Igranja

OddajHelena ., dne 2015-05-25 ob 18:59:41

I.

Ponovno zarežem globlje. Samo da preverim, če je še kaj tam spodaj. Plast maščobe. Ali zbirka umazanih kelihov telesa. Telo je sveto, so rekli. In potem so ga sežgali. Ogenj se je vzpenjal k bogu in trosil majhne iskre na vernike spodaj. Molili smo vrtince relativnostne teorije. Beležili minevanja dni in plačevali duhovnikom za podaljšanje. Slekli smo se pod temnimi plašči negotovosti. Se plazili pod lastnimi grehi, da je bilo slajše …

 

Brskam. Tresem.

 

II.

Biti pod lastno kožo je najtežji del preživetja. Se zvijati med živci in premikati žile, ne da bi jih preveč raztegnil. Raztegnjene žile slabo prenašajo višino, višina pa je nujna za preživetje duše. Tako so rekli. Jaz kopljem globlje - včasih … ob redkih priložnostih, ko pozabim, da ne maram krvi.

 

Pusti me ležati v snegu

Plesati

Plesati

Dež je neizprosno tiho

 

III.

Klici dolgi pet ur so preveč za že skurjene možgane. Potem se začne vrteti. Vzratno in nazaj in spet navzgor. Navzdol. Navdol. Kjer ni dlani. Ni kurjave in peč je pod vodo. Okoli majhne ribice ploščatih oči. Je primerno in zveličavno! Zloščeni nohti prepleteni v gnezno odmirajočih skrbi. Sediš in vse je v zraku. Sediš in iz obleke se dviga para, ki čisti. Grmi. Bliska. Avtomatsko pisanje rešuje duše. Smo na poti v nebesa. Znak kaže levo in mi drvimo desno, da bi svoje glave izpraznili mamečih misli, ki se lepijo na prsa in kožo in kolena in noooge …

 

Kot insekt sem prisesana

Nase

Sebe

Odrešujem smrti

 

IV.

Korenine so rešiteljice človeštva. Se prikleniti na blato, na trdno skalovje in ne popustiti, dokler te ne preplavi celega. Dokler ne kričiš in se zvijaš v ritmiki kitar. Brenkaš na lastne strune, pustiš, da teče, pljuva, se izliva do izvira. Krik. Je ustvaril človeka. Potem dolgo ni bilo ničesar. Cel trenutek je trepetal v listanju praznih strani. Ovitek mora nastajati počasi, kot se vlečejo krila čaplje, ki kroži nad gladino vode. V krogih. Da se oviješ v kožo in si. Kip, stoječ sredi lastnega kaosa misli.

 

V.

Že dolgo ne vem, kaj so ti stavki, ki mi skačejo izpod las. Mogoče sem to jaz. Verjetno ne. Nobena od pik se mi ne zdi podobna mojim zenicam. Res pa je, da še zdaleč ne morem videti v zaokroženst lastne perspektive. Zato klečim, dokler traja. Se pretvarjam, da razumem, ponavljam za drugimi mehke besede, ki me vlečejo v trans. V stvareh, ki jih počnem, moram videti smisel. V prekopavanju dreka je največji smisel, ki sem ga kadarkoli odkrila. Samo za to gre. Za pritrjevanje plošč na palice in potem ritmično udarjanje ob zemljo. Ples. Glasba. Uničevanje Zemljinega ozračja. Napredek. Še glasbe. Ritem. Ritem.

 

Amen.

 

VI.

Brskam. Tresem.

 

Pusti me ležati v sebi

Tam je toplo

Toplo je tam

Kjer je glasba enaka pesmi

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
3
Helena .
1
May 26, 2015
Laaraaa... :D ;)
#3
Lara Arh
0
May 26, 2015
Odlično, Helena ;) :)
#2
Vinko Dolenc
1
May 26, 2015
amon
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2015-05-25 18:59:41 (May 25, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj