Nasmeh, prosim!

OddajHelena ., dne 2015-08-16 ob 22:38:47

Zbiramo napačne spomine. Rojstnodnevne torte, žare z napol pečenimi perutničkami, skupinske družinske slike neznancev. Polnilniške kartice so polne sončnih zahodov, sladolednih kup, obilnih zajtrkov in dam s klobuki popolnega videza. Nihče ne slika dnevne sobe. Prazne, polne prahu in s prižgano televizijo, ki pač brni v prazno. Nihče ne slika, oh, pardon, fotografira praznega hladilnika, polnega hladilnika, hladilnika pač … ki ga gleda vsako jutro, popoldan in zvečer.

 

Kaj pa govorim. Dandanes fotografiramo vse.

Nove kopalke, nove kopalke na novem telesu, telo brez kopalk (ah, ne, tega ne počnemo), krožnik z bio-dietnim-razgradljivim kosilom, krožnik brez bio-dietnega-razgradljivega kosila, polico knjig, polico šamponov, razmetano posteljo, pospravljeno posteljo (+oranžna mačka), sebe v ogledalu (X100000), sebe na sto in enem mestu (X100000000), park, avtobusno postajo, mesto ponoči, mesto zjutraj (razgled z najvišjega bližnjega hriba), pohodne čevlje (primerno umazani + sepia efekt), golobe na trgu, pico, pivo, jabolčni sok, limonado, kavo itd. itd.

 

Precej spominov.

 

V oblakih.

 

Mogoče se vmes najde tudi kak prazen hladilnik. Ali s prahom prekrita dnevna soba - za umetniški pridih.

 

Ker možgani nimajo dovolj prenosnega spomina, shranimo vse po vrsti na priročne naprave, ki jih kot obeske za ključe pritrdimo nase. Ali pa tudi to ne. Daš v prazen prostor, ki se imenuje internet … in čarovnija je tukaj - jajca na oko zjutraj ob sedmih nekega ponedeljka bodo tam. Praznini z neskončno prostora dodaš še svojo. V resnici ne vem, kako ta megalomanska stvar deluje, ampak tako je videti na prvi pogled … oblačkasta. Nekje nekaj lebdi, vsi smo tam (ne, tisti tam je že tukaj) in vsi smo zadovoljni in lahko s svojo kepo spominov žongliramo sem in tja. Zabavno, nič utrudljivo, vmes pa si lahko ustvarimo še "osebo", ki jo potrebujemo, ko se predstavimo drugim. Imamo preteklost in če imamo preteklost, imamo "jaz". Človek brez spominov ni ravno veliko. Kaj pa naj počne z vsemi trenutki, če jih nima nikamor shraniti?

 

Pravzaprav … ne zbiramo napačnega, zbiramo vse. Kramo, ki jo prilagodimo lastnim željam, da lahko potem rečemo - Ja, lani smo 23. prišli iz Splita. A veš, kako dobre sadne kupe imajo tam na ovinku? Kakšne redke fotografije starega očeta pred hišo? Zdaj jih imaš 20, pa še za vsako leto novo! (Da se vidi, kako bolj zelena in gosta in mehka postaja trava …)

 

Zelo verjetno s tem ni nič narobe. Zakaj bi tudi bilo? Nič ne stane, nič ne škodi … vsaj mislim, da ne. Pač klikneš … pa še parkrat in je tam. Skupaj s tabo, ki stojiš sredi gneče vtisov in ne veš točno, kaj z njimi početi, razen tega, da jih za nizko ceno (kratkega kramljanja) prodaš naprej.

 

Človek navsezadnje potrebuje nekaj, na kar se lahko upre, ko razmišlja  o "zdaj" in "potem". Vprašanje je le, koliko tega potrebuje, da "zdaj" in "potem" ne prekrijeta "večerja včeraj" in "kosilo prejšnji teden".

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
0
Ni komentarjev
Helena .
Helena .
Objavil/a 2015-08-16 22:38:47 (Aug 16, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj