Članek
Premostitve
Objavljeno Mar 16, 2015

Si kdaj pomislil, koliko ljudi počne ravno to, kar sedaj počneš ti? In koliko jih počne še vse ostalo, na kar niti pomislil ne bi? 7 milijard preostalih možnosti in nekaj točk, ki se prelivajo s tvojimi gibi. Tvoje telo gradi prostor, premika atome in uničuje nepotrebne možne svetove. Tvoje roke so hipnotične silnice sveta. Ne slepim se, da sem za ta svet pomembna. Čisto lahko bi obstajal brez mene, vsi ljudje okoli bi bili bolj ali manj isti. Le da to ne bi bil moj svet. Zemlja bi se približevala Soncu in to ne bi bila moja Zemlja.

 

http://www.worldometers.info/world-population/

 

Gledam številke. Hipnotizirale so me. Ne gledam realnega stanja. Verjetno jih umre še več, verjetno se jih rodi še več. Za virtualno stranjo je ogromno ljudi, ki jih številke ne dosežejo. Nekaj jih ujamem. Sedem gre na osem. Tam nekje se je rodila nekaj Maria. In umrl nek John. Pa Alejandro in mogoče … kakšna Helena. Niham med homo-centrizmom posameznika in prerokom, ki si predstavlja ostalih 7 milijard možnosti. Lovim razdalje. Številke rastejo z neverjetno hitrostjo. Ne gledam niti minuto, na tem svetu je za tisoč ljudi več kot prej. Nisem prepričana, ali bi me moralo to strašiti. Me te številke ogrožajo? Ne. Me straši, da smo ljudje številke na uri časa? Da(?) Predstavljam si mravlje, ki lezejo druga po drugi. Poskušam jih poimenovati. Po stoti majhni glavici mi zmanjka imen. Poskusim z zgodbami. Tisti je pri zajtrku polil kavo po mizi. Drugemu je ravno, ko je mislil poklicati ženo, crknila baterija na iPhonu. Tretji se zapija, ker mu stradajo otroci. Četrti je otrok, ki umira s pljučnico. Potem cel kup ljudi, sedečih v predavalnicah. In profesor, ki lovi oči študentke v prvi vrsti. Ona zasanjano sledi njegovim rokam na tipkovnici. Še tisoč ljudi več. Ne sledim več, možgani se mi izgubljajo v trenutkih, ki jih mogoče doživljajo.

 

Imam prste, se opomnim. In ti imaš oči. Trepalnice, ki režejo slike v trenutke in možgane, ki ti jih nato sestavljajo nazaj. Nekje vmes si. Imam zrak, ki mi ga nikoli ni bilo treba plačati. Sem ena od številk na bežeči uri, ki za enkrat le še nemo spremlja dogajanje. Zdrznem se … bo kdo opazil mojo številko? Bi jo moral? V čem je razlika med pogrebom v črnem in številko pod "Deaths today"? Nisem prepričana, da bi rada, da bi me videl kdorkoli umreti. Nočem, da kdo vidi mojo smrt. Preveč abstrakno bi bilo vse skupaj. Preveč telesno in oddaljeno hkrati. Nič, pri čemer bi rada prisostvovala. Če bi lahko, bi se zreducirala na premik številke. Ker zgodbe ni več, ko zapreš roman. Mojega sveta ni več, ti pa imaš preveč dela s svojim. In to je edino pravilno.

 

Imaš prste, tudi jaz jih imam. Prerasel si vesolje in sedaj ga lahko brezkrbno vrtiš na palcu. Nihče nima iste slike kot ti. Tvoje slikarske tehnike so neponovljive, pa naj se sliši še tako klišejsko. In svet bi lahko obstajal tudi brez tebe. Le da to ne bi bil tvoj svet.