Članek
Mislica
Objavljeno Feb 26, 2015

 … mizica in luč in padanje in vrtnica in spanje in človek in knjiga in umor in krava. Slovenščina ima ogromno lepih besed. Kar velik nabor. Pa je knjižni jezik šele začetek. Tukaj so še vsa narečja, s katerimi se tako radi ponašamo po svetu (kar več kot 40 jih je na našem majhnem koščku zemlje!), pa mestne govorice, arhaizmi, ki jih odkopavajo pesniki, neologizmi (eden mojih najljubših: sebček), pa še ogromno prevzetih - od kletvic do vsakdanjih izrazov.

 

Se zdi, da se ne smemo pritoževati, navsezadnje imamo bogat in gibljiv jezik. Se zdi, da nam je končno uspelo - imamo publicistični jezik in znanstveni in literarni … Se zdi, kot da smo se v knjižnem jeziku končno znebili vseh nemških kalkov še iz Trubarjevih časov. Jezikoslovci so napisali slovnice, slovarje in pravopise in to je to. Videti je lepo.

 

Pa se še zmeraj zgodi, da ti včasih zmanjka … Ne govorim o besedah za občutke v trebuhu, ko postanejo metuljčki in čebelice kliše, drugih izrazov pa ni videti, ampak o čisto vsakdanjih situacijah. Na primer, da ti je kupil nov parfum. Kako diši? Lepo, po vrtnicah, ampak ne čisto … mogoče z dodatkom po cimetu? Marjeticah? Ali pa tam nekje vmes … Ah, ostanimo pri lepo. Zakaj ni besede za ta vonj? So vonji preveč izmuzljivi? Kot barve, kjer ne moreš nikoli do konca določiti  pravega odtenka … Ampak še za barve imamo več besed. Hmmm, očitno Slovenci nismo bili nikoli prav posebej pozorni na vonje in se nam je zdelo čisto dovolj, da nekaj lepo diši, drugo pa smrdi, zaudarja.

 

In potem ženske. (Ja, pri ženskah vedno nastanejo problemi.) Obstaja pravilo, da se ženske oblike tvorijo z morfemom -ica. Torej imamo zdravnika in zdravnico, učitelja in učiteljico. Za tiste poklice, kjer so bile ženske pogoste, ni težav. (Pa pustimo ob strani, da se učiteljice še vedno pogosto prijavljajo za mesto učiteljA, ker se razpisovalcem pač ni dalo dodati tistih težavnih treh črk za poševnico. In da se na šolah še zmeraj vsake toliko sliši - Gospa profesor!, čeprav je profesoric občutno več.)

 

Imamo pa še vrsto poklicev, kjer ženske oblike pač ni. So mizarji, ni pa mizark, so kovači, ni kovačic, so rudarji, ni rudark itd. Nič groznega v bistvu, to je le pokazatelj dejstva, da žensk ni bilo v fizičnih delih, ko so se ti izrazi razvijali. Nasprotni primeri? Ni jih ravno veliko. Trenutno se spomnim le dojilje, pa še ta nima moške oblike zaradi očitno bioloških omejitev.

 

Pa še nismo končali s primanjkljajem ženskih oblik. Poznamo na primer besedo pisatelj, imamo pa tudi pisateljice. Je avtor in je avtorica, pesnik, pesnica, filozof, filozofinja, politik, političarka. Zadnji dve gresta že malo težko z jezika, ampak shajamo. Potem pa pridemo do zanimivejših izrazov. V pesništvu obstaja termin, ki nosi take lepe slovenske besede: lirski subjekt - torej tisti, ki pesem pripoveduje, ni pa to nujno avtor sam. Problem se pojavi, ko pesem očitno "govori" ženska. Situacija se trenutno rešuje z "lirski subjekt ženskega spola", kar ni ravno elegantno … Eleganca je očitno prav tako spodletela pri iskanju ženske oblike za pisca, torej tistega, ki piše, ne opredelimo pa ga natančno s pesnik, dramatik … Kakšen je čudovit predlog za žensko obliko? Piska. Taka piska, ki piska skozi ušesa. Je pa vsaj predlog. Ponekod smo očitno v slepi ulici. V zgodovini je namreč ogromno velikih mislecev, mislic pa še ni na vidiku … Kaj hočemo, očitno ženske v jeziku še nismo pridobile pravice do razmišljanja …

 

 

P.S.: Ah, pa da se še vrnemo k tisti mizici na začetku. Prav tako kot ženske oblike se tvorijo tudi pomanjševalnice … miza je mizica in ženski pisatelj postane pisateljica. Potem pa se še sprašujemo, zakaj smo napram velikim pisateljskim imenom v strokovni literaturi videti tako majhne …