Članek
V iskanju (od zgornjega vretenca, preko vdolbine do gležnjev)
Objavljeno Mar 07, 2015

Izdalo ga bo premikanje čeljusti. Glasno hrskanje in krajšanje že prekratkih stavkov. Nemirno je zrl v posteljo, v kateri je ležala. Omogočil si je distanco, neprekinjeno bi jo lahko gledal do naslednjega petka. Potem bi prišla znova, mu vzela dih in pol ter obležala. Nič več od tega ni zmogel. Ni je mogel pogledati v oči, ko je s prsti grabila za njegovimi lasmi. Lažje je biti mrtev, se ne srečevati vsako jutro s sveže skuhano kavo in nekaj bežnimi besedami. Raje jo je od zadaj. Da je imel prostor, da se je lahko razkomotil v svojem vesolju in misli neovirano spravil na platna.

 

Tokrat jo je samo gledal, kako leži raztegnjena, s trebuhom na blazinah, ob tem pa ima usta razprta v skremžen O. Kot bi hotela nekaj pojesti, se zadaviti. Mogoče jo je zadavil, mogoče jo je dušil, mogoče bo naslednjič umrla. Dolgo ne bo vzdržala, toliko je že vedel. Prej ali slej bo opazila zbirke zamaškov po predalih in svoje slike, zalepljene v omarici za antidepresivi. Potem bo javkala kot stara mačka. Ni vedela, ni videla, ni hotela in noče. Zdaj jo gleda. Rit ji nežno trza v iskanju pobega iz sanj. Skrči levo nogo, drugo stegne. Videti je kot ranjena zebra, ki si želi vode. Ne bo ji je prinesel. Mora ugotoviti, se naučiti in spoznati, da skriva svet črne luknje. Hodila bo previdneje, pravilno štela korake in preskakovala razpoke. Imela bo nekaj, česar on nima - zgodbo. Hrsknil je s čeljustmi in ustavil stavek.

 

***

 

Ni imel pojma. Ona prav tako ne. Ujela se je nekje med zadaj in spredaj. Lepila se je samo nase, kljub temu, da se je poskušala na vso moč odtrgati. Seveda je opazila. Nosil jo je kot otroka do naslednje postaje in luna je bila takrat čudno rdeča. Nekdo ji je povedal, da krvavi … kot ženska in da zato s tako lahkoto prenaša morja in školjke med pesek. Morje odide in pesek ostane suh, da naslednjega obrata. Ni popolnoma prepričana, česa si pesek v resnici želi. Želi biti prepojen s soljo?

 

Stegne še drugo nogo in se prekotali na hrbet. Ne upa si še odpreti oči. Pusti jih težke in pomisli na zamaške v njegovem predalu. Mogoče jih zbira, ker rad šteje. Mogoče so samo neumni spominki na nakoga. Noče ga vprašati. To bi pomenilo, da bi vedela še nekaj več, da bi se še težje odtrgala. Lepilo jo je strašilo. Pomenilo je, da sčasoma ne bo mogla več stegniti rok, da se ji bodo prsti prilepili na njegove svetle lase. Naslednjič ne bo lune, ki bi jo rešila, to si mora zapomniti, naslednjič bo morala vrata odpreti sama.

 

Zasliši tih hrsk. Kot bi nekdo jedel arašide. Poskuša se spomniti, če je videla med njegovimi večinoma praznimi kredencami tudi arašide. Misli ji begajo od postavljenih slikarskih platen pa do fotografij raztresenih po tleh. Ona jih je raztresla. Nekaj mu je poskušala dokazati … da je umetnost podvržena gravitaciji? Da, trdil je, da je umetnost v glavi. Ona je trdila, da je v njegovem čopiču. Da je v glavi samo zasnutek, majhen črmlj, ki brenči, dokler ga ne spustiš na prostost. Že takrat je vedela, da bo morala pobegniti. V njegovi glavi je preveč jeznih čmrljev.

 

***

 

Sedaj leži na hrbtu. S pogledom drsi po njenih rokah, ki so stegnjene nad glavo. Noge ima rahlo pokrčene na desno, kot bi pozirala. Noče se je dotakniti. Pokvaril bi sliko, v katero umetnik ne sme imeti vstopa. Gole prsi se ji počasi dvigajo in spuščajo v ritmu dihanja, rebra ji skoraj smešno štrlijo ven. Iz predala potegne fotoaparat in šklocne. Svetloba pada na posteljo ravno pod pravim kotom in ve, da bo fotografija ena od njegovih boljših. Šklocne še nekajkrat, tokrat iz različnih perpektiv. Ona še zmeraj diha v istem ritmu.

 

Ve, da ne spi zares. Verjetno uživa pod njegovimi rentgentskimi pogledi in si zamišlja, da je Afrodita. V resnici je bližje Artemidi. Za Afrodito je nekaj manjka, mogoče žar v očeh ali pa besede, ki se ji zmeraj zlivajo v predolge stavke. Včeraj mu je govorila o umetnosti. In potem o življenju. In umetnosti v življenju ter v kakšnem odnosu je to dvoje. Nekaj je bilo o gravitaciji in slike so ležale vsepovsod. Zjutraj jih je zložil v kupčke. Takrat je ni zares poslušal. Opazoval je njene mehke gibe, ki so se zlivali po sobi in ji medtem elegantno slačil kos za kosom. Še vedno je brbrljala. "Luna naju gleda … A veš?" je ponovila nekajkrat zapored, dokler ji ni zmanjkalo zraka.

 

***

 

Šklocljanje aparata, spet nekaj hrskov, za katere sedaj ve, da je njegovo premikanje čeljusti. To je počel že včeraj. Kot bi se počutil nelagodno v svoji kačji koži, ki si jo je nadel. Ugiba, če sedaj že ve, da ne spi. Bi jo sploh fotografiral, če bi zares spala?

 

Dlake na roki se ji postavijo pokonci, ko veter zapiha skozi priprto okno. Še nekaj šklocov.

 

***

 

Samo za nekaj centimetrov odpre okno, da zapiha. Bo sedaj odnehala s to pozersko igro? Rahlo se strese, pomiga s prsti na nogi, a vztrajno zatiska oči. Besno stiska gumb fotoaparata, kot bi jo izzival.

 

***

 

Ne odneha. Draži. Veter zapiha še močneje in ne more si pomagati, da se ne bi stisnila v klobčič. Ne bo odprla oči, dokler se je ne dotakne.

 

***

 

Zvita v majhno kroglo še vedno zatiska oči. Njeno dihanje je vse hitrejše, fotografije so z vsakim novim žarkom boljše.

 

***

 

Na gol hrbet ji posije nekaj sončnih žarkov. Oddahne si. Toplota se ji pretaka po hrbtenici. Vse bolj sluti njegovo roko, ki se ji približuje.

 

***

 

Njena koža je mrzla. Pod prsti začuti trde izbokline vretenc.

 

***

 

Zmagala je.

 

***

 

Drsi po njenem hrbtu, preko napete zadnjice, po nogah, ustavi se pri gležnjih.

 

***

 

Po vsem njenem telesu lepilo. Prestrašeno odpre oči.