Klobasanje klobas (oz. umetnosti)

OddajHelena ., dne 2015-11-24 ob 17:50:44

Si tukaj?

Sem.

Sem tukaj?

Sem.

Sem?

 

***

 

Vrnila sem se na začetno točko. Se mi zdi. Iz vrste delavnic, pogovorov o literaturi, z literaturo, preko literature, literanih večerov, literarnih branj, literanih natečajev, literarnih literarnic … do tam, kjer se vprašaš, kaj sploh počneš. Niti ne "zakaj" (ker je to kljub vsemu že preveč metafizično vprašanje za kar nek preblisk v poznem popoldnevu), temveč zgolj in samo "kaj". Kaj naj bi to moje premetavanje po jeziku sploh bilo? Bi moralo kaj biti?

 

V začetku sem bila (kot večinoma vsak pisec) prepričana, da mora priti beseda nekje od znotraj. Pa niti ni važno, kakšna ta beseda je. Lahko je začetek ljubezenske izpovedi, lahko ploha kletvic nad družbo, lahko čista refleksija, subtilno preigravanje sebe preko drugih. V sebi pač mora imeti nekaj, kar lahko bralec sprejme, se poistoveti, zazna, da ne rečem - začuti. Potem se prej ali slej zgodi, da je takih besed lahko več, kot bi jih lahko kdorkoli sprocesiral. Vsak vendar ne more pisati, kajne? Vsaj ne tako, da bi ga lahko brali po petdesetih letih še zmeraj kot kvalitetnega avtorja. Če hoče umetniško delo kaj veljati, pač mora preživeti par let. (Pa naj ostale kriterije za kvalitetno literaturo premikamo gor ali dol, meri, ki ga postavlja čas, se ne moremo izogniti.) In kako kaj takega spisati/posneti/naslikati …?

 

Tukaj se po navadi pride do Izjemnih Meril za kakovostno umetnost. Beseda mora stati v pesmi z določenim namenom (Si jo dal tja zaradi ščepca ironije? Je tam, ker hočeš vzpodbiti asociacijo na 11. 9.? Ali modra v tem verzu pomeni melanholijo? Itd. itd.). Ritem mora biti premišljen - ustaljeni ljudski ritmi so cool, če jih srečaš pri Makarovičevi, sicer je bolje slediti ritmu pogovornega jezika. Metafore so dovoljene v določeni meri. Nizanju komparacij se izogibaj. Predvsem pa rimam. Seveda, rime kot najmočnejš sredstvo, ki ga redko kdo obvlada, zato črtaj. In tako dalje in tako naprej ...

 

Vsi ti napotki so v bistvu izjemno uporabni, sploh če želiš s pisanjem kam priti (kam točno je še odprto vprašanje, ker destinacij ni ravno veliko). Hitro pa se zgodi, da sredi teh napotkov obstojiš in buljiš v nepregledno množico literarne teorije, pregledom literarnih obdobji ter kaj se piše in kaj ne. Obstaja namreč pravilo, da imajo različni literati (in sklepam, da tudi ostali umetniki) rahlo različne poglede na umetnost pisanja. Če želiš izvedeti, kaj se ponavlja, kaj jih večina zavrača - torej imeti dejansko nek pregled nad dogajanjem, končaš sredi mehanicizma podeljevanja nagrad, trepljanja po ramenih in sarkastičnih, blagohotnih, posmehljivih kritikah "sobivajočih v centru kulture". Ob vsem tem pa seveda ugotoviš to - piše se na nek čuden način, kjer šteje objava v Literaturi, ne pa kak vpliv ima ta literatura sploh na (potencialne) bralce.

 

Pesem je na tak način narejena iz besed, ki v tem kulturnem okvirju pač najbolj "palijo." Da pa se kar takoj ovržem - seveda to niti približno ne velja za vse. Tisti "že uveljavnjeni" so prav gotovo tam, ker znajo. Znajo pisati, znajo obračati prave strani, v pravšnji meri kritizirati, hvaliti, se pojaviti na pravih mestih ob pravih trenutkih. Veliko pa jih je tudi takih, ki znajo samo to zadnjo. Ker pa pesmi itak ne rabijo biti preveč … (Kaj? Samosvoje? Unikatne?), tudi ni tako težko ugotoviti, kam postaviti katero besedo, da bo dišalo po moderni poezji. In na tak način se dobi množica avtorjev, ki objavljajo malo tukaj, malo tam, mogoče celo pridejo do zbirke, dobijo par nagrad, nekaj dobrih kritik in to je to. Kaj z vsem tem, ne vem. Sem tudi sama med temi priskledniki "velikih umenosti." In zato se vračam na začetek. Ne čisti, ampak vsaj blizu … tja, kjer pesem ne bi bila narejena iz besed. Ali celo vrste dejavnikov okoli. Če sem se kaj "naučila", je to, da lahko stavke prelagaš, jih krajšaš, širiš … pa bodo še zmeraj samo stavki. Samo stavkov pa ne bo nihče bral. Vsaj ne na dolgi rok.

 

In zakaj (da, zdaj smo tukaj) vse to napisano? Nimam pojma. Verjetno, da si zapomnim ali da se jutri primem za glavo in si mislim - kakšne neumnosti, Helena … kaj si tukaj sploh razmišljala. In zakaj za vraga spet nekaj klobasaš sama sebi? Ne vem. Še pri prvih vprašanjih sem skeptična …

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
5
Helena .
2
Nov 26, 2015
Ravnokar prebrala ... (in skorajda zaploskala, ker se še nekomu pri tem zatika) ;)
Kar se pa literanic tiče - je fino preverit, kaj o tvojem pisanju mislijo drugi - samo v to "trepljanje" se ni dobro zaplesti - kar prehitro postane dolgočasno ...
Veliko bolje - poiskat kak krog kolegov, ki znajo brez lepih besed pošteno skritizirati.

:)
#5
kostin mozeg
3
Nov 26, 2015
Sem se lotil pisanja komentarja, pa je nastalo tole. :)
Hvala za spodbod.
#4
Helena .
2
Nov 26, 2015
Alma, se globoko strinjam s tabo glede pisanja :) Sicer sem prišla nekam tja, kjer je izogibanje takim krogom "strokovnjakov" neogibno ... ampak seveda - uf, včasih prav paše stopiti iz tega ... In samo biti ... ali nekaj podobnega :)
Sicer pa hvala enako ... te zmeraj rada preberem, tudi če komentiram zelo redko.

Lara, te anekdote nisem poznala ... dokler se mi ni zgodilo prav to ;)
In ja, primarno ne ustvarja za druge, sicer to ni ustvarjanje ... ampak zgolj nizanje besed (kot sem že rekla) ... in potem se konča tam, kjer se vsi ukvarjajo s percepcijo/odzivom na nekaj, preden karkoli sploh nastane ...
#3
Lara Arh
2
Nov 26, 2015
Meni se zdi tole odlična tema in razmislek. Ne vem ali poznaš anekdoto o plesoči stonogi. Nekega dne stopi do nje pajek in jo nagovori: "Tako si mila in elegantna, ko plešeš... Kod ždi tvoja čarovnija? Katero nogo prvo dvigneš od tal?" Stonoga neha plesati.

Všeč so mi besede gregory-a Colberta, ki sem jih povzela v svoji seminarski nalogi:

Ustvarjalec ne ustvarja, da bi imel odziv.
Ustvarjalec ustvarja, ker mu duša narekuje ustvarjanje.

Vse ostalo je nepomembno, vključno s tem, ali bo njegovo delo postalo umetnina ali ne. Bognedaj, da pozabimo nase.
#2
Liza Whiteapple
4
Nov 25, 2015
Pisanje je prav tako estetika - estetika misli. Zmožnost odpiranja svetov, vzdušij, atmosfer... Upodabljajoča umetnost, če hočeš. In kot taka ne more biti nikakor vržena v okvir.
Če želiš resnično pisati občuteno, se ogibaj literarnih krogov, kritik, komparativistov... Mnja veš, sicer vse lepo in prav, gotovo imajo vsi ti okvirji nekakšno vlogo v svetu okrog tebe... Pa vendar, še vedno ustvarja naivni, ne pa zmodelirani del tebe. Vredno se ga je oklepati.
Sicer pa, Helena... dobro pišeš. Vračanje na začetek je nujno, kot sredstvo za prepoznavanje sredstev, ki so tvoja... Tako pri pisanju, kot v življenju :).
Lp.
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2015-11-24 17:50:44 (Nov 24, 2015)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj