O čakanju na preštete knjige (Maja II.)

OddajHelena ., dne 2014-12-17 ob 17:02:11

Včasih čakam, da bo nekaj prišlo. Včasih tudi pride. Po navadi je to kaka muha ali piš vetra. Odvisno kje sedim. Trenutno sem v parku in berem eno od knjig, ki jih imam na seznamu. Počasi listam strani in se nevede mrščim. Vem, da se mrščim, le da se tega ne zavedam. Hecna reč. Če se tako pogledam od daleč, jasno vidim svoje nagrbančeno čelo, ampak čela nikakor ne morem zgladiti. Tako da je videti še bolj hecno. Nekaj sekund se mučim in izraz na obrazu skače iz ene oblike v drugo … potem za trenutek pogledam vstran in spet je tukaj - moje nagrbančeno čelo.

 

Včasih celo kdo pride mimo. Kak star gospod s psom ali gospa, ki čaka moža, da pride iz knjižnice. Na skrivaj občudujem stare moške, ki se sami sprehajajo po knjižnicah in zbrano preštevajo knjige. Vem, da jih štejejo, četudi se pretvarjajo, da berejo naslove. Potem eden od njih napiše pesniško zbirko in jo ves ponosen podari prijateljem. "To je že dvanajsta po vrsti." In drugi: "Jaz pa jih imam že šestnajst!" Knjižnica mora to zadevo, ki se ji po cobissu reče pesniška zbirka, kupiti in jo stlačiti v majhno sobico, ki je rezervirana za poezijo. Če se gospod po kakem smešnem naključju piše Kovač, pristane poleg Koviča. Globoko sočustvujem s Kajetanom, niti sanjalo se mu ni, do kakšnega mobinga lahko pride na knjižnih policah.

 

Pesmi so namreč lahko zelo nasilne. Skočijo ti v glavo in potem nočejo ven. Niti posesati jih ne gre. Vse, kar lahko storiš, je, da jih strpaš v najbolj oddaljen kotiček in čakaš, da jih prekrije prah. Iz tega razloga tudi ne sme biti v tvoji glavi preveč prepišno. Če pustiš, da ti veter premetava stvari, se prah dvigne in naenkrat ne vidiš ničesar. Ali še huje - pred oči ti vrže nek star popisan list, na keterem piše, da si nekoč znal ljubiti.

 

Danes ne dežuje. Kar je v tem decembru prava redkost. V roke me, kljub rokavicam, nežno zebe. Čutim, kako mi mraz boža prste in se plazi do zapestja. Pomigam s prsti in obrnem še en list. Roman govori o Židih in Ukrajncih. O krivdi, želji in smrti. Kako stara mora biti krivda, da izgine? Kako blizu si morata biti oče in sin, da krivda prestopi generacije? Kaj meri človeka? Človek je precej končno bitje. Prej ali slej umre. Vseeno kako - umre pač. Mrtev pa živi dalje, v porušenih vaseh in škatlah z oznakami. Tudi če požgeš in uničiš, nekaj ostane. Starka, ki s tako ihto hrani spomine, da pozabi, da ji je otrok pobegnil od doma. Vasi prepletajo vrvice, da ne pozabimo. A na koncu se spomnimo samo vrvic - predmeti izginejo iz našega spomina.

Vse je razsvetljeno.

 

Včasih pozabim, kaj točno čakam. Vem le, da moram čakati. Premakniti prste, da ne otrdijo in se vsake toliko potruditi, da čelo ni preveč nagrbančeno. Čudno je, da ne dežuje. Včeraj je deževalo in tudi dan pred tem. Že dolgo ne pričakujem snega. Preveč lahko bi bilo. Vse prekriti z belino, upati, da bo spodaj vse izginilo in bomo lahko narisali znova. Tokrat brez  prvošolskih napak. Ampak to je že preveč, preveč daljnosežno, preveč za moje majhno razsvetljenje.

Pogledam na uro. Samo pet minut še sedim. Rekel je, da bo prišel ob desetih. Še štiri minute. Premaknem stran. Črke so videti smešno razmazane, meglene. Na 102. stran je padla kapljica dežja.

"Maja! Že dolgo čakaš?"

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Helena .
Helena .
Objavil/a 2014-12-17 17:02:11 (Dec 17, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj