Nekje se mi je ustavilo. Tam, kjer bi morala biti "resnica", leži samo še več lepo zapakiranih besed. Ne morem se upreti stavku. Ujame me in lastovice kar same premagajo lebdeče črke. Opomnim se - iskati sivine. Nikoli nič zabetonirati do konca. Sem rekla, da Resnica ne obstaja. Da je vse skupaj samo impresionistična slika, ki je od blizu le kup pack. Drobovje se s tem strinja. Hrbtenica ugovarja, išče protiargumente, ki bi dali upanje za vsaj eno trdno stvar v tem svetu.

Na hitro preletim teorije znanih filozofov. Mislim, torej sem. Biti, je biti zaznan. Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Ljudje radi ponavljajo take in drugačne stavke. Zdi se, da nekaj pomenijo. Pod besedami se da čutiti "pomembnost". Priznajmo si, večina ne ve, kaj so hoteli Descartes, Berkeley in Wittgenstein s tem povedati. Z nekaj intuicije se jih da razložiti, lahko jih preberemo kot verz refleksivne pesmi in nekaj časa kimamo, zlekljeni v naslanjaču. Če imamo slučajno še kaj več odvečnega časa in malo radovednosti, pogooglamo za najlažjimi razlagami, ki jih potem prodamo naprej v pogovoru s starim prijateljem, ki trenutno dela za tekočim trakom. S konicami prstov zaslutimo "resnico" in za trenutek se zdi, da smo bližje nečemu …

Niham. Se zibam na tanki meji med nočjo in dnevom. Nekje se mi je ustavilo. Ali Resnica res ne obstaja? Pretežko vprašanje. Zakaj bi koga to sploh zanimalo? Nesmiselno. Ljudje tega nočejo vedeti. Niti pomislijo ne na to. Ljudje že imajo resnice. In hočejo jih slišati še več. Kakršnekoli. Tvoje, moje, svoje, znanstvene, verske. Karkoli, kar jim bo dajalo trdno oporo. Piši resnice in poslušali te bodo. Povej, da si se včeraj napil in napisal par vrstic. In potem si pofukal neko prostitutko in predstavljal si si njen obraz, ki je počasi bledel v jutranjem soncu. Ne, nobenega sonca ni bilo. Bil je dim, smrdeč mestni dim, ki ti je silil v oči. Prekleto, si zamrmral parkrat zapored. Ne. Povej, da si odkrila, da je ona, povedala tistemu, da je njena prijateljica prevarala njenega bivšega in sedaj ne ve, kaj naj stori. Povej, da je novi Zakon čisti bullshit. Povej, da je že Bog zagovarjal Mavrico, logično, še Noetu jo je poslal. Ni to dovolj velika resnica? Povej, da je vesolje večno. Da so odkrili, da ni nikoli zares nastalo in da se sploh ne širi ali krči. Samo je. Mi … samo smo. Povej, da si srečal pekel in potem nebesa. Povej, da je bil seks z njim prekratek in da ima očitno premajhnega. Izpovej se. Razgali se. Snemi masko in jo nadomesti z novo.

Poslušali te bodo.

Nekje vmes bodo verjetno zazehali in preskrolali naprej. Pa nič zato. Povedal si Resnico.

Iskati sivine. Zato bi morali biti tukaj, kajne? Saj vem, da se zdi nepomembno, ampak kako naj iščemo resnico, če pa niti ne vemo, če obstaja …