Članek
Novi veliki pok
Objavljeno Jan 01, 2015

V zraku nastanejo luknje. Kot majhne reže, skozi katere veje svež veter. Ne prehladen niti prevroč. Zdi se, da so ti možgani za hip zaspali in vidiš vse skrite črnine, ki so ti jih vztrajno zakrivali. Mižiš in gledaš in mižiš in vidiš. Nekaj je drugače. Tako klišejsko … drugače - ne moreš se otresti občutka, da te je nekdo gladko prevaral. Da ti je na koledar napisal vse te nove dneve, samo da bi te zmedel, da bi ti dal občutek lažne moči nad prihodnostjo. Za hip še obležiš. Opazuješ razpoke in tuhtaš, kako je mogoče, da je zdaj naenkrat toliko prostora. Soba se je razširila in med padanjem prahu najdeš kotičke, ki so videti kot majhna vratca do neznane dežele za njimi. Od sebe in potem nazaj.

 

Odpreš oči in pogledaš še enkrat. Reže še kar visijo nad tvojo posteljo in se pretvarjajo, da so resnične. So te prevarali? Je to samo prazen stiropor, ki razpade ob dotiku? Dihaš in vonjaš luknjičasto prevleko, ki se je samovoljno razprostrla čez sobo. Ura laže. Ustavila se je ob enih ponoči ali popoldan … enkrat v preteklosti, ko je bilo vse še tako polno, zapolnjeno, težko in okroglo. Zapreš oči. Reže so tam. Ponavljaš se. Nekaj se je spremenilo in ti … ne verjameš v navidnezno realnost. Nekaj takega kot je prihodnost, ne obstaja. V tem trenutku ni prostora zanjo, ko pa pride, ni več prihodnost. Logika. In reže. Majhne praznine, ki obljubljajo, da jih lahko zapolniš s čimerkoli želiš. Upaš, da bodo ostale. Še nekaj časa - samo da premisliš, kaj želiš z njimi storiti. Vstaneš in se zagledaš v ogledalu. Nič novega. Nič. Nič obljublja vse.