Luknje v mizah

OddajHelena ., dne 2014-11-14 ob 19:37:10

"Nič ni bilo več, kot v resnici je. Vse je bilo samo reč v svoji rečnosti." (J. S. Foer: Vse je razsvetljeno)

 

Takšna je z mojega vidika znanstvena slika sveta. Že če pogledamo na raven atomov, je tistih elektronov, protonov in nevtronov zelo malo v nasprotju s praznino, skozi katero se gibljejo.  Miza tako ni več miza, je praznina, ki je malo manj prazna, ker po njej pač kroži še nekaj izgubljenih majhnih delcev. Jaz sem praznina in on je praznina in univerzum postane samo ljubko okrašena luknja. Rečnost je strašno osamljena zadeva.

In zato potrebujemo zgodbe. Miza bo malo manj prazna, če bo dobila prt in čarobne besede: "Mizica pogrni se." Dobila bo besede in pomen. Postala bo moja miza, v katero sem po nesreči vpraskala dolgo svetlo črto. In jaz ne bom več kup genov, ki se jim gre le za golo preživetje, temveč bom postala nekdo, ki piše te besede, ki nekaj govori in včasih tudi kaj pove. Postala bom pisateljica zgodbe in glavni lik v njej. Brez besed in zgodb je univerzum prazen z nekaj naključne materije v njej. In takrat je res videti absurden. (Z zgodbo je verjetno še prav tako absurden, je pa vsaj absurdno smešen ;))

A ti luknjasti atomi nas neizmerno privlačijo … kljub temu, da bodo odgovori na naša vprašanja tako prazni kot vsa rečnost, ki jo poskušajo zaobjeti. Ampak dobro takšni pač smo … saj se tudi, ko zaslišimo vsem znani citat:

"Vesolje je zgrajeno iz zgodb, ne iz atomov. " (Muriel Rukeyser) le nasmehnemo in potem iščemo izgubljene atome kot šivanko v senu še naprej.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
11
Helena .
1
Nov 17, 2014
Hvala bogu, da nisem fizik, pravim tudi jaz. ;)
Verjetno bi bil to potem res najbolj dolgočasen blog na svetu ... vsake toliko bi priletel samo zapis: "Opažen še en atom."
#11
Dare Likar
2
Nov 17, 2014
Helena, sreča da nisi fizik. Potem bi mogoče zdaj tukaj brali turobno hipotezo o tem, da nas vse naokoli obkrožajo same butaste, smešne, nesmiselne, neresne zgodbe. Še sreča, da je vmes vsaj nekaj atomov, da se imamo s čim ukvarjat! :)
#10
naprimer Janez
1
Nov 16, 2014
To, glede human 2.0, ni moja teorija, ampak teorija ... hmm .. nekoga drugega, pač. :)

Se mi pa muuuy dopade.
#9
Helena .
1
Nov 16, 2014
Ne rabi nas izbrisat meteorit, saj smo zmožni čisto lepo izbrisat sami sebe ...
In eto ... imaš potem prazen prostor za human-a 2.0. - ne vidim ovir, zakaj to ne bi šlo ... malo preveč bi bili zaverovani sami vase, če bi rekli, da je nemogoče, da pride še nekaj večjega od človeka.
#8
naprimer Janez
0
Nov 15, 2014
Ker nas nič ne bo izbrisalo kot je meteorit izbrisal dinozavre. Kar naj strašijo, vesolje, predvsem pa naša galaksija, je povsem mirna.

Ja, človek je na vrhu - nič na Zemlji ga ne izrine več.

Zamenja ga lahko le human 2.0. :D
#7
Helena .
0
Nov 15, 2014
Smisla življenja na splošno je res nesmiselno iskat ... lahko pa poiščeš smisel svojega življenje, kajne? ;)
Vse potrebuje svoj konec? Človek je vrh vsega? Uff ... kako pa vemo, da nismo samo vmesna postaja kot dinozavri?
Zgodbe potrebujejo svoj konec? Hmmm ... sem že prebrala kar nekaj zgodb, ki so se nadaljevale tudi, ko se je roman že končal ;)

Revolucijam s smislom pa res ne nasprotujem :)
#6
naprimer Janez
0
Nov 15, 2014
Hmmm ... če se je Vesolje zgodilo po "nesreči", potem ni čudno, da nima smisla. Ko se človeku kaj zgodi v življenju, kar ne planira, ponavadi nastane rahel kaos. A iz tistega naključnega dogodka se lahko rodi nekaj veliko, veliko večjega.

Tako sklepam, da je Vesolje nastalo po naključju in zato ni smisla v njem.

