(POZOR, REKLAMA!)

Če se večino časa po mestu sprehajaš z laptopom ali kupom knjig, te prej ali slej kdo vpraša, kaj študiraš. Če je odgovor filozofija, je odziv: (a) kisel nasmešek, (b) kak vljuden a-ha in (c) v najboljšem (najslabšem?) primeru vprašanje - kaj pa sploh počnete?, tam se samo pogovarjate, ali kako? In (moja najljubša) kaj pa boš, ko doštudiraš? Pri zadnjem se vse skupaj prej ali slej zaključi s kakšno obrabljeno frazo a la Ja, saj veš, kakšno je stanje … Če pa je sogovornik kak zagret medicinec, se lahko pogovor kaj kmalu zavleče.

Velja neko splošno prepričanje, da študij po večini služi temu, da boš dobil primerno službo in tako čim bolje služil človeštvu. Pustimo ob strani, da služb zaradi takih in drugačnih razlogov ni - še vedno je v nas zakoreninjeno prepričanje, da mora posameznik (vsak na svoj način seveda) "služiti skupnosti". Pri tem si sicer dovolim ogromno posploševanje in zanemarjam vse ostale dejavnike v človeški psihi, pa vendar bi lahko tako na grobo rekli, da stremimo k temu, da bi sodelovali s "soživečimi". Torej po domače povedano - če znaš popraviti avto, si koristen. Če znaš ostriči lase in jih speti v nekaj dostojnega, si koristen. Če znaš postaviti most, si koristen. Če znaš pometati ulice, si koristen. In seveda - če znaš pomagati človeku, da ozdravi, si koristen. Zato počnemo stvari, kajne? Postal bom zdravnik, da bom pomagal ostalim. In zdravje je nekaj, česar si želimo, zato je to smiselno početi. In potem dilema … kaj za vraga na tem svetu počnejo filozofi? Nič. Sedijo in buljijo v kamine.

Pustimo za enkrat filozofe ob strani in poglejmo, kaj počnejo ostali Veliki ljudje. Na primer nobelovi nagrajenci za kemijo. Kaj počnejo? Odkrivajo nove reči na področju znanosti. Očitno uspešno. Zakaj to počnejo? Da bi prispevali k vednosti človeštva. Da bi lahko to znanje potem uporabili za nekaj, kar bi lahko potem ta medicinec uporabil pri svojem zdravljenju pacienta, ki bi mu to rešilo življenje. Življenje pa je najvišja vrednota in za to ne rabimo nobenega upravičevanja več. V resnici se ravno ne spoznam na kemijo, ampak tako nekako bi to lahko šlo (izpustimo uporabo znanstvenih odkritij izkoriščenih za orožje itd). Naprej - kaj počnejo znastveniki NASE? Razvijajo nove tehnologije za širše in večje in oh&sploh odkrivanje vesolja. Zakaj to počenjo? Hmm … ker nas zanima, kaj je v vesolju. Zakaj nas zanima, kaj je v vesolju? Mogoče ker … nočemo biti sami. Zakaj nočemo biti sami? Ker … ah, zanimivo je pač, ker je daleč in lepo in veliko. Naprej - kaj počnejo tehnologi na področju avtomobilizma? Odkrivajo nove načine, kako hitreje, udobneje, lepše. Zakaj to počnejo? Ker je hitreje, udobneje, lepše tudi boljše. Še korak nazaj - zakaj je to boljše? Ker … pač je.

Veliki ljudje počnejo stvari, ki jih vsi zelo cenimo. Skrbijo za vednost, izboljšanje našega življenja … Majhni ljudje pa počnejo stvari, ki nam vsakodnevno koristijo. Tako pač je.

Še korak nazaj?

Zakaj to tako deluje? Zakaj potrebujemo znanje? Ali je to za nas res najbolje?

Sranje, pa smo pri filozofiji. Kaj počnejo filozofi? Stopajo nazaj. Zakaj to počnejo? Ker lahko. Ker se prej ali slej zgodi, da se kdo spotakne in prestopi tisto čudežno mejo lahko razumljivega in obvladljivega in si želi odgovorov.

Problem - včasih niso odgovori točno taki, kot smo jih pričakovali oz. kar se zgodi pogosteje: odgovorov je malo več, kot smo jih hoteli. Zato se tudi večina ljudi ustavi nekje na sredini in poprime prvo "lahko filozofijo", ki jo zagleda in se pač sklada z njihovim načinom življenja. S tem ni nič narobe. Če mu deluje, je vse lepo in prav.

Nekateri imamo le to nesrečo, da ne vemo, kdaj je dovolj stopanja nazaj … In za tiste - žal mi je, pristali boste v filozofiji. ;)