Članek
(pre)prosto
Objavljeno Jun 21, 2015

Koliko je pravzaprav neba in ali so vse ostalo res drevesa?

 

Sedela je pred hišo na plastičnem stolu in noge raztegovala do roba mize. V roki je imela knjigo in se pretvarjala, da bere, čeprav je že lep čas zgolj zrla v črke in ob tem premlevala melodije, ki so ji krožile po ušesih. Nekaj veličastnega je bilo v tistem sedenju, čeprav se ja takrat zdelo vse prej kot to. Mačka se ji je zaletavala ob noge stola, ker je ni hotela vzeti v naročje.

 

Resnično, najbolj modre stvari so preproste!

 

Zgodba je govorila vilinki, ki to sploh ni bila. O dečku in deklici, ki sta želela iz mesta in najti kraj, kjer bi lahko bila cela. O vilincih, ki so spremljali dekle, ki to ni bilo, do kraja, kjer je deklica iz mesta našla svojo krono. Deček je medtem zašel. Izgubil se je v jarkih in se zaljubil v vilinko, ki to ni bila. To je zgodba, ki jo je prebrala davno nekoč, ko je še znala pasti v drug svet in postati tih opazovalec tujih življenj. Koliko neba je še ostalo od takrat, je bilo zdaj edino vprašanje, ki ji je razbijalo v glavi.

 

Nebo je bilo polno oblakov in prvi poletni dan je sivo in belo padal na telo pokrito z besedami. Veter je ponehal in vse, kar je ostalo od sprememb, so bile rahle sapice v začetku grla. Umirjenost, ki je gnezdila v velikem orehu sredi dvorišča, se je počasi spuščala na travo, mokro od nočnega dežja. Mogoče pa je le možno obleči kožo, ne da bi si ob tem porezal vse dlake … Mogoče pa bodo oblaki le odpotovali v Rusijo in za seboj pustili ogromno zaplato, ki jo bo treba porisati … Mogoče pa je vse to res nadomestek za ogromno tišino v pljučih …

 

Dnevi brez dogajanja so nasičeni z zgodbami.

 

Videti je bilo, da bo zdaj zdaj začelo deževati. Vonj je spominjal na električnost na ustnicah pred poljubom in pikapolonice so se spuščale v zaklonišča. Še enkrat je pogledala nad drevesa proti prostoru, kjer naj bi bilo nebo, in zaprla knjigo. Črke so ob udarcu platnic zatresle zrak in se polagoma posedle na prste. Tudi tišina ne mara dežja. Moralo bi se razpreti in dokončno uničiti razhajanja, deljenja in drobljenja. Šele potem se bodo besede umaknile in bo lahko vrisk prerasel drevesa. Do takrat bodo tukaj ponavljanja, sprehajanja v krogih in ples, ki bo poskušal spremeniti belino v modrino.