Zvoni, ne da bi kdo odprl vrata. Na stopnicah se zasliši podrsavanje copatov, zunaj se neprekinjeno topi sneg. Dogodki si sledijo eden za drugim, ljudje brezsramno opazujejo dogajanje. Imajo pravico opazovalca, nekaznovano lahko na okna lepijo izrezke iz časopisov in si barvajo stene. Svet ostane nem. Neke besede se objestno držijo postelj, a vzdihi ostanejo neizrečeni. Neizkušeni posnemovalci se medtem igrajo s tihimi šepeti, ki se vsake toliko zaslišijo iz radiatorjev. Videti je, da je obstalo. Gibi neprekinjeno nadaljujejo dihanje, ceste se ne zmenijo za ovinke, ki jo poskušajo ustaviti. Ne morejo se odločiti, če bi tekli, ali raje gonili sobno kolo. V mirovanju še ni bilo nikdar toliko gibanja. Živali žvečijo travo, peristaltika deluje. Svet nevede postane mehanizirano mežikanje.

Zgodilo se je, ker je nehal obstajati. Odločitve je preložil na zvonjenje pred vrati in vdihnil rahlo migotanje prahu. Sova na omari je buljila v njegove kratke lase in mu vzela vso voljo do življenja. Mogoče bi moral zapreti oči. Potem bi mu ogledalo povedalo vso zgodbo, ki jo je med ležanjem v postelji zamudil. Oči so mu v zadnji del možganov poslale znak za mežik. Mežik. Življenje je enostavno. Življenje je izgubilo svoj živ. Le ljenje mu še leži na prsih. Vleče se in lj-je podtika v vsako besedo. Ni dežja. Sonce sveti, kot da je od njega odvisna usoda sveta. Verjetno je res. Sonce je lahko z vso pravico najbolj samovšečna zadeva v vesolju. Pred kratkim so izračunali, da je lahko vesolje večno. Velikega poka ni nikoli bilo in širjenje ali krčenje nam ne bo ustavilo misli. Ni bil prepričan, kaj naj bi to pomenilo. Temna snov še zmeraj obstaja. Vedno je in vedno bo. Kaj je v tem pomembnega?

Zvonjenje poneha. Dežja še ni. Prižge se radio in naznani, da se je na neki ulici zgodila prometna nesreča, ki je vzela neko življenje. Mehanizirano mežikanje. Reduciranje dejstev. Obupal je nad prisluškovanjem sobi in samo za trenutek zaprl oči dlje, kot bi bilo treba. Nič. Tišina ni postala glasnejša. Pojavil se je samo še en glas več, ki pravi, da je sova odletela. Zunanji svet je pojedel vse misli, ki so se borile za obstanek na listu papirja, ki bi moral postati ogenj. Vžgati bi bilo treba. Prižgati les in mu povedati, da ni narejen za plavanje na vodi. Če ni nikogar, ki bi govoril, ni nikogar, ki bi poslušal. Tekmujemo v gluhosti in kričimo zahteve rastoči travi. Med travo in nami neskončno število razpok v svetovih.

Kako preglasiti tišino?