Trenutno ne morem. Ne vidiš, da me nosi Luna? Brb.

OddajHelena ., dne 2014-12-12 ob 23:12:49

Na koledarju v moji sobi ni napisanih luninih men. Zato tudi večino časa ne vem, kdaj je luna polna in kdaj od nje ostane le krajec. Ker se ponavlja. Tisto, kar se ponavlja, pa vendar ne more biti ključnega pomena, kajneda?

Polno luno opazim tako edinole ob srečnih naključjih, ko pridem pozno domov in mimogrede pogledam še v nebo. Na vaseh ni veliko luči in zvezde se vidijo včasih nepredstavljivo natančno. Da bi jih lahko zajel z žlico. In obliznil, zraven pa jih še dodobra začinil z oblaki, ki so videti kot izgubljeni popotniki Rimske ceste. Pa to ni tisto, kar sem želela povedati …

 

Trenutno ne morem. Preveč sem zaposlena. Nosim torbice in torbe iz kraja A do kraja B. Potem jih tam odložim za nekaj minut, sedem, poslušam, prikimavam, zapisujem(!) in tečem dalje. No, ne ravno tečem … včasih si privoščim tudi kak počasen sprehod skozi mesto. Toliko je vsega … Pa še izložbe (In res bi potrebovala nove čevlje!) in stojnice in diiiši … po kuhanem vinu. In zato trenutno ne morem. Tavam kot izgubljena poštna pošiljka in trosim naokoli pametne stavke. Veste, to bi morali narediti drugače. In to ni več tabu tema, govorite! Oh, ljudje, razmislite še enkrat: takšen mora biti svet!  Potem se zapletem v debato s svojo malo sestrico in najdemo novo za-crknit-smešno-zadevo.

 

Ljudje že od nekdaj pokopavamo mrtve, zelo možno je tudi, da je to ena od bistvenih lasnosti, ki nas ločuje od živali. Psi in mačke pač ne pokopavajo svojih mrtvih. Sloni žalujejo. A mrtvega ne pokopljejo ali celo ob njega postavljajo svojih dragocenosti. Če namreč verjameš, da bo človek živel tudi na oni strani, mu za na pot daš razne reči. Kovance, če bo moral prečkati reko, posode, če si bo moral kuhati, nakit, če bo moral biti lep, služabnike in vojake, če bo moral tudi po smrti vladati naprej … take reči pač. In če verjameš, da bo preživela samo duša, Gospod Mrtvi ne rabi veliko. Potrebuje molitev in obisk groba vsako leto, da bo prišel v nebesa, tam pa ga že čaka all-inclusive postrežba. Pa kljub temu … kam je šlo vse tisto bogastvo, ki se je nekoč zlagalo skupaj z mrtvim pod zemljo? Na zemljo seveda. Ker mrtvi očitno ne zahteva več enomesečne plače zase, da bi lahko prečkal Stiks, jo zahtevajo pa živi. Tisti, ki bodo enkrat na leto prihajali na grob in vsaj še za nekaj časa poskrbeli, da njegovo ime ne pade v pozabo. Če mrtvi ne potrebuje več vsega materialnega deleža, bomo pa denar zložili na grob. Tako, da se bo jasno videlo, kdo tukaj leži in kakšne sorodnike premore. Pri tem je seveda poleg masivnega kamenja z zlatimi črkami še izredno pomembno, da barva rož ni enaka s sosedovimi. Da se ohrani neka raznolikost, seveda. Vse za dobro ljudstva, bi se lahko temu reklo.

 

Kaj pa bluziš, Helena? Pa saj to je vsem jasno. Se vidi z vesolja, tega vsemogočnega vesolja, o katerem pa ni jasno čisto nič … Mogoče je v njem premalo svetlobe … hmm … ali pa se ne ukrivlja pod pravim kotom …

No, lunine mene se kljub temu ponavljajo, pa naj nam bo jasno ali ne. Tako pač je. Se vrti in kroži, tudi če nihče ne gleda. In zato ne bo nobene škode, če trenutno ne morem. Če se mi včasih pač ne da ukvarjati s perečimi aktualnimi vprašanji in raje za hip pogledam v zvezde. Pa naj se sliši še tako klišejsko. Nekdo pač mora na vsake toliko časa preveriti, če so tam. In zato oprostite … me nosi Luna.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Helena .
0
Dec 14, 2014
:)
#2
naprimer Janez
0
Dec 13, 2014
TYT!
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2014-12-12 23:12:49 (Dec 12, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj