Če čakaš, da se prazna stran napolni, nikoli ne nastane nič. Nič pa je tisto, česar se z vso silo otepamo. Zato sedimo. Tipkamo in občasno napišemo kakšno besedo. Besedo v pravem pomenu, ne tiste nametane v črke, ki jih zna vsak prebrati. Besede, ki plavajo malo višje … se na rahlo dotikajo vseh gigabajtov spomina in so z vijolično vrvico pripete na ljudi.

Nekdo se je vprašal, kaj je smisel. Nek drug je bil še bolj neumen in vztrajal, da ne ve, kaj je smisel človeka. Nihče ni vprašal, kaj je človek. Ker je to jasno. Razsvetljeno. Tako močno, da nihče ne vidi ničesar v vsej svetlobi, ki neusmiljeno tolče po tipkovnicah.

Razsvetljeno je tisto, kar je nevidno. Kar sveti tako ravno, gladko in prozorno, da se vanj zaleti vsaka muha. Na steklu se lahko urežeš. Na steklu ti lahko zdrsne in si polomiš vse nožice. Zakličeš: Vse je razsvetljeno! Nisem kriva. Steklo je. Bilo je tam. Iskala sem ga. Iskala sem človeka z lučjo pri belem dnevu. Tega se ne dela. Vsi vedo, da je bela zahrbtna barva. Zato spimo ponoči.

Čakaš, da se prazna stran napolni. Noče biti bela. Črke so kot bergle, ki tvoje besede vlečejo na plano. Štriki. Štriki so za moške. Jaz sem ženska. Kaj je zame? Kako umreti? Ničesar več ni. Se lahko umre od besed?

Nekdo je vprašal, kaj je smisel. Ušel mi je majhen vzdih. Takt ure in klopotanje vode v radiatorju. Panta rei. Nikoli ne vstopamo in izstopamo v isto reko. Reka je Drava. Drava je beseda. A vidiš? Drava ni beseda. Besede plavajo malo višje …

Plavamo tako, da premagujemo neko substanco. Prebijamo se skozi in kljub vsemu je videti tako lahkotno. Plavajoče, drhteče nežno … (želim-si-tvojega-poljuba) Besede so visoko. Pretvarjamo se, da so v črkah. Rada imam črke in rada imam zimo. Vedno bolj. Sonce vzide kasneje in nikoli ni presvetlo. Človek je čudovito misteriozen. Skrit in nikogar ni, ki bi kričal v bel dan.

Samo jaz in moja bela stran.