*Približen oris pogovora naše širše družine ob enem od tedenskih srečanj - zmedenost in nedokončanost tem je rezultat govorjenja drug čez drugega in neskoncentriranosti vseh navzočih.*

Stara kmečka hiša, velika kuhinja s še večjo mizo. Nekaj ljudi zbranih okoli, zunaj prva tema, ki jo poskuša pregnati oranžna luč nad mizo in vroči radiatorji. Na mizi vse polno peciva, vmes še domač kruh, klobase, sir, vložene kumarice in vse kar spada zraven. Oh, in seveda vino.

Vsedem se poleg babice in popiham sveže nalakirane nohte. Sestrična, ki mi jih je malo prej mojstrsko premazala, jih precenjujoče pogleda. "So v redu?" Dvignem obrvi. "Se hecaš? Super so, sama nikoli ne bi uspela nardit tega …" Roke dvignem v zrak, da se rdeči nohti jasno zasvetijo.

Stric opazi mojo pristotnost in vklopi svojo uradno različico svojega glasu: "Helena, kako pa kaj ljubezen?" Odlično, spet to … počasi bo mi že zmanjkovalo izvirnih odgovorov. "Ljubezen je. Vedno," končno odgovorim po nekaj sekundni "skrivnostni" tišini. Stric se narejeno nejevoljno obrne k mojemu ateju (op. p.: očetu). "Vidiš, taki so preveč pametni …" Nekaj kratkih stavkov, ki se vrtijo v običajno smer: kvazi-intelektualci smo obupni sogovorniki. Ne moreš jih razumet, pa če se na glavo postaviš in tako dalje in tako naprej ..

"No, Helena, potem pa mi nekaj povej - misliš, da smo sami v vesolju?" Presenečeno se zavrtim v stričevo smer. Dobro, take pogovore smo že nekajkrat dali skozi, ampak on je bil vedno prvi, ki je vstal in si šel ven prižgat "en čik".

Jaz: "Nimam pojma. Povsem možno je, da nismo sami, ampak to ne igra vloge … če so vesoljci višje razviti, nas ne šmirklajo, če so slabše, ne vedo za nas."

Stric: "Nee … nekdo nas je postavil sem." (dramatično zaključen stavek)

Jaz: "Dokazi?"

Mama: "Saj pa ljudje ves čas pričajo o obstoju vesoljcev …" Stric: "Dokazi dokazi … tak pač je!"

Jaz: "Pričevanje ljudi je dokaz? Potem obstajajo vsi paranormalni pojavi, o katerih se tako rado govori."

Mama: "Ja, saj pa se to ves čas dogaja … čudeži, stvari, ki jih ne razumemo, spominjanje prejšnjih življenj …"

Jaz: "Ah, dobro … točno, ti pa tvoje ezoterični pojavi. Ampak prejšnja življenja? Ta pa je težka … v reinkarnacije me ne prepriča zgolj skupina ljudi."

Mama: "Od kod pa potem pridejo ti njihovi spomini? Se je vsem pripeljalo? Pa tistim, ki trdijo, da so jih ugrabili nezemljani? Vsi po vrsti so nori?"

Jaz: "Ja." Stric (ateju): "Si gledal tisti film? … nezemljani … prišli, oče išče hčerko … kaos … držita se za roke … in na koncu je res žalostno …"

Mama: "Kako pa potem, da so pričevanja skladajo med ljudmi, ki se niso nikoli srečali?"

Jaz: "Ahhh … to so pa že težke teorije. Trenutno berem Locka …"

Stric (očitno film razložil že do konca): "Koga?"

Jaz: "Locka, britanski filozof, empirist, tam 17., 18. stol."

Mama: "No, da slišimo." Stric: "Vidiš, tega pa jaz ne maram. Nekje nekaj prebereš in potem to trosiš okoli." (me strogo pogleda) "Kako pa veš, da je to resnica?"

Jaz: "Ni to absolutna resnica, je pa podlaga za najboljšo teorijo, ki sem jo kdaj slišala."

Stric: "Slišala, slišala … kaj pa tvoje ideje? Sam moraš razmišljat!"

Jaz (ne morem se upreti sarkastični gesti - ti-to-meni?): "Saj ne ponavljam kot papagaj, kaj sem slišala. Berem pa, da. Potem kombiniram, primerjam, kritiziram … in potem sestavim teorijo, ki je meni najbolj pisana na kožo. Saj to delamo vsi … teorije prilagajamo našim začetnim intuicijam."

Stric: "Ampak še vedno so to samo teorije, ni resnica!"

Jaz: "Kaj pa potem je resnica? Tudi to da je Zemlja okrogla, je zate samo teorija … saj je nisi videl na lastne oči."

Stric: "Pa to je drugače …"

Mama: "To je njena resnica. V katero ona trenutno verjame … ti imaš pač svoje."

Stric: "Jaaa … samo jaz sem to sam pogrunto. Razmišljam!" Jaz (bolj sama sebi): "Ampak to ne pomeni, da univerzalne resnice ni …"

Jaz: "Super. Razmišljanje je zakon. Kaj pa misliš, da jaz delam?"

Stric: "Ti samo bereš …"

Jaz: "Jaaa … očitno …" Mama: "Ampak mene res zanima, kaj pravi ta tvoj Locke."

Jaz: "V bistvu je to moja, malo tako po domače skupaj sestavljena teorija, Locke je bil samo iztočnica … Gre pač za to, da imamo ljudje enak oz. vsaj podoben koncept razmišljanja. Ni nobenih vrojenih idej, ki bile vedno v nas, ala prejšnja življenja, ampak vse dobimo od zunaj. Samo koncept razmišljanja imamo vsi isti, zato pridemo, tudi če se ne pogovarjamo med seboj, do podobnih rezultatov; na primer podobne ideje lepega, oz. v tem primeru - ugrabljanja marosovcev … Na podoben način nam delujejo asociacije itd. in zaradi tega lahko seveda zmanipuliraš množico … super se da predvidit, kaj hočemo in na kak način se da to izkoristiti. Na enak način se potem tudi "ustvari" množica ljudi, ki trdijo, da so jih ugrabili marsovci. Ljudem se zmeša in ker so tako zbombandirani z nekimi nezemljani, "norost" pač pride do izraza na tak način." Utihnem, zajamem sapo in za hip pomislim, če je kaj od tega, kar sem povedala, sploh imelo smisel …

Mama: "Aha … recimo ... ampak pri prejšnjih življenjih je pa spet dugače …"

Jaz: "Ja, saj se strinjam, da je možno, da je nekaj takega obstaja, že zaradi ukrivljenosti časa in prostora, ampak …"

Teta: "Verjameš v Boga?"

Jaz: "Kdo? Jaz?" Stric: "Od kod pa je te to zdaj prišlo?"

Teta: "Ti, ja."

Jaz: "Ne. No … ja, ampak ne v boga, ki bi imel zavest, se nas zavedal ali nas celo zavestno ustvaril …" Možgani se mi prevrtijo malo naprej in nazaj. "Da bi to razložila, bi bili tukaj še par ur več."

Teta: "Ja, v kaj pa potem ti sploh verjameš?" Me pogledajo, kot da sem padla z lune.

Jaz: "V človeka, se mi zdi …"

Počasi izgubljam občutek, kaj so tu sploh moje misli in kaj le besede, ki mi letijo z jezika …

*Tukaj se pogovor seveda ne konča, vse bolj pa začne izgubljati na smiselnosti in koherentnosti.*