med katerimi so tudi otroci in ženske (skupaj okrog 1/3). Zato organi oblasti Republike Slovenije, kličejo na pomoč organe prisile drugih držav, kar je očiten dokaz, da ne-ljudska oblast v Republiki Sloveniji ni sposobna zagotoviti suverenosti nad svojim ozemljem, brez pomoči tujcev. Tudi to je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno!  Iz lastne zgodovine imamo namreč nešteto primerov, ko so prav domnevni »zavezniki« nato postali okupatorji, začenši že s slovenskim karantanskim knezom Borutom in Obri ter Bavarci v 8. stoletju, in nazadnje leta 1991, ko nas je napadla JLA. Očitno se iz zgodovine nismo prav ničesar naučili, zato smo, kot je zapisal naš koroški rojak, borec za pravice Slovencev v Avstriji, dr. Luka Sienčnik – obsojeni na njeno ponavljanje. Stanje v naši družbi in državi je resno skoraj tako, kot leta 1991, če ne celo bolj, čeprav vsi državljani tega še niso spoznali, predvsem zaradi močne medijske manipulacije. Kruta realnost jih bo kmalu streznila. Zato ni nobenih razlogov za praznovanje dneva suverenosti. Jugoslovanske vojake smo že davno odslovili iz naše države, sedaj pa prihajajo v našo državo nezakoniti migranti in drugi tuji policisti, vojaki, itd. Vsi ti so in bodo tu prav zato, ker Republika Slovenija ni uspela ostati suverena država. To je resnično nesprejemljivo, ponižujoče in nedopustno! Nimamo česa praznovati. Praznik Dan suverenosti že sam po sebi predstavlja posmeh vsem nam! Država Republika Slovenija je ustavno utemeljena na podlagi obstoja slovenskega naroda in njegovih trajnih ter neodtujljivih pravic, ter njegovega večstoletnega boja za samostojnost. Slovensko ljudstvo je na podlagi izvirne suverenosti in Ustave RS nosilec suverenosti oziroma oblasti v tej državi. Država – slovenski narod in slovensko ljudstvo torej – sta tista ključna dejavnika, ki sta dolžna v skladu z naravnimi ter mednarodno veljavnimi pogodbami, priznanimi pravicami in Ustavo RS, vzpostaviti ustavno pravno stanje v novem, pravilnejšem in pravičnejšem ravnotežju, saj o čem takem trenutno ni moč govoriti. V kolikor to ne bo mogoče, bo potrebno uporabiti zamolčani institut Slovenske pravde – kramolo – do katere imamo prav tako trajno in neodtujljivo pravico. Šele potem bomo imeli v prihodnjih letih na dan 25. vinotoka v resnici kaj praznovati! V Mariboru, 24. vinotoka 2015 Andrej Šiško Literatura in viri (opombe):1 Wikipedija, prosta enciklopedija, geslo Dan suverenosti, elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_suverenosti [dostop, 21.10. 2015] 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo suverenost, elektronski vir: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=suverenost [dostop, 21.10. 2015] 3 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 4 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 

Kresnik

Kresnik – božji sin Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke. Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremel, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno baklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 39, št. 1/I.; Fr. Pohorski (Davorin Trstenjak), Novice 1858, str. 374 Vurberški Kresnik Bilo je pred davnim vekom; silni gozdovi so se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju učile naše pradede koristnega dela; živeli pa so tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu. Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega, bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skrivališč je često pridivjala na dan in pustošila polja in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice; od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat blagoslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike, ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe, kako je branil in čuval svoj rod. Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slovenskega plemena, ki ga zovemo Dolance, so začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom. Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na nasprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno Ptujsko polje in čez sončne Slovenske gorice. Ljudje, ki so stavili grad, so bili še ajdi. V tem gradu se je rodil knezu, ki je takrat vladal tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kresnik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo pravo ime: tako je marveč narod imenoval neke vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kersnik, dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O njegovem rodu pa vam moram povedati, da je izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te vladarske hiše nazivajo Slovenci še vedno »Boga na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska kopita. Po tem znamenju so modre žene preosodile, da bi iz dečka postalo nekej posebnega. Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi, skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne razodeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo podobe, v katero se Kresnik ni mogel pretvoriti; kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi, da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malokdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega časa, v druge dežele »v žaud«. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 272 - 274, št. 245/I; J. Pajk, Črtice, str. 81 - 82 Slovenski kresovi v spomin Kresnikove zmage Kresnik je bil v prestarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, ja bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stražiti zmaj ... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.) V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 40, št. 1/III; J. Pajk, Črtice, str. 57 Kresnik in Črna kraljica Mara Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi, je stal v starem veku Medved grad. V njem je vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker ji je Kresnik odnesel največjo dragocenost sveta: čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju, se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z velikim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo prikrito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir, ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je premikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenkastimi očmi. »Zdravi, zlahtni gospod porkolab!« ga ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.« In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaupljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresnikovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči. Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v notranjost gradu! Kamor si se ozrl, same kače, po cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso krasile prijazne vejice divje loze, ampak so ga opletale kače. Ta kačji svitek se je pa umeknil pred vitezom. Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti, vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo. Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo, slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim glasom, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez neznani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?« Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kresnik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slovenske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.« Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako prinašaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati. Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono, ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja. Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kraljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač. Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu odvzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda na hrbtu novega konj jim je utekel. Tako je hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe, vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu, že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in resen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla. Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne z repom po njih, da se je ves grad stresel; ležala je odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan dajati vedrico mleka. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 276 - 277, št. 245/IV; K. Mulec, Novice 1858, str. 253; D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnik in krivi Kresnik Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vidovina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljevstva in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.« Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega gradu. Komaj se je priblizal gradu, že ga je izvohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež pogleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spremeni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti. Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata pšenica. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 277, št. 245/V; Davorin Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnikova smrt Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latovje bo pa prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar je pa bila letina bolj slaba. Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogrešila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila nekaj, česar ne bi smela: ne vem, ali se je odločila k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče svoje dekle in vzklikne, kazoč proti lini, tako da jo je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme vedeti, da ima kdo kresnikovo naravo, sicer mora Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga njegova zena naziva za kresnika, se zdrzne v smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje! Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju: »Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco pred Besenjaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta, švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela zmija nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti se je začela nagibati moč slovenskega imena k zatonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki, potepali zemljo in vzeli narodu svobodo. A nikoli ni pozabil Slovenec svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati, da se vrne Kresnik in z njim zlata doba. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 279 - 280, št. 245/X; Kresnikova smrt: J. Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Barbara pri V). Še nekaj narodnih pripovedk o Kresniku: --Pohorci pravijo, da Kresnik je imel dosti krav, katere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da je bela kača večkrat se v hlev skrila in jim izsesala mleko. Svoje krave je sam pasel najrajši po planinah. Enkrat zaspi, in pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa ni jih mogel najti. Ali imel je psa s četverimi očmi. Tega pošlje po planinah. Res hitro zavoha kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domov h Kresniku, kateri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič čez planine in potrka na vrata. Al tolovaj, napol človek napol pa demon, mu jih ne izpusti, dokler ga Kresnik s strelo ne zakolje.— --O Kresniku znajo posebno dosti okoli Vurberka povedati. V vurberškem gradu je Kresnik kraljeval dosti let. Posebno rad je kvartal, zato je enkrat šel h kačji kraljici v Babilon igrat. Pri kačji kraljici pa se ni smel nobeden pripogniti, če mu je kvarta z rok padla. Kakor hitro se je pripognil, mu je kačjak odsekal glavo. Al Kresnik je bil čeden, in ni se pripognil, ampak njegov zvesti pes mu je karto pobral in v roko podal. Kresnik je bil tako srečen, da je vsem mošnje izpraznil, potem se usede na svoje zelenk in se skoz nebo odpelje v Vurberk. Kačja kraljica pa izpusti vse kače za njim, da bi mu zlato vzele, ampak on z gromsko strelo vse postrelja. Samo ena, katera je bila dolga, kakor je Drava, bi ga bila skoraj pičila. Ali Kresnik skoči v grad. Kača opaše grad in ni pustila Kresnika iz grada. Kresnik ji glavo stolče z železnim kujem in jo verze v globoki studenec. Po povestih drugih jo je Kresnik živo v globočini studenca pripel za železno verigo, katero je sto kovačev kovalo.— --Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatem vozu na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, je začelo hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je vedno prilizovala. Pošlje tedaj kačo, katera je kakor orel imela silne peruti. Naglo z megel zleti na njega, in ga hoče zaklati. Al Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne, in z oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoraj potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji.— --Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. A ker ni vedel, kako bi prišel v kraljičino palačo, da bi ga ne spoznali, se je spremenil v palčka. Pride na dvorišče, vse se mu smeje in ga za norca ima. Peljejo ga h kraljici, on pa žaluje do polnoči. Ko pa kraljica spat odide, se je spremenil v lepega junaka in odpelje princeso s seboj.— --Največji sovražnik Kresnika je bil kačji kralj Babilon. Ta je Kresniku enkrat vse krave pokradel in jih v velikem bregu skril. Kresnik vzame silno deblo in udari po pečini. Mahoma pride jezero hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhovi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. A Kresnik je vedel, da so to sami vražji čarovniki bili; zato je vse potolkel; saj so bili sami puho-glavci, in hitro se je zjasnilo. Potem pa še zakolje kačjega kralja in dobi krave nazaj.— --Kačji kralj je enok hotel Kresniku kozla ukrasti, kateri je imel zlato brado. Kresnika ravno ni doma bilo, ampak na planini s svojim zvestim psom na lovu. Ko domov pride, hitro zgreši kozla. Zapreže svoje bistre štiri zelenke in ga ravno dohiti pri morji. Z ostro sekiro mu razkolje glavo in kozla vpreže v kočijo. Kadar se s kozlom domov pelje, je povsod, kjer sta se peljala, zemljo pohleven dežek namakal, in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.— --Enkrat je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, katera mu je za doto prinesla devetsto in devet in devetdeset gradov. Iz vurberškega grada je stopil v zlato barko, in za 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo vino pili. Kačja kraljica je zvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad, in mu odpeljala lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro ugotovi, da mu jo je odpeljala kačja kraljica. Sedem mescev je iskal kačjo kraljico. Ko do nje pride, se začne huda vojska. Kresnik je dosti vojakov s sabo vzel. Kraljica kačja se je skrila v globoko gorsko votlino, v kateri je bila k pečini Kresnikova žena Alenčica priklenjena, in katero je varovala grda kačja pošast. A Kresnik je bil močnejši in je kačjo pošast zaklal in ljubo svojo Alenčico rešil. Stari ljudje po Štajerskem in Kranjskem še znajo po vedati da je bil Kresnik v prastarem Slovenskem svetu mogočen vitez, kateri je na kresno noč hotel okoli ter preganjal tolovaje ter strašne kače. Torej bil je zaščitnik malih ljudi ter se boril z zlom.  Poštna banka Slovenije je leta 2003 izdala znamko z upodobitvijo Kresnika 

19. mali traven 2016 – Slovenska resnica o migracijah

Na portalu Youtube smo Hervardi objavili film, ki smo ga poimenovali Slovenska resnica o migracijah. Oglejte si ga in z njim seznanite čim več naših rojakov, še zlasti tistih, ki so žal nasedli načrtni specialni vojni proti slovenskemu narodu in proti slovenski državi.  Slovenija ni nikakršna dežela priseljencev, kot nas poskušajo sistematično prepričevati, temveč je po Ustavi RS »država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. (3. člen Ustave)«. To svojo državo smo Slovenci ustvarili v več stoletnem boju za narodno osvoboditev, v katerem smo tudi dokončno izoblikovali in potrdili svojo narodno samobitnost ter naposled uveljavili še svojo državnost (Preambula Ustave RS). V skladu z lastno Ustavo imamo Slovenci pravico in dolžnost, da se z vsemi silami upremo rodomoru ali genocidu, ki ga že desetletja izvajajo nad nami. Rodomor predstavlja največji zločin proti človeštvu, ki nikdar ne zastara. Pri tem ne gre samo za fizično iztrebljanje, temveč gre tudi za načrtno povzročanje duševnih poškodb (duševnih brazgotin) pripadnikom slovenskega naroda, kar si lahko ogledate na koncu filma Slovenska resnica o migracijah.

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek, v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci  V Mariborski knjižnici, v enoti knjižnice Duplek (cesta k Dravi 8, 2241 Spodnji Duplek), je bilo konec meseca prosinca letos odprtje razstave Prikrita zgodovina Slovencev. Vsi zainteresirani si jo lahko ogledajo tudi še v mesecih mali traven/april in veliki traven/maj 2016, za organizirane skupine pa je možen tudi voden ogled. V povezavi s to razstavo je v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci in predsednikom ZDDH Andrejem Šiškom, za katerega je zaslužna vodja knjižnice, gospa Tatjana Jamnik Pocajt.  V zvezi z objavljenim intervjujem smo Hervardi prejeli številne pohvalne odzive. Prebivalci občine Duplek pa se ob tem sprašujejo, kako to, da so za knjigo Anton Vramec in Slovenci izvedeli šele po več kot letu dni od njenega izida, čeprav gre pri Antonu Vramcu celo za prvo štajersko in obenem najstarejšo slovensko tiskano zgodovinsko knjigo (Kronika 1578). Ker intervju zanima tudi številne druge Štajerce in Slovence, ne le občanov občine Duplek, ga v celoti objavljamo v oddelku V medijih, pod naslovom »Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, jo mora doživeti še enkrat«. Žal velike večine slovenskih medijev ta tematika ne sme zanimati, sploh pa so za večino urednikov medijev Hervardi in njihov predsednik Andrej Šiško nesprejemljive osebe, ki se nahajajo na »črni listi«, ali pravilneje rečeno na seznamu tistih, ki jih je treba načrtno cenzurirati. To dokazuje tudi članek, ki ga je sicer pred dobrim letom objavil SVET 24, pod naslovom Kulturni genocid, ki si ga lahko ogledate na našem spletnem mestu prav tako v oddelku V medijih, neposredno pod objavo intervjuja v Novicah občine Duplek. Pod člankom z naslovom Kulturni genocid, lahko preberete celoten takratni intervju z Andrejem Šiškom in ga primerjate s pisanjem novinarja SVET 24, Roberta Marina. Tudi, ko uredniki vendarle omogočijo objavo, ima ta, kot je razvidno iz primerjave obeh besedil, očitno izrazito negativen pristop, vse pozitivno in bistveno, pa je iz nje načrtno izbrisano. Temu se menda reče svoboda govora, novinarska svoboda in pa demokracija …

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja, napovedali vojno zavednim Slovencem  Protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci, vse bolj odkrito kažejo svoja protinarodna stališča, ki so jih doslej v glavnem zamaskirali pod krinko »človekoljubja«, »človekovih pravic«, »mirovništva«, »medsebojne pomoči«, »solidarnosti«, ipd. Seveda so bile te prazne floskule vselej svetlobna leta oddaljene od realnosti, kadar je šlo za lastne ljudi, rojake in državljane naše države. Vselej pa so veljale izključno za priseljence oziroma za tujce. Torej diskriminacija! Nedavna hkratna shoda v Ljubljani – proti in za migrante – sta dokončno odkrila še zadnjo tančico z mask tovrstnih izmečkov družbe, čeprav so bili v večini vsi v prvi vrsti maskirani. Torej jih je dejansko strah, čeprav točno to očitajo nam. Mi se ne bojimo niti migrantov, niti njihovih zamaskiranih podpornikov – protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev (rodomornikov/genocidnikov). Zgolj pripravljamo se na dan, ko bo neizbežno nastopila sodba ljudstva zanje. Zavedamo se, da pri načrtnem protislovenskem rodomoru/genocidu sodelujejo samooklicani levičarji, plačani s strani mednarodnega velekapitala (Soroša in drugih njemu podobnih), strici iz ozadja (Kučan, Janković, Štrukelj, Fajonova, in ostala plačanska klika) ter večina medijev, ki neprestano izvaja propagando, katere cilj je zmesti in zavesti preproste Slovence.  protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci brez pomislekov stojijo za transparentom, ki poziva na razredno vojno Pri tem igrajo zlasti na čustva in na preverjene metode manipuliranja, kar je že pred 11. leti pravilno napovedala novinarka Oriana Falacci: »Pranje možganov, hkrati grobo pretanjeno, nevedno in izobraženo. Pranje s pomočjo reklamne tehnike. Na čem namreč sloni reklamna tehnika? Na značilnih vzorcih. Na fotografijah, na štosih, na sloganih. Na grafiki, ki pritegne pogled, na prelomu strani, ki na pravo mesto umesti nepravično karikaturo. Na vidnih vtisih, skratka na površinskih in torej iracionalnih šokih. Nikoli na pojmih, nikoli na premislekih, ki vodijo ljudi k premišljevanju o kakšni ideji ali dogodku. Pomislite na geslo potovanje-upanja, zdaj že bolj razširjeno in udarnejše, kakor je bilo Napoleonovo svoboda-enakost-bratstvo. Pomisli na podobo muslimana, ki se je utopil, medtem ko je hotel z ladjico doseči Lampeduso. Strinjam se, včasih sloni pranje možganov tudi na strategijah, za katere se zdi, da vsebujejo pojem, da spodbujajo premislek. V pretresljivem intervjuju, denimo. V članku, ki te gane do solz … Kaj je članek, ki-gane-do-solz? Preprosto. Je zgodba o iraškem ali palestinskem otroku (nikoli o izraelskem), ki je umorjen po krivdi Šarona ali Busha (Ne po krivdi Arafata, bin Ladna ali Sadama Huseina. In tukaj se ne sklicuj na par-condicio, sicer ti bodo odrezali jezik.) /…/ Članek, ki-te-gane-do-solz, je v resnici po navadi dobro izbrana in dobro napisana zgodba. Je elegantno, ganljivo, bogato novinarstvo. Na robu književnosti. Novinarstvo, ali boljše, delo zapeljevanja, prepričevanja. Znanost, ki namesto premisleka uporablja čustva. Pravzaprav je pranje možganov bolj čustveno pranje. Toda posledice so enake kakor pri pranju možganov, ki se dogajajo s karikaturo ali s fotografijo in geslom potovanje-upanja. Še več, globlje je, učinkovitejše. Kajti dotakne se srca, nevtralizira tvojo obrambo. Ugasne logiko in na njeno mesto postavi usmiljenje, podobno tistemu, ki ga občutiš sebi navkljub, ko gledaš umazanega, zmedenega, ponižanega Sadama Huseina.« (FALACCI, O.: Moč razuma, Tržič : Učila International, 2005, str. 272-274) Ti protislovenski plačanci, izdajalci in zločinski rodomorniki, že nekaj časa na svojih zborovanjih javno napovedujejo vojno – razredno vojno (»class war«, piše na enem njihovih transparentov, na drugem pa »no border no nation«/nobenih meja, nobenih narodov). In komu jo napovedujejo? Vsem zavednim Slovencem, kajti z nami ne morejo manipulirati, in zato nas je po njihovi logiki potrebno iztrebiti. Najprej diskreditirati – razglasiti za naciste, rasiste – potem pa eliminirati. Ne bo šlo, dragi biseri! Zato pa se tudi tako bojijo znamenja Črnega panterja, ki predstavlja dobro v boju proti zlu. Ko ga zagledajo dobesedno ponorijo, podobno kot pravi legenda za vampirje, če zagledajo svetlobo. In potem njihovi gospodarji zla takoj pošljejo v boj svoje plačance skrite za doktorskimi naslovi, ki poskušajo diskreditirati Črnega panterja Odgovor na neresnice Andreja Pleterskega. Gospodje tovariši, to bitko ste izgubili že pred leti in je pravzaprav niti nikdar niste imeli možnosti dobiti! Hervardi smo v skladu z lastnim statutom, seveda dolžni braniti slovenski narod in tudi našo državo Republiko Slovenijo. To je naša pravica in dolžnost hkrati! Seveda pa smo dolžni braniti tudi svoje člane. Zato vam jasno, glasno in nedvoumno sporočamo: »Prvič in zadnjič ste dvignili roke na našega člana! V kolikor se bo to še kdaj ponovilo, vas bo dosegla šapa Črnega panterja. Dobro si to zapomnite!« Tokrat smo se skupaj z žrtvijo odločili, da ukrepanje prepustimo pristojnim organom v Republiki Sloveniji, torej policiji. V kolikor bo le-ta ukrepala tako kot ji narekuje zakon, prav. V kolikor ne, pa tudi pristojne organe v policiji opozarjamo, da tovrstne diskriminacije ne bomo tolerirali. Odgovornost je torej v celoti na organih pregona v naši državi. Svoje člane bomo nedvomno zaščitili! O nesprejemljivem dogodku, napadu protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev, na našega člana, ni poročal nobeden medij. Celo nasprotno, kljub trikrat podani kazenski ovadbi pristojnim policistom (!?), so mediji poročali, da na protestih ni prišlo do nikakršnega incidenta. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi mi napadli nekoga drugačnega mišljenja in odziv režimskih medijev na to … Sprevrženo laž ovrže poročilo v zvezi s tem incidentom, ki ga objavljamo v oddelku Nedopustno v Sloveniji, pod naslovom Poročilo s Kotnikove o napadu protislovenskih skrajnežev posebej in o celotnem dogodku.  

23. svečan 2016 – Protestni shod proti migrantskemu centru v Lenartu

Vse simpatizerje pozivamo, da se v petek 26. 02. 2016 ob 16.00 udeležijo shoda proti migrantskemu centru Črni les, ki bo na Trgu osvoboditve v Lenartu. Vabljeni ste vsi, ki želite dobro sebi, vašim družinam in ki vidite vašo prihodnost v življenju v svobodni Sloveniji! Dovolj je bilo besed, danes so potrebna dejanja! Od vas samih je odvisno, kaj bo z našim narodom in našo državo! Ne prepuščajte prihodnosti drugim, ker je vaša prihodnost vaša last ! Zgornji poziv je enak našemu pozivu pred skoraj petimi leti, le da smo Hervardi takrat pozivali na shod za svobodno Slovenijo v Ljubljani. Kot kaže smo bili samo nekoliko prehitri. Povezava do takratnega poziva je tukaj. Nagovor predsednika Hervardov in vseslovenskega domoljubnega Gibanja Zedinjena Slovenija, Andreja Šiška, na protestnem shodu v Šenčurju pri Kranju, si lahko ogledate spodaj.  Pridružite se nam! Zedinjeni zmoremo vse! Zveza Domoljubnih Društev Hervardi in Gibanje Zedinjena Slovenija

Spremljevalci

KOLEDAR DOGODKOV

Poimenovati kategorijo 2

Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh

Istra - slovenskoga naroda deržava

Kramola – upor zoper protiljudsko oblast

Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi zlorabila svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postala tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno Slovensko ljudovlado je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo, tovrsten upor ali punt pa se imenuje kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.  V kakovostnem Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika iz konca 19. stoletja, najdemo v slovenščini zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. V poznejših slovenskih slovarjih je to geslo žal že izpuščeno. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion« (op. 1). V Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju, pomeni »Tumult« (op. 2): hrušč, rabuko, upor, vstajo, »Rebellion« (op. 3) pa pomeni upor, vstajo, punt. Vstajnik ali puntar bi bil torej v slovenščini pravilno imenovan tudi kramolnik, ženska udeleženka vstaje pa kramolnica. Jožko Šavli je v začetku 21. stoletja izvirni slovenski pojem kramola ponovno obudil in ga opredelil kot »notranjepolitične nemire, vstajo, zaroto, zlasti rovarjenje«. (op. 4) Kramolo poznajo tudi Rusi. Pojem kramola je v Slovarju živega velikoruskega jezika Vladimirja Dahlja (op. 5) pojasnjen kot: razburjenje, upor, uničenje, buna; izdaja, prešuštvo, zvite ideje. Toda izviren oziroma prvoten smisel te besede se več ne ujema z njenim današnjim pojmovanjem. Kakšen je torej izvirni pomen besede K-RA-MOLA? V etimološkem smislu kramola pomeni »k soncu moliti«, K-RA-MOLI, ali moli k Soncu. K-RA-MOLA je torej najprej pomenila "čaščenje Sonca", ali tudi slovenskega boga Belina, h kateremu so se obračali naši staroverski predniki. K-RA-MOLNIK je preprosto častilec ali oboževalec Sonca. (op. 6) Kramole v slovenski zgodovini  Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan. O njem nam poročajo le redki ohranjeni zgodovinski viri iz 1. tisočletja našega štetja. Po smrti kneza karantanskih Slovencev Boruta (750), so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji, zgrajene pa so bile tudi prve krščanske cerkve. Krščanstvo kot vera sicer za Slovence ni predstavljalo nobene novosti, vsekakor pa je bila novost krščanstvo kot organizirana državna in ekspanzionistična religija pod zaslombo frankovskega kralja in kraljestva. Po poročanju Nestorjeve kronike (op. 7) je bilo krščanstvo med Sloveni v Dalmaciji, Panoniji in Noriku poznano že v 1. stoletju našega štetja, vendar se kot novo, tuje verstvo, ni preveč obneslo med ljudskimi množicami. V 8. stoletju se je krščanstvo med Slovenci širilo na povsem drugačen način, tokrat tudi s silo in orožjem. Slovenski staroverci na čelu s svojimi župani in ostalimi strešinami ter veljaki, so institucionalnemu krščanstvu ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori Slovencev so v virih, zapisanih v latinščini, pokvarjeno imenovani »carmula«, pravilno slovensko torej kramola. Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva, kakor tudi proti elementom drugačnega družbenega reda – fevdalizma. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo – s Slovensko ljudovlado – vladavino slovenskega ljudstva. Kramole so trajale vse do konca 9. stoletja, v omejenem smislu pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev. Ime oziroma pojem kramola, v nekoliko pokvarjeni obliki najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja, ki se nanašajo na slovenske staroverske upore proti krščanstvu v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum (op. 8) omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. Tipični primeri kramole so tudi slovenski kmečki punti oziroma pravilneje slovenske kmečke vojne med 15. in 19. stoletjem. Po Grafenauerju pozna slovenska zgodovina v tem obdobju 123 kramol ali vstaj, ki jih v glavnem imenujemo kmečki upori ali punti. (op. 9) Literatura in viri: (op. 1) PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl. (op. 2) TOMŠIČ, F.: Nemško-slovenski slovar, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1964, str. 827; Tumult: m (-[e]s, -e), hrušč; rabuka; upor, vstaja (op. 3) Ibidem, str. 615; Rebellion: f (-,-en) upor, vstaja, punt (op. 4) ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 207 (op. 5) DALJ V.: ???????? ??????? ?????? ?????????????? ?????, elektronski vir: http://slovardalja.net/word.php?wordid=14099 [dostop 28. 2. 2015] (op. 6) ?????, A.: ??????? ????? ? ??????? ????, elektronski vir: http://allpravda.info/content/1149.html [dostop 28. 2. 2015] (op. 7) HAZZARD CROSS, S. in SHERBOWITZ-WETZOR, O., P.: The Russian Primary Chronicle, Laurentian Text, v SZEFTEL, M.: Speculum, Vol. 30, No. 2, The Mediaeval Academy of America : Cambridge, Massachusetts, 1955, str. 257-267 (op. 8) KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana : Leonova družba, 1902, št. 234, str. 272: »Conv. Bag. et Carant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): /…/ Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus.« ter »Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): /…/ quod ille rennuit, orta seditione quod carmula dicimus, sed inito consilio dimisit ibidem Latinum presbyterum.« (op. 9) GRAFENAUER, B.: Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana : DZS, 1962, str. 405 V Mariboru, 12. 4. 2015 Andrej Šiško 

Dan suverenosti – v posmeh vsem in vsakomur

Letos 25. vinotoka/oktobra bomo v Republiki Sloveniji prvič praznovali Dan suverenosti, ki je državni praznik, ni pa obenem tudi dela prost dan. Praznujemo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvojitve Slovenije, spominjamo se dne, ko je po osamosvojitveni vojni zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje. Praznik je uvedla vlada Republike Slovenije 9. sušca/marca 2015. Predlog je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever v proceduro vložil poslanec SMC.(op. 1) Kaj pravzaprav pomeni pojem suverenost? Poglejmo kaj je v zvezi s tem pojmom zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: - suverénost –i ž (e??) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost /knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja (op. 2) Ali imamo državljani Slovenije dejansko sploh kaj praznovati? Je naša država res suverena? Je slovenski narod suveren? Je slovensko ljudstvo suvereno? Pojem suverenost izvira iz latinščine »suveralus« in pomeni najvišji, v tem smislu pa se nanaša na oblast – najvišjo, neomejeno in neodvisno oblast. V teoriji poznamo tri vrste suverenosti:1. državno suverenost2. narodno ali nacionalno suverenost3. ljudsko suverenost. O državni suverenosti govorimo v smislu najvišje oblasti znotraj države – ta se tiče državljanov, in neodvisne oblasti navzven – ta je vzpostavljena v odnosu do drugih suverenih oblasti ali držav. Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki se je izoblikovala na strnjenem ozemlju, povezujejo pa jo skupni jezik, narodna zavest ter druge zgodovinske in kulturne sorodnosti. Izražena je v trajni in neodtujljivi pravici vsakega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Kot takšna je opredeljena v preambuli Ustave RS, pa tudi v normativnem delu ustave. Ljudska suverenost je pojmovanje, po katerem je ljudstvo izvirni nosilec suverene oblasti v posamezni družbeni skupnosti. Vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti pa so dolžni delovati v interesu ljudstva kot njegovi predstavniki. Takšna je dejansko bila izvirna družbeno ureditev, v slovenski zgodovini poznana kot Slovenska ljudovlada, kar pa so nam »plačani zgodovinarji« načrtno izbrisali. (op. 3) V smislu državne suverenosti Republika Slovenija dandanes ni suverena država. Niti navznoter in niti navzven. Navznoter ni suverena zato, ker dejanski suveren v resnici ni slovensko ljudstvo, čeprav tako natančno zapoveduje Ustava RS (3. člen), temveč je dejanski suveren nad tem ljudstvom politikantska, post-komunistična, nelustrirana, mavrična kakor-elita, ki si je prisvojila oblast in jo izvaja proti interesom ljudstva. Na tem položaju je lahko zaradi dolgotrajnih načrtnih kršitev človekovih pravic, zaradi prevar, diskriminacije, goljufij, ponarejanj, kršitev ter spreminjanja in rušenja Ustave RS ter zaradi izvajanja zločina proti človeštvu – rodomora/genocida nad slovenskim narodom, ki prikrito poteka praktično že ves čas obstoja Republike Slovenije. To pomeni, da v primeru Republike Slovenije, ni mogoče govoriti niti o državni, niti o narodni, niti o ljudski suverenosti. Naša država tudi navzven ni suverena, saj praktično o ničemer, kar zadeva urejanje družbe v Sloveniji, ne odločajo njeni organi neodvisno in samostojno. O gospodarski, kmetijski, monetarni, zunanji, in tudi fiskalni politiki Republika Slovenija ne odloča neodvisno, temveč po pravilu posluša, uboga in izvaja direktive EU, kar pomeni, da ni suverena. V obrambni politiki prav tako ni suverena, saj upošteva direktive in zasleduje cilje napadalne vojaške zveze NATO, ne prepozna pa lastnih obrambnih interesov. Trenutno dogajanje v zvezi z načrtovanim migrantskim valom, žal razgalja vso bedo in siromaštvo dejansko nesuverene Republike Slovenije. O notranji suverenosti lahko namreč govorimo predvsem, ko je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvršna, enotna in vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse, kar se nahaja na njenem ozemlju. (op. 4) Dejansko pa lahko iz dneva v dan vidimo in spremljamo, kako na ozemlje Republike Slovenije nezakonito in nasilno vdirajo nezakoniti migranti, ljudje brez dokumentov, ki ne priznavajo naših zakonov, kaj šele običajev, temveč izsiljujejo pristojne državne organe in zahtevajo svobodno gibanje tja, kamor naj bi bili namenjeni. Obenem prihaja vsakodnevno do množičnega kršenja javnega reda in miru, do kraj, požigov, pretepov in celo oboroženih spopadov (čeprav zaenkrat uradno zgolj s hladnim orožjem). Za takšno početje praktično nihče ne odgovarja in nihče tudi ni kaznovan. Potrebno je jasno in glasno povedati, da v primeru teh ljudi nikakor ne gre za begunce ali azilante, ki imajo določene mednarodno zagotovljene pravice, saj ti ljudje azila NE ZAHTEVAJO! Kdor pa azila ne zahteva, ne more biti obravnavan kot azilant. Oblast in organi izvajanja oblasti (policija, vojska itd.) se do teh nezakonitih dejanj in storilcev teh dejanj vedejo diskriminacijsko, saj tujce obravnavajo povsem drugače kot lastne državljane. V tem smislu lahko resnično govorimo o pravem rasizmu in diskriminaciji, pri čemer smo seveda žrtve teh dejanj državljani Slovenije. Zanimivo je, da tisti, ki imajo sicer veliko za povedati o rasizmu in diskriminaciji, tega nikakor ne uspejo zaznati … Lastni državljani smo – ob najmanjši kršitvi zakona, ki ga sploh nikdar nismo sprejeli, niti potrdili, čeprav smo po Ustavi RS (ki pa je tudi nikdar nismo sprejeli in potrdili) ter v skladu s toliko opevanimi človekovimi pravicami, izvirni suveren in naj bi bila posledično v naših rokah tudi oblast – takoj kaznovani (z denarno kaznijo, z zaporom, itd.). V nasprotju s tem pa množični kršilci naših zakonov, migranti, ki nimajo nič skupnega z vojnimi begunci, niso obravnavani tako, temveč so v privilegiranem položaju v primerjavi z državljani Republike Slovenije. To je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno! Obenem lahko vidimo, kako organi prisile oziroma organi oblasti v Republiki Sloveniji dejansko niso sposobni zagotoviti javnega reda in miru, ter vzpostaviti nadzora nad celotnim ozemljem naše države, čeprav v povprečju nimajo opraviti z več kot 8.000 ljudi dnevno, med katerimi so tudi otroci in ženske (skupaj okrog 1/3). Zato organi oblasti Republike Slovenije, kličejo na pomoč organe prisile drugih držav, kar je očiten dokaz, da ne-ljudska oblast v Republiki Sloveniji ni sposobna zagotoviti suverenosti nad svojim ozemljem, brez pomoči tujcev. Tudi to je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno!  Iz lastne zgodovine imamo namreč nešteto primerov, ko so prav domnevni »zavezniki« nato postali okupatorji, začenši že s slovenskim karantanskim knezom Borutom in Obri ter Bavarci v 8. stoletju, in nazadnje leta 1991, ko nas je napadla JLA. Očitno se iz zgodovine nismo prav ničesar naučili, zato smo, kot je zapisal naš koroški rojak, borec za pravice Slovencev v Avstriji, dr. Luka Sienčnik – obsojeni na njeno ponavljanje. Stanje v naši družbi in državi je resno skoraj tako, kot leta 1991, če ne celo bolj, čeprav vsi državljani tega še niso spoznali, predvsem zaradi močne medijske manipulacije. Kruta realnost jih bo kmalu streznila. Zato ni nobenih razlogov za praznovanje dneva suverenosti. Jugoslovanske vojake smo že davno odslovili iz naše države, sedaj pa prihajajo v našo državo nezakoniti migranti in drugi tuji policisti, vojaki, itd. Vsi ti so in bodo tu prav zato, ker Republika Slovenija ni uspela ostati suverena država. To je resnično nesprejemljivo, ponižujoče in nedopustno! Nimamo česa praznovati. Praznik Dan suverenosti že sam po sebi predstavlja posmeh vsem nam! Država Republika Slovenija je ustavno utemeljena na podlagi obstoja slovenskega naroda in njegovih trajnih ter neodtujljivih pravic, ter njegovega večstoletnega boja za samostojnost. Slovensko ljudstvo je na podlagi izvirne suverenosti in Ustave RS nosilec suverenosti oziroma oblasti v tej državi. Država – slovenski narod in slovensko ljudstvo torej – sta tista ključna dejavnika, ki sta dolžna v skladu z naravnimi ter mednarodno veljavnimi pogodbami, priznanimi pravicami in Ustavo RS, vzpostaviti ustavno pravno stanje v novem, pravilnejšem in pravičnejšem ravnotežju, saj o čem takem trenutno ni moč govoriti. V kolikor to ne bo mogoče, bo potrebno uporabiti zamolčani institut Slovenske pravde – kramolo – do katere imamo prav tako trajno in neodtujljivo pravico. Šele potem bomo imeli v prihodnjih letih na dan 25. vinotoka v resnici kaj praznovati! V Mariboru, 24. vinotoka 2015 Andrej Šiško Literatura in viri (opombe):1 Wikipedija, prosta enciklopedija, geslo Dan suverenosti, elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_suverenosti [dostop, 21.10. 2015] 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo suverenost, elektronski vir: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=suverenost [dostop, 21.10. 2015] 3 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 4 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 

Kresnik

Kresnik – božji sin Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke. Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremel, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno baklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 39, št. 1/I.; Fr. Pohorski (Davorin Trstenjak), Novice 1858, str. 374 Vurberški Kresnik Bilo je pred davnim vekom; silni gozdovi so se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju učile naše pradede koristnega dela; živeli pa so tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu. Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega, bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skrivališč je često pridivjala na dan in pustošila polja in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice; od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat blagoslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike, ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe, kako je branil in čuval svoj rod. Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slovenskega plemena, ki ga zovemo Dolance, so začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom. Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na nasprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno Ptujsko polje in čez sončne Slovenske gorice. Ljudje, ki so stavili grad, so bili še ajdi. V tem gradu se je rodil knezu, ki je takrat vladal tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kresnik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo pravo ime: tako je marveč narod imenoval neke vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kersnik, dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O njegovem rodu pa vam moram povedati, da je izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te vladarske hiše nazivajo Slovenci še vedno »Boga na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska kopita. Po tem znamenju so modre žene preosodile, da bi iz dečka postalo nekej posebnega. Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi, skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne razodeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo podobe, v katero se Kresnik ni mogel pretvoriti; kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi, da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malokdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega časa, v druge dežele »v žaud«. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 272 - 274, št. 245/I; J. Pajk, Črtice, str. 81 - 82 Slovenski kresovi v spomin Kresnikove zmage Kresnik je bil v prestarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, ja bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stražiti zmaj ... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.) V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 40, št. 1/III; J. Pajk, Črtice, str. 57 Kresnik in Črna kraljica Mara Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi, je stal v starem veku Medved grad. V njem je vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker ji je Kresnik odnesel največjo dragocenost sveta: čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju, se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z velikim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo prikrito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir, ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je premikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenkastimi očmi. »Zdravi, zlahtni gospod porkolab!« ga ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.« In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaupljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresnikovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči. Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v notranjost gradu! Kamor si se ozrl, same kače, po cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso krasile prijazne vejice divje loze, ampak so ga opletale kače. Ta kačji svitek se je pa umeknil pred vitezom. Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti, vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo. Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo, slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim glasom, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez neznani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?« Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kresnik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slovenske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.« Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako prinašaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati. Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono, ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja. Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kraljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač. Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu odvzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda na hrbtu novega konj jim je utekel. Tako je hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe, vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu, že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in resen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla. Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne z repom po njih, da se je ves grad stresel; ležala je odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan dajati vedrico mleka. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 276 - 277, št. 245/IV; K. Mulec, Novice 1858, str. 253; D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnik in krivi Kresnik Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vidovina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljevstva in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.« Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega gradu. Komaj se je priblizal gradu, že ga je izvohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež pogleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spremeni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti. Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata pšenica. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 277, št. 245/V; Davorin Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnikova smrt Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latovje bo pa prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar je pa bila letina bolj slaba. Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogrešila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila nekaj, česar ne bi smela: ne vem, ali se je odločila k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče svoje dekle in vzklikne, kazoč proti lini, tako da jo je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme vedeti, da ima kdo kresnikovo naravo, sicer mora Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga njegova zena naziva za kresnika, se zdrzne v smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje! Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju: »Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco pred Besenjaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta, švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela zmija nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti se je začela nagibati moč slovenskega imena k zatonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki, potepali zemljo in vzeli narodu svobodo. A nikoli ni pozabil Slovenec svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati, da se vrne Kresnik in z njim zlata doba. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 279 - 280, št. 245/X; Kresnikova smrt: J. Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Barbara pri V). Še nekaj narodnih pripovedk o Kresniku: --Pohorci pravijo, da Kresnik je imel dosti krav, katere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da je bela kača večkrat se v hlev skrila in jim izsesala mleko. Svoje krave je sam pasel najrajši po planinah. Enkrat zaspi, in pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa ni jih mogel najti. Ali imel je psa s četverimi očmi. Tega pošlje po planinah. Res hitro zavoha kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domov h Kresniku, kateri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič čez planine in potrka na vrata. Al tolovaj, napol človek napol pa demon, mu jih ne izpusti, dokler ga Kresnik s strelo ne zakolje.— --O Kresniku znajo posebno dosti okoli Vurberka povedati. V vurberškem gradu je Kresnik kraljeval dosti let. Posebno rad je kvartal, zato je enkrat šel h kačji kraljici v Babilon igrat. Pri kačji kraljici pa se ni smel nobeden pripogniti, če mu je kvarta z rok padla. Kakor hitro se je pripognil, mu je kačjak odsekal glavo. Al Kresnik je bil čeden, in ni se pripognil, ampak njegov zvesti pes mu je karto pobral in v roko podal. Kresnik je bil tako srečen, da je vsem mošnje izpraznil, potem se usede na svoje zelenk in se skoz nebo odpelje v Vurberk. Kačja kraljica pa izpusti vse kače za njim, da bi mu zlato vzele, ampak on z gromsko strelo vse postrelja. Samo ena, katera je bila dolga, kakor je Drava, bi ga bila skoraj pičila. Ali Kresnik skoči v grad. Kača opaše grad in ni pustila Kresnika iz grada. Kresnik ji glavo stolče z železnim kujem in jo verze v globoki studenec. Po povestih drugih jo je Kresnik živo v globočini studenca pripel za železno verigo, katero je sto kovačev kovalo.— --Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatem vozu na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, je začelo hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je vedno prilizovala. Pošlje tedaj kačo, katera je kakor orel imela silne peruti. Naglo z megel zleti na njega, in ga hoče zaklati. Al Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne, in z oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoraj potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji.— --Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. A ker ni vedel, kako bi prišel v kraljičino palačo, da bi ga ne spoznali, se je spremenil v palčka. Pride na dvorišče, vse se mu smeje in ga za norca ima. Peljejo ga h kraljici, on pa žaluje do polnoči. Ko pa kraljica spat odide, se je spremenil v lepega junaka in odpelje princeso s seboj.— --Največji sovražnik Kresnika je bil kačji kralj Babilon. Ta je Kresniku enkrat vse krave pokradel in jih v velikem bregu skril. Kresnik vzame silno deblo in udari po pečini. Mahoma pride jezero hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhovi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. A Kresnik je vedel, da so to sami vražji čarovniki bili; zato je vse potolkel; saj so bili sami puho-glavci, in hitro se je zjasnilo. Potem pa še zakolje kačjega kralja in dobi krave nazaj.— --Kačji kralj je enok hotel Kresniku kozla ukrasti, kateri je imel zlato brado. Kresnika ravno ni doma bilo, ampak na planini s svojim zvestim psom na lovu. Ko domov pride, hitro zgreši kozla. Zapreže svoje bistre štiri zelenke in ga ravno dohiti pri morji. Z ostro sekiro mu razkolje glavo in kozla vpreže v kočijo. Kadar se s kozlom domov pelje, je povsod, kjer sta se peljala, zemljo pohleven dežek namakal, in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.— --Enkrat je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, katera mu je za doto prinesla devetsto in devet in devetdeset gradov. Iz vurberškega grada je stopil v zlato barko, in za 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo vino pili. Kačja kraljica je zvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad, in mu odpeljala lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro ugotovi, da mu jo je odpeljala kačja kraljica. Sedem mescev je iskal kačjo kraljico. Ko do nje pride, se začne huda vojska. Kresnik je dosti vojakov s sabo vzel. Kraljica kačja se je skrila v globoko gorsko votlino, v kateri je bila k pečini Kresnikova žena Alenčica priklenjena, in katero je varovala grda kačja pošast. A Kresnik je bil močnejši in je kačjo pošast zaklal in ljubo svojo Alenčico rešil. Stari ljudje po Štajerskem in Kranjskem še znajo po vedati da je bil Kresnik v prastarem Slovenskem svetu mogočen vitez, kateri je na kresno noč hotel okoli ter preganjal tolovaje ter strašne kače. Torej bil je zaščitnik malih ljudi ter se boril z zlom.  Poštna banka Slovenije je leta 2003 izdala znamko z upodobitvijo Kresnika 

19. mali traven 2016 – Slovenska resnica o migracijah

Na portalu Youtube smo Hervardi objavili film, ki smo ga poimenovali Slovenska resnica o migracijah. Oglejte si ga in z njim seznanite čim več naših rojakov, še zlasti tistih, ki so žal nasedli načrtni specialni vojni proti slovenskemu narodu in proti slovenski državi.  Slovenija ni nikakršna dežela priseljencev, kot nas poskušajo sistematično prepričevati, temveč je po Ustavi RS »država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. (3. člen Ustave)«. To svojo državo smo Slovenci ustvarili v več stoletnem boju za narodno osvoboditev, v katerem smo tudi dokončno izoblikovali in potrdili svojo narodno samobitnost ter naposled uveljavili še svojo državnost (Preambula Ustave RS). V skladu z lastno Ustavo imamo Slovenci pravico in dolžnost, da se z vsemi silami upremo rodomoru ali genocidu, ki ga že desetletja izvajajo nad nami. Rodomor predstavlja največji zločin proti človeštvu, ki nikdar ne zastara. Pri tem ne gre samo za fizično iztrebljanje, temveč gre tudi za načrtno povzročanje duševnih poškodb (duševnih brazgotin) pripadnikom slovenskega naroda, kar si lahko ogledate na koncu filma Slovenska resnica o migracijah.

Poimenovati kategorijo 3

Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh

»Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« 23. 4. 1672 Kraljestvo Slovenijeh je nastalo kot posledica zgodovinskega razvoja v nekdanji slovenski Panoniji. Spodnja Panonija je tako v 9. stoletju, pred vdorom Madžarov, obsegala mnogo večje ozemlje kot Slovenijeh iz 15. in 16. stoletja. Okrog leta 840 je v Spodnji Panoniji vladal slovenski knez Pribina, po njegovi smrti pa knez Kocel (861-874). Središče njune kneževine je bilo zahodno od Blatnega jezera, ob Malem Blatnem jezeru, v katerega priteče reka Zala. Tam sta slovenska apostola sv. Ciril in sv. Metod uvedla krščansko bogoslužje v slovenskem jeziku, ki ga je kot enakovrednega ob latinskem, starogrškem in hebrejskem priznal tudi sam papež. Zgodovinski viri poročajo tudi o tem, da se je knez Kocel posebej razveselil knjig, pisanih v slovenskem jeziku, ki so jih nato uporabljali v njegovi državi. Franc Grivec o knezu Koclu piše: »Na potih slovenske zgodovine v devetem stoletju zadevamo na sledove slovenskega kneza Koclja. Stare latinske listine pričajo o njegovi vnemi za krščansko vero in posredno tudi o njegovi slovenski zavesti.« Knez Kocel je svetemu Metodu predal kar petdeset učencev, ki so postali temelj slovenskega bogoslužja v Panoniji in v Panonsko-sremski škofiji. »Staroslovenski Cirilov življenjepisec je knezu Koclju postavil tako lep spomenik kakor nobenemu drugemu knezu, kar sta jih sveta brata srečala na svojih daljnih apostolskih potih. Ko pa je Konstantin (Ciril) prebil štirideset mesecev v Moravi, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez Panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do petdeset učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mimo spremil.« V odlomku iz staroslovenskega Žitja Konstantina lahko o prihodu svetih bratov in njunih učencev v Rim preberemo: »Papež pa je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in jih položil v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice), in peli so nad njimi sveto liturgijo (mašo). Potem je papež ukazal dvema škofoma, Formozu in Gondrihu (Gauderiku), posvetiti slovenske učence. In ko so bili posvečeni, so takoj peli liturgijo v cerkvi svetega Petra v slovenskem jeziku. In drugi dan so peli v cerkvi svete Petronile, in tretji dan so peli v cerkvi svetega Andreja, in odtod v cerkvi velikega vesoljnega učitelja Pavla apostola; in vso noč so peli v cerkvi slovenske slavospeve, in naslednje jutro zopet liturgijo nad njegovim svetim grobom. Za pomoč so imeli škofa Arsenija, enega izmed sedmih škofov, in Anastazija knjižničarja.« Vloga slovenske Panonije v 9. stoletju je bila, kot je razvidno iz zgornjih navedb, izjemno pomembna, ne le za slovensko zgodovino, temveč tudi za zgodovino številnih narodov na vzhodu. Prav Kocel je namreč skupaj z maravskima slovenskima knezoma Rastislavom ter Svetopolkom odločilno pripomogel k razvoju knjižne slovenščine v prvem tisočletju, ta pa je potem postala temelj cerkvenega jezika pri Bolgarih, Srbih, Rusih in drugih narodih pozneje imenovanih slovanski, ki so svojo pismenost prejeli od slovenskih učencev svetega Cirila in Metoda. Po Kocljevi smrti je Spodnja Panonija skupaj s Karantanijo tvorila Karantansko kraljestvo (Regnum Carentanum 876-899), ki mu je vladal kralj Arnulf Karantanski, poznejši cesar. Na ozemlju Spodnje Panonije je vladal kraljev namestnik vojvod Braslav. Ta je svojo deželo branil pred Madžari, ki so v 10. stoletju vdrli v Panonijo in jo zasedli do reke Drave na jugu. Madžari so uničili tudi Svetopolkovo Slovensko kraljestvo onkraj Donave in se kot klin zabili med obe slovenski deželi. Za obdobje več kot sto let po madžarskem vpadu se zgodovinarji soočajo s pomanjkanjem zgodovinskih virov. Kar nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so se razmere po pustošenju Madžarov stabilizirale, potem pa se je slovensko ime v virih znova pojavilo na zaokroženem ozemlju južno od reke Drave. Hrvat Stanko Andrić ugotavlja, da se prve vesti o prostoru medrečja med Dravo in Savo ponovno javljajo šele v obdobju razširjenja oblasti ogrskih kraljev do Jadrana, na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo mnenje, s katerim se je vsekakor mogoče strinjati je, da »posebna upravna organizacija, kot tudi specifične poteze svojstvene družbi srednjeveške Slovenijeh, ki so ugotovljene z dosedanjimi raziskavami, podpirajo mišljenje, po katerem slovensko medrečje pred priključitvijo Hrvaške Ogrskemu kraljestvu ni bilo sestavi del niti ene od teh dveh držav«. V 11. in 12. stoletju se dežela med reko Dravo na vzhodu in Jadranskim morjem na zahodu, ki je Madžari niso zasedli ali pa v njej vsekakor vsaj niso prevladovali, v zgodovinskih virih v latinščini imenuje Sclavonia – Slovenija. V madžarskem zgodovinopisju je precej prisotno stališče, da je področje srednjeveške Slovenjeh že v 10. stoletju bilo pod madžarskim nadzorom. Takšno mnenje zagovarja tudi Attila Zsoldos, vendar žal nismo imeli možnosti preučiti teh njegovih trditev v članku Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića. Za nas je bistveno to, da Zsoldos v svojem drugem članku z naslovom Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini piše: »Njeno področje je tudi že v 10. stoletju bilo pod ogrsko oblastjo, čeprav so prebivalstvo tvorili lokalni Sloveni (v hrvaškem besedilu Slaveni), Slovenci (v hrvaškem besedilu Slavonci), v madžarščini Tot-i, v nemščini Windisch-i.« Slovenski zgodovinar Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev za slovensko deželo navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavonia, Sclavinia, Sclavia, Sclavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Ugotavlja, da so izraz »Sclavonia« oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ni odgovarjala latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji soglasnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »ě« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavonio, Sclavenio, Sclavinio. Ime Sclavonia/Slovenija najdemo za to območje prvič zapisano v tej obliki v pismu ogrskega kralja Ladislava opatu Oderiziju iz Montecassina leta 1091. Dejstvo, da gre za kraljevo pismo je izjemno pomembo, saj je kralj Ladislav zagotovo vedel kako je ime deželi, ki jo je po njegovih lastnih besedah »pridobil« (aequsivi) in v katero je tedaj vstopil s svojimi četami. Gre za ozemlje nekdanjih rimskih provinc Spodnje Panonije na severovzhodu in Dalmacije na jugozahodu. Večino prebivalstva v tej deželi so predstavljali Sloveni ali Slovenci, ki so deželi tudi dali ime Slovenija, v latinskem jeziku Sclavonia. Drugi Slovenci, zlasti Štajerci in Krajnci, so jih imenovali Bezjaki, njihovo deželo pa tudi Bezjakija ali bezjaška Slovenija. Da latinsko ime Sclavonia dejansko pomeni Slovenijo, je v različnih zgodovinskih knjigah zapisalo vsaj 16 slovenskih jezikoslovcev, zgodovinarjev in pravnih zgodovinarjev, samih profesorjev in doktorjev. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Njihova dela so bila napisana ali objavljena med leti 1870 in 1968, torej v obdobju dolgih 98 let. Podrobneje si lahko bralec ogleda njihovo pisanje na spletu na naslovu Starodavno ime Slovenija. V članku je predstavljenih 49 primerov zapisa imena Slovenija, ki se je v latinskem pisanju glasila Sclavonia ali Sclavinia. Med hrvaškimi zgodovinarji je predvsem Mladen Ančić jasno zapisal, da sta hrvaško in madžarsko zgodovinopisje premalo pozornosti posvečala dejstvu, da »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti«. V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II, na straneh 147, 167 in 185. V 13. stoletju se je za deželo med rekama Drava ter Donava na severovzhodu in Sava ter Kolpa, vse do Gozda/Gvozda na jugozahodu pojavil naziv Regnum Sclavoniae oziroma Kraljestvo Slovenijeh. Prvič najdemo takšen zapis v Kolomanovi listini leta 1232: »namreč v naše kraljestvo Slovenijeh«, zatem leta 1249: »v celotno kraljestvo dežele Slovenijeh gospoda kralja Bele«, in leta 1261: »/…/ ko smo vstopili v kraljestvo Slovenijeh, da bi uredili in opisali zlasti celotno stanje vojvodstva našega preljubega vojvoda Bela«. V viru iz leta 1231 je Koloman celo imenovan »kralj in vojvod celotne Slovenijeh«, v latinskem izvirniku: »Colomanus dei gratia rex et dux totius Sclavoniae«. Upravičeno bi Regnum Sclavonia lahko imenovali tudi Kraljestvo Slovenija, vendar zaenkrat raje uporabljamo ime, ki nam ga je v slovenščini izpričal Anton Vramec, tudi zato, da se izognemo morebitnemu mešanju z drugimi deželami, ki so se prav tako imenovale Sclavonia/Slovenija. Panonsko Slovensko kraljestvo je imelo svoj zbor, svojo »ustavo« in svoje pravo, v latinskih virih imenovano »Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis« (Splošni zbor/Veča celotnega Kraljestva Slovenijeh) ter »statuta et constitutiones«, (statuti in uredbe). Znotraj Svetoštefanske krone je imela Slovenijeh poseben status in je imela pravico pošiljati svoje predstavnike na ogrske državne zbore. Najpogosteje je slovenskim panonskim Večam predsedoval Slovenski ban. V 14. stoletju so imeli močan vpliv na Kraljestvo Slovenijeh lendavski plemiči Baniči (madžarsko Banffyji), ki so jih Hrvati prekrstili v Baniće. Iz omenjene rodbine je v virih naveden kot Slovenski ban Nikolaj Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1343), ter njegov sin Štefan Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1380). Hrvaški zgodovinarji so prvega preimenovali v Nikolo Banića, drugega pa v Stjepana Banića, ki sta tako posmrtno postala Hrvata, ne da bi se sama za to kdajkoli imela. Nikolaj Banič je prvič imenovan »ban celotne Slovenije« v pismu ogrskega kralja Ludvika z dne 25. velikega travna/maja 1343. Kraljestvo Slovenijeh je bilo v 14. in 15. stoletju zelo tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške družine tako v okviru svetoštefanske krone (Ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel ter celotnega Svetega rimskega cesarstva. Barbara Celska je bila ogrska in češka kraljica ter cesarica Svetega rimskega cesarstva, Celski grofje pa so imeli v svoji posesti Krapino, Varaždin, Vinico, Vrbovec, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglavo, Kostel, Cesargrad in oba Trnovca, skratka večino prekosotelskega Zagorja, tedaj naseljenega s Slovenci. Herman II. Celski je med leti 1432 in 1435 postal dedni ban Slovenijeh, njegov sin Miroslav II. (Friderik II.) pa je bil državni knez, dedni slovenski ban in obenem gubernator tudi nad hrvaškim plemstvom južno od Gozda. Celski grof Herman II. je postal tudi upravitelj škofije Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske (sam kralj ga naslavlja kot gubernatorja zagrebške škofije) in svobodnega mesta Gradec. Celski so v številnih krajih Slovenijeh ustanovili pomembne kulturne, cerkvene in obrambne ustanove, kot npr. Pavlinski samostan v Lepoglavi ter znameniti grad Vrbovec, kasnejši Veliki Tabor. O tem podrobneje in – za razliko od večine hrvaških zgodovinarjev – dokaj objektivno piše Nada Klaić v svojem delu Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Celje 1982:»O Hermanovem odličnem položaju v teh letih (t.j. 1406-1407) priča tudi mesto v dignitariju dokumentov, ki jih je izdala kraljevska pisarna: Herman je postavljen pred palatina (palatin je bil kraljev namestnik, najvišji dvorni uradnik in varuh kraljevega pečata, op. ur.), na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki. Hermanovo imenovanje je doprineslo tudi h kraljevemu ugledu v Slovenijeh. Okrog novega bana so se zbirali najuglednejši hrvaški (pravilno bi bilo slovenski velikaši in ne hrvaški, op. ur.) velikaši.« V svobodnem mestu Gradec pri Zagrebu v Slovenijeh so imeli Celski svojo drugo prestolnico ali neke vrste poletno rezidenco. Po smrti Hermana II. Celskega je cesar Žiga (Sigismund) njegovemu sinu Miroslavu II. (Friderik II.) in vnuku Urhu II. (Ulrik II.) dne 30. 9. 1936 podelil naslov kneza Svetega rimskega cesarstva. S tem sta Miroslav in Urh dobila uradni naslov principes in ne več zgolj comites, kar je pomenilo čast in položaj, ki ju ni imel nihče izmed velikašev v deželah krone sv. Štefana oziroma Ogrske. »Politični položaj enega in drugega kneza je bil znatno višji od tistega, ki ga je imel pokojni Herman II. Knez Urh je ta svoj novi položaj izdatno izkoristil med burnim dogajanjem po Sigismundovi smrti. Urh se je postopoma povzdignil do sovladarskega položaja; on je neokronani kralj.« Kot samostojni vladarji Slovenijeh so Celski na podlagi zgodovinskega slovenskega prava Regnum Sclavonie in ogrske Zlate bule postali tudi resni pretendenti za ogrski kraljevski prestol, zaradi česar je bil v Beligradu zahrbtno ubit poslednji Knez Celski Urh II. (Ulrik II.). Vsekakor so Knezi Celski sredi 15. stoletja prestavljali najmočnejšo fevdalno rodbino v Slovenijeh. Med njihovo Celsko kneževino na Štajerskem in med Kraljestvom Slovenijeh dejansko ni bilo nikakršne meje. Šlo je za zaokroženo ozemlje trojnih grofov (celskih, radovliških/ortenburških in zagorskih), rimskih Knezov Celskih in Slovenskih banov, v katerem je prebivalo slovensko prebivalstvo. Madžarski zgodovinar Tamás Pálosfalvi je leta 2004 zapisal: »Določeni znaki kažejo na to, da so Celski poskušali zediniti Slovenijeh s svojimi ostalimi posestmi in na ta način oblikovati lastno »državo«, vendar je ta prizadevanja prekinila Urhova smrt.« Pálosfalvi tudi piše o tem, da sta potomca Hermana II. Celskega, Miroslav II. (Friderik II.) in Urh II. (Ulrik II.) v nasprotju z voljo kralja Žige Luksemburškega zahtevala položaj Slovenskega bana. Pri tem sta nastopila tudi z vojaško silo, vendar poskus leta 1440 ni uspel, leta 1445 pa vendarle je. Zatem centralna ogrska oblast dvajset let ni uspela vplivati na usodo dežele. Res je Janoš Hunjadi (Hunyadi) leta 1446 dobil naslov vikar Slovenijeh, vendar mu svojih zahtev ni uspelo uveljaviti niti s silo. Že naslednjega leta 1447 pa se je Hunjadi s tajnim sporazumom odrekel svoji vlogi v deželi. Prav tako tudi ni uspel poskus, po katerem bi madžarska oblast po transilvanskem vzoru (erdeljskem) v Slovenijeh uvedla guvernerja, ki bi vladal ob slovenskem banu. Po smrti zadnjega Celskega kneza Urha II., leta 1456, je vlogo slovenskega bana v Kraljestvu Slovenijeh prevzel nekdanji celski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Svoj banski položaj je ohranil tako za časa ogrskega kralja Ladislava V. kakor tudi kralja Matije Korvina. Med Korvinom in Vitovcem je prišlo do odkrite sovražnosti, vendar sta se leta 1463 zaradi turške nevarnosti pomirila. Vitovec je prejel pomembna pooblastila, v ofenzivni protiturški politiki pa je dobil pomembno vlogo. Nazadnje je od kralja Korvina prejel čast in dolžnost, ki je prej ni bilo – postal je glavni (vrhovni) kapitan Slovenijeh in Hrvaške. Pálosfalvi naposled ugotavlja, da Slovenijeh med leti 1445 (vladal je rimski državni knez in slovenski ban Urh II. Celski) ter 1464 (vladal je slovenski ban in vrhovni kapitan Slovenijeh Jan Vitovec) ni bila pod nadzorom oblasti ogrskega kralja. Ozemlje Kraljestva Slovenijeh Ozemlje Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh se je v zgodovini spreminjalo, vendar je skoraj nenehno obsegalo področje med rekami Dravo, Donavo in Savo ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu. Temu mejnemu območju med Slovenijeh in Hrvaško, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd, je treba nameniti posebno pozornost. Pojem Gozd namreč zaobjema obsežnejše gozdnato ozemlje od Velike in Male Kapele, pa vse do Petrove in Zrinske gore. Južno in jugozahodno od tega z bujnimi gozdovi poraslega področja se je nahajala prava Hrvaška (Horvateh, Horvatska, Hervatska, Croatia), kjer so živeli Hrvati (Horvati, Hervati, Croati). Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med leti 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev – na Slovensko kraljestvo torej. PisecDnevnika je Simeon Suzdaljski, je ob povratku iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane«, kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala preko Istre, Hrvaške in Slovenske zemlje. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ...« Šele od Senja naprej (sic !) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Rus Suzdaljski seveda ni mogel imeti nobenega interesa, da bi zmanjšal ozemlje Hrvaške, ki se ni začenjalo ob Jadranskem morju. Mesto Senj je namreč sodilo h Kraljestvu Slovenijeh, Hrvati pa so prebivali šele 15 milj vzhodno od Senja, v notranjosti in sicer na področju Gacke, Like in Krbave. Tudi Šišić je mnenja, da je Gozd »v srednjem veku vsa gorska veriga od Risnjaka in izvira reke Kolpe do Une in spodnje Kolpe, torej ne samo obe današnji Kapeli temveč tudi Petrova gora in Zrinska gora.« Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić v delu Povijest Hrvata, piše o zadnjem domnevnem hrvaškem kralju Petru ter njegovi smrti, pri čemer navaja Gesto Hungarorum Simona de Keza (1285), ki mejno področje, ki ga Hrvati običajno imenujejo Gvozd, še imenuje Gozd oziroma Petrov gozd. Enako poimenovanje najdemo v delu SS rerum hungaricum I na strani 182. V slovenščini se besedilo glasi: »Ta (Koloman) je poslal vojsko v kraljestvo Dalmacijo in poskrbel, da so umorili kralja Petra, ki se je pojavil v ogrskih gorah, imenovanih Gozd; v omenjenih gorah so ga popolnoma porazili in ubili. Odtod se še danes v madžarščini te gore imenujejo Patur Gozdia (Petrov Gozd).« Pomenljivo je, da v latinsko pisanem viru iz leta 1285, ki se nanaša na leto 1097, ni niti omembe Hrvatov ali Hrvaške, kaj šele hrvaškega kraljestva. Južno od Gozda naj bi se po madžarski kroniki nahajalo kraljestvo Dalmacija in ne Hrvaška. Pravo, domače ime za ta mejni gozdni predel je preprosto Gozd. Celotno mejno območje med Slovenijeh in Hrvaško je dejansko poraslo z obširnimi, težko prehodnimi gozdovi na gorskem vencu Velike in Male Kapele, Petrove in Zrinske gore. Prvotni prebivalci tega območja – Slovenci – so dali pokrajini stvarno ime in to je nedvomno slovensko – Gozd. Hrvatom pa Gozd ničesar ne pomeni, saj je njihovo ime za gozd samo šuma. Slovensko ime Gozd so Hrvati zato kasneje spremenili v nekakšen Gvozd, ki seveda ne pomeni ničesar oziroma je morda le blizu njihovi, ali morda celo srbski besedi »železni« – »gvozdeni«. Na podlagi tega so v nekaterih latinskih virih kasneje pričeli zapisovati napačno ime »Alpes ferreae«, čeprav ni nobenih zgodovinskih virov, ki bi to veliko območje kdaj povezovali z železom. Če drži navedba Ferda Šišića, da je bila meja tudi reka Una, potem je šla meja od Male Kapele med Plitvičkimi jezeri in Plješevico do Bihača, od tam pa po reki Uni do njenega pritoka v Savo. V tem primeru sta bili tako Petrova, kot Zrinska gora dejansko že globoko na ozemlju Slovenijeh. Prava Hrvaška je pomenila zgolj majhno ozemlje, omejeno na eni strani z Risnjakom in obema Kapelama, ter Plješevico, na drugi strani pa z Velebitom. Vmes so Gacka, Lika in Krbava, kjer so živeli pravi Hervati in od koder se je njihovo ime selilo in širilo najprej proti jugu v Dalmacijo, od 16. stoletja dalje pa tudi na sever, v Slovenijeh. Prava Hrvaška je torej predstavljala približno petnajst, največ dvajset odstotkov velikosti Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh. To dejstvo, ki so nam ga načrtno zamolčali, si velja zapomniti in ga vseskozi imeti pred očmi. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava s prvotno Ostmarko (Ostarrichi, Vzhodna marka/krajina) na severu, katere ime se je pozneje razširilo na celotno današnjo Avstrijo. O tem, da je bila Hrvaška oz. »Hrvatska« v srednjem veku bistveno manjša, kot je danes, pišejo tudi novejši hrvaški zgodovinarji, ki pa pravo Hrvaško razširijo tudi v Hercegovino in Bosno, kot npr. Ivo Goldstein: »Hrvaška je bila v zgodnjem srednjem veku prostor omejen z zaledjem vzhodnega Jadrana na eni strani, zatem se je razprostirala v delu zahodne Hercegovine, zahodne in osrednje Bosne, v Liko, Gacko in Krbavo ter v primorskih krajih do Vinodola in Labina.« V prvem tisočletju je Slovenijeh segala celo vse do reke Cetine južno od Splita. Za konec 11. stoletja imamo namreč takšne navedbe v delu »Statuta Capituli zagrabiensis« arhidiakona Ivana Goričkega iz sredine XIV. stoletja. V zvezi s tem virom obstajata »Fragment kronike« in »Zagrebška kronika« (Chronicon zagrabiense), njun avtor pa bi naj bil po Milanu Šufflayu prav arhidijakon Ivan Gorički. V »Fragmentu kronike« je po povzemanju Nade Klaić zapisano tudi: »Toda, ko je ogrski prestol zasedel Andrej, je obnovil kraljevske pravice nad Slovenijo in zato tam za bana postavil svojega brata Adalberta (Belo). Brata sta primorala hrvaškega kralja, da je vrnil Slovenijo na njene stare meje, to je na (reko, op. p.) Cetino.« Pisanju Nade Klaić je potrebno še enkrat dodati pisanje Mladena Ančića, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti.« Sklep, ki logično sledi na podlagi teh besed, je, da je stara Slovenija (Sclavoniae) segala vse do reke Cetine, prava Hrvaška – Lika, Gacka, Krbava – pa je v starih časih predstavljala samo enega njenih delov. Že v 8 in 9. stoletju so na področju širše Dalmacije v zgodovinskih virih zabeležene Sclavonie – Slovenije, takrat pa o Hrvaški še ni bilo nobenih sledov. O tem lepo piše Helmoltova Svetovna zgodovina (Weltgeschichte): »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju /…/ Vendar je treba spomniti na to, da je vsa ta dežela, ki jo danes zasedajo Hrvati in se imenuje po njih, pred tem pripadala Slovencem in se je imenovala Slovenija. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, ki ga nosi del hrvaškega kraljestva ter ime slovaškega rodu na Ogrskem, na stare lastnike in na staro panonsko slovensko kraljestvo.« Enako izhaja tudi iz ohranjenega besedila iz leta 1672: »Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo;ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« Kako in kdaj so se začele spreminjati meje srednjeveške Slovenijeh in kako se je začelo seliti hrvaško ime proti severu nam lepo opiše hrvaški zgodovinar Vjekoslav Klaić v svoji knjigi Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. Stoljeća: »Vse večje izgube hrvaškega kraljestva na jugu Velebita so povzročile začetek širitve hrvaškega imena proti severu Gozda proti Kolpi, Savi in spodnji Uni. Med tem ko so se v 14. stoletju šteli kot hrvaški kraji na severovzhodu Gozda samo Modruša, Plasi in Drežnik (s Slunjem), se je v drugi polovici 15. stoletja in v začetku 16. stoletja začel kot del Hrvaške šteti tudi tisti del Zagrebške županije, ki se razprostira na jugu Kolpe in Save in ki sta ga nekdaj obsegali Gorička in Gorska župa. Sem se je pred turškim navalom zatekala moč hrvaškega plemstva in ljudstva iz južnih krajev, zato se je celotno področje od Gozda do Kolpe in Save (med Siskom in Dubico) na severu, ter Une na vzhodu, vse bolj štelo kot hrvaška dežela v ožjem smislu. Mesta Bihač, Krupa, Kostajnica, Zrin, Toplica ali Topusko, Steničnjak in Dubovec, ki so prej bila v Slovenijeh, so na koncu 15. stoletja že na Hrvaškem. /…/ Kraljestvo Slovenijeh je potem ostalo omejeno na ozemlje med Dravo in Savo (do Kolpe) in je obsegalo v glavnem štiri županije: Zagrebško, Varaždinsko, Križevsko in Virovitiško. V 15. stoletju se je razprostirala predvsem Križevska županija, ki je obsegala velik del Podravine, skoraj do Valpova in Oseka. Požeška, Vukovska in Sremska županija so se tudi tedaj štele kot del Slovenijeh, vendar niso bile neposredno pod upravo hrvaških in slovenskih banov, temveč so Požego često upravljali vojvodi iz Usore, Vukovsko in Sremsko pa najprej ban Mačve, pozneje pa bani in kapitani Šabca ter Beligrada. Vse to se je dogajalo zaradi lažje obrambe pred Turki.« Upravljanje in pravo Kraljestva Slovenijeh Sprva je dežela ali orsag imela naziv »banstvo ali vojvodstvo Slovenijeh« (banatus sive ducatus Sclavoniae), kasneje po letu 1232 pa se je imenovala kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae). S Slovenijeh so upravljali vojvodi celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae). Vojvodi ali hercegi celotne Slovenijeh so bili običajno mlajši bratje vladajočega kralja, ali pa predvsem prvorojeni sinovi. Prvi znani tovrstni vojvod (herceg, dux) je bil v drugi polovici 12. stoletja Štefanov sin Bela, na koncu 12. stoletja pa je bil vojvod Andrej (1197.-1203.), brat kralja Emerika. Vojvod je bil vrhovni upravitelj dežele, ki so mu bili podrejeni ban in vsi velikaši ter župani. Bil je tudi vrhovni sodnik na ozemlju svojega vojvodstva (infra terinos dominii nostri), ter vojvod vojske svoje dežele. Slovenski vojvodi so imeli velike prihodke, pripadla pa jim je tudi lastnina vseh, ki so umrli brez potomcev. Pripadale so jim tudi cele županije kot npr. Požeška županija in Gorska županija. Sedež vojvodstva je bil v Zagrebu, Požegi, Klisu, Kninu ali Krapini. Imeli so svoj vojvodski dvor in svojo dvorsko pisarno ter so izdajali svoje listine enako kot kralji. Od začetka 12. stoletja so tri generacije Arpadov nosile naslov vojvod Slovenijeh (dux Sclavoniae, herzeg), kar pomeni da je skoraj tričetrt stoletja upravljal s Slovenijeh vojvod ali knez. Madžar Zsoldos navaja naslednje vojvode Slovenijeh: Emerik (1194-1196), Andrej (1197-1205), Bela (1220-1226), Koloman (1226-1241), Bela (1260-1269). Pred koncem 13. stoletja se je tovrstna praksa spet obnovila, le da je tokrat kraljevega brata na položaju vojvoda zamenjala kraljeva mati. Vojvodinja Slovenijeh je bila Elizabeta (1282-1283), mati kralja Ladislava IV., in zatem še vojvodinja Thomasini (1290-1301), mati kralja Andreja III., ki je imela naziv »vojvodinja celotne Slovenije in upraviteljica čezdonavski krajev vse do Primorja«, ali »vojvodinja celotne Slovenije od Donave do morja«. Tudi v 14. stoletju je kralj Ludvik I. najprej vojvodstvo predal mlajšemu bratu Štefanu (1350-1354), zatem pa še Karlu. Zsoldos v zvezi s tem zapiše, da bi bilo mamljivo pomisliti, kako je imela Slovenijeh v srednjeveški Ogrski enako vlogo kot jo ima še danes Wales v Britanskem kraljestvu, vendar pa naj bi bilo v našem primeru očitno, da je bila odločitev prepuščena vladarju obenem pa ni vselej šlo za prestolonaslednika. Vsekakor pa dejstvo, da so bili na položaj vojvoda Slovenijeh po pravilu postavljeni člani kraljeve družine povečuje važnost vojvodstva oziroma dežele. To potrjuje tudi Vjekoslav Klaić, ki omenja vojvoda Albertina, ki mu je kralj Andrej III. dne 1. velikega srpana 1299 v Budimu za vse čase podelil vojvodstvo celotne Slovenije, »ki je prva čast v kraljevi družini« (qua est prima dignitas regiae prolis)«. Banstvo je bil naslednji izjemno pomemben položaj povezan s Slovenijeh. Bilo je najuglednejše in najvplivnejše dostojanstvo Ogrskega kraljestva, najbrž že od vsega začetka, kot meni madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. V 12. stoletju je bil vseskozi imenovan samo en ban za vse kraljestvo, v 13. stoletju pa sta obličajno vladala dva bana – slovenski ban in primorski ban. Ban celotne Slovenijeh (banus totius Sclavoniae) je v primeru, ko ni bilo vojvode Slovenijeh, opravljal tudi njegove posle, njemu pa je bil podrejen primorski ban (banus maritimus) oziroma ban Hrvaške in Dalmacije. Ban Slovenijeh je skliceval občne zbore kraljestva Slovenijeh (generalis congregatio totius regni Sclavoniae) ter tudi Veče ali zbore županij, ki jim je navadno sam predsedoval. Bil je, takoj za kraljem, vrhovni sodnik v kraljestvu. Seveda je bil tudi vrhovni vojvod (vojskovodja) vojske kraljestva Slovenijeh. Zraven banov Slovenijeh so obstajali tudi podbani (vicebanus) oziroma tako imenovani banovci, ki so bili običajno obenem župani Zagreba, Križevca ali katerega drugega pomembnega županstva. Ban celotne Slovenijeh je imel tudi pravico kovati denar, ki se je zato imenoval banovec (moneta banalis, denarii banales). Prvi slovenski ban, ki je dal kovati denar je bil Štefan Gutkeled (1248-1260). Najstarejša kovnica denarja je bila do leta 1256 v Pakracu, leta 1260 pa so jo prenesli v Zagreb. Na prednji strani banskega denarja je bila odtisnjena kuna, nad njo in pod njo pa sta se nahajali zvezdi. Na robu okrog kovanca je bil običajno napis »moneta regis p. Sclavonia«, »moneta ducis p. Sclavonia« ali »moneta bani p. Sclavonia«. Na zadnji strani kovanca je bil običajno dvojni križ, pri katerem je bil na levi strani gornje prečke polmesec, na desni pa zvezda danica. Prav na podlagi znamenj upodobljenih na kovanih banovcih je nastal tudi grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. grudna 1496 kot stari grb kraljestva potrdil ogrski kralj Vladislav II. s svojo grbovnico. Za razumevanje vloge in položaja panonske Slovenije je zelo pomembno dogajanje v 13. stoletju. Ogrski kralj Andrej II. je namreč leta 24. 4. 1222 izdal svojo Zlato bulo. Zlata bula je dokument, ki ima ime po zlatem okroglem kraljevskem pečatu. Po svoji formi je bila sprva Andrejeva Zlata bula privilegij, kasneje pa je postala najpomembnejši državni zakon in temelj ustave, zato je nanjo ob svojem kronanju vselej prisegal ogrski kralj. Veljala je samo na ozemlju Ogrske in Slovenijeh/Sclavoniae, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji, kar je z vidika državnega prava izjemnega pomena. To dejstvo namreč pomeni, da je tako imenovana hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na slovenskem panonskem državnem pravu, saj je bila Slovenijeh/Sclavoniae do konca 17. stoletja slovenska in ne hrvaška dežela, saj so v njej prebivali panonski Slovenci in ne Hrvati. Šele katastrofalni hrvaški porazi v vojni proti Turkom so v 16. stoletju povzročili prave »cunamije« beguncev iz Hrvaške (obenem pa tudi iz Srbije in Bosne) v Slovenijeh, s čemer se je bistveno spremenila narodnostna sestava tamkajšnjega prebivalstva. Turki so takrat uspeli zasesti Spodnjo Slovenijeh, po njihovem umiku pa so v 18. stoletju za deželo Spodnjo Slovenijeh uvedli novo ime Slavonija, ki je izpeljano iz tuje latinske različice – Sclavonia, Slavonia. Z Zlato bulo je kralj Andrej II. poskušal obenem zmanjšati moč velikašev oziroma visokega plemstva, dvigniti svojo kraljevsko moč, ukiniti finančni nered ter zajamčiti nižjemu plemstvu pravice in svoboščine. Zlata bula iz leta 1222 je imela enaintrideset členov, izdana pa je bila v sedmih originalnih izvodih, od katerih se ni ohranil niti en izvod, temveč so ohranjeni zgolj kasnejši prepisi izvirnikov.  kraljevi pečat Zlate bule iz leta 1222 Zadnji 31. člen Zlate bule je določal, da ima celotno višje in nižje plemstvo, v primeru ko bi kralj, ali katerikoli njegovih naslednikov ravnal v nasprotju z odredbami, pravico, da se vzdignejo posamič ali vsi skupaj proti kralju z besedo ali orožjem (»imajo možnost nasprotovanja in ugovarjanja«), pa pri tem ne bodo kaznovani zaradi nezvestobe (nota infidelitatis). Kot priče so bili na Zlati buli podpisani sami škofje, med njimi tudi škof Štefan zagrebške slovenske škofije. Zlata bula je kot že rečeno veljala samo na Ogrskem in v Slovenijeh/Sclavonii, torej v deželi med rekami Dravo, Savo in Kolpo do Gozda/Gvozda na jugu, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Veljavnost Zlate bule kralja Andreja II. kaže na to, da je imela panonska Slovenija dejansko konstitutivno vlogo v Ogrskem kraljestvu, med tem ko Hrvaški tak status očitno ni pripadal. Na podlagi tega je lažje razumeti še eno pomembno dejstvo, da je bil namreč primorski ban, kot se je uradno imenoval, podrejen slovenskemu banu. Tri leta po sprejetju Zlate bule, leta 1225, je kralj Andrej II. za področja južno od Drave namreč imenoval dva bana. Prvi ban, imenovan Slovenski ban, je vladal celotni Slovenijeh (totius Sclavoniae), drugi ban pa se je uradno imenoval Primorski ban (banus de maritimis partibus) in je vladal le pravi Hrvaški ter tistemu delu Dalmacije, ki je sodil pod Ogrsko kraljestvo. Bana z imenom hrvaški torej tedaj sploh ni bilo, Primorski ban pa je bil podrejen Slovenskemu banu oziroma banu celotne Slovenije (totius Sclavoniae). Tudi to dejstvo kaže na očitno podrejenost Hrvaške in Hrvatov banu ali vojvodu Slovenije, kar bi bilo seveda nesmiselno, če ne bi bila tudi Hrvaška kot pokrajina vključena v okvir panonske Slovenije.  Zlata bula kralja Andreja II. Deset let po Zlati buli, leta 1232 je Slovenijeh/Sclavonia v zgodovinskih virih prvič uradno imenovana Kraljestvo Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banstvo), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodstvo Slovenijeh. V Kroniki Antona Vramca iz leta 1578 lahko vidimo, da je pisec dejansko poznal vse tri nazive, saj v svojih zapisih omenja slovenskega krala, hercega (vojvoda) in bana. Leta 1235 je v starosti 29 let prevzel ogrski prestol kralj Bela III. (IV). Njegov brat Koloman je v tem obdobju postal Slovenski vojvod. Proslavil se je v vojnah z bosenskim banom Matejem Ninoslavom, kasneje pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Splitčani so ga leta 1239 imenovali »preblagi kralj slovenski (slovinski) Koloman«. 6. rožnika 1240 je papež Gregor IX. v svojem pismu Kolomana imenoval »kralja in vojvodo Slovencev«. Ogrski kralj Bela je okrog leta 1260 izpeljal nekaj pomembnih upravnih sprememb, ki so se nanašale na Slovenijeh, Hrvaško in Dalmacijo. O tem piše Ferdo Šišić sledeče: »Upravne spremembe. V tej dobi (okrog leta 1260) je kralj Bela izpeljal nekatere zelo pomembne spremembe v upravi hrvaških dežel. Predvsem je uvedel vladavino vojvode kraljevega rodu (dux totius Sclavoniae, Croatiae et Dalmatiae) na področju vsega hrvaškega kraljestva (iz dejstev oziroma zgodovinskih virov je razvidno, da to v resnici ni bilo hrvaško, temveč slovensko kraljestvo, op. p.), kateremu je dodelil dva bana: slovenskega in hrvaško-dalmatinskega. Ko ni bilo vojvode kraljevskega rodu (kar je bilo običajno), potem je vrhovno upravo nad vsem hrvaškim kraljestvom prevzel slovenski ban z naslovom »celotne Slovenijeh« (banus totius Sclavoniae); njemu se je moral pokoriti hrvaško-dalmatinski ban, ki je včasih nosil tudi naslov »primorski« ban (banus maritimus). S tem je bil položen temelj delitve dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva, na dva posebna politična in upravna teritorija: v Kraljevino Hrvaško in Dalmacijo in v Kraljestvo Slovenijeh/Sclavoniae, ta delitev pa se je ohranila vse do 16. stoletja.« Temu pisanju je treba le dodati, da v resnici »dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva«, kot sicer piše Šišić, sploh ni bilo oziroma se v nobenem primeru ni imenovalo hrvaško, temveč se je imenovalo kvečjemu slovensko, pa tudi ban ni bil hrvaško-dalmatinski, temveč se je v virih dejansko imenoval zgolj primorski ban. Pa tudi ta nekoliko prirejena Šišićeva navedba (zelo podobno piše tudi Vjekoslav Klaić) je izjemnega pomena. Pomeni namreč, da je imelo v obdobju naslednjih tristo let Kraljestvo Slovenijeh mnogo pomembnejši status od tako imenovane Kraljevine Hrvaške in Dalmacije skupaj. V nasprotnem primeru namreč ban Slovenijeh ne bi imel prevlade nad primorskim banom oziroma banom Hrvaške in Dalmacije. To dejstvo znova potrjuje ugotovitev, da je tako imenovano hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na ukradenem in prisvojenem slovenskem panonskem državnem pravu, izvirajočem iz Kraljestva Slovenijeh! Dejstvo, da je bil ban Hrvaške in Dalmacije podrejen banu Slovenijeh, ki je imel naslov »banus totius Sclavoniae« ali »ban celotne Slovenije«, dejansko pomeni, da sta bili Hrvaška in Dalmacija sestavni del vse Slovenije, kot se je imenovalo celotno kraljestvo. V resnici torej ni šlo za »hrvaško kraljestvo«, kot to neupravičeno vseskozi ponavljajo Hrvati, temveč za Slovensko kraljestvo – regnum Sclavoniae, v katerega so sodile prava Slovenijeh, kakor tudi Hrvaška in Dalmacija v tistem delu, ki je pripadal temu kraljestvu in ne Benetkam. Za razumevanje prave slovenske in hrvaške zgodovine je pomembno še eno dejstvo, o katerem je pisal Ferdo Šišić, še jasneje pa ga je zapisal Antun Dabinović v svojem delu Hrvatska Državna i Pravna Povijest: »Od leta 1260 predstavlja Slovenijeh posebno banovino, katera se več ni trajno združila s Hrvaško v eno politično skupnost vse do leta 1527«. Če je to kar piše Dabinović res, to pomeni, da panonska Slovenija in prava Hrvaška južno od nje skoraj tristo let nista imeli skupne politične zgodovine. Leta 1527 pa se je takratno Kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae) dejansko združilo zgolj z »ostankom ostanka Hrvaške«, pri čemer bi po vseh običajnih družbenih pravilih in tudi pravu morali zapisati, da se je takrat »ostanek ostanka Hrvaške« priključil Kraljestvu Slovenijeh. Hrvaška namreč v takratnem obdobju praktično ni več obstajala, saj so jo v celoti zasedli Turki. Ime Hrvaška se je v takratnem obdobju s področja prave Hrvaške južno od Gozda/Gvozda najprej preneslo severno od njega, v manjše področje porečja rek Une in Kolpe do Save. Od tam se je v naslednjih stoletjih razširilo po vsej Slovenijeh, kjer so avtohtoni prebivalci dopustili celo to, da so prišleki (Hrvati, Srbi, Vlahi, Predavci in Bošnjaki) zamenjali ime dežele iz Slovenije v Slavonijo, obenem pa spremenili tako jezik, kot tudi narodnost prebivalstva. Zapisano potrjujejo navedbe v delu Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, v katerem avtor Metod Dolenc omenja potopis Potovanje Simona Klementa iz leta 1715: »Sotla ni tvorila jezikovne meje. Na mesto Celjske grofije je stopila Celjska četrt, ki jo je upravljal vicedom štajerski. Šele Ferdinand III. jo je združil z ostalo Štajersko vojvodino. V Zagorju, pa do Zagreba so govorili kajkavski. Zato ni čuda, če je angleški potovalec Simon Klement še za l. 1715. v svojem potopisu (Journal of Simon Clement, Travel's in Germany from 1710 in 1716, British Museum (London), pod št. 3811) zapisal (prevod): »20. avgusta – Zagreb sem zapustil ob 3. uri popoldne. Po nekako 3. miljah smo šli čez Savo na čolnu in prišli smo na Hrvatsko.« Sklicujemo se še na spise Petra Petretiča, škofa v Zagrebu (roj. l. 1600. v Sošicah, um. l. 1667. v Zagrebu), v katerih vedno poudarja svoje slovenstvo in govori o Slovencih v zagrebški vladikovini (Raič, Č. Slov. Mat. 1887., str. 203). Zabeležujemo oboje dejstvo kot etnološko, ne pa politično, zlasti zbog tega, da pojasnimo, kako je prišlo do mnogih pravnih izrazov, o katerih je bilo že govora, ki se pa nahajajo še danes samo v slovenskem in kajkavsko-hrvatskem jeziku, pri drugih Hrvatih in Srbih pa se pogrešajo.« Dejstvo je torej, da Zagreb leta 1715 še ni bil na Hrvaškem, sicer bi bile besede Angleža Simona Klementa povsem nesmiselne. Hrvaška se je tedaj očitno začenjala šele južno od reke Save, je pa res, da so Hrvati v približno 200 letih močno napredovali iz območja južno od Gozda, najprej v porečje reke Kolpe, nato pa še do reke Save. Vrnimo se še malce v 13. stoletje. Leta 1260 je kralj Bela odvzel svojemu prvorojencu Štefanu naziv vojvod celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae) in mu namesto tega predal v upravljanje vzhodne dele ogrskega kraljestva, s čemer je postal »dux Transilvaniae et dominus Cumanorum«. Za vojvodo celotne Slovenijeh je kralj Bela postavil svojega mlajšega sina Belo. Ta je bil tedaj še otrok, zato je v njegovem imenu vojvodstvo prevzela njegova mati kraljica Marija. Dotedanji ogrski palatin Rolando Ratolth je bil kmalu nato imenovan za slovenskega bana in je opravljal to funkcijo med leti 1261 ter 1267. Leta 1261 je kraljica Marija prispela v Zagreb, kjer je izjavila »da je vstopila v Kraljestvo Slovenijeh, da bi uredila in reformirala celotno stanje v vojvodstvu njenega sina, vojvoda Bela (cum in regnum Sclavonie ad ordinandum et reformandum totum statum ducatus filii sui ducis Belae intrasset). Vojvod Bela je v latinskih virih imenovan tudi »slavni vojvod Slovenijeh« oziroma »inclytus dux Sclavoniae«, po letu 1268, ko je pričel s samostojnim vojvodstvom pa »vojvod celotne Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije« oziroma »dux totius Sclavoniae, Dalmatiae et Croatiae«. Dne 2. grudna/decembra 1272 je postal novi Slovenski ban Matija Čak (Čaka, Čako). Naslednje leto je 20. malega travna 1273 (ponekod je naveden datum 19. 4. 1273) sklical prvi znani (dokumentirani – z ohranjenimi sklepi in zapisi) zbor v Slovenijeh/Sclavoniae (congregatio generalis regni Sclavoniae oziroma in generali congregatione totius regni Sclavoniae). Na tedanji Veči – deželnem/državnem zboru panonskih Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na Veči so zraven bana Matije omenjeni tudi plemiči iz zagrebškega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke. Glede vojske je bilo odločeno: »Ko je napadel sovražnik ali je vojska prišla nad kraljestvo, oziroma je v odpravi napredoval osebno gospod kralj, tedaj so vstopili v vojsko plemiči Kraljestva Slovenijeh, kot posamezniki ali v skupini, vendar tako, da so imeli svobodno možnost bojevati se s tistimi baroni, s katerimi so se hoteli.« Vsekakor je zanimivo, da so na Veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da poleg njih tudi neplemenitih svobodnjakov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na Večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice, za sestavni del zgodovinskega slovenskega prava torej. stari grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. 12. 1496 potrdil ogrski kralj Vladislav Nada Klaić o tem piše: »Vsekakor se postavlja vprašanje: kateri motivi so še vzpodbujali slovenske vojake in plemiče pri sestavljanju teh osnovnih pravic? Se je zbor v Zagrebu sestal resnično zato, da bi omejil kraljevo oblast? Ali gre za poskus plemstva in svobodnjakov, da s popisom pravic in dolžnosti izboljšajo svoj položaj? Sicer pa vsako razpravo o tem ali se zbor predstavlja »kot skrajni domet omejevanja kraljeve oblasti« ali ne, presekata uvod in zaključek banskega potrdila zborskih sklepov, ki niso nejasni. Kajti banu sami plemiči in neplemeniti svobodnjaki prinesejo v Zagreb na »glavno Večo kraljestva vse Slovenije« (in congregacione regni tocius Sclavonie generali) »popisane pravice kraljestva in banstva« (iure regni et banatus redacta in scriptis) in ga prosijo, kot smo omenili, da jih spoštuje pri sojenju. In ker je ban sprejel ta »iura regni et banatus«, ki jih, nikakor naključno, v zaključnem delu potrdila imenuje statuta et constituciones – jih je izdal v obliki dokumenta prav zato, da ta dokument zapečaten z njegovim uradnim banovim pečatom dobi »moč večne čvrstine« (robur perpetue firmitatis).« Dejstvo, da imajo slovenske Veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenijeh, tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori, je neizpodbitno. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja. Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenijeh, ki pripadajo zgodovini panonskih Slovencev in prav Večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resnico. Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih Slovencev s sabori Hrvatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati. Razen, če seveda Hrvati pristajajo na tezo, da so sami le del Slovencev oziroma Slovenskega naroda … Iz zgodovinskih virov je mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenijeh mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hrvaškem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so seveda bile sorodne tudi Veče panonskih Slovencev. Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske Veče, ki je pričel zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne Veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na Veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov Veče.« Od trinajstega stoletja naprej so se slovenski stanovi redno udeleževali ogrskih državnih zborov. Slovenski plemiči so namreč vseskozi imeli pravico do udeležbe na ogrskih zborih, saj so se obenem v skladu z Zlato bulo iz leta 1222 šteli tudi za ogrske plemiče. V 15. stoletju so na ogrske občne (državne) zbore ali Veče začeli prihajati tudi uradni predstavniki Kraljestva Slovenijeh, katerih uradni naziv je bil »nuncii regni Sclavoniae« ali »oratores regni Sclavoniae/govorniki kraljestva Slovenijeh«. Prvič se je po znanih podatkih to zgodilo leta 1442, potem leta 1447, od tedaj dalje pa so »electi nuncii regni Sclavonie/izvoljeni odposlanci kraljestva Slovenijeh« praktično redno prisostvovali ogrskim državnim zborom. Predstavniki plemičev iz Hrvaške in Dalmacije niso nikdar poslali svojih zastopnikov na ogrske občne oziroma državne zbore. Tudi zato slovenskih panonskih Več preprosto ni mogoče enačiti s hrvaškimi sabori. Posebnost predstavlja ogrski občni zbor v Budimu, ki je potekal 12. svečana 1492, pod kraljem Vladislavom II. Jagielovičem. Na njem so zraven ogrskih plemičev in plemičev iz Slovenijeh, prvič sodelovali tudi plemiči iz Hrvaške in Dalmacije. Razlog temu je bila več kot očitna turška nevarnost. Skupaj je bilo na zboru triinšestdeset predstavnikov iz Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije, ki so ločeno od ogrskih plemičev razpravljali o sporazumu Vladislava II. Jagieloviča z Maksimiljanom Habsburškim glede nasledstva na prestolu v primeru izumrtja moške linije Jagielovičev. Samoumevno je, da se je med panonskim slovenskim plemstvom v Kraljestvu Slovenijeh do začetka 16. stoletja že jasno izoblikovala narodna oziroma nacionalna zavest. Slovenska seveda! Ta je temeljila na večstoletnem izročilu, pravicah, pravu in običajih Slovenskega kraljestva. Do podobnih sklepov je v svojih raziskavah prišel tudi madžarski zgodovinar Geza Palffy, član Inštituta za zgodovino Madžarske akademije znanosti (Institute of History of Hungarian Academy of Sciences, Early Modern History, Department Member), čeprav v svojem pisanju uporablja napačno ime Slavonija in Slavonci, namesto pravilnega Slovenijeh in Slovenci. To je več kot razvidno iz njegovega članka z naslovom Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, kljub temu, da se moti glede tega, kateri jezik so prebivalci Slovenskega orsaga dejansko govorili (slovenščino torej in ne hrvaščino kot napačno piše): »Proces integracije Hrvaške in Slovenijeh je potrdil tudi proces združenja Hrvaškega sabora in postopno razvite deželne Veče slovenskih stanov (conventus/diaeta statuum regni Sclavoniae) leta 1558. Ta proces je izjemno pomemben, skupni Hrvaško-slovenski zbor pa je bil zlasti odvisen od ozemeljskih preureditev hrvaških področij. Srednjeveški slovenski glavni sodni zbor (generalis congregatio), ob posredovanju bana, je sprva predvsem reševal vprašanja obrambe pred Osmani. Prav tako je združitev označilo delno prepletanje usode Zagrebške in Križevske županije, kakor tudi pojav naslova rex regni Sclavoniae v naslovih habsburških kraljev, ki so vladali na Ogrskem. Na koncu, a nič manj pomembno, je ta proces v 17. stoletju temeljito pripomogel k intenzivnejšemu stapljanju hrvaške in slovenske plemiške družbe ter k naselitvi na sever in zahod hrvaškega teritorija. Govora je o masovnih zamenjavah ljudi, neodvisno od tega ali so govorili in si dopisovali v hrvaškem, madžarskem, latinskem ali nemškem jeziku (več kot očitno manjka prav slovenski jezik, ki je v tedanjih virih jasno izpričan, op. ur.). V nasprotju s tem, pojem Slovenijeh ni izginil. Skoraj poltisočletni običaji prebivalcev ob Dravi in Savi, predvsem pa med plemstvom, ki je že v srednjem veku večinoma govorilo hrvaško (samo majhen del v madžarskem jeziku), so res močno živeli še naprej (plemstvo v Slovenijeh je v srednjem veku seveda govorilo v slovenskem jeziku in ne v hrvaškem, kot napačno in zmotno trdi Palffy, več kot očitno pod vplivom hrvaškega zgodovinopisja in jezikoslovja, op. ur.). Govora je torej o tem, da so latinska Sclavonia, nemški Windischland, ter madžarski Tótország, skupaj z nazivom Hrvaška, v prvi vrsti podrazumevali področje Varaždinske in Križevske županije, oziroma področje južno od Drave (v omenjenem obdobju, se naziv Hrvaška še ni uporabljal za področje Varaždinske in Križevske županije, do tega je prišlo šele v 18. stoletju, op. p.). To razumevanje odlično odraža tudi plemiško pismo Ivana Budora ki se je sredi 80-ih let 16. stoletja tako izrazil o svoji domovini Sloveniji, v katero se je vračal iz severne Madžarske: “In Patriam dehinc tuam, in regnum videlicet Sclavoniae” (Dodatki fol. 3.r.). Pri banski mizi (tabula banalis) je ostala tudi dolžnost slovenskega sodnika (prothonotarius regni Sclavoniae), ki je še v kasnem srednjem veku igrala pomembno vlogo, in ki je še v 17. stoletju uporabljal (leta 1496. obnovljeni) slovenski grb in pečat. Z ozirom na utemeljenost toponima Slovenijeh, se ni treba čuditi temu, da so se številne prave slovenske nižjeplemiške rodbine, ki so govorile ali znale slovensko (na primer: Alapy/Alapi, Fodroczy/Fodroci, Gereczy/Gereci, Gotal, Gregorianczy/Gregorijanec, Gubasoczy, Hassagyi, Herkffy/Herkovi, Kasztellanffy/Kaštelanovi, Kerecsenyi/Kerečenji, Konszky/Konski, Ladanyi/Ladanjski, Miletinczy/Miletinci, Orahoczy/Orahovci, Petho, Ravenni, Szemcsey/Svetački, Szerdahelyi, Tahy, Thuroczy/Turoci, Urnoczy/Urnoci, Zaboky/Zaboki), še dolgo časa pozneje imele za Slovence in ne za Hrvate. To je še bolj razumljivo, če vemo, da je slovensko plemstvo že od poznega srednjega veka razpolagalo s posebnimi (pecularis) “svoboščinami, običaji in pravom” (libertates, consuetudines et iura), kot so plačevanje davka, pravosodje, izbor državnega kapitana, imenovanje vicebana, upravljanje z županijo, trgovina s soljo, selitev kmetov itd., ki so jih madžarski vladarji vedno znova potrjevali.« Seveda pa Palffyju ne smemo zameriti tega, da mu ni povsem jasno tedanje razmerje med slovenskim in hrvaškim jezikom ter med Slovenci in priseljenimi Hrvati v panonski Sloveniji. Glavna krivda za to nedvomno pripada slovenskim zgodovinarjem in jezikoslovcem, ki so povsem zanemarili ta del slovenske narodne zgodovine in ga neupravičeno prepustili Hrvatom. Palffijevo pisanje nam zato samo kaže, kam nas je takšno početje pripeljalo.  srebrni pečat Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae Ob podrobnejšem poznavanju zgodovine Kraljestva Slovenijeh in njenega plemstva je toliko bolj razumljivo dejstvo, da je prav slovensko plemstvo leta 1514 trdilo, da pripada Ogrski in ne Hrvaški, kot piše drugi madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. Na podlagi teh dejstev je tudi veliko bolj razumljivo pisanje Antona Vramca v latinskem predgovoru h Kroniki, iz katerega veje izrazit domoljubni duh in jasna zavest o slovenski domovini – Kraljestvu Slovenijeh. O posebnem statusu Slovenijeh piše tudi Hrvatica Anita Blagojević: »Poseben položaj Slovenijeh je Vladislav II. priznal tudi v svojem prvem dekretu, t.i. Večjem dekretu – Decretum maius iz leta 1492, ki mu je, po 108. členih, ki se nanašajo na celotno državo, dodano 11 členov s skupnim nazivom Articuli nobilum regni Sclavoniae .« Dokazov o posebnem, celo samostojnem upravno-političnem statusu Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae je torej v zgodovinskih virih več kot dovolj. Prepričani smo, da bi sistematična obdelava zgodovinskih virov, predvsem tistih, ki so danes shranjeni na Madžarskem, prinesla še mnogo izjemno zanimivih in za slovensko zgodovino pomembnih dejstev. Zagotovo bi s tem vsem Slovencem bistveno razširili obzorja in poglede na naše prednike tudi na tem vzhodnem oziroma jugovzhodnem, prav posebej zanemarjenem delu naše domovine. Seveda bi to morala biti naloga današnje slovenske države in zgodovinarjev, ki jih z davkoplačevalskim denarjem plačujemo državljani te države. Več o Kraljestvu Slovenijeh in zgodovini panonskih Slovencev oziroma Bezjakov, lahko preberete v knjigi Anton Vramec in Slovenci, ki jo lahko naročite tukaj. Literatura in viri: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« - srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004ANDRIĆ, S.: Upravna zasebnost i društvene osobitosti srednjevjekovne Slavonije, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004BLAGOJEVIĆ, A.: Zemljopisno, povijesno, upravno i pravno određenje istočne Hrvatske, v Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta Rijeka, v. 29, št. 2, 1149-1180 (2008) DABINOVIĆ, A.: Hrvatska Državna i Pravna Povijest, Zagreb, 1940DOLENC, M.: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana : Akademska založba, 1935GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb : Novi Liber : Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995GRAFENAUER, B.: Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Ljubljana : Založba Kmečka knjiga, 1955GRIVEC, F.: Slovenski knez Kocelj, Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1938HELMOLT, H. F.: Helmolt Weltgeschichte, zvezek št. V., Lipsko in Dunaj/Leipzig und Wien, izdal Bibliografski inštitut v Lipskem in na Dunaju, 1900Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, elektronski vir: http://www.sabor.hr/Default.aspx?sec=404 [dostop, 15. 2. 2012] KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1976KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1971KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. stoljeća, tretji zvezek, prvi del, Zagreb 1911KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata : od najstarijih vremena do svršetka XIX. stolječa, Svezak prvi Zagreb, 1899KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (801-1000), 2. knjiga, Ljubljana : Leonova družba, 1906LOPAŠIĆ, R.: Spomenici hrvatske krajine, Knjiga II., od leta 1610 do 1693, Zagreb 1885NAGY, I. in NAGY, G.: Codex diplomaticus hungaricus Andegavensis, zvezek IV., Budimpešta: A Magyar tudományos akadémia, 1884PALFFY, G.: Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, v Podravina, št. 3, Koprivnica 2003PÁLOSFALVI, T.: Slavonski banovi u 15. stoljeću, str. 48, v Zbornik radova, Hrvatsko-mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, Biblioteka Hrvatska povijesnica. Posebna izdanja, 2004ROTAR, J.: Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina, v Zgodovinski časopis 42, Ljubljana, 1988SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb : Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904ŠIŠIĆ, F.: Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb : Matica Hrvatska, 1962ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I, čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. HRV.-Slav.-Dalm. Zemaljske vlade, 1914ŠIŠKO, A.: Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki, elektronski vir, www.hervardi.com/starodavno_ime_slovenija.php, [dostop, 18. 8. 2013] VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1976ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića, Povijesni prilozi, 17 (1998) ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004Andrej ŠiškoObjavljeno 27. 2. 2015

Istra - slovenskoga naroda deržava

grb Istre - slovenskoga naroda deržave V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je izšel leta 1742, najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«. Op. 1 Pravi avtor tega štiri jezičnega slovarja, Ferenc Sušnik, je bil doma iz Medmurja (sedaj pohrvatenega Međimurja), nekaj stoletij nazaj imenovanega tudi Sclavus Insula ali Slovenski Otok, njegovi prebivalci pa so npr. še leta 1636 (Boltežar Milovec) imenovaniSclavus Insulanus ali Slovenski Otočani. Op. 2 Umrl je, preden je bil njegov slovar natisnjen, dokončal in za tisk uredil pa ga je Andrej Jambrešič. Slovar Lexicon Latinum je eden izmed treh slovarjev slovenskih Bezjakov – tistega dela panonskih Slovencev, ki so že iz antike prebivali na ozemlju, v srednjem veku imenovanem Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenijeh/regnum Sclavoniae. Vsekakor je v omenjenem slovarju ob geslu Istria (Histria) zanimiva navedba, da gre za državo slovenskega naroda, čeprav je bila tedaj – torej sredi 18. stoletja – v večjem delu resda podložna Benečanom. V 16. stoletju slovenski protestantski pisec Adam Bohorič v svojih latinskih Zimskih uricah prostih (Articae horulae succisivae, 1584) o Slovencih piše: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšnje število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Krajnska naša in veliki del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po imenu Pole ...« Op. 3 Bohoriču je torej bilo jasno, da naš, pravi slovenski jezik, govorijo tudi vsi Istrani. Istrane je povsem jasno med govorce slovenskega jezika uvrstil tudi Primož Trubar: »Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati« . Op. 4 Vsi trije navedeni slovenski izobraženci so očitno zelo dobro vedeli, kdo so večinski prebivalci Istre in kateri jezik govorijo. Prav zato so se vsi trije brez težav odločili za slovenščino, Sušnik pa je Istro celo poimenoval država slovenskega naroda. Vsi trije so svoje trditve zapisali v novem veku, nas pa zanima predvsem srednji vek, zato si najprej poglejmo razmere v Istri nepolnih tisoč let pred tem.  naslovnica štirijezičnega slovarja Lexicon Latinum iz leta 1742, v katerem je Istra navedena kot "slovenskoga naroda deržava" Rižanska veča Potem ko so bavarski zavezniki frankovskega vladarja Karl Velikega proti koncu 8. stoletja v večji meri pokristjanili Slovence v Karantaniji, so se lotili tudi nasilnih Obrov/Avarov in uničili njihov ring med Tiso in Donavo. Op. 5 To je bilo leta 796, naslednje leto pa so Franki skupaj z Bavarci in Langobardi napadli Slovence južno od Karantanije in opustošili njihovo deželo. Po vsej verjetnosti so Franki tedaj vdrli v Slovenijo med rekama Dravo in Savo, kjer prebivalstvo še ni bilo pokristjanjeno. Zgodovinar Franc Kos sicer meni, da so tedaj Franki napadli Hrvate, vendar v zgodovinskih virih iz tistega obdobja Hrvati niso omenjeni, v poznejšem Slovenskem kraljestvu oziroma v deželi med rekami Drava, Donava, Sava in Kolpa pa so tedaj nedvomno prebivali Slovenci in ne Hrvati, ki so se tja naselili šele v obdobju turških vojn. Op. 6 V istem obdobju, le nekaj let poprej (787), so Franki prišli v spor še z Bizantinci, ki so vojaško obvladovali tudi Istro. Karlov vojskovodja Winigis je skupaj s spoletskim vojvodom Hildebrandom, povsem porazil bizantinske čete pod poveljstvom Iogoteta Iohannesa in Adhelisa. Op. 7 Naslednjega leta 788 so Franki Bizantincem odvzeli Istro, ki jim je nato služila kot odskočna deska za pohode proti Obrom na vzhodu. Frankovski vojvod (dux) naj bi tedaj v Istri le zamenjal dotedanjega bizantinskega vojskovodjo. Op. 8 V istem obdobju so v Istri, zlasti v mestih (civitates) živeli ostanki rimskega in bizantinskega prebivalstva, ki so bili navajeni na stari pravni red, škofje in istrski vojvod pa so postali glavni zastopniki frankovskega fevdalizma. V večjem delu istrske dežele, predvsem na podeželju, pa so sočasno živeli predstavniki svobodnega kmetijskega ustroja – Slovenci. »V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. /…/ Zmešnjava vseh zvrsti pravnih odnosov je morala biti popolna.« Op. 9 Nič čudnega torej ni, da je Karel Veliki leta 804 poslal v Istro tri svoje odposlance, ki so bili navzoči na Rižanski veči (placitum). Ta je bila sklicana zaradi sporov med različnimi prebivalci Istre, ki so spoštovali različno pravo. Nam se je ohranil prepis zapisnika te veče, ki se imenuje listina rižanske veče ali zbora in je napisana v latinščini. V njej so večkrat omenjeni Slovenci – Sclavis in istrski vojvod Janez. Op. 10  list iz zapisnika Rižanske veče V Istarski enciklopediji, ki je v hrvaščini izšla leta 2005, je pod geslom »povijest« – zgodovina, v zvezi z Rižansko večo navedeno: »Govor je o Slovanih čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvatih), ki so v srednji Istri z demografskim prilivom številčno narasli v tolikšni meri, da je obstajala potreba po njihovi širitvi tudi na svobodna zemljišča ob zahodni in južni obali Istre. Notranjim migracijam so se verjetno pridružili tudi čakavci kvarnerske obale in zaledja, ker je bila konec 8. in v 9. stoletju, Istra, kot tudi druge hrvaške dežele pod vrhovno oblastjo Frankov (potrjeno z Aachenskim mirom 812), zato je bila tudi fluktuacija ljudi svobodnejša, v primerjavi z obdobjem popolne emancipacije Hrvaške (v začetku 10. stoletja) .« Op. 11 Zgornji zapis je treba natančneje komentirati, saj predstavlja tipično hrvaško navado (consuetudinem Chroatorum), oziroma kar metodo, ki predstavlja temelj hrvaškega zgodovinopisja. V bistvu gre za čiste fantazije hrvaških povestničarjev, ki nimajo nikakršne osnove. Čeprav v ohranjenih zgodovinskih virih iz začetka 9. stoletja oziroma iz obdobja, ko je nastala listina rižanske veče, nimamo ohranjenih nobenih besedil v jeziku prebivalcev, ki so v latinskem jeziku imenovani Sclavis, za Hrvate to sploh ni pomembno. Zanje so Sclavis preprosto Hrvati, čeprav so Hrvati v latinščini po pravilu imenovani Croati. Zakaj naj bi bili v listini rižanske veče omenjeni Sclavis dejansko »Slovani čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvati) «, ni niti najmanj jasno in tudi ni z ničimer utemeljeno. Hrvaški povestničarji pa niti ne čutijo potrebe po strokovni utemeljitvi svojih predstav. Toda to še ni vse, kar si privoščijo hrvaški »zgodovinarji«. Istro s konca 8. in v 9. stoletju brez kakršnegakoli argumenta preprosto razglasijo za hrvaško deželo, ob tem pa celo govorijo o več hrvaških deželah pod vrhovno oblastjo Frankov. Kako gre to skupaj z dejanskimi zgodovinskimi viri, vedo razložiti samo tisti hrvaški »zgodovinarji«, ki se nenehno poslužujejo že omenjene consuetudinem Chroatorum . Niti bizantinski niti rimski, beneški, bavarski in konec koncev niti frankovski sodobni viri iz istega obdobja namreč Hrvatov sploh ne poznajo! Pri tem ne smemo pozabiti, da naj bi bile, kot trdi hrvaški pisec navedenega besedila, »konec 8. in v 9. stoletju Istra kot tudi druge hrvaške dežele, pod vrhovno oblastjo Frankov«. Kako je torej mogoče, da Franki, ki naj bi imeli vrhovno oblast nad vsemi hrvaškimi deželami, Hrvatov – Croatov dejansko ne poznajo?! Ob tem je potrebno jasno povedati, da se nekateri hrvaški zgodovinarji, ki obravnavajo srednji vek, tega dejstva še kako dobro zavedajo. Takšen primer predstavlja npr. Ivo Goldstein, ki je med drugim povsem jasno zapisal: »Še več, frankovski viri sploh ne omenjajo Hrvatov niti ne govorijo o 'Hrvaški'. Sicer pa je podobno tudi z drugimi viri (papeškimi in drugimi italijanskimi) praktično v obdobju celotnega 9. stoletja. /…/ Zato bo ta prostor za tuje pisce še precej dolgo predvsem 'slovanska zemlja', njeni prebivalci pa 'Slovani'. « Op. 12 Slaveni ali Slovani – v korist Hrvatom in v škodo Slovencem Ker Hrvatov in njihove dežele Hrvaške pred 10. stoletjem ni praktično v nobenem zgodovinskem viru, jim res prav pride novo (1813) Op. 13 konstruirani pojem Slovani, za katerega v svojem jeziku uporabljajo ime Slaveni (1842) Op. 14. Toda Slovanov v slovenščini, kakor tudi Slavenov v hrvaščini, nobeden od obeh jezikov ne pozna vse do 19. stoletja. Uporaba teh dveh imen in pojmov v novejšem zgodovinopisju (od 19. stoletja do danes), ki se nanaša na celotno zgodovino pred 19. stoletjem, predstavlja tipično zgrešeni anahronizem in dokazuje povsem neznanstveni pristop. Več o pojmih Slovani in Slaveni je napisanega v knjigi Anton Vramec in Slovenci v poglavju z naslovom Slovani in Slaveni na straneh 411–439. Pojem Slovani v slovenščini in Slaveni v hrvaščini imata namreč glavni vlogi pri »zmedi pojmov usode polni za Slovence«. Op. 15 Za Slovence sta oba pojma izrazito škodljiva. Zapisi Sclavi v primarnih zgodovinskih virih, tako naj ne bi smeli predstavljali Slovencev, temveč Slovane. Po drugi strani bi v hrvaški različici isti zapis Sclavi predstavljal Slavene/Slovane, od tu naprej pa bi ga potem v skladu z že omenjeno consuetudinem Chroatorum s povratno zanko prevedli kar v Hrvate, kot smo lahko videli tudi v primeru pisanja v Istarski enciklopediji. »Slovani« torej degradirajo Slovence in hkrati ojačajo Hrvate. Zaradi netočnega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavoniae) in ljudstva, naroda ali etnične skupine, v latinščini imenovane Sclavi, v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi poznejši tako imenovani Slovani. Za Hrvate so Sclavi Hrvati, za Srbe so Sclavi Srbi, za Slovence pa morajo biti Sclavi le Slovani, obenem pa so lahko karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, le Slovenci ne! Seveda ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski narod, vsi drugi »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati, pa bi naj imeli bleščečo in predvsem starodavno zgodovino.Pojem Slovani, kot ga razumemo dandanes, je torej za zgodovino Slovencev hudo škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v izrazito neenakopraven oziroma v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov naj bi bili pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje. V razmerju do južnih sosedov pa bi naj bili nezgodovinski narod brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične slovanske mase, ki naj bi se celo najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev torej bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti. Resnica je zrcalno nasprotna. Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi), ki so dejansko nekaj povsem drugega od novejšega pojma Slovani. Njihovi neposredni še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Sloveni so živeli na obeh straneh reke Donave, med tremi morji: Črnim, Jadranskim in Baltiškim/Venetskim. Podvrgli so si jih Rimljani, Grki, Nemci (Franki) in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi (Poljanci), Bolgari, Srbi ter Hrvati. Sloveni/Slovenci torej pri vseh naštetih narodih, ki jih danes uvrščamo med Slovane, spadajo v etnogenezo njihovega nastanka in predstavljajo vzpostavljajoči, povezujoči in spajajoči del njihovih prednikov. Op. 16 Da predstavlja uporaba imena Slovani/Slaveni dejansko anahronizem in je povsem neprimerna, menita tudi slovenski profesor zgodovine Igor Grdina in slovenski jezikoslovec Jakob Müller. Prvi je v svojem članku z naslovom Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka leta 2012 v zvezi s pojmom Slovani med drugim zapisal: »Nadalje je treba povedati še tole: pred 19. stoletjem se prebivalci naših krajev nikoli niso samooznačevali kot Slovani. Bili so Slověni (po izgubi posebnega razvoja jata Sloveni) in Slovenci. Oba izraza izpričuje v svojem opusu kot ime rojakov Primož Trubar (včasih celo v isti knjigi). Edninska samooznaka za ženski spol se razen v spremembah na fonološkem planu sploh ni spremenila (za masculinum pa besedotvorno tako neznatno, da se Trubar ob tem sploh ni pojasnjevalno mudil). Bi imele torej Slovenke potemtakem drugačen identitetni razvoj kot Slovenci (zaradi tozadevne ključne vloge zgolj imena, kakor nam skušajo sugerirati zagovorniki teorije etnogeneze)? To bi bilo absurdno misliti. Če se izganjajo vse nehistorične oznake iz tematizacij zgodovine, potem se je vsekakor treba lotiti najprej slovanskega imena, ki do 19. stoletja v našem prostoru ni navzoče.« Op. 17 Jezikoslovec Müller je podobnega mnenja kot zgodovinar Grdina. V svojem članku Etno- in lingvonimi, povezani s Slovenci, ki je objavljen v istem Zborniku člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, je zapisal naslednja pomembna dejstva: »Temeljna metodološka napaka domala vseh prevajalcev in vsega kritiškega pisanja o zgodovini imena Slovenci, slovenski je uporaba imenske dvojice Slovenci – Slovani, slovenski – slovanski. Ta dvojica je nastala v prvem desetletju 19. stoletja, v širšo rabo pa je prišla šele od druge polovice 19. stoletja, Vodnik in Prešeren npr. je še nimata, Škrabec (u. 1917) pa oblike Slovani, slovanski sploh ni hotel sprejeti. V predhodnih stoletjih je obstajala samo E/e oblika.Prevajalci nemških in latinskih besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stol., npr. Rupel 1966, Sovre-Gantar 1987, so nemške Winden, Windische in latinske Sclavi/Sclavoni prevajali odvisno od reference imena s Slovani ali Slovenci, kar mitoklasti upravičeno kritizirajo, Toporišič 1987 pa ne glede na jezikovno referenco navedene eksonime prevaja s Slovani (verjetno pod vplivom Škrabca in Kopitarja), kar sicer zahtevajo tudi zgodovinopisci mitoklasti, vendar so njihove zahteve in Toporišičevi prevedki anahronizem, saj so v nasprotju z edinim zgodovinskim imenom Slovenci oziroma Sloveni. « Op. 18 Spomnili smo že, da Hrvatov/Croatov ne pozna noben zgodovinski vir iz 8. in 9. stoletja, razjasnili pa smo tudi neizpodbitno dejstvo, da latinski zapis Sclavis v listini rižanske veče in drugih sodobnih virih lahko pomeni zgolj in edino Slovence/Slovene, nikakor pa ne Hrvatov. V 8. in 9. stoletju posledično Hrvati v omembe vrednem številu niso živeli v Istri, te dežele pa tudi nikakor ni moč šteti med »zgodovinske hrvaške dežele«, kot to neupravičeno počno hrvaški zgodovinarji. Nasploh je zanimivo dejstvo, da v starejših jezikovnih virih sploh ni moč najti »sledi hrvaškemu imenu jezika, temveč je bil v njih samo slověnski. « Op. 19 Gre namreč za to, da se je pismenost glagolitov, ki je bila iz slovenske Panonije pregnana v 9. stoletju, po smrti Cirila in Metoda nadaljevala v slovenski Dalmaciji, v Kvarnerju in v Istri. Seveda se je jezik teh glagolitov ali glagoljašev tudi tukaj imenoval slovenski, in ne hrvaški. Še do nedavnega (l. 1910) v Spomenici in prošnji za »slovensko službo božjo« v Tržaško-Koprski in Poreško-Puljski škofiji pišejo o »staroslovenskem jeziku« v Istri, ki pa ga Hrvati znova na nekaterih mestih napačno imenujejo »staroslavenski jezik«. Op. 20 V popisu vizitacije v letih 1670–1711, katere cerkvene knjige uporabljajo ali pa naj jih preskrbijo po župnijah, pišejo o jezikih »schiavo«, »schiavetto« in »illirico«, torej vselej v pomenu slovenski, Op. 21 nikjer pa sploh ni govora o hrvaškem jeziku. Zakaj so se učenci svetega Metoda po izgonu iz slovenske Panonije in Moravske umaknili v Dalmacijo in Istro, kjer sta se staroslovensko bogoslužje in slovenska pisava glagolica najdlje ohranili, nam pojasni ruski zgodovinar Jurij Venelin: »Ker ime Dalmatae ni bilo plemensko, potem je tako imenovane starodavne Dalmatince treba šteti k Slovencem, a ne k Serbom in Hervatom (Kroatom), ki so nazadnje prispeli tja. Sicer je danes dalmatinsko narečje nekakšen odtenek serbskega in hervatskega jezika; a ne glede na to Dubrovčani (Raguzinci) tudi sedaj svoj jezik radi imenujejo slovinski. Jezikoslovci še opažajo, da je v hervaškem jeziku, predvsem na meji s Krajnci, mnogo slovenizmov. Naj bo že kakorkoli, starodavne Delmince ali Dalmatince ločim od vseh drugih slovanskih plemen in jih štejem k Slovencem. « Op. 22 Tudi Istro šteje Venelin med slovenske primorske dežele, ko pravi: »Tretje pokrajinsko imenovanje primorske slovenske dežele, ki sega s kotom v morje med Reko (Fiumo) in Trstom, je Istra. Težko je določiti izvor in pomen tega imena. Nekateri so mislili, da je to ime vzeto od imena reke Istre (Ister), ki se sedaj ne nahaja v Istri. « Op. 23 Po Venelinovem mnenju sta torej tako Dalmacija kot Istra sestavna dela starodavne Slovenije iz 4. stoletja našega štetja. V obeh primorskih deželah je možno slediti slovenskemu in ne slovanskemu imenu prebivalcev in njihovemu slovenskemu jeziku – v nasprotju s Hrvati in hrvaškim jezikom, ki se v obeh deželah pojavita šele mnogo pozneje. Hrvaško ime se, kot kaže, pojavi šele v obdobju med 11. in 15. stoletjem, čeprav še ni natančno ugotovljeno kdaj, saj je večina zgodovinskih virov, v katerih je moč najti to ime, dokazano ponarejenih in nepristnih. Op. 24 Hrvaško ime se sprva pojavi zgolj na omejenem ozemlju južno od Gozda/Gvozda in vzhodno od Dalmacije ter Primorja, na območju Like, Gacke in Krbave. Iz teh krajev se je hrvaško ime pričelo širiti šele v vojnah s Turki, v 15. in zlasti 16. ter 17. stoletju, in sicer proti Kvarnerju, Gorskemu Kotarju in Istri na severozahodu ter proti Kraljestvu Slovenijeh na severovzhodu. Hrvaško ime se je pojavilo šele, ko so vatikanski strategi z njim načrtno nadomestili staro, v zgodovinskih virih izpričano ime Sloveni/Slovenci in slovenski jezik, ki sta jih, kot kaže, hudo motila. Op. 25 Popotniki in kronisti o Sloveniji in Istri Nič čudnega torej ni, da različni popotniki in kronisti, ki so potovali po Balkanu in ob obali Jadrana v 11., 12. in 13. stoletju, niso pisali o Hrvaški, temveč o Sloveniji/Sclavoniae/Sclavinia in o Dalmaciji. Hrvaški zgodovinar Mladen Ančić je celo jasno zapisal, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia/Slovenija pokriva celotno območje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah …« Op. 26 V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II na straneh 147, Op. 27 167 Op. 28 in 185. Op. 29 Enako poročajo tudi križarji, namenjeni v Sveto deželo, npr. Raimond d'Aguilers v svoji Zgodovini Frankov, ki so zavzeli Jeruzalem (Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem) . Napisal jo je kot kronist križarjev ob koncu 11. stoletja, leta 1096 pa imenuje deželo, skozi katero je potoval, Slovenska zemlja oziroma Sclavonia tellus. Raimond piše: »Ti so torej vstopili v Slovenijo, na poti so utrpeli veliko izgubo, zlasti ker je bila takrat zima. Slovenija je namreč zapuščena zemlja, nedostopna in gorata, v njej tri tedne nismo opazili niti divjih živali niti ptic. « Op. 30 Osemdeset let pozneje Vilijem iz Tira (Willemi Tyrensis) v svoji Archiepiscopi Chronicon ne ve in ne zapiše ničesar o Hrvatih in tudi Geoffroy de Villehardouin (La Conquete de Constantinople, 1208) pozna zgolj Esclavonio/Slovenijo. Navaja, da je Zadar slovenski, ter dostavi, da bi »težko našli lepše in bogatejše mesto«. Op. 31  prikaz evropskih kraljestev na freski iz srede 14. stoletja - Freska iz cerkve St. Pierre le Jeune v Stražnemgradu (Strasbourgu); Slovenija (Sclavonia) jezdi prva z leve pred Aragonijo, Sicilijo, Kastilijo in drugimi takratnimi nacijami Evrope V začetku 14. stoletja ni nič drugače. Neznani španski frančiškan iz Sevilje (Sevilla), avtor rokopisa z naslovom Viaje del mundo con las armas de todos los reinos (Pot okrog sveta z grbi vseh kraljestev) , ki je nastal v prvi polovici 14. stoletja, v njem opisuje tudi svoje potovanje iz Benetk na Ogrsko. Rokopis je shranjen v Narodni knjižnici v Madridu in ima 122 poglavij. O Balkanskem polotoku brez Grčije je govor v poglavjih od 33 do 38. Op. 32 Oglejmo si odlomek iz 34. poglavja, ki je za nas najzanimivejši: »Potem sem odpotoval iz Benetk v isti galeji in se napotil po morju proti Sloveniji ter potoval skozi mesto, ki ga imenujejo Oglej, ter drugo, ki ga imenujejo Trst, in od tod v Poreč, naposled pa dospel v mesto, ki ga imenujejo Senj in je v Sloveniji, kot tudi drugo, ki ga imenujejo Zadar in kralj te Slovenije ima za znamenje rumen prapor do polovice; v rdeči polovici, ki je pri drogu je bela zvezda, druga polovica je rumena. « Op. 33 Tudi v prvi polovici 15. stoletja ni nič drugače. Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med letoma 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev. Op. 34 Pisec Dnevnika Simeon Suzdaljski, je ob vrnitvi iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane« kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala čez Istro, Hrvaško in Slovensko zemljo. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ... « Op. 35 Šele od Senja naprej (sic!) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Op. 36 Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Hrvaška dežela je omenjena v gorah in gozdovih vzhodno od slovenskega primorskega mesta Senj. Senj se nahaja okrog 80 kilometrov južno od Istre oziroma od Opatije. Posledično seveda ni možno govoriti o Hrvatih v Istri, saj se je njihova dežela v 15. stoletju še vedno nahajala vzhodno od Senja. Ta širši zgodovinski in zemljepisni pogled je bil seveda nujen za razumevanje prave zgodovine Istre v srednjem veku, ki s Hrvati nima dosti skupnega. Politična pripadnost Istre V tem spisu bomo na kratko pregledali politično pripadnost in razvoj Istre v srednjem veku ter v prvih stoletjih novega veka, zato se bomo pri tem osredotočili zgolj na najvažnejša dejstva. Videli smo že, da je v 9. stoletju Istra politično pripadala Frankom, ki so v njej postavili svojega vojvoda. Z Verdunsko pogodbo leta 843 se je obnovljeno rimsko cesarstvo (»renovatio Romani imperii«) razdelilo med vnuke Karla Velikega. Karel Plešati je dobil Zahodno frankovsko, Ludvik Nemški Vzhodno frankovsko, Lotar I. pa Italsko kraljestvo, s katerim sta bili povezani tudi Furlanija in Istra. Po njuni vzhodni meji je potekala državna meja z Vzhodnim frankovskim kraljestvom, ki je obenem predstavljala tudi mejo dveh politično-pravnih ozemelj do leta 952. Op. 37 Prav leta 952 je namreč kralj Oton I. ločil Istro in Furlanijo ter Veronsko marko ali krajino od Italskega kraljestva in jih zaradi organizacije obrambe pred vpadi Madžarov priključil Bavarsko-karantanskemu vojvodstvu. Leta 976 so z novo reorganizacijo Veronska krajina, Furlanija in Istra pripadle samostojnemu vojvodstvu Karantaniji. Znotraj vojvodstva je imela Istra dokaj samostojno deželno vlogo, vojvod Adalberon pa je imel okrog leta 1000 naziv »karantanski in istrski vojvod« (dux Carentani et Hystriae). Op. 38 Cesar Henrik III. je v 11. stoletju podelil mejno grofijo Istro v fevd Udalriku Weimarskemu (1040–1070), Istri pa je bilo tedaj priključeno tudi ozemlje do Reke. Kot fevdalni gospodje so sledili Markvard Epenštajn, oglejski patriarh Sikard, Henrik Epenštajn, Popo ter Udalrik Weimar-Orlamünde, zatem med leti 1112 in 1173 Španhajmi, in za njimi Andechs-Meranski (1173–1208), ki so bili v glavnem obenem krajnski in istrski mejni grofje, Epenštajni in Španhajmi pa tudi karantanski vojvodi. Op. 39 V 11. stoletju se je v Istri pričelo intenzivno oblikovanje fevdalnih veleposesti. Izven mestnih ozemelj sta bila glavna tekmeca Oglejski patriarhat ter istrski krajišniki iz rodbine Waimer-Orlamünde, ki pa jih je po njihovem skorajšnjem izumrtju nadomestila rodbina grofov Andeških. Po letu 1100 je velik del posesti v Istri prešel v roke Oglejskega patriarhata. Op. 40 V drugi polovici 12. stoletja je bil postavljen temelj poznejši Pazinski grofiji ali knežiji (grof Majnhard Černograjski/Schwarzenberški) na območju osrednje Istre, ki je konec 12. stoletja po dednem pravu pripadla Goriškim grofom. Tedaj je na podoben način nastalo tudi Devinsko gospostvo na severovzhodnem delu istrskega polotoka. Sprva je obsegalo predvsem istrsko-slovenski Kras, nato pa se je razširilo tudi na Reko, Kastav, Veprinec in Moščenice in se je zaradi bližine morja imenovalo tudi Meranija. Op. 41 V 12. stoletju se je v Istro usmerila Beneška republika, ki je obalna mesta prisilila k sklepanju »zavezniških« pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Ravnanju Benečanov so se skušali zoperstaviti Goriški in Celski grofje ter potem še Habsburžani, vendar je njihovo ravnanje povzročilo še večjo naslonjenost teh mest na Benečane. »V drugi polovici 13. stoletja se je večina mest na zahodni obali severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). « Op. 42 Potem ko je prišlo do več bojev Beneške republike z Oglejskim patriarhatom in z Goriškimi grofi, je v Trevisu prišlo do mirovne pogodbe, Istro pa so leta 1291 razdelili na tri dele. Oglejski patriarhat je obdržal ozemlje med Miljami pri Trstu ter Koprom in večji del ozemlja do reke Mirne. Prav tako so mu pripadale posesti na jugu istrskega polotoka s Puljem in Labinom ter del celine. Benetke so zagospodarile obalnemu predelu med Rovinjem in Koprom. Op. 43 Vlogo Slovencev in slovenskega plemstva v Istri do tega obdobja je najbolj podrobno raziskal profesor Dragan Šanda, ki je kar dvajset let študiral rodoslovje slovenskega plemstva. Žal pa njegovih raziskav v obdobju SFRJ niso hoteli objaviti in se še danes nahajajo zgolj v rokopisu. Vlogo slovenskega plemstva v Istri je v povzetku opisal tako: »Istra je tudi sama, – obenem s Slovenci in deloma z njimi združeno – od časa Karola Velikega pod vodilnim administrativnim vplivom nemške države, od začetka 10. stoletja do 1251 pa z neznatnimi izjemami pod direktno upravo plemiških rodovin slovenskega porekla: nje grofa Albvin iz 910 in Winher iz 933 sta po piščevih izsledkih zaradi imen verjetno iz rodu Albvinovcev, rozge slovenskega veleplemiča Vitogoja; grof Popo iz ca. 975 iz rodu Markvardovcev, t.j. koroškega vojvodskega rodu o katerem ni dvoma, da je slovensko-vitogojevskega pokolenja; grof Sighard iz 977 je vitogojevski Ebersberžan; mejni grof Werigand (Werihen) iz ca. 1000 je neznanega porekla, Wezelin iz 1028 po imenu menda Askvinovec-Volkunovec (rod Celjskih) in soprog Eberberžanke-Vitogojevke; v letih ca. 1040-1100 ima mejno grofijo Istrsko in Krajnsko skupaj verjetno nemška rodovina Weimarskih pod vplivom nemške centralistične politike cesarja Henrika III.; med tem nekaj časa spet poznejši koroški vojvoda Henrik Mursko-Epensteinski in Vitogojevski rod Mosburških (1101-1005); za njim dobi mejno grofijo Istre rodovina poznejših koroških vojvod Labodskih (Spanheim), ki je po ženski strani slovenska in jo obdrži do 1173, za njim grofje Andeški iz rodu grofa Vitogoja do njih izumrtja 1251. Ves ta čas imajo poleg oglejske in istrskih cerkva po Istri posesti mnogi drugi plemiči slovenskega pokolenja. Vse to in neposredno jezikovno sosedstvo razlaga vpliv in prodiranje kajkavščine v Istro in postavlja hrvatsko interesno sfero v ozadje. « Op. 44 Okrog leta 1300 zapisan agrarni zakon za koprsko podeželje nam jasno dokazuje, kdo so bili podeželski prebivalci Istre, saj so v njem kmetje s koprskega ozemlja dosledno označeni kot Slovenci (Sclauus vel Rusticus, sclauus aut Rusticus). Zgoraj smo že spoznali, da novejše umetno ustvarjeno ime Slovani nikakor ne ustreza tedanjim razmeram in je za Slovence uporaba tega neobstoječega imena pred 19. stoletjem dejansko škodljiva. Op. 45 »Za Slovence je bila zelo pomembna udržavitev patriarhata Oglej, čeprav je bila šibka in kratkotrajna. Omogočila pa je vzpon plemstva iz našega narodnega prostora in s tem vsaj neko obliko državnosti v fevdalnih pogojih srednjega veka. « Op. 46 Žal pa je oglejska oblast v Istri postopoma izgubljala ozemlje in se nenehno krčila, dokler ni Oglejski patriarhat naposled leta 1420 v posvetnem smislu povsem izgubil vpliv, ki ga je delno ohranil le še v cerkvenem smislu. V 14. stoletju so se v Istri močno uveljavili Goriški grofje, predvsem njihov bojeviti in najuspešnejši predstavnik grof Areh II./Henrik II. (1304–1323). Ta svojega izjemnega političnega vpliva ni razširil le v Istro, kjer je bil lastnik Pazinske grofije, temveč tudi na obkolpsko območje (Slovensko krajino) in na Koroško ter tudi v Furlanijo, Treviso (tam je bil imenovan za državnega vikarja) in celo v mestno državo Padovo, ki ga je izvolila za svojega zavetnika. Op. 47 Po smrti Goriškega grofa Areha II. je prišlo do delitve posesti goriških med tri Arehove nečake, sinove njegovega brata Alberta III.: Alberta IV., Majnharda VII., in Areha/Henrika III. Prvi pokneženi grof Albert IV., je leta 1342 dobil Pazinsko grofijo in Slovensko krajino – Metliko z deli Dolenjske. Op. 48 Sredi 14. stoletja se je tako Pazinska grofija osamosvojila kot posebna dežela pod vejo Goriških grofov oziroma kot fevd Goriškega grofa Alberta IV. Grof Albert IV. žal ni imel potomcev, čeprav je bil dvakrat poročen. Leta 1375 se je drugič poročil s Katarino, hčerko Friderika Žovneškega in obenem prvega Celskega grofa, a mu tudi to ni prineslo potomstva. Preden je Goriški grof Albert IV. leta 1374 umrl, je bil za dediča Pazinske grofije zaradi posojil in spletk potrjen Rudolf IV. Habsburški. Njegova naslednika sta bila Albrecht III. in Leopold III., ki sta takoj po svojem nastopu potrdila privilegije vazalom in odvisnežem tudi v Pazinski grofiji in v Metliki oz. Slovenski krajini. Albrecht III. je plemstvu potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino dne 26. 3. 1374, Leopold III. pa je 5. 7. in 7. 7. istega leta prav tako potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino, ki jima je bil pridan karakter deželnega ročina. Na podlagi tega sta imeli goriška Istra in Slovenska krajina še v 16. stoletju poseben položaj v zvezi s Krajnsko, v katero »nista bili vključeni, ampak le 'pritaknjeni' (angefugte). Njuno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih krajnskih deželnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben položaj.« Op. 49 Svoje posesti ob reki Mirni v Istri pa so imeli v 15. stoletju tudi trojni Celski grofje in nato knezi Celski. Tudi zaradi teh posesti in strateškega dostopa Celskih knezov do pristaniškega Trsta, Komna na Krasu in celske enklave Završje (Piemonte) v Istri je nenehno prihajalo do vojn in spopadov Celskih s Habsburžani. Če bi Celski knez Urh II. imel več sreče in bi preživeli njegovi potomci, bi tako morali Habsburžani, v skladu s sprejeto dedovalno pogodbo, Celskim knezom prepustiti tudi Pazinsko knežijo in vse, »kar avstrijski dvor poseduje v Istri«. Op. 50 Žal vemo, da je zgodovina potekala drugače, potem ko je bil v Beligradu leta 1456 zahrbtno umorjen zadnji Celski knez in trojni Celski grof Urh II. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn leta 1797 oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809, je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. V tem obdobju je Krajnska segala celo južneje od polotoka Istre in ji je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, kjer se je v 16. stoletju šolal tudi Primož Trubar. To je seveda pomembno predvsem zato, ker je povsem jasno, da Hrvaška skozi to celotno obdobje ni imela nikakršnega ozemeljskega stika z današnjo geografsko Istro, kaj šele da bi bila Istra hrvaška dežela. In to ne le v politično-upravnem smislu, temveč v Istri Hrvati praktično niso bili prisotni niti v narodnostnem smislu. Šele s turškimi vojnami se začenja priliv Hrvatov in Srbov ter drugih Balkancev v Kvarner, Gorski Kotar in v Istro.  primerjalni zemljevid zgodovinskih slovenskih dežel ob začetku novega veka (okorg leta 1500) in današnje Republike Slovenije Prav tako je imela Krajnska pod svojim nadzorom tudi Gorski Kotar oziroma Čabarsko, ki ga je izgubila okrog leta 1640, ko so ga Habsburžani odstopili Ogrski – Budimpešti, brez privolitve Krajnske. Ta je nato zaradi odvzema ozemlja vložila pravdo, ki je trajala vse do leta 1794, ko so se tako na Dunaju kot tudi v Budimpešti »izgubili« akti o prenosu oblasti in o sami pravdi. Op. 51 Tudi pristanišče Reka je bilo najmanj štiri stoletja vezano na Krajnsko, katera je tamkajšnjo luko zgradila za lastne potrebe. Leta 1776 je cesarica Marija Terezija, ki jo običajno »slovenski zgodovinopisci« še danes slavijo, navidezno odvzela pristanišče Reko sama sebi, spet brez privolitve Krajnske, ter jo podarila Budimpešti oziroma Ogrski, vendar nikakor Hrvaški. Op. 52 Po Napoleonovih vojnah je leto 1797 prineslo propad Beneški republiki. Obmorska Istra je bila prisojena Habsburžanom kot Avstrijsko-beneška Istra, vse do leta 1805 s sedežem v Kopru. Od leta 1805 do 1809 je bila kot Departma Istra vključena v Italijansko kraljestvo, od 1809 do 1813 pa v Ilirske dežele. Po Napoleonovem propadu je bila leta 1814 vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne oziroma do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler v nemščini napisal posebno knjižico z naslovom Das Programm der Linken Op. 53, ki je za zgodovino Slovencev in še posebej Istre tako pomembna, da ji moramo posvetiti nekaj besed tudi v tem spisu. Vsekakor je Peter Kozler k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji dejansko prišteval celotno Istro s kvarnerskimi otoki. Poglejmo si zato njegov pogled v zvezi s tem: »Slovenska Avstrija bi morala biti sestavljena iz naslednjih sestavnih delov:1. Predel, ki ga naseljujejo Slovenci, bi moral biti ločen od Štajerske in z zgoraj omenjeno mejo priključen preostalim slovenskim ozemljem.2. Po zgoraj navedeni jezikovni meji bi morala biti Koroška razdeljena na dva dela in slovenski del priključen Slovenski Avstriji. Nemški del beljaškega okrožja bi moral biti zavoljo tamkajšnje naklonjenosti priključen Tirolski, nemški del celovškega okrožja pa nemški Štajerski, ki ji je pripadal že v času francoske oblasti v Ilirskih provincah.3. Celotna Kranjska, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki bi morali biti priključeni Slovenski Avstriji. Tako bi bili sestavni deli Slovenske Avstrije natančno opredeljeni. « Op. 54 S tem zaključujemo kratek pregled zgodovinsko-političnega razvoja v Istri, v katerem smo zaradi prostorske stiske navedli predvsem najpomembnejša dejstva in dogodke od srednjega veka do začetka 20. stoletja oziroma do prve svetovne vojne. Lepo smo lahko videli, da Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. Res pa je tudi, da so hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Temu seveda ne moremo reči zgodovinopisje, temveč zgolj povestničarstvo ali pravljičarstvo, ki pa z resnico in pravo zgodovino nima prav ničesar skupnega. Sklep Istra je skozi celoten srednji vek in tudi v prvih stoletjih novega veka veljala za »slovenskoga naroda deržavo«, kot je razvidno iz slovarja bezjaških Slovencev iz leta 1742. V političnoupravnem smislu so v Istri vladali Bizantinci, Franki, slovenski Karantanci in Oglejski patriarhat. Šele od 12. stoletja naprej je v delih Istre pridobila oblast Beneška republika. Tudi slovenske plemiške rodbine, kot so bili Goriški grofje ter trojni Celski grofje in Celski knezi, so v 14. in 15. stoletju pomembno vplivale na osrednjo Istro ter posamezne enklave izven nje. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809 je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. Deželi Krajnski je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, dokler ga ni leta 1776 cesarica Marija Terezija odvzela brez privolitve Krajnske ter ga podarila Budimpešti oziroma Ogrski. Po Napoleonovem propadu je celotna Istra pripadla Habsburžanom in je bila vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna politična ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne in do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler celotno Istro s Kvarnerskimi otoki prisodil k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji. Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. So pa hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Opombe:1 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.« 2 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 306; glej tudi FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA : University of Michigan Press, 2006, str. 470; prav tako tudi VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941, str. 196, 198, 202–3, 205. 3 BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987, str. 15. 4 TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]; Po izvirniku prečrkoval in pretipkal Jonatan Vinkler decembra 1996. 5 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 334–338, št. 301, leta 796; glej tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c 6 (MG. SS., XI, 9). 6 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 349, št. 312, leta 797. 7 DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana : DZS, 1980, str. 156. 8 VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996, str. 112. 9 Ibidem. 10 ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992, str. 87–102. 11 BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005, str. 626–627. 12 GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 170: »Štoviše, franački izvori uopće ne spominju Hrvate, niti ne govore o 'Hrvatskoj'. Uostalom, slično je i s drugim izvorima (papinski i drugi talijanski) praktički tijekom cijelog 9. stoljeća. /.../ Stoga će ovaj prostor za inozemne pisce još dosta dugo biti ponajprije 'slavenska zemlja', a njezini stanovnici 'Slaveni'.« 13 PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813, str. 83. 14 RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. 15 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 411–439. 16 Ibidem, str. 412. 17 GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, str. 16–17, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. 18 MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, str. 54–55, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congres, 2012; 19 KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989, str. 98. 20 BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko – Koparskoj i Porečko –Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910, str. 45–47. 21 Ibidem, str. 29–30. 22 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2009, str. 76. 23 Ibidem, str. 48. 24 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 4. del, ki nosi naslov Hrvaška ponarejanja in prilaščanja slovenske zgodovine, na straneh 363–499. 25 Ibidem; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 3. del, ki nosi naslov O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku, na straneh 211–359. 26 ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918., Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2004, str. 60. 27 SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101–1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904, str. 147, št. 144, 22. 8. 1177. 28 Ibidem, str. 167, št. 166, 4. 10. 1180. 29 Ibidem, str. 184–186, št. 181, 9. 2. 1183: „dominus banus de consilio et iudicio cunctorum iupanorum Sclavonie“; v slovenščini: „gospod ban v skladu z odločitvijo vseh županov Slovenije“.30 D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611, in-folio, str. 139. 31 RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997, str. 358–359. 32 SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. 33 Ibidem. 34 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 559–570 in 624–633. 35 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 630. 36 Ibidem; mesto Bryni se danes imenuje Brinje. 37 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 57. 38 Ibidem, str. 57. 39 Ibidem, str. 58. 40 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 7–8. 41 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 60. 42 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 9. 43 Ibidem, str. 10. 44 ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija, str. 129-13145 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 72. 46 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003, str. 1047 Ibidem, str. 11. 48 Ibidem, str. 11. 49 Ibidem, str. 13; op. 13: »W. Levec, Die krainerischen…, 285, 300 št. 4«. 50 Ibidem, str. 13–14. 51 Ibidem, str. 17. 52 Ibidem, str. 17. 53 KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849, str. 17–18. 54 KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013, str. 70–71. Viri in literatura: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918. , Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 200. BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005. BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987. BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko-Koparskoj i Porečko-Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910. D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611. DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009. DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana: DZS, 1980. FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA: University of Michigan Press, 2006. GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995. GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003. JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb, 1742. KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989. KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013. KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800) , Ljubljana: Leonova družba, 1902, str. 349, št. 312, leta 797. KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849. MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813. RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997. SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904. SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014. TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]. VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2009. VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996. VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976. VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941. ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992. Avtor članka : Andrej Šiško Besedilo je pod naslovom Istra – slovenskoga naroda deržava objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri,Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, na straneh 178-191. 

Kramola – upor zoper protiljudsko oblast

Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi zlorabila svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postala tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno Slovensko ljudovlado je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo, tovrsten upor ali punt pa se imenuje kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.  V kakovostnem Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika iz konca 19. stoletja, najdemo v slovenščini zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. V poznejših slovenskih slovarjih je to geslo žal že izpuščeno. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion« (op. 1). V Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju, pomeni »Tumult« (op. 2): hrušč, rabuko, upor, vstajo, »Rebellion« (op. 3) pa pomeni upor, vstajo, punt. Vstajnik ali puntar bi bil torej v slovenščini pravilno imenovan tudi kramolnik, ženska udeleženka vstaje pa kramolnica. Jožko Šavli je v začetku 21. stoletja izvirni slovenski pojem kramola ponovno obudil in ga opredelil kot »notranjepolitične nemire, vstajo, zaroto, zlasti rovarjenje«. (op. 4) Kramolo poznajo tudi Rusi. Pojem kramola je v Slovarju živega velikoruskega jezika Vladimirja Dahlja (op. 5) pojasnjen kot: razburjenje, upor, uničenje, buna; izdaja, prešuštvo, zvite ideje. Toda izviren oziroma prvoten smisel te besede se več ne ujema z njenim današnjim pojmovanjem. Kakšen je torej izvirni pomen besede K-RA-MOLA? V etimološkem smislu kramola pomeni »k soncu moliti«, K-RA-MOLI, ali moli k Soncu. K-RA-MOLA je torej najprej pomenila "čaščenje Sonca", ali tudi slovenskega boga Belina, h kateremu so se obračali naši staroverski predniki. K-RA-MOLNIK je preprosto častilec ali oboževalec Sonca. (op. 6) Kramole v slovenski zgodovini  Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan. O njem nam poročajo le redki ohranjeni zgodovinski viri iz 1. tisočletja našega štetja. Po smrti kneza karantanskih Slovencev Boruta (750), so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji, zgrajene pa so bile tudi prve krščanske cerkve. Krščanstvo kot vera sicer za Slovence ni predstavljalo nobene novosti, vsekakor pa je bila novost krščanstvo kot organizirana državna in ekspanzionistična religija pod zaslombo frankovskega kralja in kraljestva. Po poročanju Nestorjeve kronike (op. 7) je bilo krščanstvo med Sloveni v Dalmaciji, Panoniji in Noriku poznano že v 1. stoletju našega štetja, vendar se kot novo, tuje verstvo, ni preveč obneslo med ljudskimi množicami. V 8. stoletju se je krščanstvo med Slovenci širilo na povsem drugačen način, tokrat tudi s silo in orožjem. Slovenski staroverci na čelu s svojimi župani in ostalimi strešinami ter veljaki, so institucionalnemu krščanstvu ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori Slovencev so v virih, zapisanih v latinščini, pokvarjeno imenovani »carmula«, pravilno slovensko torej kramola. Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva, kakor tudi proti elementom drugačnega družbenega reda – fevdalizma. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo – s Slovensko ljudovlado – vladavino slovenskega ljudstva. Kramole so trajale vse do konca 9. stoletja, v omejenem smislu pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev. Ime oziroma pojem kramola, v nekoliko pokvarjeni obliki najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja, ki se nanašajo na slovenske staroverske upore proti krščanstvu v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum (op. 8) omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. Tipični primeri kramole so tudi slovenski kmečki punti oziroma pravilneje slovenske kmečke vojne med 15. in 19. stoletjem. Po Grafenauerju pozna slovenska zgodovina v tem obdobju 123 kramol ali vstaj, ki jih v glavnem imenujemo kmečki upori ali punti. (op. 9) Literatura in viri: (op. 1) PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl. (op. 2) TOMŠIČ, F.: Nemško-slovenski slovar, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1964, str. 827; Tumult: m (-[e]s, -e), hrušč; rabuka; upor, vstaja (op. 3) Ibidem, str. 615; Rebellion: f (-,-en) upor, vstaja, punt (op. 4) ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 207 (op. 5) DALJ V.: ???????? ??????? ?????? ?????????????? ?????, elektronski vir: http://slovardalja.net/word.php?wordid=14099 [dostop 28. 2. 2015] (op. 6) ?????, A.: ??????? ????? ? ??????? ????, elektronski vir: http://allpravda.info/content/1149.html [dostop 28. 2. 2015] (op. 7) HAZZARD CROSS, S. in SHERBOWITZ-WETZOR, O., P.: The Russian Primary Chronicle, Laurentian Text, v SZEFTEL, M.: Speculum, Vol. 30, No. 2, The Mediaeval Academy of America : Cambridge, Massachusetts, 1955, str. 257-267 (op. 8) KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana : Leonova družba, 1902, št. 234, str. 272: »Conv. Bag. et Carant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): /…/ Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus.« ter »Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): /…/ quod ille rennuit, orta seditione quod carmula dicimus, sed inito consilio dimisit ibidem Latinum presbyterum.« (op. 9) GRAFENAUER, B.: Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana : DZS, 1962, str. 405 V Mariboru, 12. 4. 2015 Andrej Šiško 

Dan suverenosti – v posmeh vsem in vsakomur

Letos 25. vinotoka/oktobra bomo v Republiki Sloveniji prvič praznovali Dan suverenosti, ki je državni praznik, ni pa obenem tudi dela prost dan. Praznujemo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvojitve Slovenije, spominjamo se dne, ko je po osamosvojitveni vojni zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje. Praznik je uvedla vlada Republike Slovenije 9. sušca/marca 2015. Predlog je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever v proceduro vložil poslanec SMC.(op. 1) Kaj pravzaprav pomeni pojem suverenost? Poglejmo kaj je v zvezi s tem pojmom zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: - suverénost –i ž (e??) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost /knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja (op. 2) Ali imamo državljani Slovenije dejansko sploh kaj praznovati? Je naša država res suverena? Je slovenski narod suveren? Je slovensko ljudstvo suvereno? Pojem suverenost izvira iz latinščine »suveralus« in pomeni najvišji, v tem smislu pa se nanaša na oblast – najvišjo, neomejeno in neodvisno oblast. V teoriji poznamo tri vrste suverenosti:1. državno suverenost2. narodno ali nacionalno suverenost3. ljudsko suverenost. O državni suverenosti govorimo v smislu najvišje oblasti znotraj države – ta se tiče državljanov, in neodvisne oblasti navzven – ta je vzpostavljena v odnosu do drugih suverenih oblasti ali držav. Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki se je izoblikovala na strnjenem ozemlju, povezujejo pa jo skupni jezik, narodna zavest ter druge zgodovinske in kulturne sorodnosti. Izražena je v trajni in neodtujljivi pravici vsakega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Kot takšna je opredeljena v preambuli Ustave RS, pa tudi v normativnem delu ustave. Ljudska suverenost je pojmovanje, po katerem je ljudstvo izvirni nosilec suverene oblasti v posamezni družbeni skupnosti. Vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti pa so dolžni delovati v interesu ljudstva kot njegovi predstavniki. Takšna je dejansko bila izvirna družbeno ureditev, v slovenski zgodovini poznana kot Slovenska ljudovlada, kar pa so nam »plačani zgodovinarji« načrtno izbrisali. (op. 3) V smislu državne suverenosti Republika Slovenija dandanes ni suverena država. Niti navznoter in niti navzven. Navznoter ni suverena zato, ker dejanski suveren v resnici ni slovensko ljudstvo, čeprav tako natančno zapoveduje Ustava RS (3. člen), temveč je dejanski suveren nad tem ljudstvom politikantska, post-komunistična, nelustrirana, mavrična kakor-elita, ki si je prisvojila oblast in jo izvaja proti interesom ljudstva. Na tem položaju je lahko zaradi dolgotrajnih načrtnih kršitev človekovih pravic, zaradi prevar, diskriminacije, goljufij, ponarejanj, kršitev ter spreminjanja in rušenja Ustave RS ter zaradi izvajanja zločina proti človeštvu – rodomora/genocida nad slovenskim narodom, ki prikrito poteka praktično že ves čas obstoja Republike Slovenije. To pomeni, da v primeru Republike Slovenije, ni mogoče govoriti niti o državni, niti o narodni, niti o ljudski suverenosti. Naša država tudi navzven ni suverena, saj praktično o ničemer, kar zadeva urejanje družbe v Sloveniji, ne odločajo njeni organi neodvisno in samostojno. O gospodarski, kmetijski, monetarni, zunanji, in tudi fiskalni politiki Republika Slovenija ne odloča neodvisno, temveč po pravilu posluša, uboga in izvaja direktive EU, kar pomeni, da ni suverena. V obrambni politiki prav tako ni suverena, saj upošteva direktive in zasleduje cilje napadalne vojaške zveze NATO, ne prepozna pa lastnih obrambnih interesov. Trenutno dogajanje v zvezi z načrtovanim migrantskim valom, žal razgalja vso bedo in siromaštvo dejansko nesuverene Republike Slovenije. O notranji suverenosti lahko namreč govorimo predvsem, ko je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvršna, enotna in vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse, kar se nahaja na njenem ozemlju. (op. 4) Dejansko pa lahko iz dneva v dan vidimo in spremljamo, kako na ozemlje Republike Slovenije nezakonito in nasilno vdirajo nezakoniti migranti, ljudje brez dokumentov, ki ne priznavajo naših zakonov, kaj šele običajev, temveč izsiljujejo pristojne državne organe in zahtevajo svobodno gibanje tja, kamor naj bi bili namenjeni. Obenem prihaja vsakodnevno do množičnega kršenja javnega reda in miru, do kraj, požigov, pretepov in celo oboroženih spopadov (čeprav zaenkrat uradno zgolj s hladnim orožjem). Za takšno početje praktično nihče ne odgovarja in nihče tudi ni kaznovan. Potrebno je jasno in glasno povedati, da v primeru teh ljudi nikakor ne gre za begunce ali azilante, ki imajo določene mednarodno zagotovljene pravice, saj ti ljudje azila NE ZAHTEVAJO! Kdor pa azila ne zahteva, ne more biti obravnavan kot azilant. Oblast in organi izvajanja oblasti (policija, vojska itd.) se do teh nezakonitih dejanj in storilcev teh dejanj vedejo diskriminacijsko, saj tujce obravnavajo povsem drugače kot lastne državljane. V tem smislu lahko resnično govorimo o pravem rasizmu in diskriminaciji, pri čemer smo seveda žrtve teh dejanj državljani Slovenije. Zanimivo je, da tisti, ki imajo sicer veliko za povedati o rasizmu in diskriminaciji, tega nikakor ne uspejo zaznati … Lastni državljani smo – ob najmanjši kršitvi zakona, ki ga sploh nikdar nismo sprejeli, niti potrdili, čeprav smo po Ustavi RS (ki pa je tudi nikdar nismo sprejeli in potrdili) ter v skladu s toliko opevanimi človekovimi pravicami, izvirni suveren in naj bi bila posledično v naših rokah tudi oblast – takoj kaznovani (z denarno kaznijo, z zaporom, itd.). V nasprotju s tem pa množični kršilci naših zakonov, migranti, ki nimajo nič skupnega z vojnimi begunci, niso obravnavani tako, temveč so v privilegiranem položaju v primerjavi z državljani Republike Slovenije. To je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno! Obenem lahko vidimo, kako organi prisile oziroma organi oblasti v Republiki Sloveniji dejansko niso sposobni zagotoviti javnega reda in miru, ter vzpostaviti nadzora nad celotnim ozemljem naše države, čeprav v povprečju nimajo opraviti z več kot 8.000 ljudi dnevno, med katerimi so tudi otroci in ženske (skupaj okrog 1/3). Zato organi oblasti Republike Slovenije, kličejo na pomoč organe prisile drugih držav, kar je očiten dokaz, da ne-ljudska oblast v Republiki Sloveniji ni sposobna zagotoviti suverenosti nad svojim ozemljem, brez pomoči tujcev. Tudi to je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno!  Iz lastne zgodovine imamo namreč nešteto primerov, ko so prav domnevni »zavezniki« nato postali okupatorji, začenši že s slovenskim karantanskim knezom Borutom in Obri ter Bavarci v 8. stoletju, in nazadnje leta 1991, ko nas je napadla JLA. Očitno se iz zgodovine nismo prav ničesar naučili, zato smo, kot je zapisal naš koroški rojak, borec za pravice Slovencev v Avstriji, dr. Luka Sienčnik – obsojeni na njeno ponavljanje. Stanje v naši družbi in državi je resno skoraj tako, kot leta 1991, če ne celo bolj, čeprav vsi državljani tega še niso spoznali, predvsem zaradi močne medijske manipulacije. Kruta realnost jih bo kmalu streznila. Zato ni nobenih razlogov za praznovanje dneva suverenosti. Jugoslovanske vojake smo že davno odslovili iz naše države, sedaj pa prihajajo v našo državo nezakoniti migranti in drugi tuji policisti, vojaki, itd. Vsi ti so in bodo tu prav zato, ker Republika Slovenija ni uspela ostati suverena država. To je resnično nesprejemljivo, ponižujoče in nedopustno! Nimamo česa praznovati. Praznik Dan suverenosti že sam po sebi predstavlja posmeh vsem nam! Država Republika Slovenija je ustavno utemeljena na podlagi obstoja slovenskega naroda in njegovih trajnih ter neodtujljivih pravic, ter njegovega večstoletnega boja za samostojnost. Slovensko ljudstvo je na podlagi izvirne suverenosti in Ustave RS nosilec suverenosti oziroma oblasti v tej državi. Država – slovenski narod in slovensko ljudstvo torej – sta tista ključna dejavnika, ki sta dolžna v skladu z naravnimi ter mednarodno veljavnimi pogodbami, priznanimi pravicami in Ustavo RS, vzpostaviti ustavno pravno stanje v novem, pravilnejšem in pravičnejšem ravnotežju, saj o čem takem trenutno ni moč govoriti. V kolikor to ne bo mogoče, bo potrebno uporabiti zamolčani institut Slovenske pravde – kramolo – do katere imamo prav tako trajno in neodtujljivo pravico. Šele potem bomo imeli v prihodnjih letih na dan 25. vinotoka v resnici kaj praznovati! V Mariboru, 24. vinotoka 2015 Andrej Šiško Literatura in viri (opombe):1 Wikipedija, prosta enciklopedija, geslo Dan suverenosti, elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_suverenosti [dostop, 21.10. 2015] 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo suverenost, elektronski vir: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=suverenost [dostop, 21.10. 2015] 3 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 4 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 

Kresnik

Kresnik – božji sin Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke. Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremel, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno baklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 39, št. 1/I.; Fr. Pohorski (Davorin Trstenjak), Novice 1858, str. 374 Vurberški Kresnik Bilo je pred davnim vekom; silni gozdovi so se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju učile naše pradede koristnega dela; živeli pa so tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu. Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega, bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skrivališč je često pridivjala na dan in pustošila polja in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice; od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat blagoslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike, ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe, kako je branil in čuval svoj rod. Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slovenskega plemena, ki ga zovemo Dolance, so začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom. Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na nasprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno Ptujsko polje in čez sončne Slovenske gorice. Ljudje, ki so stavili grad, so bili še ajdi. V tem gradu se je rodil knezu, ki je takrat vladal tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kresnik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo pravo ime: tako je marveč narod imenoval neke vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kersnik, dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O njegovem rodu pa vam moram povedati, da je izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te vladarske hiše nazivajo Slovenci še vedno »Boga na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska kopita. Po tem znamenju so modre žene preosodile, da bi iz dečka postalo nekej posebnega. Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi, skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne razodeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo podobe, v katero se Kresnik ni mogel pretvoriti; kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi, da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malokdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega časa, v druge dežele »v žaud«. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 272 - 274, št. 245/I; J. Pajk, Črtice, str. 81 - 82 Slovenski kresovi v spomin Kresnikove zmage Kresnik je bil v prestarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, ja bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stražiti zmaj ... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.) V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 40, št. 1/III; J. Pajk, Črtice, str. 57 Kresnik in Črna kraljica Mara Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi, je stal v starem veku Medved grad. V njem je vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker ji je Kresnik odnesel največjo dragocenost sveta: čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju, se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z velikim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo prikrito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir, ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je premikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenkastimi očmi. »Zdravi, zlahtni gospod porkolab!« ga ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.« In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaupljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresnikovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči. Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v notranjost gradu! Kamor si se ozrl, same kače, po cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso krasile prijazne vejice divje loze, ampak so ga opletale kače. Ta kačji svitek se je pa umeknil pred vitezom. Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti, vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo. Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo, slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim glasom, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez neznani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?« Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kresnik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slovenske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.« Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako prinašaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati. Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono, ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja. Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kraljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač. Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu odvzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda na hrbtu novega konj jim je utekel. Tako je hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe, vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu, že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in resen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla. Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne z repom po njih, da se je ves grad stresel; ležala je odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan dajati vedrico mleka. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 276 - 277, št. 245/IV; K. Mulec, Novice 1858, str. 253; D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnik in krivi Kresnik Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vidovina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljevstva in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.« Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega gradu. Komaj se je priblizal gradu, že ga je izvohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež pogleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spremeni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti. Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata pšenica. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 277, št. 245/V; Davorin Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnikova smrt Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latovje bo pa prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar je pa bila letina bolj slaba. Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogrešila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila nekaj, česar ne bi smela: ne vem, ali se je odločila k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče svoje dekle in vzklikne, kazoč proti lini, tako da jo je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme vedeti, da ima kdo kresnikovo naravo, sicer mora Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga njegova zena naziva za kresnika, se zdrzne v smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje! Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju: »Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco pred Besenjaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta, švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela zmija nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti se je začela nagibati moč slovenskega imena k zatonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki, potepali zemljo in vzeli narodu svobodo. A nikoli ni pozabil Slovenec svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati, da se vrne Kresnik in z njim zlata doba. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 279 - 280, št. 245/X; Kresnikova smrt: J. Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Barbara pri V). Še nekaj narodnih pripovedk o Kresniku: --Pohorci pravijo, da Kresnik je imel dosti krav, katere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da je bela kača večkrat se v hlev skrila in jim izsesala mleko. Svoje krave je sam pasel najrajši po planinah. Enkrat zaspi, in pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa ni jih mogel najti. Ali imel je psa s četverimi očmi. Tega pošlje po planinah. Res hitro zavoha kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domov h Kresniku, kateri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič čez planine in potrka na vrata. Al tolovaj, napol človek napol pa demon, mu jih ne izpusti, dokler ga Kresnik s strelo ne zakolje.— --O Kresniku znajo posebno dosti okoli Vurberka povedati. V vurberškem gradu je Kresnik kraljeval dosti let. Posebno rad je kvartal, zato je enkrat šel h kačji kraljici v Babilon igrat. Pri kačji kraljici pa se ni smel nobeden pripogniti, če mu je kvarta z rok padla. Kakor hitro se je pripognil, mu je kačjak odsekal glavo. Al Kresnik je bil čeden, in ni se pripognil, ampak njegov zvesti pes mu je karto pobral in v roko podal. Kresnik je bil tako srečen, da je vsem mošnje izpraznil, potem se usede na svoje zelenk in se skoz nebo odpelje v Vurberk. Kačja kraljica pa izpusti vse kače za njim, da bi mu zlato vzele, ampak on z gromsko strelo vse postrelja. Samo ena, katera je bila dolga, kakor je Drava, bi ga bila skoraj pičila. Ali Kresnik skoči v grad. Kača opaše grad in ni pustila Kresnika iz grada. Kresnik ji glavo stolče z železnim kujem in jo verze v globoki studenec. Po povestih drugih jo je Kresnik živo v globočini studenca pripel za železno verigo, katero je sto kovačev kovalo.— --Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatem vozu na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, je začelo hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je vedno prilizovala. Pošlje tedaj kačo, katera je kakor orel imela silne peruti. Naglo z megel zleti na njega, in ga hoče zaklati. Al Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne, in z oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoraj potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji.— --Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. A ker ni vedel, kako bi prišel v kraljičino palačo, da bi ga ne spoznali, se je spremenil v palčka. Pride na dvorišče, vse se mu smeje in ga za norca ima. Peljejo ga h kraljici, on pa žaluje do polnoči. Ko pa kraljica spat odide, se je spremenil v lepega junaka in odpelje princeso s seboj.— --Največji sovražnik Kresnika je bil kačji kralj Babilon. Ta je Kresniku enkrat vse krave pokradel in jih v velikem bregu skril. Kresnik vzame silno deblo in udari po pečini. Mahoma pride jezero hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhovi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. A Kresnik je vedel, da so to sami vražji čarovniki bili; zato je vse potolkel; saj so bili sami puho-glavci, in hitro se je zjasnilo. Potem pa še zakolje kačjega kralja in dobi krave nazaj.— --Kačji kralj je enok hotel Kresniku kozla ukrasti, kateri je imel zlato brado. Kresnika ravno ni doma bilo, ampak na planini s svojim zvestim psom na lovu. Ko domov pride, hitro zgreši kozla. Zapreže svoje bistre štiri zelenke in ga ravno dohiti pri morji. Z ostro sekiro mu razkolje glavo in kozla vpreže v kočijo. Kadar se s kozlom domov pelje, je povsod, kjer sta se peljala, zemljo pohleven dežek namakal, in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.— --Enkrat je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, katera mu je za doto prinesla devetsto in devet in devetdeset gradov. Iz vurberškega grada je stopil v zlato barko, in za 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo vino pili. Kačja kraljica je zvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad, in mu odpeljala lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro ugotovi, da mu jo je odpeljala kačja kraljica. Sedem mescev je iskal kačjo kraljico. Ko do nje pride, se začne huda vojska. Kresnik je dosti vojakov s sabo vzel. Kraljica kačja se je skrila v globoko gorsko votlino, v kateri je bila k pečini Kresnikova žena Alenčica priklenjena, in katero je varovala grda kačja pošast. A Kresnik je bil močnejši in je kačjo pošast zaklal in ljubo svojo Alenčico rešil. Stari ljudje po Štajerskem in Kranjskem še znajo po vedati da je bil Kresnik v prastarem Slovenskem svetu mogočen vitez, kateri je na kresno noč hotel okoli ter preganjal tolovaje ter strašne kače. Torej bil je zaščitnik malih ljudi ter se boril z zlom.  Poštna banka Slovenije je leta 2003 izdala znamko z upodobitvijo Kresnika 

19. mali traven 2016 – Slovenska resnica o migracijah

Na portalu Youtube smo Hervardi objavili film, ki smo ga poimenovali Slovenska resnica o migracijah. Oglejte si ga in z njim seznanite čim več naših rojakov, še zlasti tistih, ki so žal nasedli načrtni specialni vojni proti slovenskemu narodu in proti slovenski državi.  Slovenija ni nikakršna dežela priseljencev, kot nas poskušajo sistematično prepričevati, temveč je po Ustavi RS »država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. (3. člen Ustave)«. To svojo državo smo Slovenci ustvarili v več stoletnem boju za narodno osvoboditev, v katerem smo tudi dokončno izoblikovali in potrdili svojo narodno samobitnost ter naposled uveljavili še svojo državnost (Preambula Ustave RS). V skladu z lastno Ustavo imamo Slovenci pravico in dolžnost, da se z vsemi silami upremo rodomoru ali genocidu, ki ga že desetletja izvajajo nad nami. Rodomor predstavlja največji zločin proti človeštvu, ki nikdar ne zastara. Pri tem ne gre samo za fizično iztrebljanje, temveč gre tudi za načrtno povzročanje duševnih poškodb (duševnih brazgotin) pripadnikom slovenskega naroda, kar si lahko ogledate na koncu filma Slovenska resnica o migracijah.

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek, v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci  V Mariborski knjižnici, v enoti knjižnice Duplek (cesta k Dravi 8, 2241 Spodnji Duplek), je bilo konec meseca prosinca letos odprtje razstave Prikrita zgodovina Slovencev. Vsi zainteresirani si jo lahko ogledajo tudi še v mesecih mali traven/april in veliki traven/maj 2016, za organizirane skupine pa je možen tudi voden ogled. V povezavi s to razstavo je v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci in predsednikom ZDDH Andrejem Šiškom, za katerega je zaslužna vodja knjižnice, gospa Tatjana Jamnik Pocajt.  V zvezi z objavljenim intervjujem smo Hervardi prejeli številne pohvalne odzive. Prebivalci občine Duplek pa se ob tem sprašujejo, kako to, da so za knjigo Anton Vramec in Slovenci izvedeli šele po več kot letu dni od njenega izida, čeprav gre pri Antonu Vramcu celo za prvo štajersko in obenem najstarejšo slovensko tiskano zgodovinsko knjigo (Kronika 1578). Ker intervju zanima tudi številne druge Štajerce in Slovence, ne le občanov občine Duplek, ga v celoti objavljamo v oddelku V medijih, pod naslovom »Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, jo mora doživeti še enkrat«. Žal velike večine slovenskih medijev ta tematika ne sme zanimati, sploh pa so za večino urednikov medijev Hervardi in njihov predsednik Andrej Šiško nesprejemljive osebe, ki se nahajajo na »črni listi«, ali pravilneje rečeno na seznamu tistih, ki jih je treba načrtno cenzurirati. To dokazuje tudi članek, ki ga je sicer pred dobrim letom objavil SVET 24, pod naslovom Kulturni genocid, ki si ga lahko ogledate na našem spletnem mestu prav tako v oddelku V medijih, neposredno pod objavo intervjuja v Novicah občine Duplek. Pod člankom z naslovom Kulturni genocid, lahko preberete celoten takratni intervju z Andrejem Šiškom in ga primerjate s pisanjem novinarja SVET 24, Roberta Marina. Tudi, ko uredniki vendarle omogočijo objavo, ima ta, kot je razvidno iz primerjave obeh besedil, očitno izrazito negativen pristop, vse pozitivno in bistveno, pa je iz nje načrtno izbrisano. Temu se menda reče svoboda govora, novinarska svoboda in pa demokracija …

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja, napovedali vojno zavednim Slovencem  Protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci, vse bolj odkrito kažejo svoja protinarodna stališča, ki so jih doslej v glavnem zamaskirali pod krinko »človekoljubja«, »človekovih pravic«, »mirovništva«, »medsebojne pomoči«, »solidarnosti«, ipd. Seveda so bile te prazne floskule vselej svetlobna leta oddaljene od realnosti, kadar je šlo za lastne ljudi, rojake in državljane naše države. Vselej pa so veljale izključno za priseljence oziroma za tujce. Torej diskriminacija! Nedavna hkratna shoda v Ljubljani – proti in za migrante – sta dokončno odkrila še zadnjo tančico z mask tovrstnih izmečkov družbe, čeprav so bili v večini vsi v prvi vrsti maskirani. Torej jih je dejansko strah, čeprav točno to očitajo nam. Mi se ne bojimo niti migrantov, niti njihovih zamaskiranih podpornikov – protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev (rodomornikov/genocidnikov). Zgolj pripravljamo se na dan, ko bo neizbežno nastopila sodba ljudstva zanje. Zavedamo se, da pri načrtnem protislovenskem rodomoru/genocidu sodelujejo samooklicani levičarji, plačani s strani mednarodnega velekapitala (Soroša in drugih njemu podobnih), strici iz ozadja (Kučan, Janković, Štrukelj, Fajonova, in ostala plačanska klika) ter večina medijev, ki neprestano izvaja propagando, katere cilj je zmesti in zavesti preproste Slovence.  protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci brez pomislekov stojijo za transparentom, ki poziva na razredno vojno Pri tem igrajo zlasti na čustva in na preverjene metode manipuliranja, kar je že pred 11. leti pravilno napovedala novinarka Oriana Falacci: »Pranje možganov, hkrati grobo pretanjeno, nevedno in izobraženo. Pranje s pomočjo reklamne tehnike. Na čem namreč sloni reklamna tehnika? Na značilnih vzorcih. Na fotografijah, na štosih, na sloganih. Na grafiki, ki pritegne pogled, na prelomu strani, ki na pravo mesto umesti nepravično karikaturo. Na vidnih vtisih, skratka na površinskih in torej iracionalnih šokih. Nikoli na pojmih, nikoli na premislekih, ki vodijo ljudi k premišljevanju o kakšni ideji ali dogodku. Pomislite na geslo potovanje-upanja, zdaj že bolj razširjeno in udarnejše, kakor je bilo Napoleonovo svoboda-enakost-bratstvo. Pomisli na podobo muslimana, ki se je utopil, medtem ko je hotel z ladjico doseči Lampeduso. Strinjam se, včasih sloni pranje možganov tudi na strategijah, za katere se zdi, da vsebujejo pojem, da spodbujajo premislek. V pretresljivem intervjuju, denimo. V članku, ki te gane do solz … Kaj je članek, ki-gane-do-solz? Preprosto. Je zgodba o iraškem ali palestinskem otroku (nikoli o izraelskem), ki je umorjen po krivdi Šarona ali Busha (Ne po krivdi Arafata, bin Ladna ali Sadama Huseina. In tukaj se ne sklicuj na par-condicio, sicer ti bodo odrezali jezik.) /…/ Članek, ki-te-gane-do-solz, je v resnici po navadi dobro izbrana in dobro napisana zgodba. Je elegantno, ganljivo, bogato novinarstvo. Na robu književnosti. Novinarstvo, ali boljše, delo zapeljevanja, prepričevanja. Znanost, ki namesto premisleka uporablja čustva. Pravzaprav je pranje možganov bolj čustveno pranje. Toda posledice so enake kakor pri pranju možganov, ki se dogajajo s karikaturo ali s fotografijo in geslom potovanje-upanja. Še več, globlje je, učinkovitejše. Kajti dotakne se srca, nevtralizira tvojo obrambo. Ugasne logiko in na njeno mesto postavi usmiljenje, podobno tistemu, ki ga občutiš sebi navkljub, ko gledaš umazanega, zmedenega, ponižanega Sadama Huseina.« (FALACCI, O.: Moč razuma, Tržič : Učila International, 2005, str. 272-274) Ti protislovenski plačanci, izdajalci in zločinski rodomorniki, že nekaj časa na svojih zborovanjih javno napovedujejo vojno – razredno vojno (»class war«, piše na enem njihovih transparentov, na drugem pa »no border no nation«/nobenih meja, nobenih narodov). In komu jo napovedujejo? Vsem zavednim Slovencem, kajti z nami ne morejo manipulirati, in zato nas je po njihovi logiki potrebno iztrebiti. Najprej diskreditirati – razglasiti za naciste, rasiste – potem pa eliminirati. Ne bo šlo, dragi biseri! Zato pa se tudi tako bojijo znamenja Črnega panterja, ki predstavlja dobro v boju proti zlu. Ko ga zagledajo dobesedno ponorijo, podobno kot pravi legenda za vampirje, če zagledajo svetlobo. In potem njihovi gospodarji zla takoj pošljejo v boj svoje plačance skrite za doktorskimi naslovi, ki poskušajo diskreditirati Črnega panterja Odgovor na neresnice Andreja Pleterskega. Gospodje tovariši, to bitko ste izgubili že pred leti in je pravzaprav niti nikdar niste imeli možnosti dobiti! Hervardi smo v skladu z lastnim statutom, seveda dolžni braniti slovenski narod in tudi našo državo Republiko Slovenijo. To je naša pravica in dolžnost hkrati! Seveda pa smo dolžni braniti tudi svoje člane. Zato vam jasno, glasno in nedvoumno sporočamo: »Prvič in zadnjič ste dvignili roke na našega člana! V kolikor se bo to še kdaj ponovilo, vas bo dosegla šapa Črnega panterja. Dobro si to zapomnite!« Tokrat smo se skupaj z žrtvijo odločili, da ukrepanje prepustimo pristojnim organom v Republiki Sloveniji, torej policiji. V kolikor bo le-ta ukrepala tako kot ji narekuje zakon, prav. V kolikor ne, pa tudi pristojne organe v policiji opozarjamo, da tovrstne diskriminacije ne bomo tolerirali. Odgovornost je torej v celoti na organih pregona v naši državi. Svoje člane bomo nedvomno zaščitili! O nesprejemljivem dogodku, napadu protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev, na našega člana, ni poročal nobeden medij. Celo nasprotno, kljub trikrat podani kazenski ovadbi pristojnim policistom (!?), so mediji poročali, da na protestih ni prišlo do nikakršnega incidenta. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi mi napadli nekoga drugačnega mišljenja in odziv režimskih medijev na to … Sprevrženo laž ovrže poročilo v zvezi s tem incidentom, ki ga objavljamo v oddelku Nedopustno v Sloveniji, pod naslovom Poročilo s Kotnikove o napadu protislovenskih skrajnežev posebej in o celotnem dogodku.  

Javna vprašanja predsedniku vlade migrantov izdajalcev ...

Protest v Mariboru proti azilnemu domu - Zedinjena ...

Hervardi - Intervju na Radio Triglav 1/2

Hervardi - Intervju na Radio Triglav 2/2

Poimenovati kategorijo 4

Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh

Istra - slovenskoga naroda deržava

Kramola – upor zoper protiljudsko oblast

Poimenovati kategorijo 6

Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh

»Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« 23. 4. 1672 Kraljestvo Slovenijeh je nastalo kot posledica zgodovinskega razvoja v nekdanji slovenski Panoniji. Spodnja Panonija je tako v 9. stoletju, pred vdorom Madžarov, obsegala mnogo večje ozemlje kot Slovenijeh iz 15. in 16. stoletja. Okrog leta 840 je v Spodnji Panoniji vladal slovenski knez Pribina, po njegovi smrti pa knez Kocel (861-874). Središče njune kneževine je bilo zahodno od Blatnega jezera, ob Malem Blatnem jezeru, v katerega priteče reka Zala. Tam sta slovenska apostola sv. Ciril in sv. Metod uvedla krščansko bogoslužje v slovenskem jeziku, ki ga je kot enakovrednega ob latinskem, starogrškem in hebrejskem priznal tudi sam papež. Zgodovinski viri poročajo tudi o tem, da se je knez Kocel posebej razveselil knjig, pisanih v slovenskem jeziku, ki so jih nato uporabljali v njegovi državi. Franc Grivec o knezu Koclu piše: »Na potih slovenske zgodovine v devetem stoletju zadevamo na sledove slovenskega kneza Koclja. Stare latinske listine pričajo o njegovi vnemi za krščansko vero in posredno tudi o njegovi slovenski zavesti.« Knez Kocel je svetemu Metodu predal kar petdeset učencev, ki so postali temelj slovenskega bogoslužja v Panoniji in v Panonsko-sremski škofiji. »Staroslovenski Cirilov življenjepisec je knezu Koclju postavil tako lep spomenik kakor nobenemu drugemu knezu, kar sta jih sveta brata srečala na svojih daljnih apostolskih potih. Ko pa je Konstantin (Ciril) prebil štirideset mesecev v Moravi, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez Panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do petdeset učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mimo spremil.« V odlomku iz staroslovenskega Žitja Konstantina lahko o prihodu svetih bratov in njunih učencev v Rim preberemo: »Papež pa je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in jih položil v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice), in peli so nad njimi sveto liturgijo (mašo). Potem je papež ukazal dvema škofoma, Formozu in Gondrihu (Gauderiku), posvetiti slovenske učence. In ko so bili posvečeni, so takoj peli liturgijo v cerkvi svetega Petra v slovenskem jeziku. In drugi dan so peli v cerkvi svete Petronile, in tretji dan so peli v cerkvi svetega Andreja, in odtod v cerkvi velikega vesoljnega učitelja Pavla apostola; in vso noč so peli v cerkvi slovenske slavospeve, in naslednje jutro zopet liturgijo nad njegovim svetim grobom. Za pomoč so imeli škofa Arsenija, enega izmed sedmih škofov, in Anastazija knjižničarja.« Vloga slovenske Panonije v 9. stoletju je bila, kot je razvidno iz zgornjih navedb, izjemno pomembna, ne le za slovensko zgodovino, temveč tudi za zgodovino številnih narodov na vzhodu. Prav Kocel je namreč skupaj z maravskima slovenskima knezoma Rastislavom ter Svetopolkom odločilno pripomogel k razvoju knjižne slovenščine v prvem tisočletju, ta pa je potem postala temelj cerkvenega jezika pri Bolgarih, Srbih, Rusih in drugih narodih pozneje imenovanih slovanski, ki so svojo pismenost prejeli od slovenskih učencev svetega Cirila in Metoda. Po Kocljevi smrti je Spodnja Panonija skupaj s Karantanijo tvorila Karantansko kraljestvo (Regnum Carentanum 876-899), ki mu je vladal kralj Arnulf Karantanski, poznejši cesar. Na ozemlju Spodnje Panonije je vladal kraljev namestnik vojvod Braslav. Ta je svojo deželo branil pred Madžari, ki so v 10. stoletju vdrli v Panonijo in jo zasedli do reke Drave na jugu. Madžari so uničili tudi Svetopolkovo Slovensko kraljestvo onkraj Donave in se kot klin zabili med obe slovenski deželi. Za obdobje več kot sto let po madžarskem vpadu se zgodovinarji soočajo s pomanjkanjem zgodovinskih virov. Kar nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so se razmere po pustošenju Madžarov stabilizirale, potem pa se je slovensko ime v virih znova pojavilo na zaokroženem ozemlju južno od reke Drave. Hrvat Stanko Andrić ugotavlja, da se prve vesti o prostoru medrečja med Dravo in Savo ponovno javljajo šele v obdobju razširjenja oblasti ogrskih kraljev do Jadrana, na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo mnenje, s katerim se je vsekakor mogoče strinjati je, da »posebna upravna organizacija, kot tudi specifične poteze svojstvene družbi srednjeveške Slovenijeh, ki so ugotovljene z dosedanjimi raziskavami, podpirajo mišljenje, po katerem slovensko medrečje pred priključitvijo Hrvaške Ogrskemu kraljestvu ni bilo sestavi del niti ene od teh dveh držav«. V 11. in 12. stoletju se dežela med reko Dravo na vzhodu in Jadranskim morjem na zahodu, ki je Madžari niso zasedli ali pa v njej vsekakor vsaj niso prevladovali, v zgodovinskih virih v latinščini imenuje Sclavonia – Slovenija. V madžarskem zgodovinopisju je precej prisotno stališče, da je področje srednjeveške Slovenjeh že v 10. stoletju bilo pod madžarskim nadzorom. Takšno mnenje zagovarja tudi Attila Zsoldos, vendar žal nismo imeli možnosti preučiti teh njegovih trditev v članku Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića. Za nas je bistveno to, da Zsoldos v svojem drugem članku z naslovom Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini piše: »Njeno področje je tudi že v 10. stoletju bilo pod ogrsko oblastjo, čeprav so prebivalstvo tvorili lokalni Sloveni (v hrvaškem besedilu Slaveni), Slovenci (v hrvaškem besedilu Slavonci), v madžarščini Tot-i, v nemščini Windisch-i.« Slovenski zgodovinar Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev za slovensko deželo navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavonia, Sclavinia, Sclavia, Sclavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Ugotavlja, da so izraz »Sclavonia« oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ni odgovarjala latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji soglasnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »ě« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavonio, Sclavenio, Sclavinio. Ime Sclavonia/Slovenija najdemo za to območje prvič zapisano v tej obliki v pismu ogrskega kralja Ladislava opatu Oderiziju iz Montecassina leta 1091. Dejstvo, da gre za kraljevo pismo je izjemno pomembo, saj je kralj Ladislav zagotovo vedel kako je ime deželi, ki jo je po njegovih lastnih besedah »pridobil« (aequsivi) in v katero je tedaj vstopil s svojimi četami. Gre za ozemlje nekdanjih rimskih provinc Spodnje Panonije na severovzhodu in Dalmacije na jugozahodu. Večino prebivalstva v tej deželi so predstavljali Sloveni ali Slovenci, ki so deželi tudi dali ime Slovenija, v latinskem jeziku Sclavonia. Drugi Slovenci, zlasti Štajerci in Krajnci, so jih imenovali Bezjaki, njihovo deželo pa tudi Bezjakija ali bezjaška Slovenija. Da latinsko ime Sclavonia dejansko pomeni Slovenijo, je v različnih zgodovinskih knjigah zapisalo vsaj 16 slovenskih jezikoslovcev, zgodovinarjev in pravnih zgodovinarjev, samih profesorjev in doktorjev. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Njihova dela so bila napisana ali objavljena med leti 1870 in 1968, torej v obdobju dolgih 98 let. Podrobneje si lahko bralec ogleda njihovo pisanje na spletu na naslovu Starodavno ime Slovenija. V članku je predstavljenih 49 primerov zapisa imena Slovenija, ki se je v latinskem pisanju glasila Sclavonia ali Sclavinia. Med hrvaškimi zgodovinarji je predvsem Mladen Ančić jasno zapisal, da sta hrvaško in madžarsko zgodovinopisje premalo pozornosti posvečala dejstvu, da »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti«. V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II, na straneh 147, 167 in 185. V 13. stoletju se je za deželo med rekama Drava ter Donava na severovzhodu in Sava ter Kolpa, vse do Gozda/Gvozda na jugozahodu pojavil naziv Regnum Sclavoniae oziroma Kraljestvo Slovenijeh. Prvič najdemo takšen zapis v Kolomanovi listini leta 1232: »namreč v naše kraljestvo Slovenijeh«, zatem leta 1249: »v celotno kraljestvo dežele Slovenijeh gospoda kralja Bele«, in leta 1261: »/…/ ko smo vstopili v kraljestvo Slovenijeh, da bi uredili in opisali zlasti celotno stanje vojvodstva našega preljubega vojvoda Bela«. V viru iz leta 1231 je Koloman celo imenovan »kralj in vojvod celotne Slovenijeh«, v latinskem izvirniku: »Colomanus dei gratia rex et dux totius Sclavoniae«. Upravičeno bi Regnum Sclavonia lahko imenovali tudi Kraljestvo Slovenija, vendar zaenkrat raje uporabljamo ime, ki nam ga je v slovenščini izpričal Anton Vramec, tudi zato, da se izognemo morebitnemu mešanju z drugimi deželami, ki so se prav tako imenovale Sclavonia/Slovenija. Panonsko Slovensko kraljestvo je imelo svoj zbor, svojo »ustavo« in svoje pravo, v latinskih virih imenovano »Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis« (Splošni zbor/Veča celotnega Kraljestva Slovenijeh) ter »statuta et constitutiones«, (statuti in uredbe). Znotraj Svetoštefanske krone je imela Slovenijeh poseben status in je imela pravico pošiljati svoje predstavnike na ogrske državne zbore. Najpogosteje je slovenskim panonskim Večam predsedoval Slovenski ban. V 14. stoletju so imeli močan vpliv na Kraljestvo Slovenijeh lendavski plemiči Baniči (madžarsko Banffyji), ki so jih Hrvati prekrstili v Baniće. Iz omenjene rodbine je v virih naveden kot Slovenski ban Nikolaj Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1343), ter njegov sin Štefan Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1380). Hrvaški zgodovinarji so prvega preimenovali v Nikolo Banića, drugega pa v Stjepana Banića, ki sta tako posmrtno postala Hrvata, ne da bi se sama za to kdajkoli imela. Nikolaj Banič je prvič imenovan »ban celotne Slovenije« v pismu ogrskega kralja Ludvika z dne 25. velikega travna/maja 1343. Kraljestvo Slovenijeh je bilo v 14. in 15. stoletju zelo tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške družine tako v okviru svetoštefanske krone (Ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel ter celotnega Svetega rimskega cesarstva. Barbara Celska je bila ogrska in češka kraljica ter cesarica Svetega rimskega cesarstva, Celski grofje pa so imeli v svoji posesti Krapino, Varaždin, Vinico, Vrbovec, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglavo, Kostel, Cesargrad in oba Trnovca, skratka večino prekosotelskega Zagorja, tedaj naseljenega s Slovenci. Herman II. Celski je med leti 1432 in 1435 postal dedni ban Slovenijeh, njegov sin Miroslav II. (Friderik II.) pa je bil državni knez, dedni slovenski ban in obenem gubernator tudi nad hrvaškim plemstvom južno od Gozda. Celski grof Herman II. je postal tudi upravitelj škofije Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske (sam kralj ga naslavlja kot gubernatorja zagrebške škofije) in svobodnega mesta Gradec. Celski so v številnih krajih Slovenijeh ustanovili pomembne kulturne, cerkvene in obrambne ustanove, kot npr. Pavlinski samostan v Lepoglavi ter znameniti grad Vrbovec, kasnejši Veliki Tabor. O tem podrobneje in – za razliko od večine hrvaških zgodovinarjev – dokaj objektivno piše Nada Klaić v svojem delu Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Celje 1982:»O Hermanovem odličnem položaju v teh letih (t.j. 1406-1407) priča tudi mesto v dignitariju dokumentov, ki jih je izdala kraljevska pisarna: Herman je postavljen pred palatina (palatin je bil kraljev namestnik, najvišji dvorni uradnik in varuh kraljevega pečata, op. ur.), na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki. Hermanovo imenovanje je doprineslo tudi h kraljevemu ugledu v Slovenijeh. Okrog novega bana so se zbirali najuglednejši hrvaški (pravilno bi bilo slovenski velikaši in ne hrvaški, op. ur.) velikaši.« V svobodnem mestu Gradec pri Zagrebu v Slovenijeh so imeli Celski svojo drugo prestolnico ali neke vrste poletno rezidenco. Po smrti Hermana II. Celskega je cesar Žiga (Sigismund) njegovemu sinu Miroslavu II. (Friderik II.) in vnuku Urhu II. (Ulrik II.) dne 30. 9. 1936 podelil naslov kneza Svetega rimskega cesarstva. S tem sta Miroslav in Urh dobila uradni naslov principes in ne več zgolj comites, kar je pomenilo čast in položaj, ki ju ni imel nihče izmed velikašev v deželah krone sv. Štefana oziroma Ogrske. »Politični položaj enega in drugega kneza je bil znatno višji od tistega, ki ga je imel pokojni Herman II. Knez Urh je ta svoj novi položaj izdatno izkoristil med burnim dogajanjem po Sigismundovi smrti. Urh se je postopoma povzdignil do sovladarskega položaja; on je neokronani kralj.« Kot samostojni vladarji Slovenijeh so Celski na podlagi zgodovinskega slovenskega prava Regnum Sclavonie in ogrske Zlate bule postali tudi resni pretendenti za ogrski kraljevski prestol, zaradi česar je bil v Beligradu zahrbtno ubit poslednji Knez Celski Urh II. (Ulrik II.). Vsekakor so Knezi Celski sredi 15. stoletja prestavljali najmočnejšo fevdalno rodbino v Slovenijeh. Med njihovo Celsko kneževino na Štajerskem in med Kraljestvom Slovenijeh dejansko ni bilo nikakršne meje. Šlo je za zaokroženo ozemlje trojnih grofov (celskih, radovliških/ortenburških in zagorskih), rimskih Knezov Celskih in Slovenskih banov, v katerem je prebivalo slovensko prebivalstvo. Madžarski zgodovinar Tamás Pálosfalvi je leta 2004 zapisal: »Določeni znaki kažejo na to, da so Celski poskušali zediniti Slovenijeh s svojimi ostalimi posestmi in na ta način oblikovati lastno »državo«, vendar je ta prizadevanja prekinila Urhova smrt.« Pálosfalvi tudi piše o tem, da sta potomca Hermana II. Celskega, Miroslav II. (Friderik II.) in Urh II. (Ulrik II.) v nasprotju z voljo kralja Žige Luksemburškega zahtevala položaj Slovenskega bana. Pri tem sta nastopila tudi z vojaško silo, vendar poskus leta 1440 ni uspel, leta 1445 pa vendarle je. Zatem centralna ogrska oblast dvajset let ni uspela vplivati na usodo dežele. Res je Janoš Hunjadi (Hunyadi) leta 1446 dobil naslov vikar Slovenijeh, vendar mu svojih zahtev ni uspelo uveljaviti niti s silo. Že naslednjega leta 1447 pa se je Hunjadi s tajnim sporazumom odrekel svoji vlogi v deželi. Prav tako tudi ni uspel poskus, po katerem bi madžarska oblast po transilvanskem vzoru (erdeljskem) v Slovenijeh uvedla guvernerja, ki bi vladal ob slovenskem banu. Po smrti zadnjega Celskega kneza Urha II., leta 1456, je vlogo slovenskega bana v Kraljestvu Slovenijeh prevzel nekdanji celski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Svoj banski položaj je ohranil tako za časa ogrskega kralja Ladislava V. kakor tudi kralja Matije Korvina. Med Korvinom in Vitovcem je prišlo do odkrite sovražnosti, vendar sta se leta 1463 zaradi turške nevarnosti pomirila. Vitovec je prejel pomembna pooblastila, v ofenzivni protiturški politiki pa je dobil pomembno vlogo. Nazadnje je od kralja Korvina prejel čast in dolžnost, ki je prej ni bilo – postal je glavni (vrhovni) kapitan Slovenijeh in Hrvaške. Pálosfalvi naposled ugotavlja, da Slovenijeh med leti 1445 (vladal je rimski državni knez in slovenski ban Urh II. Celski) ter 1464 (vladal je slovenski ban in vrhovni kapitan Slovenijeh Jan Vitovec) ni bila pod nadzorom oblasti ogrskega kralja. Ozemlje Kraljestva Slovenijeh Ozemlje Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh se je v zgodovini spreminjalo, vendar je skoraj nenehno obsegalo področje med rekami Dravo, Donavo in Savo ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu. Temu mejnemu območju med Slovenijeh in Hrvaško, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd, je treba nameniti posebno pozornost. Pojem Gozd namreč zaobjema obsežnejše gozdnato ozemlje od Velike in Male Kapele, pa vse do Petrove in Zrinske gore. Južno in jugozahodno od tega z bujnimi gozdovi poraslega področja se je nahajala prava Hrvaška (Horvateh, Horvatska, Hervatska, Croatia), kjer so živeli Hrvati (Horvati, Hervati, Croati). Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med leti 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev – na Slovensko kraljestvo torej. PisecDnevnika je Simeon Suzdaljski, je ob povratku iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane«, kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala preko Istre, Hrvaške in Slovenske zemlje. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ...« Šele od Senja naprej (sic !) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Rus Suzdaljski seveda ni mogel imeti nobenega interesa, da bi zmanjšal ozemlje Hrvaške, ki se ni začenjalo ob Jadranskem morju. Mesto Senj je namreč sodilo h Kraljestvu Slovenijeh, Hrvati pa so prebivali šele 15 milj vzhodno od Senja, v notranjosti in sicer na področju Gacke, Like in Krbave. Tudi Šišić je mnenja, da je Gozd »v srednjem veku vsa gorska veriga od Risnjaka in izvira reke Kolpe do Une in spodnje Kolpe, torej ne samo obe današnji Kapeli temveč tudi Petrova gora in Zrinska gora.« Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić v delu Povijest Hrvata, piše o zadnjem domnevnem hrvaškem kralju Petru ter njegovi smrti, pri čemer navaja Gesto Hungarorum Simona de Keza (1285), ki mejno področje, ki ga Hrvati običajno imenujejo Gvozd, še imenuje Gozd oziroma Petrov gozd. Enako poimenovanje najdemo v delu SS rerum hungaricum I na strani 182. V slovenščini se besedilo glasi: »Ta (Koloman) je poslal vojsko v kraljestvo Dalmacijo in poskrbel, da so umorili kralja Petra, ki se je pojavil v ogrskih gorah, imenovanih Gozd; v omenjenih gorah so ga popolnoma porazili in ubili. Odtod se še danes v madžarščini te gore imenujejo Patur Gozdia (Petrov Gozd).« Pomenljivo je, da v latinsko pisanem viru iz leta 1285, ki se nanaša na leto 1097, ni niti omembe Hrvatov ali Hrvaške, kaj šele hrvaškega kraljestva. Južno od Gozda naj bi se po madžarski kroniki nahajalo kraljestvo Dalmacija in ne Hrvaška. Pravo, domače ime za ta mejni gozdni predel je preprosto Gozd. Celotno mejno območje med Slovenijeh in Hrvaško je dejansko poraslo z obširnimi, težko prehodnimi gozdovi na gorskem vencu Velike in Male Kapele, Petrove in Zrinske gore. Prvotni prebivalci tega območja – Slovenci – so dali pokrajini stvarno ime in to je nedvomno slovensko – Gozd. Hrvatom pa Gozd ničesar ne pomeni, saj je njihovo ime za gozd samo šuma. Slovensko ime Gozd so Hrvati zato kasneje spremenili v nekakšen Gvozd, ki seveda ne pomeni ničesar oziroma je morda le blizu njihovi, ali morda celo srbski besedi »železni« – »gvozdeni«. Na podlagi tega so v nekaterih latinskih virih kasneje pričeli zapisovati napačno ime »Alpes ferreae«, čeprav ni nobenih zgodovinskih virov, ki bi to veliko območje kdaj povezovali z železom. Če drži navedba Ferda Šišića, da je bila meja tudi reka Una, potem je šla meja od Male Kapele med Plitvičkimi jezeri in Plješevico do Bihača, od tam pa po reki Uni do njenega pritoka v Savo. V tem primeru sta bili tako Petrova, kot Zrinska gora dejansko že globoko na ozemlju Slovenijeh. Prava Hrvaška je pomenila zgolj majhno ozemlje, omejeno na eni strani z Risnjakom in obema Kapelama, ter Plješevico, na drugi strani pa z Velebitom. Vmes so Gacka, Lika in Krbava, kjer so živeli pravi Hervati in od koder se je njihovo ime selilo in širilo najprej proti jugu v Dalmacijo, od 16. stoletja dalje pa tudi na sever, v Slovenijeh. Prava Hrvaška je torej predstavljala približno petnajst, največ dvajset odstotkov velikosti Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh. To dejstvo, ki so nam ga načrtno zamolčali, si velja zapomniti in ga vseskozi imeti pred očmi. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava s prvotno Ostmarko (Ostarrichi, Vzhodna marka/krajina) na severu, katere ime se je pozneje razširilo na celotno današnjo Avstrijo. O tem, da je bila Hrvaška oz. »Hrvatska« v srednjem veku bistveno manjša, kot je danes, pišejo tudi novejši hrvaški zgodovinarji, ki pa pravo Hrvaško razširijo tudi v Hercegovino in Bosno, kot npr. Ivo Goldstein: »Hrvaška je bila v zgodnjem srednjem veku prostor omejen z zaledjem vzhodnega Jadrana na eni strani, zatem se je razprostirala v delu zahodne Hercegovine, zahodne in osrednje Bosne, v Liko, Gacko in Krbavo ter v primorskih krajih do Vinodola in Labina.« V prvem tisočletju je Slovenijeh segala celo vse do reke Cetine južno od Splita. Za konec 11. stoletja imamo namreč takšne navedbe v delu »Statuta Capituli zagrabiensis« arhidiakona Ivana Goričkega iz sredine XIV. stoletja. V zvezi s tem virom obstajata »Fragment kronike« in »Zagrebška kronika« (Chronicon zagrabiense), njun avtor pa bi naj bil po Milanu Šufflayu prav arhidijakon Ivan Gorički. V »Fragmentu kronike« je po povzemanju Nade Klaić zapisano tudi: »Toda, ko je ogrski prestol zasedel Andrej, je obnovil kraljevske pravice nad Slovenijo in zato tam za bana postavil svojega brata Adalberta (Belo). Brata sta primorala hrvaškega kralja, da je vrnil Slovenijo na njene stare meje, to je na (reko, op. p.) Cetino.« Pisanju Nade Klaić je potrebno še enkrat dodati pisanje Mladena Ančića, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti.« Sklep, ki logično sledi na podlagi teh besed, je, da je stara Slovenija (Sclavoniae) segala vse do reke Cetine, prava Hrvaška – Lika, Gacka, Krbava – pa je v starih časih predstavljala samo enega njenih delov. Že v 8 in 9. stoletju so na področju širše Dalmacije v zgodovinskih virih zabeležene Sclavonie – Slovenije, takrat pa o Hrvaški še ni bilo nobenih sledov. O tem lepo piše Helmoltova Svetovna zgodovina (Weltgeschichte): »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju /…/ Vendar je treba spomniti na to, da je vsa ta dežela, ki jo danes zasedajo Hrvati in se imenuje po njih, pred tem pripadala Slovencem in se je imenovala Slovenija. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, ki ga nosi del hrvaškega kraljestva ter ime slovaškega rodu na Ogrskem, na stare lastnike in na staro panonsko slovensko kraljestvo.« Enako izhaja tudi iz ohranjenega besedila iz leta 1672: »Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo;ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.« Kako in kdaj so se začele spreminjati meje srednjeveške Slovenijeh in kako se je začelo seliti hrvaško ime proti severu nam lepo opiše hrvaški zgodovinar Vjekoslav Klaić v svoji knjigi Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. Stoljeća: »Vse večje izgube hrvaškega kraljestva na jugu Velebita so povzročile začetek širitve hrvaškega imena proti severu Gozda proti Kolpi, Savi in spodnji Uni. Med tem ko so se v 14. stoletju šteli kot hrvaški kraji na severovzhodu Gozda samo Modruša, Plasi in Drežnik (s Slunjem), se je v drugi polovici 15. stoletja in v začetku 16. stoletja začel kot del Hrvaške šteti tudi tisti del Zagrebške županije, ki se razprostira na jugu Kolpe in Save in ki sta ga nekdaj obsegali Gorička in Gorska župa. Sem se je pred turškim navalom zatekala moč hrvaškega plemstva in ljudstva iz južnih krajev, zato se je celotno področje od Gozda do Kolpe in Save (med Siskom in Dubico) na severu, ter Une na vzhodu, vse bolj štelo kot hrvaška dežela v ožjem smislu. Mesta Bihač, Krupa, Kostajnica, Zrin, Toplica ali Topusko, Steničnjak in Dubovec, ki so prej bila v Slovenijeh, so na koncu 15. stoletja že na Hrvaškem. /…/ Kraljestvo Slovenijeh je potem ostalo omejeno na ozemlje med Dravo in Savo (do Kolpe) in je obsegalo v glavnem štiri županije: Zagrebško, Varaždinsko, Križevsko in Virovitiško. V 15. stoletju se je razprostirala predvsem Križevska županija, ki je obsegala velik del Podravine, skoraj do Valpova in Oseka. Požeška, Vukovska in Sremska županija so se tudi tedaj štele kot del Slovenijeh, vendar niso bile neposredno pod upravo hrvaških in slovenskih banov, temveč so Požego često upravljali vojvodi iz Usore, Vukovsko in Sremsko pa najprej ban Mačve, pozneje pa bani in kapitani Šabca ter Beligrada. Vse to se je dogajalo zaradi lažje obrambe pred Turki.« Upravljanje in pravo Kraljestva Slovenijeh Sprva je dežela ali orsag imela naziv »banstvo ali vojvodstvo Slovenijeh« (banatus sive ducatus Sclavoniae), kasneje po letu 1232 pa se je imenovala kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae). S Slovenijeh so upravljali vojvodi celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae). Vojvodi ali hercegi celotne Slovenijeh so bili običajno mlajši bratje vladajočega kralja, ali pa predvsem prvorojeni sinovi. Prvi znani tovrstni vojvod (herceg, dux) je bil v drugi polovici 12. stoletja Štefanov sin Bela, na koncu 12. stoletja pa je bil vojvod Andrej (1197.-1203.), brat kralja Emerika. Vojvod je bil vrhovni upravitelj dežele, ki so mu bili podrejeni ban in vsi velikaši ter župani. Bil je tudi vrhovni sodnik na ozemlju svojega vojvodstva (infra terinos dominii nostri), ter vojvod vojske svoje dežele. Slovenski vojvodi so imeli velike prihodke, pripadla pa jim je tudi lastnina vseh, ki so umrli brez potomcev. Pripadale so jim tudi cele županije kot npr. Požeška županija in Gorska županija. Sedež vojvodstva je bil v Zagrebu, Požegi, Klisu, Kninu ali Krapini. Imeli so svoj vojvodski dvor in svojo dvorsko pisarno ter so izdajali svoje listine enako kot kralji. Od začetka 12. stoletja so tri generacije Arpadov nosile naslov vojvod Slovenijeh (dux Sclavoniae, herzeg), kar pomeni da je skoraj tričetrt stoletja upravljal s Slovenijeh vojvod ali knez. Madžar Zsoldos navaja naslednje vojvode Slovenijeh: Emerik (1194-1196), Andrej (1197-1205), Bela (1220-1226), Koloman (1226-1241), Bela (1260-1269). Pred koncem 13. stoletja se je tovrstna praksa spet obnovila, le da je tokrat kraljevega brata na položaju vojvoda zamenjala kraljeva mati. Vojvodinja Slovenijeh je bila Elizabeta (1282-1283), mati kralja Ladislava IV., in zatem še vojvodinja Thomasini (1290-1301), mati kralja Andreja III., ki je imela naziv »vojvodinja celotne Slovenije in upraviteljica čezdonavski krajev vse do Primorja«, ali »vojvodinja celotne Slovenije od Donave do morja«. Tudi v 14. stoletju je kralj Ludvik I. najprej vojvodstvo predal mlajšemu bratu Štefanu (1350-1354), zatem pa še Karlu. Zsoldos v zvezi s tem zapiše, da bi bilo mamljivo pomisliti, kako je imela Slovenijeh v srednjeveški Ogrski enako vlogo kot jo ima še danes Wales v Britanskem kraljestvu, vendar pa naj bi bilo v našem primeru očitno, da je bila odločitev prepuščena vladarju obenem pa ni vselej šlo za prestolonaslednika. Vsekakor pa dejstvo, da so bili na položaj vojvoda Slovenijeh po pravilu postavljeni člani kraljeve družine povečuje važnost vojvodstva oziroma dežele. To potrjuje tudi Vjekoslav Klaić, ki omenja vojvoda Albertina, ki mu je kralj Andrej III. dne 1. velikega srpana 1299 v Budimu za vse čase podelil vojvodstvo celotne Slovenije, »ki je prva čast v kraljevi družini« (qua est prima dignitas regiae prolis)«. Banstvo je bil naslednji izjemno pomemben položaj povezan s Slovenijeh. Bilo je najuglednejše in najvplivnejše dostojanstvo Ogrskega kraljestva, najbrž že od vsega začetka, kot meni madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. V 12. stoletju je bil vseskozi imenovan samo en ban za vse kraljestvo, v 13. stoletju pa sta obličajno vladala dva bana – slovenski ban in primorski ban. Ban celotne Slovenijeh (banus totius Sclavoniae) je v primeru, ko ni bilo vojvode Slovenijeh, opravljal tudi njegove posle, njemu pa je bil podrejen primorski ban (banus maritimus) oziroma ban Hrvaške in Dalmacije. Ban Slovenijeh je skliceval občne zbore kraljestva Slovenijeh (generalis congregatio totius regni Sclavoniae) ter tudi Veče ali zbore županij, ki jim je navadno sam predsedoval. Bil je, takoj za kraljem, vrhovni sodnik v kraljestvu. Seveda je bil tudi vrhovni vojvod (vojskovodja) vojske kraljestva Slovenijeh. Zraven banov Slovenijeh so obstajali tudi podbani (vicebanus) oziroma tako imenovani banovci, ki so bili običajno obenem župani Zagreba, Križevca ali katerega drugega pomembnega županstva. Ban celotne Slovenijeh je imel tudi pravico kovati denar, ki se je zato imenoval banovec (moneta banalis, denarii banales). Prvi slovenski ban, ki je dal kovati denar je bil Štefan Gutkeled (1248-1260). Najstarejša kovnica denarja je bila do leta 1256 v Pakracu, leta 1260 pa so jo prenesli v Zagreb. Na prednji strani banskega denarja je bila odtisnjena kuna, nad njo in pod njo pa sta se nahajali zvezdi. Na robu okrog kovanca je bil običajno napis »moneta regis p. Sclavonia«, »moneta ducis p. Sclavonia« ali »moneta bani p. Sclavonia«. Na zadnji strani kovanca je bil običajno dvojni križ, pri katerem je bil na levi strani gornje prečke polmesec, na desni pa zvezda danica. Prav na podlagi znamenj upodobljenih na kovanih banovcih je nastal tudi grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. grudna 1496 kot stari grb kraljestva potrdil ogrski kralj Vladislav II. s svojo grbovnico. Za razumevanje vloge in položaja panonske Slovenije je zelo pomembno dogajanje v 13. stoletju. Ogrski kralj Andrej II. je namreč leta 24. 4. 1222 izdal svojo Zlato bulo. Zlata bula je dokument, ki ima ime po zlatem okroglem kraljevskem pečatu. Po svoji formi je bila sprva Andrejeva Zlata bula privilegij, kasneje pa je postala najpomembnejši državni zakon in temelj ustave, zato je nanjo ob svojem kronanju vselej prisegal ogrski kralj. Veljala je samo na ozemlju Ogrske in Slovenijeh/Sclavoniae, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji, kar je z vidika državnega prava izjemnega pomena. To dejstvo namreč pomeni, da je tako imenovana hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na slovenskem panonskem državnem pravu, saj je bila Slovenijeh/Sclavoniae do konca 17. stoletja slovenska in ne hrvaška dežela, saj so v njej prebivali panonski Slovenci in ne Hrvati. Šele katastrofalni hrvaški porazi v vojni proti Turkom so v 16. stoletju povzročili prave »cunamije« beguncev iz Hrvaške (obenem pa tudi iz Srbije in Bosne) v Slovenijeh, s čemer se je bistveno spremenila narodnostna sestava tamkajšnjega prebivalstva. Turki so takrat uspeli zasesti Spodnjo Slovenijeh, po njihovem umiku pa so v 18. stoletju za deželo Spodnjo Slovenijeh uvedli novo ime Slavonija, ki je izpeljano iz tuje latinske različice – Sclavonia, Slavonia. Z Zlato bulo je kralj Andrej II. poskušal obenem zmanjšati moč velikašev oziroma visokega plemstva, dvigniti svojo kraljevsko moč, ukiniti finančni nered ter zajamčiti nižjemu plemstvu pravice in svoboščine. Zlata bula iz leta 1222 je imela enaintrideset členov, izdana pa je bila v sedmih originalnih izvodih, od katerih se ni ohranil niti en izvod, temveč so ohranjeni zgolj kasnejši prepisi izvirnikov.  kraljevi pečat Zlate bule iz leta 1222 Zadnji 31. člen Zlate bule je določal, da ima celotno višje in nižje plemstvo, v primeru ko bi kralj, ali katerikoli njegovih naslednikov ravnal v nasprotju z odredbami, pravico, da se vzdignejo posamič ali vsi skupaj proti kralju z besedo ali orožjem (»imajo možnost nasprotovanja in ugovarjanja«), pa pri tem ne bodo kaznovani zaradi nezvestobe (nota infidelitatis). Kot priče so bili na Zlati buli podpisani sami škofje, med njimi tudi škof Štefan zagrebške slovenske škofije. Zlata bula je kot že rečeno veljala samo na Ogrskem in v Slovenijeh/Sclavonii, torej v deželi med rekami Dravo, Savo in Kolpo do Gozda/Gvozda na jugu, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Veljavnost Zlate bule kralja Andreja II. kaže na to, da je imela panonska Slovenija dejansko konstitutivno vlogo v Ogrskem kraljestvu, med tem ko Hrvaški tak status očitno ni pripadal. Na podlagi tega je lažje razumeti še eno pomembno dejstvo, da je bil namreč primorski ban, kot se je uradno imenoval, podrejen slovenskemu banu. Tri leta po sprejetju Zlate bule, leta 1225, je kralj Andrej II. za področja južno od Drave namreč imenoval dva bana. Prvi ban, imenovan Slovenski ban, je vladal celotni Slovenijeh (totius Sclavoniae), drugi ban pa se je uradno imenoval Primorski ban (banus de maritimis partibus) in je vladal le pravi Hrvaški ter tistemu delu Dalmacije, ki je sodil pod Ogrsko kraljestvo. Bana z imenom hrvaški torej tedaj sploh ni bilo, Primorski ban pa je bil podrejen Slovenskemu banu oziroma banu celotne Slovenije (totius Sclavoniae). Tudi to dejstvo kaže na očitno podrejenost Hrvaške in Hrvatov banu ali vojvodu Slovenije, kar bi bilo seveda nesmiselno, če ne bi bila tudi Hrvaška kot pokrajina vključena v okvir panonske Slovenije.  Zlata bula kralja Andreja II. Deset let po Zlati buli, leta 1232 je Slovenijeh/Sclavonia v zgodovinskih virih prvič uradno imenovana Kraljestvo Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banstvo), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodstvo Slovenijeh. V Kroniki Antona Vramca iz leta 1578 lahko vidimo, da je pisec dejansko poznal vse tri nazive, saj v svojih zapisih omenja slovenskega krala, hercega (vojvoda) in bana. Leta 1235 je v starosti 29 let prevzel ogrski prestol kralj Bela III. (IV). Njegov brat Koloman je v tem obdobju postal Slovenski vojvod. Proslavil se je v vojnah z bosenskim banom Matejem Ninoslavom, kasneje pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Splitčani so ga leta 1239 imenovali »preblagi kralj slovenski (slovinski) Koloman«. 6. rožnika 1240 je papež Gregor IX. v svojem pismu Kolomana imenoval »kralja in vojvodo Slovencev«. Ogrski kralj Bela je okrog leta 1260 izpeljal nekaj pomembnih upravnih sprememb, ki so se nanašale na Slovenijeh, Hrvaško in Dalmacijo. O tem piše Ferdo Šišić sledeče: »Upravne spremembe. V tej dobi (okrog leta 1260) je kralj Bela izpeljal nekatere zelo pomembne spremembe v upravi hrvaških dežel. Predvsem je uvedel vladavino vojvode kraljevega rodu (dux totius Sclavoniae, Croatiae et Dalmatiae) na področju vsega hrvaškega kraljestva (iz dejstev oziroma zgodovinskih virov je razvidno, da to v resnici ni bilo hrvaško, temveč slovensko kraljestvo, op. p.), kateremu je dodelil dva bana: slovenskega in hrvaško-dalmatinskega. Ko ni bilo vojvode kraljevskega rodu (kar je bilo običajno), potem je vrhovno upravo nad vsem hrvaškim kraljestvom prevzel slovenski ban z naslovom »celotne Slovenijeh« (banus totius Sclavoniae); njemu se je moral pokoriti hrvaško-dalmatinski ban, ki je včasih nosil tudi naslov »primorski« ban (banus maritimus). S tem je bil položen temelj delitve dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva, na dva posebna politična in upravna teritorija: v Kraljevino Hrvaško in Dalmacijo in v Kraljestvo Slovenijeh/Sclavoniae, ta delitev pa se je ohranila vse do 16. stoletja.« Temu pisanju je treba le dodati, da v resnici »dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva«, kot sicer piše Šišić, sploh ni bilo oziroma se v nobenem primeru ni imenovalo hrvaško, temveč se je imenovalo kvečjemu slovensko, pa tudi ban ni bil hrvaško-dalmatinski, temveč se je v virih dejansko imenoval zgolj primorski ban. Pa tudi ta nekoliko prirejena Šišićeva navedba (zelo podobno piše tudi Vjekoslav Klaić) je izjemnega pomena. Pomeni namreč, da je imelo v obdobju naslednjih tristo let Kraljestvo Slovenijeh mnogo pomembnejši status od tako imenovane Kraljevine Hrvaške in Dalmacije skupaj. V nasprotnem primeru namreč ban Slovenijeh ne bi imel prevlade nad primorskim banom oziroma banom Hrvaške in Dalmacije. To dejstvo znova potrjuje ugotovitev, da je tako imenovano hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na ukradenem in prisvojenem slovenskem panonskem državnem pravu, izvirajočem iz Kraljestva Slovenijeh! Dejstvo, da je bil ban Hrvaške in Dalmacije podrejen banu Slovenijeh, ki je imel naslov »banus totius Sclavoniae« ali »ban celotne Slovenije«, dejansko pomeni, da sta bili Hrvaška in Dalmacija sestavni del vse Slovenije, kot se je imenovalo celotno kraljestvo. V resnici torej ni šlo za »hrvaško kraljestvo«, kot to neupravičeno vseskozi ponavljajo Hrvati, temveč za Slovensko kraljestvo – regnum Sclavoniae, v katerega so sodile prava Slovenijeh, kakor tudi Hrvaška in Dalmacija v tistem delu, ki je pripadal temu kraljestvu in ne Benetkam. Za razumevanje prave slovenske in hrvaške zgodovine je pomembno še eno dejstvo, o katerem je pisal Ferdo Šišić, še jasneje pa ga je zapisal Antun Dabinović v svojem delu Hrvatska Državna i Pravna Povijest: »Od leta 1260 predstavlja Slovenijeh posebno banovino, katera se več ni trajno združila s Hrvaško v eno politično skupnost vse do leta 1527«. Če je to kar piše Dabinović res, to pomeni, da panonska Slovenija in prava Hrvaška južno od nje skoraj tristo let nista imeli skupne politične zgodovine. Leta 1527 pa se je takratno Kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae) dejansko združilo zgolj z »ostankom ostanka Hrvaške«, pri čemer bi po vseh običajnih družbenih pravilih in tudi pravu morali zapisati, da se je takrat »ostanek ostanka Hrvaške« priključil Kraljestvu Slovenijeh. Hrvaška namreč v takratnem obdobju praktično ni več obstajala, saj so jo v celoti zasedli Turki. Ime Hrvaška se je v takratnem obdobju s področja prave Hrvaške južno od Gozda/Gvozda najprej preneslo severno od njega, v manjše področje porečja rek Une in Kolpe do Save. Od tam se je v naslednjih stoletjih razširilo po vsej Slovenijeh, kjer so avtohtoni prebivalci dopustili celo to, da so prišleki (Hrvati, Srbi, Vlahi, Predavci in Bošnjaki) zamenjali ime dežele iz Slovenije v Slavonijo, obenem pa spremenili tako jezik, kot tudi narodnost prebivalstva. Zapisano potrjujejo navedbe v delu Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, v katerem avtor Metod Dolenc omenja potopis Potovanje Simona Klementa iz leta 1715: »Sotla ni tvorila jezikovne meje. Na mesto Celjske grofije je stopila Celjska četrt, ki jo je upravljal vicedom štajerski. Šele Ferdinand III. jo je združil z ostalo Štajersko vojvodino. V Zagorju, pa do Zagreba so govorili kajkavski. Zato ni čuda, če je angleški potovalec Simon Klement še za l. 1715. v svojem potopisu (Journal of Simon Clement, Travel's in Germany from 1710 in 1716, British Museum (London), pod št. 3811) zapisal (prevod): »20. avgusta – Zagreb sem zapustil ob 3. uri popoldne. Po nekako 3. miljah smo šli čez Savo na čolnu in prišli smo na Hrvatsko.« Sklicujemo se še na spise Petra Petretiča, škofa v Zagrebu (roj. l. 1600. v Sošicah, um. l. 1667. v Zagrebu), v katerih vedno poudarja svoje slovenstvo in govori o Slovencih v zagrebški vladikovini (Raič, Č. Slov. Mat. 1887., str. 203). Zabeležujemo oboje dejstvo kot etnološko, ne pa politično, zlasti zbog tega, da pojasnimo, kako je prišlo do mnogih pravnih izrazov, o katerih je bilo že govora, ki se pa nahajajo še danes samo v slovenskem in kajkavsko-hrvatskem jeziku, pri drugih Hrvatih in Srbih pa se pogrešajo.« Dejstvo je torej, da Zagreb leta 1715 še ni bil na Hrvaškem, sicer bi bile besede Angleža Simona Klementa povsem nesmiselne. Hrvaška se je tedaj očitno začenjala šele južno od reke Save, je pa res, da so Hrvati v približno 200 letih močno napredovali iz območja južno od Gozda, najprej v porečje reke Kolpe, nato pa še do reke Save. Vrnimo se še malce v 13. stoletje. Leta 1260 je kralj Bela odvzel svojemu prvorojencu Štefanu naziv vojvod celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae) in mu namesto tega predal v upravljanje vzhodne dele ogrskega kraljestva, s čemer je postal »dux Transilvaniae et dominus Cumanorum«. Za vojvodo celotne Slovenijeh je kralj Bela postavil svojega mlajšega sina Belo. Ta je bil tedaj še otrok, zato je v njegovem imenu vojvodstvo prevzela njegova mati kraljica Marija. Dotedanji ogrski palatin Rolando Ratolth je bil kmalu nato imenovan za slovenskega bana in je opravljal to funkcijo med leti 1261 ter 1267. Leta 1261 je kraljica Marija prispela v Zagreb, kjer je izjavila »da je vstopila v Kraljestvo Slovenijeh, da bi uredila in reformirala celotno stanje v vojvodstvu njenega sina, vojvoda Bela (cum in regnum Sclavonie ad ordinandum et reformandum totum statum ducatus filii sui ducis Belae intrasset). Vojvod Bela je v latinskih virih imenovan tudi »slavni vojvod Slovenijeh« oziroma »inclytus dux Sclavoniae«, po letu 1268, ko je pričel s samostojnim vojvodstvom pa »vojvod celotne Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije« oziroma »dux totius Sclavoniae, Dalmatiae et Croatiae«. Dne 2. grudna/decembra 1272 je postal novi Slovenski ban Matija Čak (Čaka, Čako). Naslednje leto je 20. malega travna 1273 (ponekod je naveden datum 19. 4. 1273) sklical prvi znani (dokumentirani – z ohranjenimi sklepi in zapisi) zbor v Slovenijeh/Sclavoniae (congregatio generalis regni Sclavoniae oziroma in generali congregatione totius regni Sclavoniae). Na tedanji Veči – deželnem/državnem zboru panonskih Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na Veči so zraven bana Matije omenjeni tudi plemiči iz zagrebškega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke. Glede vojske je bilo odločeno: »Ko je napadel sovražnik ali je vojska prišla nad kraljestvo, oziroma je v odpravi napredoval osebno gospod kralj, tedaj so vstopili v vojsko plemiči Kraljestva Slovenijeh, kot posamezniki ali v skupini, vendar tako, da so imeli svobodno možnost bojevati se s tistimi baroni, s katerimi so se hoteli.« Vsekakor je zanimivo, da so na Veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da poleg njih tudi neplemenitih svobodnjakov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na Večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice, za sestavni del zgodovinskega slovenskega prava torej. stari grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. 12. 1496 potrdil ogrski kralj Vladislav Nada Klaić o tem piše: »Vsekakor se postavlja vprašanje: kateri motivi so še vzpodbujali slovenske vojake in plemiče pri sestavljanju teh osnovnih pravic? Se je zbor v Zagrebu sestal resnično zato, da bi omejil kraljevo oblast? Ali gre za poskus plemstva in svobodnjakov, da s popisom pravic in dolžnosti izboljšajo svoj položaj? Sicer pa vsako razpravo o tem ali se zbor predstavlja »kot skrajni domet omejevanja kraljeve oblasti« ali ne, presekata uvod in zaključek banskega potrdila zborskih sklepov, ki niso nejasni. Kajti banu sami plemiči in neplemeniti svobodnjaki prinesejo v Zagreb na »glavno Večo kraljestva vse Slovenije« (in congregacione regni tocius Sclavonie generali) »popisane pravice kraljestva in banstva« (iure regni et banatus redacta in scriptis) in ga prosijo, kot smo omenili, da jih spoštuje pri sojenju. In ker je ban sprejel ta »iura regni et banatus«, ki jih, nikakor naključno, v zaključnem delu potrdila imenuje statuta et constituciones – jih je izdal v obliki dokumenta prav zato, da ta dokument zapečaten z njegovim uradnim banovim pečatom dobi »moč večne čvrstine« (robur perpetue firmitatis).« Dejstvo, da imajo slovenske Veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenijeh, tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori, je neizpodbitno. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja. Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenijeh, ki pripadajo zgodovini panonskih Slovencev in prav Večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resnico. Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih Slovencev s sabori Hrvatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati. Razen, če seveda Hrvati pristajajo na tezo, da so sami le del Slovencev oziroma Slovenskega naroda … Iz zgodovinskih virov je mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenijeh mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hrvaškem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so seveda bile sorodne tudi Veče panonskih Slovencev. Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske Veče, ki je pričel zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne Veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na Veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov Veče.« Od trinajstega stoletja naprej so se slovenski stanovi redno udeleževali ogrskih državnih zborov. Slovenski plemiči so namreč vseskozi imeli pravico do udeležbe na ogrskih zborih, saj so se obenem v skladu z Zlato bulo iz leta 1222 šteli tudi za ogrske plemiče. V 15. stoletju so na ogrske občne (državne) zbore ali Veče začeli prihajati tudi uradni predstavniki Kraljestva Slovenijeh, katerih uradni naziv je bil »nuncii regni Sclavoniae« ali »oratores regni Sclavoniae/govorniki kraljestva Slovenijeh«. Prvič se je po znanih podatkih to zgodilo leta 1442, potem leta 1447, od tedaj dalje pa so »electi nuncii regni Sclavonie/izvoljeni odposlanci kraljestva Slovenijeh« praktično redno prisostvovali ogrskim državnim zborom. Predstavniki plemičev iz Hrvaške in Dalmacije niso nikdar poslali svojih zastopnikov na ogrske občne oziroma državne zbore. Tudi zato slovenskih panonskih Več preprosto ni mogoče enačiti s hrvaškimi sabori. Posebnost predstavlja ogrski občni zbor v Budimu, ki je potekal 12. svečana 1492, pod kraljem Vladislavom II. Jagielovičem. Na njem so zraven ogrskih plemičev in plemičev iz Slovenijeh, prvič sodelovali tudi plemiči iz Hrvaške in Dalmacije. Razlog temu je bila več kot očitna turška nevarnost. Skupaj je bilo na zboru triinšestdeset predstavnikov iz Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije, ki so ločeno od ogrskih plemičev razpravljali o sporazumu Vladislava II. Jagieloviča z Maksimiljanom Habsburškim glede nasledstva na prestolu v primeru izumrtja moške linije Jagielovičev. Samoumevno je, da se je med panonskim slovenskim plemstvom v Kraljestvu Slovenijeh do začetka 16. stoletja že jasno izoblikovala narodna oziroma nacionalna zavest. Slovenska seveda! Ta je temeljila na večstoletnem izročilu, pravicah, pravu in običajih Slovenskega kraljestva. Do podobnih sklepov je v svojih raziskavah prišel tudi madžarski zgodovinar Geza Palffy, član Inštituta za zgodovino Madžarske akademije znanosti (Institute of History of Hungarian Academy of Sciences, Early Modern History, Department Member), čeprav v svojem pisanju uporablja napačno ime Slavonija in Slavonci, namesto pravilnega Slovenijeh in Slovenci. To je več kot razvidno iz njegovega članka z naslovom Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, kljub temu, da se moti glede tega, kateri jezik so prebivalci Slovenskega orsaga dejansko govorili (slovenščino torej in ne hrvaščino kot napačno piše): »Proces integracije Hrvaške in Slovenijeh je potrdil tudi proces združenja Hrvaškega sabora in postopno razvite deželne Veče slovenskih stanov (conventus/diaeta statuum regni Sclavoniae) leta 1558. Ta proces je izjemno pomemben, skupni Hrvaško-slovenski zbor pa je bil zlasti odvisen od ozemeljskih preureditev hrvaških področij. Srednjeveški slovenski glavni sodni zbor (generalis congregatio), ob posredovanju bana, je sprva predvsem reševal vprašanja obrambe pred Osmani. Prav tako je združitev označilo delno prepletanje usode Zagrebške in Križevske županije, kakor tudi pojav naslova rex regni Sclavoniae v naslovih habsburških kraljev, ki so vladali na Ogrskem. Na koncu, a nič manj pomembno, je ta proces v 17. stoletju temeljito pripomogel k intenzivnejšemu stapljanju hrvaške in slovenske plemiške družbe ter k naselitvi na sever in zahod hrvaškega teritorija. Govora je o masovnih zamenjavah ljudi, neodvisno od tega ali so govorili in si dopisovali v hrvaškem, madžarskem, latinskem ali nemškem jeziku (več kot očitno manjka prav slovenski jezik, ki je v tedanjih virih jasno izpričan, op. ur.). V nasprotju s tem, pojem Slovenijeh ni izginil. Skoraj poltisočletni običaji prebivalcev ob Dravi in Savi, predvsem pa med plemstvom, ki je že v srednjem veku večinoma govorilo hrvaško (samo majhen del v madžarskem jeziku), so res močno živeli še naprej (plemstvo v Slovenijeh je v srednjem veku seveda govorilo v slovenskem jeziku in ne v hrvaškem, kot napačno in zmotno trdi Palffy, več kot očitno pod vplivom hrvaškega zgodovinopisja in jezikoslovja, op. ur.). Govora je torej o tem, da so latinska Sclavonia, nemški Windischland, ter madžarski Tótország, skupaj z nazivom Hrvaška, v prvi vrsti podrazumevali področje Varaždinske in Križevske županije, oziroma področje južno od Drave (v omenjenem obdobju, se naziv Hrvaška še ni uporabljal za področje Varaždinske in Križevske županije, do tega je prišlo šele v 18. stoletju, op. p.). To razumevanje odlično odraža tudi plemiško pismo Ivana Budora ki se je sredi 80-ih let 16. stoletja tako izrazil o svoji domovini Sloveniji, v katero se je vračal iz severne Madžarske: “In Patriam dehinc tuam, in regnum videlicet Sclavoniae” (Dodatki fol. 3.r.). Pri banski mizi (tabula banalis) je ostala tudi dolžnost slovenskega sodnika (prothonotarius regni Sclavoniae), ki je še v kasnem srednjem veku igrala pomembno vlogo, in ki je še v 17. stoletju uporabljal (leta 1496. obnovljeni) slovenski grb in pečat. Z ozirom na utemeljenost toponima Slovenijeh, se ni treba čuditi temu, da so se številne prave slovenske nižjeplemiške rodbine, ki so govorile ali znale slovensko (na primer: Alapy/Alapi, Fodroczy/Fodroci, Gereczy/Gereci, Gotal, Gregorianczy/Gregorijanec, Gubasoczy, Hassagyi, Herkffy/Herkovi, Kasztellanffy/Kaštelanovi, Kerecsenyi/Kerečenji, Konszky/Konski, Ladanyi/Ladanjski, Miletinczy/Miletinci, Orahoczy/Orahovci, Petho, Ravenni, Szemcsey/Svetački, Szerdahelyi, Tahy, Thuroczy/Turoci, Urnoczy/Urnoci, Zaboky/Zaboki), še dolgo časa pozneje imele za Slovence in ne za Hrvate. To je še bolj razumljivo, če vemo, da je slovensko plemstvo že od poznega srednjega veka razpolagalo s posebnimi (pecularis) “svoboščinami, običaji in pravom” (libertates, consuetudines et iura), kot so plačevanje davka, pravosodje, izbor državnega kapitana, imenovanje vicebana, upravljanje z županijo, trgovina s soljo, selitev kmetov itd., ki so jih madžarski vladarji vedno znova potrjevali.« Seveda pa Palffyju ne smemo zameriti tega, da mu ni povsem jasno tedanje razmerje med slovenskim in hrvaškim jezikom ter med Slovenci in priseljenimi Hrvati v panonski Sloveniji. Glavna krivda za to nedvomno pripada slovenskim zgodovinarjem in jezikoslovcem, ki so povsem zanemarili ta del slovenske narodne zgodovine in ga neupravičeno prepustili Hrvatom. Palffijevo pisanje nam zato samo kaže, kam nas je takšno početje pripeljalo.  srebrni pečat Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae Ob podrobnejšem poznavanju zgodovine Kraljestva Slovenijeh in njenega plemstva je toliko bolj razumljivo dejstvo, da je prav slovensko plemstvo leta 1514 trdilo, da pripada Ogrski in ne Hrvaški, kot piše drugi madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. Na podlagi teh dejstev je tudi veliko bolj razumljivo pisanje Antona Vramca v latinskem predgovoru h Kroniki, iz katerega veje izrazit domoljubni duh in jasna zavest o slovenski domovini – Kraljestvu Slovenijeh. O posebnem statusu Slovenijeh piše tudi Hrvatica Anita Blagojević: »Poseben položaj Slovenijeh je Vladislav II. priznal tudi v svojem prvem dekretu, t.i. Večjem dekretu – Decretum maius iz leta 1492, ki mu je, po 108. členih, ki se nanašajo na celotno državo, dodano 11 členov s skupnim nazivom Articuli nobilum regni Sclavoniae .« Dokazov o posebnem, celo samostojnem upravno-političnem statusu Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae je torej v zgodovinskih virih več kot dovolj. Prepričani smo, da bi sistematična obdelava zgodovinskih virov, predvsem tistih, ki so danes shranjeni na Madžarskem, prinesla še mnogo izjemno zanimivih in za slovensko zgodovino pomembnih dejstev. Zagotovo bi s tem vsem Slovencem bistveno razširili obzorja in poglede na naše prednike tudi na tem vzhodnem oziroma jugovzhodnem, prav posebej zanemarjenem delu naše domovine. Seveda bi to morala biti naloga današnje slovenske države in zgodovinarjev, ki jih z davkoplačevalskim denarjem plačujemo državljani te države. Več o Kraljestvu Slovenijeh in zgodovini panonskih Slovencev oziroma Bezjakov, lahko preberete v knjigi Anton Vramec in Slovenci, ki jo lahko naročite tukaj. Literatura in viri: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« - srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004ANDRIĆ, S.: Upravna zasebnost i društvene osobitosti srednjevjekovne Slavonije, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004BLAGOJEVIĆ, A.: Zemljopisno, povijesno, upravno i pravno određenje istočne Hrvatske, v Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta Rijeka, v. 29, št. 2, 1149-1180 (2008) DABINOVIĆ, A.: Hrvatska Državna i Pravna Povijest, Zagreb, 1940DOLENC, M.: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana : Akademska založba, 1935GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb : Novi Liber : Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995GRAFENAUER, B.: Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Ljubljana : Založba Kmečka knjiga, 1955GRIVEC, F.: Slovenski knez Kocelj, Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1938HELMOLT, H. F.: Helmolt Weltgeschichte, zvezek št. V., Lipsko in Dunaj/Leipzig und Wien, izdal Bibliografski inštitut v Lipskem in na Dunaju, 1900Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, elektronski vir: http://www.sabor.hr/Default.aspx?sec=404 [dostop, 15. 2. 2012] KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1976KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1971KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. stoljeća, tretji zvezek, prvi del, Zagreb 1911KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata : od najstarijih vremena do svršetka XIX. stolječa, Svezak prvi Zagreb, 1899KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (801-1000), 2. knjiga, Ljubljana : Leonova družba, 1906LOPAŠIĆ, R.: Spomenici hrvatske krajine, Knjiga II., od leta 1610 do 1693, Zagreb 1885NAGY, I. in NAGY, G.: Codex diplomaticus hungaricus Andegavensis, zvezek IV., Budimpešta: A Magyar tudományos akadémia, 1884PALFFY, G.: Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, v Podravina, št. 3, Koprivnica 2003PÁLOSFALVI, T.: Slavonski banovi u 15. stoljeću, str. 48, v Zbornik radova, Hrvatsko-mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, Biblioteka Hrvatska povijesnica. Posebna izdanja, 2004ROTAR, J.: Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina, v Zgodovinski časopis 42, Ljubljana, 1988SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb : Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904ŠIŠIĆ, F.: Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb : Matica Hrvatska, 1962ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I, čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. HRV.-Slav.-Dalm. Zemaljske vlade, 1914ŠIŠKO, A.: Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki, elektronski vir, www.hervardi.com/starodavno_ime_slovenija.php, [dostop, 18. 8. 2013] VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1976ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića, Povijesni prilozi, 17 (1998) ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004Andrej ŠiškoObjavljeno 27. 2. 2015

Istra - slovenskoga naroda deržava

grb Istre - slovenskoga naroda deržave V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je izšel leta 1742, najdemo pod latinskim geslom Istria (Histria) na strani 459 slovensko obrazložitev – »Istria, slovenskoga naroda deržava, sada z – vekše strane Benetancem podložna«. Op. 1 Pravi avtor tega štiri jezičnega slovarja, Ferenc Sušnik, je bil doma iz Medmurja (sedaj pohrvatenega Međimurja), nekaj stoletij nazaj imenovanega tudi Sclavus Insula ali Slovenski Otok, njegovi prebivalci pa so npr. še leta 1636 (Boltežar Milovec) imenovaniSclavus Insulanus ali Slovenski Otočani. Op. 2 Umrl je, preden je bil njegov slovar natisnjen, dokončal in za tisk uredil pa ga je Andrej Jambrešič. Slovar Lexicon Latinum je eden izmed treh slovarjev slovenskih Bezjakov – tistega dela panonskih Slovencev, ki so že iz antike prebivali na ozemlju, v srednjem veku imenovanem Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenijeh/regnum Sclavoniae. Vsekakor je v omenjenem slovarju ob geslu Istria (Histria) zanimiva navedba, da gre za državo slovenskega naroda, čeprav je bila tedaj – torej sredi 18. stoletja – v večjem delu resda podložna Benečanom. V 16. stoletju slovenski protestantski pisec Adam Bohorič v svojih latinskih Zimskih uricah prostih (Articae horulae succisivae, 1584) o Slovencih piše: »Na Spodnjem Štajerskem jih je precejšnje število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Krajnska naša in veliki del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po imenu Pole ...« Op. 3 Bohoriču je torej bilo jasno, da naš, pravi slovenski jezik, govorijo tudi vsi Istrani. Istrane je povsem jasno med govorce slovenskega jezika uvrstil tudi Primož Trubar: »Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati« . Op. 4 Vsi trije navedeni slovenski izobraženci so očitno zelo dobro vedeli, kdo so večinski prebivalci Istre in kateri jezik govorijo. Prav zato so se vsi trije brez težav odločili za slovenščino, Sušnik pa je Istro celo poimenoval država slovenskega naroda. Vsi trije so svoje trditve zapisali v novem veku, nas pa zanima predvsem srednji vek, zato si najprej poglejmo razmere v Istri nepolnih tisoč let pred tem.  naslovnica štirijezičnega slovarja Lexicon Latinum iz leta 1742, v katerem je Istra navedena kot "slovenskoga naroda deržava" Rižanska veča Potem ko so bavarski zavezniki frankovskega vladarja Karl Velikega proti koncu 8. stoletja v večji meri pokristjanili Slovence v Karantaniji, so se lotili tudi nasilnih Obrov/Avarov in uničili njihov ring med Tiso in Donavo. Op. 5 To je bilo leta 796, naslednje leto pa so Franki skupaj z Bavarci in Langobardi napadli Slovence južno od Karantanije in opustošili njihovo deželo. Po vsej verjetnosti so Franki tedaj vdrli v Slovenijo med rekama Dravo in Savo, kjer prebivalstvo še ni bilo pokristjanjeno. Zgodovinar Franc Kos sicer meni, da so tedaj Franki napadli Hrvate, vendar v zgodovinskih virih iz tistega obdobja Hrvati niso omenjeni, v poznejšem Slovenskem kraljestvu oziroma v deželi med rekami Drava, Donava, Sava in Kolpa pa so tedaj nedvomno prebivali Slovenci in ne Hrvati, ki so se tja naselili šele v obdobju turških vojn. Op. 6 V istem obdobju, le nekaj let poprej (787), so Franki prišli v spor še z Bizantinci, ki so vojaško obvladovali tudi Istro. Karlov vojskovodja Winigis je skupaj s spoletskim vojvodom Hildebrandom, povsem porazil bizantinske čete pod poveljstvom Iogoteta Iohannesa in Adhelisa. Op. 7 Naslednjega leta 788 so Franki Bizantincem odvzeli Istro, ki jim je nato služila kot odskočna deska za pohode proti Obrom na vzhodu. Frankovski vojvod (dux) naj bi tedaj v Istri le zamenjal dotedanjega bizantinskega vojskovodjo. Op. 8 V istem obdobju so v Istri, zlasti v mestih (civitates) živeli ostanki rimskega in bizantinskega prebivalstva, ki so bili navajeni na stari pravni red, škofje in istrski vojvod pa so postali glavni zastopniki frankovskega fevdalizma. V večjem delu istrske dežele, predvsem na podeželju, pa so sočasno živeli predstavniki svobodnega kmetijskega ustroja – Slovenci. »V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. /…/ Zmešnjava vseh zvrsti pravnih odnosov je morala biti popolna.« Op. 9 Nič čudnega torej ni, da je Karel Veliki leta 804 poslal v Istro tri svoje odposlance, ki so bili navzoči na Rižanski veči (placitum). Ta je bila sklicana zaradi sporov med različnimi prebivalci Istre, ki so spoštovali različno pravo. Nam se je ohranil prepis zapisnika te veče, ki se imenuje listina rižanske veče ali zbora in je napisana v latinščini. V njej so večkrat omenjeni Slovenci – Sclavis in istrski vojvod Janez. Op. 10  list iz zapisnika Rižanske veče V Istarski enciklopediji, ki je v hrvaščini izšla leta 2005, je pod geslom »povijest« – zgodovina, v zvezi z Rižansko večo navedeno: »Govor je o Slovanih čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvatih), ki so v srednji Istri z demografskim prilivom številčno narasli v tolikšni meri, da je obstajala potreba po njihovi širitvi tudi na svobodna zemljišča ob zahodni in južni obali Istre. Notranjim migracijam so se verjetno pridružili tudi čakavci kvarnerske obale in zaledja, ker je bila konec 8. in v 9. stoletju, Istra, kot tudi druge hrvaške dežele pod vrhovno oblastjo Frankov (potrjeno z Aachenskim mirom 812), zato je bila tudi fluktuacija ljudi svobodnejša, v primerjavi z obdobjem popolne emancipacije Hrvaške (v začetku 10. stoletja) .« Op. 11 Zgornji zapis je treba natančneje komentirati, saj predstavlja tipično hrvaško navado (consuetudinem Chroatorum), oziroma kar metodo, ki predstavlja temelj hrvaškega zgodovinopisja. V bistvu gre za čiste fantazije hrvaških povestničarjev, ki nimajo nikakršne osnove. Čeprav v ohranjenih zgodovinskih virih iz začetka 9. stoletja oziroma iz obdobja, ko je nastala listina rižanske veče, nimamo ohranjenih nobenih besedil v jeziku prebivalcev, ki so v latinskem jeziku imenovani Sclavis, za Hrvate to sploh ni pomembno. Zanje so Sclavis preprosto Hrvati, čeprav so Hrvati v latinščini po pravilu imenovani Croati. Zakaj naj bi bili v listini rižanske veče omenjeni Sclavis dejansko »Slovani čakavskega jezikovnega izražanja (Hrvati) «, ni niti najmanj jasno in tudi ni z ničimer utemeljeno. Hrvaški povestničarji pa niti ne čutijo potrebe po strokovni utemeljitvi svojih predstav. Toda to še ni vse, kar si privoščijo hrvaški »zgodovinarji«. Istro s konca 8. in v 9. stoletju brez kakršnegakoli argumenta preprosto razglasijo za hrvaško deželo, ob tem pa celo govorijo o več hrvaških deželah pod vrhovno oblastjo Frankov. Kako gre to skupaj z dejanskimi zgodovinskimi viri, vedo razložiti samo tisti hrvaški »zgodovinarji«, ki se nenehno poslužujejo že omenjene consuetudinem Chroatorum . Niti bizantinski niti rimski, beneški, bavarski in konec koncev niti frankovski sodobni viri iz istega obdobja namreč Hrvatov sploh ne poznajo! Pri tem ne smemo pozabiti, da naj bi bile, kot trdi hrvaški pisec navedenega besedila, »konec 8. in v 9. stoletju Istra kot tudi druge hrvaške dežele, pod vrhovno oblastjo Frankov«. Kako je torej mogoče, da Franki, ki naj bi imeli vrhovno oblast nad vsemi hrvaškimi deželami, Hrvatov – Croatov dejansko ne poznajo?! Ob tem je potrebno jasno povedati, da se nekateri hrvaški zgodovinarji, ki obravnavajo srednji vek, tega dejstva še kako dobro zavedajo. Takšen primer predstavlja npr. Ivo Goldstein, ki je med drugim povsem jasno zapisal: »Še več, frankovski viri sploh ne omenjajo Hrvatov niti ne govorijo o 'Hrvaški'. Sicer pa je podobno tudi z drugimi viri (papeškimi in drugimi italijanskimi) praktično v obdobju celotnega 9. stoletja. /…/ Zato bo ta prostor za tuje pisce še precej dolgo predvsem 'slovanska zemlja', njeni prebivalci pa 'Slovani'. « Op. 12 Slaveni ali Slovani – v korist Hrvatom in v škodo Slovencem Ker Hrvatov in njihove dežele Hrvaške pred 10. stoletjem ni praktično v nobenem zgodovinskem viru, jim res prav pride novo (1813) Op. 13 konstruirani pojem Slovani, za katerega v svojem jeziku uporabljajo ime Slaveni (1842) Op. 14. Toda Slovanov v slovenščini, kakor tudi Slavenov v hrvaščini, nobeden od obeh jezikov ne pozna vse do 19. stoletja. Uporaba teh dveh imen in pojmov v novejšem zgodovinopisju (od 19. stoletja do danes), ki se nanaša na celotno zgodovino pred 19. stoletjem, predstavlja tipično zgrešeni anahronizem in dokazuje povsem neznanstveni pristop. Več o pojmih Slovani in Slaveni je napisanega v knjigi Anton Vramec in Slovenci v poglavju z naslovom Slovani in Slaveni na straneh 411–439. Pojem Slovani v slovenščini in Slaveni v hrvaščini imata namreč glavni vlogi pri »zmedi pojmov usode polni za Slovence«. Op. 15 Za Slovence sta oba pojma izrazito škodljiva. Zapisi Sclavi v primarnih zgodovinskih virih, tako naj ne bi smeli predstavljali Slovencev, temveč Slovane. Po drugi strani bi v hrvaški različici isti zapis Sclavi predstavljal Slavene/Slovane, od tu naprej pa bi ga potem v skladu z že omenjeno consuetudinem Chroatorum s povratno zanko prevedli kar v Hrvate, kot smo lahko videli tudi v primeru pisanja v Istarski enciklopediji. »Slovani« torej degradirajo Slovence in hkrati ojačajo Hrvate. Zaradi netočnega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavoniae) in ljudstva, naroda ali etnične skupine, v latinščini imenovane Sclavi, v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi poznejši tako imenovani Slovani. Za Hrvate so Sclavi Hrvati, za Srbe so Sclavi Srbi, za Slovence pa morajo biti Sclavi le Slovani, obenem pa so lahko karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, le Slovenci ne! Seveda ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski narod, vsi drugi »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati, pa bi naj imeli bleščečo in predvsem starodavno zgodovino.Pojem Slovani, kot ga razumemo dandanes, je torej za zgodovino Slovencev hudo škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v izrazito neenakopraven oziroma v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov naj bi bili pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje. V razmerju do južnih sosedov pa bi naj bili nezgodovinski narod brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične slovanske mase, ki naj bi se celo najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev torej bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti. Resnica je zrcalno nasprotna. Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi), ki so dejansko nekaj povsem drugega od novejšega pojma Slovani. Njihovi neposredni še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Sloveni so živeli na obeh straneh reke Donave, med tremi morji: Črnim, Jadranskim in Baltiškim/Venetskim. Podvrgli so si jih Rimljani, Grki, Nemci (Franki) in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi (Poljanci), Bolgari, Srbi ter Hrvati. Sloveni/Slovenci torej pri vseh naštetih narodih, ki jih danes uvrščamo med Slovane, spadajo v etnogenezo njihovega nastanka in predstavljajo vzpostavljajoči, povezujoči in spajajoči del njihovih prednikov. Op. 16 Da predstavlja uporaba imena Slovani/Slaveni dejansko anahronizem in je povsem neprimerna, menita tudi slovenski profesor zgodovine Igor Grdina in slovenski jezikoslovec Jakob Müller. Prvi je v svojem članku z naslovom Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka leta 2012 v zvezi s pojmom Slovani med drugim zapisal: »Nadalje je treba povedati še tole: pred 19. stoletjem se prebivalci naših krajev nikoli niso samooznačevali kot Slovani. Bili so Slověni (po izgubi posebnega razvoja jata Sloveni) in Slovenci. Oba izraza izpričuje v svojem opusu kot ime rojakov Primož Trubar (včasih celo v isti knjigi). Edninska samooznaka za ženski spol se razen v spremembah na fonološkem planu sploh ni spremenila (za masculinum pa besedotvorno tako neznatno, da se Trubar ob tem sploh ni pojasnjevalno mudil). Bi imele torej Slovenke potemtakem drugačen identitetni razvoj kot Slovenci (zaradi tozadevne ključne vloge zgolj imena, kakor nam skušajo sugerirati zagovorniki teorije etnogeneze)? To bi bilo absurdno misliti. Če se izganjajo vse nehistorične oznake iz tematizacij zgodovine, potem se je vsekakor treba lotiti najprej slovanskega imena, ki do 19. stoletja v našem prostoru ni navzoče.« Op. 17 Jezikoslovec Müller je podobnega mnenja kot zgodovinar Grdina. V svojem članku Etno- in lingvonimi, povezani s Slovenci, ki je objavljen v istem Zborniku člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, je zapisal naslednja pomembna dejstva: »Temeljna metodološka napaka domala vseh prevajalcev in vsega kritiškega pisanja o zgodovini imena Slovenci, slovenski je uporaba imenske dvojice Slovenci – Slovani, slovenski – slovanski. Ta dvojica je nastala v prvem desetletju 19. stoletja, v širšo rabo pa je prišla šele od druge polovice 19. stoletja, Vodnik in Prešeren npr. je še nimata, Škrabec (u. 1917) pa oblike Slovani, slovanski sploh ni hotel sprejeti. V predhodnih stoletjih je obstajala samo E/e oblika.Prevajalci nemških in latinskih besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stol., npr. Rupel 1966, Sovre-Gantar 1987, so nemške Winden, Windische in latinske Sclavi/Sclavoni prevajali odvisno od reference imena s Slovani ali Slovenci, kar mitoklasti upravičeno kritizirajo, Toporišič 1987 pa ne glede na jezikovno referenco navedene eksonime prevaja s Slovani (verjetno pod vplivom Škrabca in Kopitarja), kar sicer zahtevajo tudi zgodovinopisci mitoklasti, vendar so njihove zahteve in Toporišičevi prevedki anahronizem, saj so v nasprotju z edinim zgodovinskim imenom Slovenci oziroma Sloveni. « Op. 18 Spomnili smo že, da Hrvatov/Croatov ne pozna noben zgodovinski vir iz 8. in 9. stoletja, razjasnili pa smo tudi neizpodbitno dejstvo, da latinski zapis Sclavis v listini rižanske veče in drugih sodobnih virih lahko pomeni zgolj in edino Slovence/Slovene, nikakor pa ne Hrvatov. V 8. in 9. stoletju posledično Hrvati v omembe vrednem številu niso živeli v Istri, te dežele pa tudi nikakor ni moč šteti med »zgodovinske hrvaške dežele«, kot to neupravičeno počno hrvaški zgodovinarji. Nasploh je zanimivo dejstvo, da v starejših jezikovnih virih sploh ni moč najti »sledi hrvaškemu imenu jezika, temveč je bil v njih samo slověnski. « Op. 19 Gre namreč za to, da se je pismenost glagolitov, ki je bila iz slovenske Panonije pregnana v 9. stoletju, po smrti Cirila in Metoda nadaljevala v slovenski Dalmaciji, v Kvarnerju in v Istri. Seveda se je jezik teh glagolitov ali glagoljašev tudi tukaj imenoval slovenski, in ne hrvaški. Še do nedavnega (l. 1910) v Spomenici in prošnji za »slovensko službo božjo« v Tržaško-Koprski in Poreško-Puljski škofiji pišejo o »staroslovenskem jeziku« v Istri, ki pa ga Hrvati znova na nekaterih mestih napačno imenujejo »staroslavenski jezik«. Op. 20 V popisu vizitacije v letih 1670–1711, katere cerkvene knjige uporabljajo ali pa naj jih preskrbijo po župnijah, pišejo o jezikih »schiavo«, »schiavetto« in »illirico«, torej vselej v pomenu slovenski, Op. 21 nikjer pa sploh ni govora o hrvaškem jeziku. Zakaj so se učenci svetega Metoda po izgonu iz slovenske Panonije in Moravske umaknili v Dalmacijo in Istro, kjer sta se staroslovensko bogoslužje in slovenska pisava glagolica najdlje ohranili, nam pojasni ruski zgodovinar Jurij Venelin: »Ker ime Dalmatae ni bilo plemensko, potem je tako imenovane starodavne Dalmatince treba šteti k Slovencem, a ne k Serbom in Hervatom (Kroatom), ki so nazadnje prispeli tja. Sicer je danes dalmatinsko narečje nekakšen odtenek serbskega in hervatskega jezika; a ne glede na to Dubrovčani (Raguzinci) tudi sedaj svoj jezik radi imenujejo slovinski. Jezikoslovci še opažajo, da je v hervaškem jeziku, predvsem na meji s Krajnci, mnogo slovenizmov. Naj bo že kakorkoli, starodavne Delmince ali Dalmatince ločim od vseh drugih slovanskih plemen in jih štejem k Slovencem. « Op. 22 Tudi Istro šteje Venelin med slovenske primorske dežele, ko pravi: »Tretje pokrajinsko imenovanje primorske slovenske dežele, ki sega s kotom v morje med Reko (Fiumo) in Trstom, je Istra. Težko je določiti izvor in pomen tega imena. Nekateri so mislili, da je to ime vzeto od imena reke Istre (Ister), ki se sedaj ne nahaja v Istri. « Op. 23 Po Venelinovem mnenju sta torej tako Dalmacija kot Istra sestavna dela starodavne Slovenije iz 4. stoletja našega štetja. V obeh primorskih deželah je možno slediti slovenskemu in ne slovanskemu imenu prebivalcev in njihovemu slovenskemu jeziku – v nasprotju s Hrvati in hrvaškim jezikom, ki se v obeh deželah pojavita šele mnogo pozneje. Hrvaško ime se, kot kaže, pojavi šele v obdobju med 11. in 15. stoletjem, čeprav še ni natančno ugotovljeno kdaj, saj je večina zgodovinskih virov, v katerih je moč najti to ime, dokazano ponarejenih in nepristnih. Op. 24 Hrvaško ime se sprva pojavi zgolj na omejenem ozemlju južno od Gozda/Gvozda in vzhodno od Dalmacije ter Primorja, na območju Like, Gacke in Krbave. Iz teh krajev se je hrvaško ime pričelo širiti šele v vojnah s Turki, v 15. in zlasti 16. ter 17. stoletju, in sicer proti Kvarnerju, Gorskemu Kotarju in Istri na severozahodu ter proti Kraljestvu Slovenijeh na severovzhodu. Hrvaško ime se je pojavilo šele, ko so vatikanski strategi z njim načrtno nadomestili staro, v zgodovinskih virih izpričano ime Sloveni/Slovenci in slovenski jezik, ki sta jih, kot kaže, hudo motila. Op. 25 Popotniki in kronisti o Sloveniji in Istri Nič čudnega torej ni, da različni popotniki in kronisti, ki so potovali po Balkanu in ob obali Jadrana v 11., 12. in 13. stoletju, niso pisali o Hrvaški, temveč o Sloveniji/Sclavoniae/Sclavinia in o Dalmaciji. Hrvaški zgodovinar Mladen Ančić je celo jasno zapisal, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia/Slovenija pokriva celotno območje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah …« Op. 26 V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II na straneh 147, Op. 27 167 Op. 28 in 185. Op. 29 Enako poročajo tudi križarji, namenjeni v Sveto deželo, npr. Raimond d'Aguilers v svoji Zgodovini Frankov, ki so zavzeli Jeruzalem (Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem) . Napisal jo je kot kronist križarjev ob koncu 11. stoletja, leta 1096 pa imenuje deželo, skozi katero je potoval, Slovenska zemlja oziroma Sclavonia tellus. Raimond piše: »Ti so torej vstopili v Slovenijo, na poti so utrpeli veliko izgubo, zlasti ker je bila takrat zima. Slovenija je namreč zapuščena zemlja, nedostopna in gorata, v njej tri tedne nismo opazili niti divjih živali niti ptic. « Op. 30 Osemdeset let pozneje Vilijem iz Tira (Willemi Tyrensis) v svoji Archiepiscopi Chronicon ne ve in ne zapiše ničesar o Hrvatih in tudi Geoffroy de Villehardouin (La Conquete de Constantinople, 1208) pozna zgolj Esclavonio/Slovenijo. Navaja, da je Zadar slovenski, ter dostavi, da bi »težko našli lepše in bogatejše mesto«. Op. 31  prikaz evropskih kraljestev na freski iz srede 14. stoletja - Freska iz cerkve St. Pierre le Jeune v Stražnemgradu (Strasbourgu); Slovenija (Sclavonia) jezdi prva z leve pred Aragonijo, Sicilijo, Kastilijo in drugimi takratnimi nacijami Evrope V začetku 14. stoletja ni nič drugače. Neznani španski frančiškan iz Sevilje (Sevilla), avtor rokopisa z naslovom Viaje del mundo con las armas de todos los reinos (Pot okrog sveta z grbi vseh kraljestev) , ki je nastal v prvi polovici 14. stoletja, v njem opisuje tudi svoje potovanje iz Benetk na Ogrsko. Rokopis je shranjen v Narodni knjižnici v Madridu in ima 122 poglavij. O Balkanskem polotoku brez Grčije je govor v poglavjih od 33 do 38. Op. 32 Oglejmo si odlomek iz 34. poglavja, ki je za nas najzanimivejši: »Potem sem odpotoval iz Benetk v isti galeji in se napotil po morju proti Sloveniji ter potoval skozi mesto, ki ga imenujejo Oglej, ter drugo, ki ga imenujejo Trst, in od tod v Poreč, naposled pa dospel v mesto, ki ga imenujejo Senj in je v Sloveniji, kot tudi drugo, ki ga imenujejo Zadar in kralj te Slovenije ima za znamenje rumen prapor do polovice; v rdeči polovici, ki je pri drogu je bela zvezda, druga polovica je rumena. « Op. 33 Tudi v prvi polovici 15. stoletja ni nič drugače. Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med letoma 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev. Op. 34 Pisec Dnevnika Simeon Suzdaljski, je ob vrnitvi iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane« kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala čez Istro, Hrvaško in Slovensko zemljo. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ... « Op. 35 Šele od Senja naprej (sic!) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«. Op. 36 Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Hrvaška dežela je omenjena v gorah in gozdovih vzhodno od slovenskega primorskega mesta Senj. Senj se nahaja okrog 80 kilometrov južno od Istre oziroma od Opatije. Posledično seveda ni možno govoriti o Hrvatih v Istri, saj se je njihova dežela v 15. stoletju še vedno nahajala vzhodno od Senja. Ta širši zgodovinski in zemljepisni pogled je bil seveda nujen za razumevanje prave zgodovine Istre v srednjem veku, ki s Hrvati nima dosti skupnega. Politična pripadnost Istre V tem spisu bomo na kratko pregledali politično pripadnost in razvoj Istre v srednjem veku ter v prvih stoletjih novega veka, zato se bomo pri tem osredotočili zgolj na najvažnejša dejstva. Videli smo že, da je v 9. stoletju Istra politično pripadala Frankom, ki so v njej postavili svojega vojvoda. Z Verdunsko pogodbo leta 843 se je obnovljeno rimsko cesarstvo (»renovatio Romani imperii«) razdelilo med vnuke Karla Velikega. Karel Plešati je dobil Zahodno frankovsko, Ludvik Nemški Vzhodno frankovsko, Lotar I. pa Italsko kraljestvo, s katerim sta bili povezani tudi Furlanija in Istra. Po njuni vzhodni meji je potekala državna meja z Vzhodnim frankovskim kraljestvom, ki je obenem predstavljala tudi mejo dveh politično-pravnih ozemelj do leta 952. Op. 37 Prav leta 952 je namreč kralj Oton I. ločil Istro in Furlanijo ter Veronsko marko ali krajino od Italskega kraljestva in jih zaradi organizacije obrambe pred vpadi Madžarov priključil Bavarsko-karantanskemu vojvodstvu. Leta 976 so z novo reorganizacijo Veronska krajina, Furlanija in Istra pripadle samostojnemu vojvodstvu Karantaniji. Znotraj vojvodstva je imela Istra dokaj samostojno deželno vlogo, vojvod Adalberon pa je imel okrog leta 1000 naziv »karantanski in istrski vojvod« (dux Carentani et Hystriae). Op. 38 Cesar Henrik III. je v 11. stoletju podelil mejno grofijo Istro v fevd Udalriku Weimarskemu (1040–1070), Istri pa je bilo tedaj priključeno tudi ozemlje do Reke. Kot fevdalni gospodje so sledili Markvard Epenštajn, oglejski patriarh Sikard, Henrik Epenštajn, Popo ter Udalrik Weimar-Orlamünde, zatem med leti 1112 in 1173 Španhajmi, in za njimi Andechs-Meranski (1173–1208), ki so bili v glavnem obenem krajnski in istrski mejni grofje, Epenštajni in Španhajmi pa tudi karantanski vojvodi. Op. 39 V 11. stoletju se je v Istri pričelo intenzivno oblikovanje fevdalnih veleposesti. Izven mestnih ozemelj sta bila glavna tekmeca Oglejski patriarhat ter istrski krajišniki iz rodbine Waimer-Orlamünde, ki pa jih je po njihovem skorajšnjem izumrtju nadomestila rodbina grofov Andeških. Po letu 1100 je velik del posesti v Istri prešel v roke Oglejskega patriarhata. Op. 40 V drugi polovici 12. stoletja je bil postavljen temelj poznejši Pazinski grofiji ali knežiji (grof Majnhard Černograjski/Schwarzenberški) na območju osrednje Istre, ki je konec 12. stoletja po dednem pravu pripadla Goriškim grofom. Tedaj je na podoben način nastalo tudi Devinsko gospostvo na severovzhodnem delu istrskega polotoka. Sprva je obsegalo predvsem istrsko-slovenski Kras, nato pa se je razširilo tudi na Reko, Kastav, Veprinec in Moščenice in se je zaradi bližine morja imenovalo tudi Meranija. Op. 41 V 12. stoletju se je v Istro usmerila Beneška republika, ki je obalna mesta prisilila k sklepanju »zavezniških« pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Ravnanju Benečanov so se skušali zoperstaviti Goriški in Celski grofje ter potem še Habsburžani, vendar je njihovo ravnanje povzročilo še večjo naslonjenost teh mest na Benečane. »V drugi polovici 13. stoletja se je večina mest na zahodni obali severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). « Op. 42 Potem ko je prišlo do več bojev Beneške republike z Oglejskim patriarhatom in z Goriškimi grofi, je v Trevisu prišlo do mirovne pogodbe, Istro pa so leta 1291 razdelili na tri dele. Oglejski patriarhat je obdržal ozemlje med Miljami pri Trstu ter Koprom in večji del ozemlja do reke Mirne. Prav tako so mu pripadale posesti na jugu istrskega polotoka s Puljem in Labinom ter del celine. Benetke so zagospodarile obalnemu predelu med Rovinjem in Koprom. Op. 43 Vlogo Slovencev in slovenskega plemstva v Istri do tega obdobja je najbolj podrobno raziskal profesor Dragan Šanda, ki je kar dvajset let študiral rodoslovje slovenskega plemstva. Žal pa njegovih raziskav v obdobju SFRJ niso hoteli objaviti in se še danes nahajajo zgolj v rokopisu. Vlogo slovenskega plemstva v Istri je v povzetku opisal tako: »Istra je tudi sama, – obenem s Slovenci in deloma z njimi združeno – od časa Karola Velikega pod vodilnim administrativnim vplivom nemške države, od začetka 10. stoletja do 1251 pa z neznatnimi izjemami pod direktno upravo plemiških rodovin slovenskega porekla: nje grofa Albvin iz 910 in Winher iz 933 sta po piščevih izsledkih zaradi imen verjetno iz rodu Albvinovcev, rozge slovenskega veleplemiča Vitogoja; grof Popo iz ca. 975 iz rodu Markvardovcev, t.j. koroškega vojvodskega rodu o katerem ni dvoma, da je slovensko-vitogojevskega pokolenja; grof Sighard iz 977 je vitogojevski Ebersberžan; mejni grof Werigand (Werihen) iz ca. 1000 je neznanega porekla, Wezelin iz 1028 po imenu menda Askvinovec-Volkunovec (rod Celjskih) in soprog Eberberžanke-Vitogojevke; v letih ca. 1040-1100 ima mejno grofijo Istrsko in Krajnsko skupaj verjetno nemška rodovina Weimarskih pod vplivom nemške centralistične politike cesarja Henrika III.; med tem nekaj časa spet poznejši koroški vojvoda Henrik Mursko-Epensteinski in Vitogojevski rod Mosburških (1101-1005); za njim dobi mejno grofijo Istre rodovina poznejših koroških vojvod Labodskih (Spanheim), ki je po ženski strani slovenska in jo obdrži do 1173, za njim grofje Andeški iz rodu grofa Vitogoja do njih izumrtja 1251. Ves ta čas imajo poleg oglejske in istrskih cerkva po Istri posesti mnogi drugi plemiči slovenskega pokolenja. Vse to in neposredno jezikovno sosedstvo razlaga vpliv in prodiranje kajkavščine v Istro in postavlja hrvatsko interesno sfero v ozadje. « Op. 44 Okrog leta 1300 zapisan agrarni zakon za koprsko podeželje nam jasno dokazuje, kdo so bili podeželski prebivalci Istre, saj so v njem kmetje s koprskega ozemlja dosledno označeni kot Slovenci (Sclauus vel Rusticus, sclauus aut Rusticus). Zgoraj smo že spoznali, da novejše umetno ustvarjeno ime Slovani nikakor ne ustreza tedanjim razmeram in je za Slovence uporaba tega neobstoječega imena pred 19. stoletjem dejansko škodljiva. Op. 45 »Za Slovence je bila zelo pomembna udržavitev patriarhata Oglej, čeprav je bila šibka in kratkotrajna. Omogočila pa je vzpon plemstva iz našega narodnega prostora in s tem vsaj neko obliko državnosti v fevdalnih pogojih srednjega veka. « Op. 46 Žal pa je oglejska oblast v Istri postopoma izgubljala ozemlje in se nenehno krčila, dokler ni Oglejski patriarhat naposled leta 1420 v posvetnem smislu povsem izgubil vpliv, ki ga je delno ohranil le še v cerkvenem smislu. V 14. stoletju so se v Istri močno uveljavili Goriški grofje, predvsem njihov bojeviti in najuspešnejši predstavnik grof Areh II./Henrik II. (1304–1323). Ta svojega izjemnega političnega vpliva ni razširil le v Istro, kjer je bil lastnik Pazinske grofije, temveč tudi na obkolpsko območje (Slovensko krajino) in na Koroško ter tudi v Furlanijo, Treviso (tam je bil imenovan za državnega vikarja) in celo v mestno državo Padovo, ki ga je izvolila za svojega zavetnika. Op. 47 Po smrti Goriškega grofa Areha II. je prišlo do delitve posesti goriških med tri Arehove nečake, sinove njegovega brata Alberta III.: Alberta IV., Majnharda VII., in Areha/Henrika III. Prvi pokneženi grof Albert IV., je leta 1342 dobil Pazinsko grofijo in Slovensko krajino – Metliko z deli Dolenjske. Op. 48 Sredi 14. stoletja se je tako Pazinska grofija osamosvojila kot posebna dežela pod vejo Goriških grofov oziroma kot fevd Goriškega grofa Alberta IV. Grof Albert IV. žal ni imel potomcev, čeprav je bil dvakrat poročen. Leta 1375 se je drugič poročil s Katarino, hčerko Friderika Žovneškega in obenem prvega Celskega grofa, a mu tudi to ni prineslo potomstva. Preden je Goriški grof Albert IV. leta 1374 umrl, je bil za dediča Pazinske grofije zaradi posojil in spletk potrjen Rudolf IV. Habsburški. Njegova naslednika sta bila Albrecht III. in Leopold III., ki sta takoj po svojem nastopu potrdila privilegije vazalom in odvisnežem tudi v Pazinski grofiji in v Metliki oz. Slovenski krajini. Albrecht III. je plemstvu potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino dne 26. 3. 1374, Leopold III. pa je 5. 7. in 7. 7. istega leta prav tako potrdil privilegij za Istro in Slovensko krajino, ki jima je bil pridan karakter deželnega ročina. Na podlagi tega sta imeli goriška Istra in Slovenska krajina še v 16. stoletju poseben položaj v zvezi s Krajnsko, v katero »nista bili vključeni, ampak le 'pritaknjeni' (angefugte). Njuno plemstvo se je sicer pojavljalo na zasedanjih krajnskih deželnih stanov, vendar je tudi tu poudarjalo svoj poseben položaj.« Op. 49 Svoje posesti ob reki Mirni v Istri pa so imeli v 15. stoletju tudi trojni Celski grofje in nato knezi Celski. Tudi zaradi teh posesti in strateškega dostopa Celskih knezov do pristaniškega Trsta, Komna na Krasu in celske enklave Završje (Piemonte) v Istri je nenehno prihajalo do vojn in spopadov Celskih s Habsburžani. Če bi Celski knez Urh II. imel več sreče in bi preživeli njegovi potomci, bi tako morali Habsburžani, v skladu s sprejeto dedovalno pogodbo, Celskim knezom prepustiti tudi Pazinsko knežijo in vse, »kar avstrijski dvor poseduje v Istri«. Op. 50 Žal vemo, da je zgodovina potekala drugače, potem ko je bil v Beligradu leta 1456 zahrbtno umorjen zadnji Celski knez in trojni Celski grof Urh II. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn leta 1797 oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809, je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. V tem obdobju je Krajnska segala celo južneje od polotoka Istre in ji je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, kjer se je v 16. stoletju šolal tudi Primož Trubar. To je seveda pomembno predvsem zato, ker je povsem jasno, da Hrvaška skozi to celotno obdobje ni imela nikakršnega ozemeljskega stika z današnjo geografsko Istro, kaj šele da bi bila Istra hrvaška dežela. In to ne le v politično-upravnem smislu, temveč v Istri Hrvati praktično niso bili prisotni niti v narodnostnem smislu. Šele s turškimi vojnami se začenja priliv Hrvatov in Srbov ter drugih Balkancev v Kvarner, Gorski Kotar in v Istro.  primerjalni zemljevid zgodovinskih slovenskih dežel ob začetku novega veka (okorg leta 1500) in današnje Republike Slovenije Prav tako je imela Krajnska pod svojim nadzorom tudi Gorski Kotar oziroma Čabarsko, ki ga je izgubila okrog leta 1640, ko so ga Habsburžani odstopili Ogrski – Budimpešti, brez privolitve Krajnske. Ta je nato zaradi odvzema ozemlja vložila pravdo, ki je trajala vse do leta 1794, ko so se tako na Dunaju kot tudi v Budimpešti »izgubili« akti o prenosu oblasti in o sami pravdi. Op. 51 Tudi pristanišče Reka je bilo najmanj štiri stoletja vezano na Krajnsko, katera je tamkajšnjo luko zgradila za lastne potrebe. Leta 1776 je cesarica Marija Terezija, ki jo običajno »slovenski zgodovinopisci« še danes slavijo, navidezno odvzela pristanišče Reko sama sebi, spet brez privolitve Krajnske, ter jo podarila Budimpešti oziroma Ogrski, vendar nikakor Hrvaški. Op. 52 Po Napoleonovih vojnah je leto 1797 prineslo propad Beneški republiki. Obmorska Istra je bila prisojena Habsburžanom kot Avstrijsko-beneška Istra, vse do leta 1805 s sedežem v Kopru. Od leta 1805 do 1809 je bila kot Departma Istra vključena v Italijansko kraljestvo, od 1809 do 1813 pa v Ilirske dežele. Po Napoleonovem propadu je bila leta 1814 vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne oziroma do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler v nemščini napisal posebno knjižico z naslovom Das Programm der Linken Op. 53, ki je za zgodovino Slovencev in še posebej Istre tako pomembna, da ji moramo posvetiti nekaj besed tudi v tem spisu. Vsekakor je Peter Kozler k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji dejansko prišteval celotno Istro s kvarnerskimi otoki. Poglejmo si zato njegov pogled v zvezi s tem: »Slovenska Avstrija bi morala biti sestavljena iz naslednjih sestavnih delov:1. Predel, ki ga naseljujejo Slovenci, bi moral biti ločen od Štajerske in z zgoraj omenjeno mejo priključen preostalim slovenskim ozemljem.2. Po zgoraj navedeni jezikovni meji bi morala biti Koroška razdeljena na dva dela in slovenski del priključen Slovenski Avstriji. Nemški del beljaškega okrožja bi moral biti zavoljo tamkajšnje naklonjenosti priključen Tirolski, nemški del celovškega okrožja pa nemški Štajerski, ki ji je pripadal že v času francoske oblasti v Ilirskih provincah.3. Celotna Kranjska, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki bi morali biti priključeni Slovenski Avstriji. Tako bi bili sestavni deli Slovenske Avstrije natančno opredeljeni. « Op. 54 S tem zaključujemo kratek pregled zgodovinsko-političnega razvoja v Istri, v katerem smo zaradi prostorske stiske navedli predvsem najpomembnejša dejstva in dogodke od srednjega veka do začetka 20. stoletja oziroma do prve svetovne vojne. Lepo smo lahko videli, da Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. Res pa je tudi, da so hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Temu seveda ne moremo reči zgodovinopisje, temveč zgolj povestničarstvo ali pravljičarstvo, ki pa z resnico in pravo zgodovino nima prav ničesar skupnega. Sklep Istra je skozi celoten srednji vek in tudi v prvih stoletjih novega veka veljala za »slovenskoga naroda deržavo«, kot je razvidno iz slovarja bezjaških Slovencev iz leta 1742. V političnoupravnem smislu so v Istri vladali Bizantinci, Franki, slovenski Karantanci in Oglejski patriarhat. Šele od 12. stoletja naprej je v delih Istre pridobila oblast Beneška republika. Tudi slovenske plemiške rodbine, kot so bili Goriški grofje ter trojni Celski grofje in Celski knezi, so v 14. in 15. stoletju pomembno vplivale na osrednjo Istro ter posamezne enklave izven nje. Od leta 1420 pa vse do Napoleonovih vojn oziroma do nastanka Ilirskih dežel (Les Provinces Illyriennes) leta 1809 je bila Istra vseskozi razdeljena na dva dela: zahodna Istra je pripadala Beneški republiki, osrednja Istra pa deželi Krajnski in s tem Habsburškemu cesarstvu. Deželi Krajnski je pripadalo tudi pristaniško mesto Reka, dokler ga ni leta 1776 cesarica Marija Terezija odvzela brez privolitve Krajnske ter ga podarila Budimpešti oziroma Ogrski. Po Napoleonovem propadu je celotna Istra pripadla Habsburžanom in je bila vključena v Kronovino Avstrijsko Primorje s sedežem v Trstu. Takšna politična ureditev je ostala vse do konca prve svetovne vojne in do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1848 je v okviru političnega programa Zedinjene Slovenije Peter Kozler celotno Istro s Kvarnerskimi otoki prisodil k Slovenski deželi ali Kraljestvu Sloveniji. Hrvati vso to obdobje niso imeli niti ozemeljskega stika z Istro niti te dežele ali »slovenskoga naroda deržave« niso nikdar imeli v svoji posesti ali pod svojo oblastjo. So pa hrvaški zgodovinarji, predvsem po drugi svetovni vojni, napisali celo vrsto knjig, spisov in razprav, v katerih si prilaščajo Istro in jo neupravičeno razglašajo za hrvaško deželo vse od Karla Velikega naprej. Opombe:1 JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb 1742, str. 459: »I?tria, (Hi?tria) ae, f. Geogr. I?ztria, ?zloven?zkoga naroda der?ava, ?zada z – vek??e ?ztrane Benetanczem podlo?na.« 2 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 306; glej tudi FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA : University of Michigan Press, 2006, str. 470; prav tako tudi VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941, str. 196, 198, 202–3, 205. 3 BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987, str. 15. 4 TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]; Po izvirniku prečrkoval in pretipkal Jonatan Vinkler decembra 1996. 5 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 334–338, št. 301, leta 796; glej tudi Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c 6 (MG. SS., XI, 9). 6 KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800), Ljubljana : Leonova družba,1902, str. 349, št. 312, leta 797. 7 DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana : DZS, 1980, str. 156. 8 VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996, str. 112. 9 Ibidem. 10 ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992, str. 87–102. 11 BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005, str. 626–627. 12 GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 170: »Štoviše, franački izvori uopće ne spominju Hrvate, niti ne govore o 'Hrvatskoj'. Uostalom, slično je i s drugim izvorima (papinski i drugi talijanski) praktički tijekom cijelog 9. stoljeća. /.../ Stoga će ovaj prostor za inozemne pisce još dosta dugo biti ponajprije 'slavenska zemlja', a njezini stanovnici 'Slaveni'.« 13 PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813, str. 83. 14 RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. 15 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 411–439. 16 Ibidem, str. 412. 17 GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, str. 16–17, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. 18 MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, str. 54–55, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congres, 2012; 19 KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989, str. 98. 20 BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko – Koparskoj i Porečko –Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910, str. 45–47. 21 Ibidem, str. 29–30. 22 VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2009, str. 76. 23 Ibidem, str. 48. 24 ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 4. del, ki nosi naslov Hrvaška ponarejanja in prilaščanja slovenske zgodovine, na straneh 363–499. 25 Ibidem; v navedeni knjigi je tej tematiki posvečen celoten 3. del, ki nosi naslov O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku, na straneh 211–359. 26 ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918., Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2004, str. 60. 27 SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101–1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904, str. 147, št. 144, 22. 8. 1177. 28 Ibidem, str. 167, št. 166, 4. 10. 1180. 29 Ibidem, str. 184–186, št. 181, 9. 2. 1183: „dominus banus de consilio et iudicio cunctorum iupanorum Sclavonie“; v slovenščini: „gospod ban v skladu z odločitvijo vseh županov Slovenije“.30 D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611, in-folio, str. 139. 31 RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997, str. 358–359. 32 SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. 33 Ibidem. 34 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 559–570 in 624–633. 35 VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976, str. 630. 36 Ibidem; mesto Bryni se danes imenuje Brinje. 37 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 57. 38 Ibidem, str. 57. 39 Ibidem, str. 58. 40 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 7–8. 41 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 60. 42 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana : Društvo 2000, 2003, str. 9. 43 Ibidem, str. 10. 44 ŠANDA, D.: Kajkavci in staroslovenščina s historične strani, 2. del, Beligrad, 1943-1946, rokopis hrani UKM, fond MS 540, Šanda Dragan, 1. Leposlovna, Literarnozgodovinska in sorodna dela z gradivom, D. Jezikovnozgodovinska dela, druga redakcija, str. 129-13145 DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper : Založba Annales, 2009, str. 72. 46 HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003, str. 1047 Ibidem, str. 11. 48 Ibidem, str. 11. 49 Ibidem, str. 13; op. 13: »W. Levec, Die krainerischen…, 285, 300 št. 4«. 50 Ibidem, str. 13–14. 51 Ibidem, str. 17. 52 Ibidem, str. 17. 53 KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849, str. 17–18. 54 KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013, str. 70–71. Viri in literatura: ANČIĆ, M.: »Zajednička država« – srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zbornik Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.–1918. , Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 200. BERTOŠA, M., MATIJAŠIĆ. R. [et al.]: Istarska enciklopedija, Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2005. BOHORIZH, A.: Articae horulae succisivae, Zimske urice proste, Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1987. BRAJŠA-RAŠAN, M.: Spomenica i molba: Svetomu Ocu Papi Piju X.: za slavensku službu božju u Tršćansko-Koparskoj i Porečko-Puljskoj biskupiji, Tiskarna Laginja i drug., Pulj/Pula, 1910. D'AGUILERS, R.: Historia Francorum qui ceperunt Iherusalem, Apud Bongars, Gesta Dei per Francos, sive Orientalium expeditionum et regni Francorum Hierosolymitani Historia avariis, sed illius aevi scriptoribus litteris commendata, Hanoviae, 1611. DAROVEC, D.: Kratka zgodovina Istre, Koper: Založba Annales, 2009. DELPERRIE DE BAYAC, J.: Karel Veliki, Ljubljana: DZS, 1980. FINE, J. V. A.: When Ethnicity Did Not Matter in the Balkans: A Study of Identity in Pre-nationalist Croatia, Dalmatia, and Slavonia in the Medieval and Early-modern Periods, Michigan, USA: University of Michigan Press, 2006. GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995. GRDINA, I.: Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. HABJAN, V.: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Ljubljana: Društvo 2000, 2003. JAMBRESSICH, A.: Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica, Zagreb, 1742. KATIČIĆ, R.: Slovenski i hrvatski kao zamjenjivi nazivi jezika hrvatske književnosti, v Jezik, časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika, letnik 36, št. 4, Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1989. KEBE, D. in ŠIŠKO, A.: Peter Kozler in Zemljovid slovenske dežele, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2013. KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1 (501–800) , Ljubljana: Leonova družba, 1902, str. 349, št. 312, leta 797. KOZLER, P.: Das Programm der Linken, Dunaj/Wien, 1849. MŰLLER, J.: Etno- in lingvonimi povezani s Slovenci, v [GRDINA, I., et. al.]: Zbornik člankov: Slovenci v zgodnjem srednjem veku, Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress, 2012. PRIMIC, J. N.: Nemshko-slovenske branja, Gradec/Graz, 1813. RAKOVAC, D.: Mali katekizam za velike ljude, Zagreb: dr. L. Gaj, 1842. RAUKAR, T.: Hrvatsko srednjovjekovlje, prostor, ljudi, ideje, Zagreb: Školska knjiga: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta, 1997. SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904. SMODLAKA, J.: Zemlje južnih Slovena i njihovi grbovi oko god. 1330, u »Putu oko svijeta« jednoga španjolskog fratra, v Prilog Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku, Zvezek L, let. 1928–29, Split, 1931. ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor: Zavod Lipa Maribor, 2014. TRUBAR, P.: Ta evangeli svetiga Matevsha, Tübingen, 1555, elektronski vir: http://lit.ijs.si/trubar.html [dostop, 14. 2. 2015]. VENELIN, J.: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana: Založba Amalietti & Amalietti, 2009. VILFAN, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana : Slovenska matica, 1996. VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1976. VRANA, V.: Dušni vrt, v Vrela i prinosi 12, Zbornik za povijest isusovačkoga reda u hrvatskim krajevima, Sarajevo, 1941. ŽITKO, S.: Listina rižanskega placita, II. del, v Annales 2/92, Koper, 1992. Avtor članka : Andrej Šiško Besedilo je pod naslovom Istra – slovenskoga naroda deržava objavljeno v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri,Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, na straneh 178-191. 

Kramola – upor zoper protiljudsko oblast

Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi zlorabila svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postala tiranska oziroma, kot bi rekli dandanes – totalitarna. Enako velja tudi za oblast, ki navzven na prvi pogled ne zgleda tiranska, kljub temu pa deluje proti interesom ljudstva, ki je izvirni suveren in nosilec oblasti. V skladu s starodavno Slovensko ljudovlado je imelo slovensko ljudstvo neodtujljivo pravico, da se je takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprlo, tovrsten upor ali punt pa se imenuje kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.  V kakovostnem Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika iz konca 19. stoletja, najdemo v slovenščini zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. V poznejših slovenskih slovarjih je to geslo žal že izpuščeno. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion« (op. 1). V Tomšičevem Nemško-slovenskem slovarju, pomeni »Tumult« (op. 2): hrušč, rabuko, upor, vstajo, »Rebellion« (op. 3) pa pomeni upor, vstajo, punt. Vstajnik ali puntar bi bil torej v slovenščini pravilno imenovan tudi kramolnik, ženska udeleženka vstaje pa kramolnica. Jožko Šavli je v začetku 21. stoletja izvirni slovenski pojem kramola ponovno obudil in ga opredelil kot »notranjepolitične nemire, vstajo, zaroto, zlasti rovarjenje«. (op. 4) Kramolo poznajo tudi Rusi. Pojem kramola je v Slovarju živega velikoruskega jezika Vladimirja Dahlja (op. 5) pojasnjen kot: razburjenje, upor, uničenje, buna; izdaja, prešuštvo, zvite ideje. Toda izviren oziroma prvoten smisel te besede se več ne ujema z njenim današnjim pojmovanjem. Kakšen je torej izvirni pomen besede K-RA-MOLA? V etimološkem smislu kramola pomeni »k soncu moliti«, K-RA-MOLI, ali moli k Soncu. K-RA-MOLA je torej najprej pomenila "čaščenje Sonca", ali tudi slovenskega boga Belina, h kateremu so se obračali naši staroverski predniki. K-RA-MOLNIK je preprosto častilec ali oboževalec Sonca. (op. 6) Kramole v slovenski zgodovini  Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan. O njem nam poročajo le redki ohranjeni zgodovinski viri iz 1. tisočletja našega štetja. Po smrti kneza karantanskih Slovencev Boruta (750), so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji, zgrajene pa so bile tudi prve krščanske cerkve. Krščanstvo kot vera sicer za Slovence ni predstavljalo nobene novosti, vsekakor pa je bila novost krščanstvo kot organizirana državna in ekspanzionistična religija pod zaslombo frankovskega kralja in kraljestva. Po poročanju Nestorjeve kronike (op. 7) je bilo krščanstvo med Sloveni v Dalmaciji, Panoniji in Noriku poznano že v 1. stoletju našega štetja, vendar se kot novo, tuje verstvo, ni preveč obneslo med ljudskimi množicami. V 8. stoletju se je krščanstvo med Slovenci širilo na povsem drugačen način, tokrat tudi s silo in orožjem. Slovenski staroverci na čelu s svojimi župani in ostalimi strešinami ter veljaki, so institucionalnemu krščanstvu ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori Slovencev so v virih, zapisanih v latinščini, pokvarjeno imenovani »carmula«, pravilno slovensko torej kramola. Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva, kakor tudi proti elementom drugačnega družbenega reda – fevdalizma. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo – s Slovensko ljudovlado – vladavino slovenskega ljudstva. Kramole so trajale vse do konca 9. stoletja, v omejenem smislu pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev. Ime oziroma pojem kramola, v nekoliko pokvarjeni obliki najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja, ki se nanašajo na slovenske staroverske upore proti krščanstvu v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum (op. 8) omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. Tipični primeri kramole so tudi slovenski kmečki punti oziroma pravilneje slovenske kmečke vojne med 15. in 19. stoletjem. Po Grafenauerju pozna slovenska zgodovina v tem obdobju 123 kramol ali vstaj, ki jih v glavnem imenujemo kmečki upori ali punti. (op. 9) Literatura in viri: (op. 1) PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl. (op. 2) TOMŠIČ, F.: Nemško-slovenski slovar, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1964, str. 827; Tumult: m (-[e]s, -e), hrušč; rabuka; upor, vstaja (op. 3) Ibidem, str. 615; Rebellion: f (-,-en) upor, vstaja, punt (op. 4) ŠAVLI, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 207 (op. 5) DALJ V.: ???????? ??????? ?????? ?????????????? ?????, elektronski vir: http://slovardalja.net/word.php?wordid=14099 [dostop 28. 2. 2015] (op. 6) ?????, A.: ??????? ????? ? ??????? ????, elektronski vir: http://allpravda.info/content/1149.html [dostop 28. 2. 2015] (op. 7) HAZZARD CROSS, S. in SHERBOWITZ-WETZOR, O., P.: The Russian Primary Chronicle, Laurentian Text, v SZEFTEL, M.: Speculum, Vol. 30, No. 2, The Mediaeval Academy of America : Cambridge, Massachusetts, 1955, str. 257-267 (op. 8) KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana : Leonova družba, 1902, št. 234, str. 272: »Conv. Bag. et Carant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): /…/ Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus.« ter »Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): /…/ quod ille rennuit, orta seditione quod carmula dicimus, sed inito consilio dimisit ibidem Latinum presbyterum.« (op. 9) GRAFENAUER, B.: Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana : DZS, 1962, str. 405 V Mariboru, 12. 4. 2015 Andrej Šiško 

Dan suverenosti – v posmeh vsem in vsakomur

Letos 25. vinotoka/oktobra bomo v Republiki Sloveniji prvič praznovali Dan suverenosti, ki je državni praznik, ni pa obenem tudi dela prost dan. Praznujemo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvojitve Slovenije, spominjamo se dne, ko je po osamosvojitveni vojni zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje. Praznik je uvedla vlada Republike Slovenije 9. sušca/marca 2015. Predlog je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever v proceduro vložil poslanec SMC.(op. 1) Kaj pravzaprav pomeni pojem suverenost? Poglejmo kaj je v zvezi s tem pojmom zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: - suverénost –i ž (e??) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost /knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja (op. 2) Ali imamo državljani Slovenije dejansko sploh kaj praznovati? Je naša država res suverena? Je slovenski narod suveren? Je slovensko ljudstvo suvereno? Pojem suverenost izvira iz latinščine »suveralus« in pomeni najvišji, v tem smislu pa se nanaša na oblast – najvišjo, neomejeno in neodvisno oblast. V teoriji poznamo tri vrste suverenosti:1. državno suverenost2. narodno ali nacionalno suverenost3. ljudsko suverenost. O državni suverenosti govorimo v smislu najvišje oblasti znotraj države – ta se tiče državljanov, in neodvisne oblasti navzven – ta je vzpostavljena v odnosu do drugih suverenih oblasti ali držav. Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki se je izoblikovala na strnjenem ozemlju, povezujejo pa jo skupni jezik, narodna zavest ter druge zgodovinske in kulturne sorodnosti. Izražena je v trajni in neodtujljivi pravici vsakega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Kot takšna je opredeljena v preambuli Ustave RS, pa tudi v normativnem delu ustave. Ljudska suverenost je pojmovanje, po katerem je ljudstvo izvirni nosilec suverene oblasti v posamezni družbeni skupnosti. Vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti pa so dolžni delovati v interesu ljudstva kot njegovi predstavniki. Takšna je dejansko bila izvirna družbeno ureditev, v slovenski zgodovini poznana kot Slovenska ljudovlada, kar pa so nam »plačani zgodovinarji« načrtno izbrisali. (op. 3) V smislu državne suverenosti Republika Slovenija dandanes ni suverena država. Niti navznoter in niti navzven. Navznoter ni suverena zato, ker dejanski suveren v resnici ni slovensko ljudstvo, čeprav tako natančno zapoveduje Ustava RS (3. člen), temveč je dejanski suveren nad tem ljudstvom politikantska, post-komunistična, nelustrirana, mavrična kakor-elita, ki si je prisvojila oblast in jo izvaja proti interesom ljudstva. Na tem položaju je lahko zaradi dolgotrajnih načrtnih kršitev človekovih pravic, zaradi prevar, diskriminacije, goljufij, ponarejanj, kršitev ter spreminjanja in rušenja Ustave RS ter zaradi izvajanja zločina proti človeštvu – rodomora/genocida nad slovenskim narodom, ki prikrito poteka praktično že ves čas obstoja Republike Slovenije. To pomeni, da v primeru Republike Slovenije, ni mogoče govoriti niti o državni, niti o narodni, niti o ljudski suverenosti. Naša država tudi navzven ni suverena, saj praktično o ničemer, kar zadeva urejanje družbe v Sloveniji, ne odločajo njeni organi neodvisno in samostojno. O gospodarski, kmetijski, monetarni, zunanji, in tudi fiskalni politiki Republika Slovenija ne odloča neodvisno, temveč po pravilu posluša, uboga in izvaja direktive EU, kar pomeni, da ni suverena. V obrambni politiki prav tako ni suverena, saj upošteva direktive in zasleduje cilje napadalne vojaške zveze NATO, ne prepozna pa lastnih obrambnih interesov. Trenutno dogajanje v zvezi z načrtovanim migrantskim valom, žal razgalja vso bedo in siromaštvo dejansko nesuverene Republike Slovenije. O notranji suverenosti lahko namreč govorimo predvsem, ko je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvršna, enotna in vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse, kar se nahaja na njenem ozemlju. (op. 4) Dejansko pa lahko iz dneva v dan vidimo in spremljamo, kako na ozemlje Republike Slovenije nezakonito in nasilno vdirajo nezakoniti migranti, ljudje brez dokumentov, ki ne priznavajo naših zakonov, kaj šele običajev, temveč izsiljujejo pristojne državne organe in zahtevajo svobodno gibanje tja, kamor naj bi bili namenjeni. Obenem prihaja vsakodnevno do množičnega kršenja javnega reda in miru, do kraj, požigov, pretepov in celo oboroženih spopadov (čeprav zaenkrat uradno zgolj s hladnim orožjem). Za takšno početje praktično nihče ne odgovarja in nihče tudi ni kaznovan. Potrebno je jasno in glasno povedati, da v primeru teh ljudi nikakor ne gre za begunce ali azilante, ki imajo določene mednarodno zagotovljene pravice, saj ti ljudje azila NE ZAHTEVAJO! Kdor pa azila ne zahteva, ne more biti obravnavan kot azilant. Oblast in organi izvajanja oblasti (policija, vojska itd.) se do teh nezakonitih dejanj in storilcev teh dejanj vedejo diskriminacijsko, saj tujce obravnavajo povsem drugače kot lastne državljane. V tem smislu lahko resnično govorimo o pravem rasizmu in diskriminaciji, pri čemer smo seveda žrtve teh dejanj državljani Slovenije. Zanimivo je, da tisti, ki imajo sicer veliko za povedati o rasizmu in diskriminaciji, tega nikakor ne uspejo zaznati … Lastni državljani smo – ob najmanjši kršitvi zakona, ki ga sploh nikdar nismo sprejeli, niti potrdili, čeprav smo po Ustavi RS (ki pa je tudi nikdar nismo sprejeli in potrdili) ter v skladu s toliko opevanimi človekovimi pravicami, izvirni suveren in naj bi bila posledično v naših rokah tudi oblast – takoj kaznovani (z denarno kaznijo, z zaporom, itd.). V nasprotju s tem pa množični kršilci naših zakonov, migranti, ki nimajo nič skupnega z vojnimi begunci, niso obravnavani tako, temveč so v privilegiranem položaju v primerjavi z državljani Republike Slovenije. To je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno! Obenem lahko vidimo, kako organi prisile oziroma organi oblasti v Republiki Sloveniji dejansko niso sposobni zagotoviti javnega reda in miru, ter vzpostaviti nadzora nad celotnim ozemljem naše države, čeprav v povprečju nimajo opraviti z več kot 8.000 ljudi dnevno, med katerimi so tudi otroci in ženske (skupaj okrog 1/3). Zato organi oblasti Republike Slovenije, kličejo na pomoč organe prisile drugih držav, kar je očiten dokaz, da ne-ljudska oblast v Republiki Sloveniji ni sposobna zagotoviti suverenosti nad svojim ozemljem, brez pomoči tujcev. Tudi to je nevzdržno, ponižujoče in nedopustno!  Iz lastne zgodovine imamo namreč nešteto primerov, ko so prav domnevni »zavezniki« nato postali okupatorji, začenši že s slovenskim karantanskim knezom Borutom in Obri ter Bavarci v 8. stoletju, in nazadnje leta 1991, ko nas je napadla JLA. Očitno se iz zgodovine nismo prav ničesar naučili, zato smo, kot je zapisal naš koroški rojak, borec za pravice Slovencev v Avstriji, dr. Luka Sienčnik – obsojeni na njeno ponavljanje. Stanje v naši družbi in državi je resno skoraj tako, kot leta 1991, če ne celo bolj, čeprav vsi državljani tega še niso spoznali, predvsem zaradi močne medijske manipulacije. Kruta realnost jih bo kmalu streznila. Zato ni nobenih razlogov za praznovanje dneva suverenosti. Jugoslovanske vojake smo že davno odslovili iz naše države, sedaj pa prihajajo v našo državo nezakoniti migranti in drugi tuji policisti, vojaki, itd. Vsi ti so in bodo tu prav zato, ker Republika Slovenija ni uspela ostati suverena država. To je resnično nesprejemljivo, ponižujoče in nedopustno! Nimamo česa praznovati. Praznik Dan suverenosti že sam po sebi predstavlja posmeh vsem nam! Država Republika Slovenija je ustavno utemeljena na podlagi obstoja slovenskega naroda in njegovih trajnih ter neodtujljivih pravic, ter njegovega večstoletnega boja za samostojnost. Slovensko ljudstvo je na podlagi izvirne suverenosti in Ustave RS nosilec suverenosti oziroma oblasti v tej državi. Država – slovenski narod in slovensko ljudstvo torej – sta tista ključna dejavnika, ki sta dolžna v skladu z naravnimi ter mednarodno veljavnimi pogodbami, priznanimi pravicami in Ustavo RS, vzpostaviti ustavno pravno stanje v novem, pravilnejšem in pravičnejšem ravnotežju, saj o čem takem trenutno ni moč govoriti. V kolikor to ne bo mogoče, bo potrebno uporabiti zamolčani institut Slovenske pravde – kramolo – do katere imamo prav tako trajno in neodtujljivo pravico. Šele potem bomo imeli v prihodnjih letih na dan 25. vinotoka v resnici kaj praznovati! V Mariboru, 24. vinotoka 2015 Andrej Šiško Literatura in viri (opombe):1 Wikipedija, prosta enciklopedija, geslo Dan suverenosti, elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_suverenosti [dostop, 21.10. 2015] 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, geslo suverenost, elektronski vir: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=suverenost [dostop, 21.10. 2015] 3 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 4 Študentski net, gradivo Univerze Ljubljana, FDV, pojem suverenost, elektronski vir: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_pa1_pss_sno_suverenost_01?r=1 [dostop, 23. 10. 2015] 

Kresnik

Kresnik – božji sin Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke. Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremel, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno baklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 39, št. 1/I.; Fr. Pohorski (Davorin Trstenjak), Novice 1858, str. 374 Vurberški Kresnik Bilo je pred davnim vekom; silni gozdovi so se razširjali takrat po hribih in dolinah; v šumah so bivale Rimske deklice, ki so po božjem povelju učile naše pradede koristnega dela; živeli pa so tam tudi vsakovrstni sovražniki človeškega rodu. Zlasti je bila pradedom v nadlego zmajska zalega, bivajoča v globokih gorskih vodah. Iz svojih skrivališč je često pridivjala na dan in pustošila polja in ugonabljala ljudi in živali. Proti jutru Slovenske dežele se je razprostiralo kraljestvo Kačje kraljice; od tam so prihajali zločesti čarodeji odnašat blagoslovljeno žetev iz dežele. V takih stiskah je obudil gospod Bog slovenskemu rodu zaščitnike, ki so vladali poedinim plemenom; imenovali so jih Kresnike. Pripovedovati vam hočem življenje Kresnika, ki je vladal njega dni v gradu Kačjaku ali Vurberku. Še danes si pripovedujejo hvaležni potomci o tem svojem starem vladarju čudovite dogodbe, kako je branil in čuval svoj rod. Ta grad, ki je bil kesneje središče onega slovenskega plemena, ki ga zovemo Dolance, so začeli staviti leta 111 pred Kristovim rojstvom. Najprej so ga mislili sezidati na hribu imenovanem Grmada. Pa kolikor kamenja so podnevi spravili na Grmado, toliko so ga drugo jutro našli na nasprotnem bregu. Pravijo, da ga je Hudi duh znosil ponoči tjekaj, ker ni maral, da bi se kdaj naselil v njegovi bližini blagoslovljeni Kresnikov rod. Zato so postavili grad nazadnje tja, kjer še dandanes stoji. S svojega strmega hriba zre daleko čez širno Ptujsko polje in čez sončne Slovenske gorice. Ljudje, ki so stavili grad, so bili še ajdi. V tem gradu se je rodil knezu, ki je takrat vladal tej zemlji, deček, ki ga imenujemo v povesti Kresnik. Toda vedeti morate, da to ni bilo njegovo pravo ime: tako je marveč narod imenoval neke vrste junakov, ki so bili odlikovani že od rojstva s posebnimi vrlinami in prednostmi. Kresnike so jih pa zato imenovali, ker so jih čakale baš ob pomladnem kresu težke naloge, bitke s sovražniki človeškega rodu. Tudi naš deček je postal Kersnik, dočim nam pravo ime tega junaka ni znano. O njegovem rodu pa vam moram povedati, da je izhajal od samega nebeškega vladarja. Pradeda te vladarske hiše nazivajo Slovenci še vedno »Boga na zemlji«. Doznal sem tudi, da ga je mati nosila devet let pod srcem in ga ni mogla poviti. Ko mu je pa dala življenje, je opazila poreznica na njem neko znamenje: pravijo, da so to bila konjska kopita. Po tem znamenju so modre žene preosodile, da bi iz dečka postalo nekej posebnega. Tisti, ki so prerokovali, da bo iz dečka postal velik junak, se niso motili. Bil je v svoji mladosti sicer tih in skoro boječ, toda »vidovit«: to se pravi, skazalo se je, da zna več kakor drugi ljudje; tako je znal čarati ali bajati in se spreminjati v vse stvari. Ali se je naučil teh umetnosti sam, ali so ga naučile Božje deklice, Vile, nam povest ne razodeva. Ko je dorasel, je svojo vednost uporabljal le v prid naroda, ki mu je bil vladar. Ni bilo podobe, v katero se Kresnik ni mogel pretvoriti; kadar se je, recimo, boril s sovražnimi duhovi za žetev, je imel kamenito obleko. Zgodilo se je tudi, da so ga videli kmetje v podobi svinje s konjskimi kopiti, kako je letel čez polja. Sicer je pa bil malokdaj doma; hodil je, kakor vsi vitezi tedanjega časa, v druge dežele »v žaud«. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 272 - 274, št. 245/I; J. Pajk, Črtice, str. 81 - 82 Slovenski kresovi v spomin Kresnikove zmage Kresnik je bil v prestarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, ja bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja. Te zaklade mora odslej stražiti zmaj ... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.) V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 40, št. 1/III; J. Pajk, Črtice, str. 57 Kresnik in Črna kraljica Mara Kjer se znižuje zagrebško hribovje proti Savi, je stal v starem veku Medved grad. V njem je vladala v onih časih črna kraljica Mara. Še danes pojo povsod kmetje o tej kneginji, ki ji pravijo tudi Žalostna kraljica Mara. Žalostna pa je bila zato, ker ji je Kresnik odnesel največjo dragocenost sveta: čudovito krono. Izmed grmičja, ki raste ob vznožju, se je dvigala čudovita, kakor zmajeva glava, z velikim rdečim grebenom. Ostalo truplo je bilo prikrito v grmovju. To je bil Kačec ali Kačji pastir, ki čuva Kačjo kraljico. Kresnik razjaše in dvigne velikansko golido mleka, ki jo je bil privlekel s seboj. S to posodo krene proti mestu, kjer se je premikala glava in ga ogledovala s svojimi zelenkastimi očmi. »Zdravi, zlahtni gospod porkolab!« ga ogovori. »Z Vašim dovoljenjem bom obiskal gospo kraljico, tukaj sem Vam pa prinesel tole v darilo.« In postavi predenj golido. Kačec je sicer nezaupljivo gledal prišleca, toda sladko mleko Kresnikovih krav je bilo darilo, ki se mu ni mogel odreči. Kmalu se je nagnil čez rob in začel srebati. Toda pustimo Kačeca in krenimo za Kresnikom v notranjost gradu! Kamor si se ozrl, same kače, po cestah, po drevju in grmovju; tudi vhoda niso krasile prijazne vejice divje loze, ampak so ga opletale kače. Ta kačji svitek se je pa umeknil pred vitezom. Nihče mu ni branil, ko je vstopil v grad in korakal gor in dol po tihih hodnikih, dokler ni našel v dvorani kraljico, velikokrat okoli mize ovito. Krono je nosila na glavi. Nedaleč od kraljice je bil črn vran, ki se je besno zagnal v Kresnikovega psa Videža. Kresnik je bil navajen raznih pošasti, vendar se je zgrozil, ko je ugledal strašno kačo. Toda ohrabri se, stopi prednjo in reče: »Zdravo, slavna kraljica Mara!« in se ji prikloni z viteško dostojnostjo. Tedaj spregovori kača z rahlim glasom, ki je pa izražal nejevoljo: »Kdo si, vitez neznani, ki si se drznil vstopiti s takim spremstvom?« Gledala je proti psu, ki je nejevoljno renčal. Kresnik ji pravi: »Tole je moj ščit. Vladar sem slovenske zemlje, kar je leži na vzhodni strani. Slišal sem veliko slavnega o Vas in Vaši deželi in prišel sem, da Vam ponudim svojo službo, ako jo rabite.« Nato ona: »Poznam tvoj ščit, znamenje tvojega rodu; bodi pozdravljen v naših dvorih, ako prinašaš mir.« V tem hipu je stala pred njim krasna gospa prebele barve, a črnih las, ki jih je krasila krona. Povabila ga je, naj sede. Začela sta kvartati. Nekateri pravijo, da sta igrala za kraljičino krono, ki jo je gospa položila predse na mizo. Kresnik je imel pri sebi psa, ki mu je karte pobiral, če mu je katera padla na tla, kraljica pa si je morala karte sama vzdigovati. To je Kresnik izrabil. Stresel je njene karte nalašč na tla in ona se je sklonila pod mizo, da jih pobere. Kresnik pri tej priliki pobere krono in jo vtakne pod plašč. Kraljica ni ničesar opazila. Sedaj je premišljeval, kako bi ušel s svojim plenom. Skončal je igro, se kraljici lepo priporočil in hitel, kar je mogel, na dvorišče do svojega konja. Ko blisk zdrvi proti prvi postaji. V tem je pa kraljica že opazila tatvino in zagnala strašen krik po deželi. Na mah privrši od vseh strani nebroj kač. Vsa truma se zažene za Kresnikom, da bi mu odvzela plen. V tem je pa že dospel z razpenjenim konjem do prve postaje, kjer je razjahal in stopil na svežega konja. Že so vršele kače v bližini, toda na hrbtu novega konj jim je utekel. Tako je hrumela ta gonja od postaje do postaje, čez hribe, vode in gozdove. Kače so vriščale in sikale, konjiči rezgetali, vode so bučale, drevje pokalo. Kača za kačo je opešala na potu in padla na tla. Že so ga pozdravljali od daleč beli zidovi domačega gradu, že so se odprla grajska vrata, da ga sprejmo in resen je bil. Eni kači je pa vendar uspelo med potom, da se je vpičila v Kresnikov ščit, ki ga je za obrambo pred kačami nosil na hrbtu. Tičala je v pestu okroglega ščita in že dvigala glavo, da piči viteza v vrat. On jo zapazi ter otrese na tla. Ko prileze kača do vrat in jih najde zaprta, tresne z repom po njih, da se je ves grad stresel; ležala je odslej vedno pred gradom in so ji morali vsak dan dajati vedrico mleka. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 276 - 277, št. 245/IV; K. Mulec, Novice 1858, str. 253; D. Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnik in krivi Kresnik Nekoč je Babilonska kačja kraljica poslala krivega Kresnika. Bil je vražji čarovnik (Vidovina!). Kraljica mu reče: »Dam ti pol kraljevstva in še svojo zlato krono, če mi ugonobiš Kresnika.« Čarovnik zleti po zraku do Vurberka, Kresnikovega gradu. Komaj se je priblizal gradu, že ga je izvohal Kresnikov pes. Na njegov silni lajež pogleda gospodar skoz okno. Iz Drave se kadi črna megla, iz megle pa gleda črn bik; v to podobo se je izprevrgel Vidovina. A tudi Kresnik se spremeni v bika in poleti v zrak sovražniku nasproti. Z močnim čelom buši v črnega bika, ki premagan telebne v vodo. Začelo je dežiti. Kmetice so držale skoz okno roke in na polje je kapala sama zlata pšenica. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 277, št. 245/V; Davorin Trstenjak, Novice 1858, str. 374 Kresnikova smrt Tako je vladal Kresnik svojemu narodu v dobrih in zlih časih. Ker je bil vedno zmagovalec v bitkah in junaških pohodih, je v teku let očistil svojo deželo sovražnikov. Ni mu pa bila sreča vselej zvesta! Zgodilo se je, da sta se nekoč naš in tuji Kresnik poskusila za žito. Vzela sta snop žita in se počela zanj trgati; našemu je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo je pa tuji odnesel. Tedaj je rekel domači knez kmetom, naj delajo debele pase, ker v njih bo dosti žita, drugo latovje bo pa prazno. In res so iz pasov največ namlatili. Vendar je pa bila letina bolj slaba. Truden se je nekoč vračal Kresnik domov, ves razsekan in zdelan. Bilo je proti jutru, ko se je spustil na grajsko lino. Žena je opazila, da ponoči vstaja in nekam izginja. Tudi tokrat ga je pogrešila. Ozira se po njem in ga ugleda bledega in krvavega na lini. Tedaj je Kresnikova žena storila nekaj, česar ne bi smela: ne vem, ali se je odločila k temu iz ljubosumnosti ali svojevoljnosti. Pokliče svoje dekle in vzklikne, kazoč proti lini, tako da jo je slišal mož: »Glejte, naš Kresnik gleda dol iz lin!« Nihče razen samega Boga na nebu pa ne sme vedeti, da ima kdo kresnikovo naravo, sicer mora Kresnik v istem hipu umreti. Ko sliši knez, da ga njegova zena naziva za kresnika, se zdrzne v smrtni grozi, se slaboten skloni čez ograjo ter pade na tla. Mrtev je bil knez vzhodne slovenske zemlje! Jojme! Kako so narekali vsi povprek, ko so nesli starega vladarja čez grajski most k pokoju: »Umrl je naš oče! Kdo bo ščitil nas in našo deco pred Besenjaki in Franki? Vzeli nam bodo dežele in nam naklonili sužnje dni!« Ko se je tako pomikal žalni zbor, se zasliši naenkrat iz grajskega jarka strašen vrisk. Kača, ki je že toliko let oklepala grajsko zidovje, se je bila odvila od svojega mesta, švignila v zrak in se nato vrgla proti Farovšaku in Logu. Kjer se je pomikala, je bilo videti, kakor bi kdo s plugom brazdo rezal. Kmalu je bila v Dravi: voda se je jezila in zajezila, ko se je vleklo strašno truplo čez valove. In dalje in dalje je hitela zmija nazaj v kraljestvo tmin. Po Kresnikovi smrti se je začela nagibati moč slovenskega imena k zatonu. Prišli so od vzhoda Besenjaki, potepali zemljo in vzeli narodu svobodo. A nikoli ni pozabil Slovenec svojih starih vladarjev in nikoli ni prestal upati, da se vrne Kresnik in z njim zlata doba. Vir: Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ljubljana, ponatis 1997, str. 279 - 280, št. 245/X; Kresnikova smrt: J. Pajk, Kres 1882, 581 (Sv. Barbara pri V). Še nekaj narodnih pripovedk o Kresniku: --Pohorci pravijo, da Kresnik je imel dosti krav, katere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da je bela kača večkrat se v hlev skrila in jim izsesala mleko. Svoje krave je sam pasel najrajši po planinah. Enkrat zaspi, in pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa ni jih mogel najti. Ali imel je psa s četverimi očmi. Tega pošlje po planinah. Res hitro zavoha kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domov h Kresniku, kateri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič čez planine in potrka na vrata. Al tolovaj, napol človek napol pa demon, mu jih ne izpusti, dokler ga Kresnik s strelo ne zakolje.— --O Kresniku znajo posebno dosti okoli Vurberka povedati. V vurberškem gradu je Kresnik kraljeval dosti let. Posebno rad je kvartal, zato je enkrat šel h kačji kraljici v Babilon igrat. Pri kačji kraljici pa se ni smel nobeden pripogniti, če mu je kvarta z rok padla. Kakor hitro se je pripognil, mu je kačjak odsekal glavo. Al Kresnik je bil čeden, in ni se pripognil, ampak njegov zvesti pes mu je karto pobral in v roko podal. Kresnik je bil tako srečen, da je vsem mošnje izpraznil, potem se usede na svoje zelenk in se skoz nebo odpelje v Vurberk. Kačja kraljica pa izpusti vse kače za njim, da bi mu zlato vzele, ampak on z gromsko strelo vse postrelja. Samo ena, katera je bila dolga, kakor je Drava, bi ga bila skoraj pičila. Ali Kresnik skoči v grad. Kača opaše grad in ni pustila Kresnika iz grada. Kresnik ji glavo stolče z železnim kujem in jo verze v globoki studenec. Po povestih drugih jo je Kresnik živo v globočini studenca pripel za železno verigo, katero je sto kovačev kovalo.— --Kresnik je imel brata Trota. Z njim se je enkrat peljal na zlatem vozu na gostijo k babilonski kačji kraljici. Ko se en čas peljeta, je začelo hudo grmeti. Kačja kraljica pa ni Kresnika trpela, čeravno se mu je vedno prilizovala. Pošlje tedaj kačo, katera je kakor orel imela silne peruti. Naglo z megel zleti na njega, in ga hoče zaklati. Al Trot je s svojo zlato sekiro ji glavo odsekal. Kača z repom v oblake mahne, in z oblakov se izlije neizmerna ploha na zemljo, tako da sta se Kresnik in Trot skoraj potopila. Ali zelenki so z bistrimi nogami dirjali kot blisk in so rešili svojega gospodarja iz povodnji.— --Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. A ker ni vedel, kako bi prišel v kraljičino palačo, da bi ga ne spoznali, se je spremenil v palčka. Pride na dvorišče, vse se mu smeje in ga za norca ima. Peljejo ga h kraljici, on pa žaluje do polnoči. Ko pa kraljica spat odide, se je spremenil v lepega junaka in odpelje princeso s seboj.— --Največji sovražnik Kresnika je bil kačji kralj Babilon. Ta je Kresniku enkrat vse krave pokradel in jih v velikem bregu skril. Kresnik vzame silno deblo in udari po pečini. Mahoma pride jezero hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhovi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. A Kresnik je vedel, da so to sami vražji čarovniki bili; zato je vse potolkel; saj so bili sami puho-glavci, in hitro se je zjasnilo. Potem pa še zakolje kačjega kralja in dobi krave nazaj.— --Kačji kralj je enok hotel Kresniku kozla ukrasti, kateri je imel zlato brado. Kresnika ravno ni doma bilo, ampak na planini s svojim zvestim psom na lovu. Ko domov pride, hitro zgreši kozla. Zapreže svoje bistre štiri zelenke in ga ravno dohiti pri morji. Z ostro sekiro mu razkolje glavo in kozla vpreže v kočijo. Kadar se s kozlom domov pelje, je povsod, kjer sta se peljala, zemljo pohleven dežek namakal, in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.— --Enkrat je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, katera mu je za doto prinesla devetsto in devet in devetdeset gradov. Iz vurberškega grada je stopil v zlato barko, in za 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo vino pili. Kačja kraljica je zvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad, in mu odpeljala lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro ugotovi, da mu jo je odpeljala kačja kraljica. Sedem mescev je iskal kačjo kraljico. Ko do nje pride, se začne huda vojska. Kresnik je dosti vojakov s sabo vzel. Kraljica kačja se je skrila v globoko gorsko votlino, v kateri je bila k pečini Kresnikova žena Alenčica priklenjena, in katero je varovala grda kačja pošast. A Kresnik je bil močnejši in je kačjo pošast zaklal in ljubo svojo Alenčico rešil. Stari ljudje po Štajerskem in Kranjskem še znajo po vedati da je bil Kresnik v prastarem Slovenskem svetu mogočen vitez, kateri je na kresno noč hotel okoli ter preganjal tolovaje ter strašne kače. Torej bil je zaščitnik malih ljudi ter se boril z zlom.  Poštna banka Slovenije je leta 2003 izdala znamko z upodobitvijo Kresnika 

19. mali traven 2016 – Slovenska resnica o migracijah

Na portalu Youtube smo Hervardi objavili film, ki smo ga poimenovali Slovenska resnica o migracijah. Oglejte si ga in z njim seznanite čim več naših rojakov, še zlasti tistih, ki so žal nasedli načrtni specialni vojni proti slovenskemu narodu in proti slovenski državi.  Slovenija ni nikakršna dežela priseljencev, kot nas poskušajo sistematično prepričevati, temveč je po Ustavi RS »država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. (3. člen Ustave)«. To svojo državo smo Slovenci ustvarili v več stoletnem boju za narodno osvoboditev, v katerem smo tudi dokončno izoblikovali in potrdili svojo narodno samobitnost ter naposled uveljavili še svojo državnost (Preambula Ustave RS). V skladu z lastno Ustavo imamo Slovenci pravico in dolžnost, da se z vsemi silami upremo rodomoru ali genocidu, ki ga že desetletja izvajajo nad nami. Rodomor predstavlja največji zločin proti človeštvu, ki nikdar ne zastara. Pri tem ne gre samo za fizično iztrebljanje, temveč gre tudi za načrtno povzročanje duševnih poškodb (duševnih brazgotin) pripadnikom slovenskega naroda, kar si lahko ogledate na koncu filma Slovenska resnica o migracijah.

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek

06. mali traven 2016 – Ob razstavi Prikrita zgodovina Slovencev v knjižnici Duplek, v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci  V Mariborski knjižnici, v enoti knjižnice Duplek (cesta k Dravi 8, 2241 Spodnji Duplek), je bilo konec meseca prosinca letos odprtje razstave Prikrita zgodovina Slovencev. Vsi zainteresirani si jo lahko ogledajo tudi še v mesecih mali traven/april in veliki traven/maj 2016, za organizirane skupine pa je možen tudi voden ogled. V povezavi s to razstavo je v Novicah občine Duplek izšel še intervju z avtorjem knjige Anton Vramec in Slovenci in predsednikom ZDDH Andrejem Šiškom, za katerega je zaslužna vodja knjižnice, gospa Tatjana Jamnik Pocajt.  V zvezi z objavljenim intervjujem smo Hervardi prejeli številne pohvalne odzive. Prebivalci občine Duplek pa se ob tem sprašujejo, kako to, da so za knjigo Anton Vramec in Slovenci izvedeli šele po več kot letu dni od njenega izida, čeprav gre pri Antonu Vramcu celo za prvo štajersko in obenem najstarejšo slovensko tiskano zgodovinsko knjigo (Kronika 1578). Ker intervju zanima tudi številne druge Štajerce in Slovence, ne le občanov občine Duplek, ga v celoti objavljamo v oddelku V medijih, pod naslovom »Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, jo mora doživeti še enkrat«. Žal velike večine slovenskih medijev ta tematika ne sme zanimati, sploh pa so za večino urednikov medijev Hervardi in njihov predsednik Andrej Šiško nesprejemljive osebe, ki se nahajajo na »črni listi«, ali pravilneje rečeno na seznamu tistih, ki jih je treba načrtno cenzurirati. To dokazuje tudi članek, ki ga je sicer pred dobrim letom objavil SVET 24, pod naslovom Kulturni genocid, ki si ga lahko ogledate na našem spletnem mestu prav tako v oddelku V medijih, neposredno pod objavo intervjuja v Novicah občine Duplek. Pod člankom z naslovom Kulturni genocid, lahko preberete celoten takratni intervju z Andrejem Šiškom in ga primerjate s pisanjem novinarja SVET 24, Roberta Marina. Tudi, ko uredniki vendarle omogočijo objavo, ima ta, kot je razvidno iz primerjave obeh besedil, očitno izrazito negativen pristop, vse pozitivno in bistveno, pa je iz nje načrtno izbrisano. Temu se menda reče svoboda govora, novinarska svoboda in pa demokracija …

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja

02. sušec 2016 – Protislovenski skrajneži in izdajalci, pod krinko razrednega boja, napovedali vojno zavednim Slovencem  Protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci, vse bolj odkrito kažejo svoja protinarodna stališča, ki so jih doslej v glavnem zamaskirali pod krinko »človekoljubja«, »človekovih pravic«, »mirovništva«, »medsebojne pomoči«, »solidarnosti«, ipd. Seveda so bile te prazne floskule vselej svetlobna leta oddaljene od realnosti, kadar je šlo za lastne ljudi, rojake in državljane naše države. Vselej pa so veljale izključno za priseljence oziroma za tujce. Torej diskriminacija! Nedavna hkratna shoda v Ljubljani – proti in za migrante – sta dokončno odkrila še zadnjo tančico z mask tovrstnih izmečkov družbe, čeprav so bili v večini vsi v prvi vrsti maskirani. Torej jih je dejansko strah, čeprav točno to očitajo nam. Mi se ne bojimo niti migrantov, niti njihovih zamaskiranih podpornikov – protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev (rodomornikov/genocidnikov). Zgolj pripravljamo se na dan, ko bo neizbežno nastopila sodba ljudstva zanje. Zavedamo se, da pri načrtnem protislovenskem rodomoru/genocidu sodelujejo samooklicani levičarji, plačani s strani mednarodnega velekapitala (Soroša in drugih njemu podobnih), strici iz ozadja (Kučan, Janković, Štrukelj, Fajonova, in ostala plačanska klika) ter večina medijev, ki neprestano izvaja propagando, katere cilj je zmesti in zavesti preproste Slovence.  protislovenski skrajneži, izdajalci in zločinci brez pomislekov stojijo za transparentom, ki poziva na razredno vojno Pri tem igrajo zlasti na čustva in na preverjene metode manipuliranja, kar je že pred 11. leti pravilno napovedala novinarka Oriana Falacci: »Pranje možganov, hkrati grobo pretanjeno, nevedno in izobraženo. Pranje s pomočjo reklamne tehnike. Na čem namreč sloni reklamna tehnika? Na značilnih vzorcih. Na fotografijah, na štosih, na sloganih. Na grafiki, ki pritegne pogled, na prelomu strani, ki na pravo mesto umesti nepravično karikaturo. Na vidnih vtisih, skratka na površinskih in torej iracionalnih šokih. Nikoli na pojmih, nikoli na premislekih, ki vodijo ljudi k premišljevanju o kakšni ideji ali dogodku. Pomislite na geslo potovanje-upanja, zdaj že bolj razširjeno in udarnejše, kakor je bilo Napoleonovo svoboda-enakost-bratstvo. Pomisli na podobo muslimana, ki se je utopil, medtem ko je hotel z ladjico doseči Lampeduso. Strinjam se, včasih sloni pranje možganov tudi na strategijah, za katere se zdi, da vsebujejo pojem, da spodbujajo premislek. V pretresljivem intervjuju, denimo. V članku, ki te gane do solz … Kaj je članek, ki-gane-do-solz? Preprosto. Je zgodba o iraškem ali palestinskem otroku (nikoli o izraelskem), ki je umorjen po krivdi Šarona ali Busha (Ne po krivdi Arafata, bin Ladna ali Sadama Huseina. In tukaj se ne sklicuj na par-condicio, sicer ti bodo odrezali jezik.) /…/ Članek, ki-te-gane-do-solz, je v resnici po navadi dobro izbrana in dobro napisana zgodba. Je elegantno, ganljivo, bogato novinarstvo. Na robu književnosti. Novinarstvo, ali boljše, delo zapeljevanja, prepričevanja. Znanost, ki namesto premisleka uporablja čustva. Pravzaprav je pranje možganov bolj čustveno pranje. Toda posledice so enake kakor pri pranju možganov, ki se dogajajo s karikaturo ali s fotografijo in geslom potovanje-upanja. Še več, globlje je, učinkovitejše. Kajti dotakne se srca, nevtralizira tvojo obrambo. Ugasne logiko in na njeno mesto postavi usmiljenje, podobno tistemu, ki ga občutiš sebi navkljub, ko gledaš umazanega, zmedenega, ponižanega Sadama Huseina.« (FALACCI, O.: Moč razuma, Tržič : Učila International, 2005, str. 272-274) Ti protislovenski plačanci, izdajalci in zločinski rodomorniki, že nekaj časa na svojih zborovanjih javno napovedujejo vojno – razredno vojno (»class war«, piše na enem njihovih transparentov, na drugem pa »no border no nation«/nobenih meja, nobenih narodov). In komu jo napovedujejo? Vsem zavednim Slovencem, kajti z nami ne morejo manipulirati, in zato nas je po njihovi logiki potrebno iztrebiti. Najprej diskreditirati – razglasiti za naciste, rasiste – potem pa eliminirati. Ne bo šlo, dragi biseri! Zato pa se tudi tako bojijo znamenja Črnega panterja, ki predstavlja dobro v boju proti zlu. Ko ga zagledajo dobesedno ponorijo, podobno kot pravi legenda za vampirje, če zagledajo svetlobo. In potem njihovi gospodarji zla takoj pošljejo v boj svoje plačance skrite za doktorskimi naslovi, ki poskušajo diskreditirati Črnega panterja Odgovor na neresnice Andreja Pleterskega. Gospodje tovariši, to bitko ste izgubili že pred leti in je pravzaprav niti nikdar niste imeli možnosti dobiti! Hervardi smo v skladu z lastnim statutom, seveda dolžni braniti slovenski narod in tudi našo državo Republiko Slovenijo. To je naša pravica in dolžnost hkrati! Seveda pa smo dolžni braniti tudi svoje člane. Zato vam jasno, glasno in nedvoumno sporočamo: »Prvič in zadnjič ste dvignili roke na našega člana! V kolikor se bo to še kdaj ponovilo, vas bo dosegla šapa Črnega panterja. Dobro si to zapomnite!« Tokrat smo se skupaj z žrtvijo odločili, da ukrepanje prepustimo pristojnim organom v Republiki Sloveniji, torej policiji. V kolikor bo le-ta ukrepala tako kot ji narekuje zakon, prav. V kolikor ne, pa tudi pristojne organe v policiji opozarjamo, da tovrstne diskriminacije ne bomo tolerirali. Odgovornost je torej v celoti na organih pregona v naši državi. Svoje člane bomo nedvomno zaščitili! O nesprejemljivem dogodku, napadu protislovenskih skrajnežev, izdajalcev in zločincev, na našega člana, ni poročal nobeden medij. Celo nasprotno, kljub trikrat podani kazenski ovadbi pristojnim policistom (!?), so mediji poročali, da na protestih ni prišlo do nikakršnega incidenta. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi mi napadli nekoga drugačnega mišljenja in odziv režimskih medijev na to … Sprevrženo laž ovrže poročilo v zvezi s tem incidentom, ki ga objavljamo v oddelku Nedopustno v Sloveniji, pod naslovom Poročilo s Kotnikove o napadu protislovenskih skrajnežev posebej in o celotnem dogodku.  

23. svečan 2016 – Protestni shod proti migrantskemu centru v Lenartu

Vse simpatizerje pozivamo, da se v petek 26. 02. 2016 ob 16.00 udeležijo shoda proti migrantskemu centru Črni les, ki bo na Trgu osvoboditve v Lenartu. Vabljeni ste vsi, ki želite dobro sebi, vašim družinam in ki vidite vašo prihodnost v življenju v svobodni Sloveniji! Dovolj je bilo besed, danes so potrebna dejanja! Od vas samih je odvisno, kaj bo z našim narodom in našo državo! Ne prepuščajte prihodnosti drugim, ker je vaša prihodnost vaša last ! Zgornji poziv je enak našemu pozivu pred skoraj petimi leti, le da smo Hervardi takrat pozivali na shod za svobodno Slovenijo v Ljubljani. Kot kaže smo bili samo nekoliko prehitri. Povezava do takratnega poziva je tukaj. Nagovor predsednika Hervardov in vseslovenskega domoljubnega Gibanja Zedinjena Slovenija, Andreja Šiška, na protestnem shodu v Šenčurju pri Kranju, si lahko ogledate spodaj.  Pridružite se nam! Zedinjeni zmoremo vse! Zveza Domoljubnih Društev Hervardi in Gibanje Zedinjena Slovenija

23. svečan 2016 – Razprodana knjiga Starodavni in današnji Slovenci znova v prodaji

Obveščamo vas, da je razprodana knjiga Starodavni in današnji Slovenci znova v prodaji in jo lahko naročite v naši spletni trgovini – tukaj. To zamolčano knjigo ruskega znanstvenika Jurija Venelina smo Hervardi izdali po dolgih 168. letih, ko smo jo končno prevedli iz ruščine v slovenščino, že konec leta 2009 in je bila v dobrem letu in pol razprodana. Slovenska plačana znanost se je v zvezi z njo preprosto zavila v molk, kakor da nikoli ni izšla, le dr. Duša Krnel Umek je v izdaji, ki jo imate sedaj na voljo tudi vi napisala nov Predgovor, v katerem je zapisala: »Resnica ali celo znanstvena resnica o Slovencih staroselcih sta uradnemu zgodovinopisju tuja.«  Venelinove ugotovitve in zaključki se bistveno razlikujejo od današnje slovenske uradno uveljavljene zgodovine. Ruski znanstvenik namreč niti malo ne dvomi v to, da Slovenci niso prebivali na sedanjem ozemlju že davno pred Kristusovim rojstvom. Prihod nekih neopredeljenih Slovanov iz njegove ruske domovine v srednjo Evropo in na Balkan v 6. in 7. stoletju je za Venelina navadna pravljica, saj zgodovinski dokazi za to trditev ne obstajajo. Prav nobeden od številnih kronistov tistega obdobja namreč česa takšnega ne omenja, čeravno poročajo o številnih manj pomembnih premikih takratnih ljudstev in dogodkih v 6. in 7. stoletju. Na podlagi preučevanja raznovrstnih virov, katerih seznam objavljamo v slovenski izdaji posebej v Dodatku III, je Venelin postavil teorijo, po kateri smo Slovenci starodavni prebivalci, staroselci na širšem območju današnje Srednje Evrope in Balkana. To ozemlje – starodavno Slovenijo – je Venelin umestil med reko Donavo in obalo Jadranskega morja. Na tem ozemlju so bili naši predniki izpostavljeni številnim vdorom in napadom sovražnih, vojaško organiziranih ljudstev. Ta so si prizadevala podjarmiti staroselce in si prilastiti njihove dobrine. Sčasoma so posamezni deli ozemlja, na katerem so prebivali starodavni Slovenci, pripadli agresivnejšim priseljencem oziroma tujcem. Domačini so v lastni deželi postali manjšina in, da bi preživeli, jim ni preostalo drugega, kot se prilagoditi novim razmeram. To so storili s sprejemom tujega jezika in prevzemom drugačne kulture. Na tak način so bili v dolgotrajnem procesu, ob aktivnem sodelovanju mnogih „slovenskih odpadnikov“, oblikovalni številni narodi. Nekateri od teh nam danes niti niso več sosedje: Avstrijci, Madžari, Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Bolgari, Makedonci, Črnogorci, Furlani. Tudi zanje, ne le za Slovence, bi bilo poznavanje Venelinove knjige nadvse dobrodošlo. »NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT. Kdo od Slovencev bi želel, da bi naš narod moral pretrpeti še enkrat, kar je že pretrpel? Zato je treba poznati svojo zgodovino, da se bomo znali braniti in obdržati, kar so nam zgradili naši predniki.« 

04. svečan 2016 – Ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku: razstava, predstavitev zbornika

04. svečan 2016 – Ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku: razstava, predstavitev zbornika in kolumna  Letošnjemu slovenskemu kulturnemu prazniku posvečamo kar tri zadeve. Že danes, 4. 2. 2016, ob 17.00 uri, bo v Mariborski knjižnici, enota knjižnica Duplek (cesta k Dravi 8, 2241 Spodnji Duplek), otvoritev razstave Prikrita zgodovina Slovencev, ki bo na ogled do konca meseca malega travna/aprila 2016. Po predhodni najavi je možen tudi organiziran ogled. Vljudno vabljeni! V ponedeljek, 8. 2. 2016, ob 20.30 uri, bo v Peterlinovi dvorani, v Ulici Donizzetti 3, v Trstu (Društvo slovenskih izobražencev Trst) predstavitev zbornika Slovensko staroselstvo in Istri. Vljudno vabljeni! Bralcem v razmislek, pa smo že danes 4. 2. 2016, na našem spletnem mestu objavili zanimivo kolumno Spomni se jantarja – primer Evropa (faza omb), avtorja Blaža Babiča. Želimo vam vesel državni praznik, Prešernov dan – slovenski kulturni praznik!  Kolumna Blaža BabičaOsti jarej! Zveza Domoljubnih Društev Hervardi

Slovensko krivosodje v službi demonske vladavine

Letošnje leto je očitno res prelomno leto, v katerem so ali pa še bodo končno do izraza prišli številni primeri zlorab vseh treh vej oblasti, vključno s četrto vejo (javnimi občili), ki so v enaki meri krive in odgovorne za stanje v katerem se danes nahajamo Slovenci. Hervardi se vse od svoje ustanovitve, 1. 5. 2004, nenehno bojujemo prav proti zlorabam vseh štirih vej oblasti, vendar je naš boj več kot očitno neuspešen. Vsaj na kratek rok kaže da je tako. Letos smo prejeli tri »sodbe«, eno Višjega sodišča v Ljubljani, drugo Okrožnega sodišča v Novem mestu, tretjo pa Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vsa navedena sodišča so razsodila v našo škodo. Novinar, ki to ni, je pa dokazano skrajno levičarski aktivist, Erik Valenčič, nas lahko v medijih neupravičeno etiketira kot rasiste. Znanstvenica, ki to ni, dr. Marta Gregorčič, saj klub doktoratu ne obvlada osnovnih družboslovnih metod, povsem tuja pa ji je tudi argumentacija, nas lahko označi kot neonaciste, ker bi naj do tega prišla z znanstvenim preučevanjem. Zavod RTV Slovenija, ki ga sofinanciramo vsi imetniki električnega priključka, pa nas lahko v »dokumentarcu« Koalicija sovraštva, ki to ni, ker so v njem zavestno ponarejena dejstva, in kršen Kodeks novinarje Slovenije, prav tako blati kot zaveznike neonacistov. Podporo vsem naštetim dajejo razni profesorji večinoma zaposleni na FDV, ki živijo izključno iz davkoplačevalskega denarja ter deklarirano levičarski mediji, ki to niso, dejansko pa nujno potrebujejo svojega sovražnika. Če ga ni, ga pa naredijo, sicer bi lahko celo izgubili svoje službe. Med vsemi štirimi vejami oblasti nedvomno obstaja tesna povezanost, čeprav se vse nenehno sklicujejo na domnevno neodvisnost. Toda sodbe slovenskega krivosodja, ki ignorirajo očitne kršitve temeljnih človekovih pravic, čeprav imajo sicer polna usta domnevnega ščitenja prav teh pravic, jasno kažejo, da bi bilo potrebno zamenjati celotno vodilno »kasto« v vseh teh štirih vejah oblasti. Hervardi bomo kmalu izčrpali vsa pravna sredstva, ki smo jih imeli na voljo. Preostaja nam le še poizkus, da spremenimo obstoječe stanje tako, da se posamezniki iz naše organizacije civilne družbe aktivno vključijo v novo politično organizacijo, in skušamo na ta način doseči prepotrebne spremembe slovenske družbe. Obupali ali celo predali se seveda ne bomo nikdar! V kolikor pa nam ne bo uspelo niti tako, nam bo skupaj z vsemi prizadetimi, ogoljufanimi in opeharjenimi državljani preostala samo še kramola! Očitno nas nekateri v to celo silijo… Zgoraj našteto zagotovo sodi v naš oddelek Nedopustno v Sloveniji, v katerem pod naslovom Ustavna pritožba – Erik Valenčič, javnosti predstavljamo naš zadnji poizkus zavarovati lastne interese in obenem tudi človekove pravice v Republiki Sloveniji. Zveza Domoljubnih Društev Hervardi

Hervardi, zveza domoljubnih društev

Feb 10, 2017
Zdravljica ni enaka Prešernovi Zdravici
Slovenci smo eden izmed redkih narodov, ki imajo državni praznik posvečen kulturi. A tukaj se pozitivni pristop žal ...
(1)
Feb 10, 2017
Zdravljica ni himna svobodnih!
V začetku lanskega leta smo iskali Skrbnike Slovenske slave, da bi nam finančno omogočili štiri ...
(0)
Jan 25, 2017
Friderik Cerar in policija bodo odgovorni za ...
Očitno želita Vlada RS in policija res sprovocirati krvave dogodke v Mariboru. Hervardi nikakor ne mislimo biti ...
(0)
Jan 20, 2017
Pogovor s predsednikom Zedinjene Slovenije, ...
Bojan Krajnc: Andrej, zadnje dneve ste nenadoma postali »akter« v skoraj vseh režimskih medijih, od ...
(0)
Jan 11, 2017
Javna vprašanja pred. vlade migrantov izdajalcev ...
Objavljamo 1. oddajo Resničnostnega šova Resnična resničnost, v kateri Andrej Šiško, ...
(0)
Jan 09, 2017
Predstavljamo dokumentarni film z naslovom ...
Ob koncu meseca grudna/decembra 2016 smo napovedali dokumentarec z naslovom Slovenska garda in osamosvojitvena ...
(1)
Jan 09, 2017
Ravnatelj OŠ Martina Konšaka v Mariboru izvaja ...
V petek, 6. 1. 2017 so učenci OŠ Martina Konšaka v Mariboru, brez kakršnegakoli ...
(6)
Apr 19, 2016
Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh
»Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in ...
(0)
Apr 19, 2016
Istra - slovenskoga naroda deržava
grb Istre - slovenskoga naroda deržave V Sušnik-Jambrešičevem slovarju Lexicon Latinum, ki je ...
(0)
Apr 19, 2016
Kramola – upor zoper protiljudsko oblast
Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki bi ...