Sploh ne vem, če je treba iskati smisel samega življenja? Smisla verjetno sploh ni, važno je samo to, da smo tu, na koncu koncev.

Človek, kot ga danes poznamo, pa je tukaj 200.000 let. Prvi primat pa se je pojavil pred 60 milijoni let - to je za Zemljo zeeeeeelo malo, kaj šele za Vesolje.

Mislim pa, iz perspektive Zemlje, da je človek zadnji korak v evoluciji - nič večjega se ne bo več rodilo. Je na vrhu prehranjevalne lestvice, nihče ga ne more vreči iz prestola - razen človek sam.

Tudi Zemljino jedro se ohlaja, Vesolje se širi neznano kam, vse počasi umira ...

Cilj evolucije pa je, da se nekje zaključi. Kot vse ostalo - kot vsaka zgodba, ki potrebuje svoj konec, ga potrebuje tudi evolucija.

Da pa citiram še Morgana Freemana - "It's time to go from evolution ... to revolution."

Čas bi že bil za to. :)
#5
Helena .
0
Nov 14, 2014
Vesolje ni nič manj vesolje ... ampak, sem človek, ki je odvisen od svoje zgodbe (kot si razložil - mimogrede, dobra razlaga :)) in če nimam zgodbe, zame ni vesolja. Če mene ni, ni vesolja, ker ni ničesar, kar bi lahko zaznavala.

Pozabila sem, kako že gre neka stara s filozofijo obarvana angleška pesem ... ampak problem je tak: kaj mi garantira obstoj drevesa, če pa ga ne vidim? (Odgovor v tisti pesmi je Bog, ampak to je že druga tema ...)
Kakorkoli, kako vemo, da vesolje obstaja, tudi ko mene, kot opazovalca ni? Fizikalni in biološki dokazi? Hmmm ... lahko so samo predmet moje domišlije, predmet moje (fiktivne) zgodbe.

Vesolje po moje ne more biti izpolnjeno, "izpolnjen" je pridevnik, ki lahko po moje gre samo k stvarem, ki jim pripisujemo smisel (izpolnjen torej tak, ki ima dovršen smisel - ali pa se motim že tukaj?) .. da bi imelo vesolje samo po sebi svoj smisel? Da bi bil smisel raznolikost? (Zakaj pa to?) Hmmm ... Če bi vesolju pripisovali smisel, bi mu morali tudi načrtno naravnanost k nečemu ... to je pa že težka trditev ...
#4
P. J.
0
Nov 14, 2014
Ne bi ravno rekel, da je bilo vesolje kaj manj vesolje, pred pojavom homo erektusa. Kaj pa je milijon in pol let proti starosti vesolja?

Ali se vesolje zaradi homo sapiensa počuti bolj izpolnjeno? Kdo bi vedel. Oblike življenja se na zemlji pojavljajo in izginevajo. Po občutku bi rekel, da gre pri življenju za čimvečjo raznolikost.

Smisel? Je torej v raznolikosti... ki tvori življenje. V trenutku, ko bi prevladala ena oblika do te mere, da bi ogrozila vse druge, bi to pomenilo apokalipso. Prenehala bi obstajati prehranjevalna veriga...

Z zgodbo ne samo, da pripovedujemo. zgodba nas ohranja pri življenju. Da pojasnim... Smo ena šibkejših oblik življenja, toda... Ko plenilec zasleduje žrtev po sledeh, ki jih pušča, gre za preprosto vzročno-posledično zanko.

Ko pa človek, lovec, sledi plenu... Pa v glavi sestavlja zgodbo. Iz sledi zmore sestaviti "film", kaj se je dogajalo. Zanj sled ni zgolj sled, kakor je to plenilcu, temveč zgodba. In ta zgodba ga ohranja pri življenju. Dobesedno, ne v prenesenem pomenu.
#3
Helena .
0
Nov 14, 2014
Kaj pa je vesolje, če mene/tebe/njega ni? ;)
Ja, lahko obstaja še naprej s svojimi zlatimi rezi, ampak če ni nikogar, ki bi ga povedalo v zgodbo, kje ima potem smisel? Hmm ... ja, smisel pa je že težka beseda ...
Zgodba ni pomembna za izpolnitev, je pa za preživetje? Kako pa se lahko izpolnim, ne da bi preživel? ;)
Se strinjam ... živimo tako, da pripovedujemo ... kako se bo to obneslo, bomo videli, če/ko nam bo zmanjkalo besed. :)
#2
P. J.
0
Nov 14, 2014
Hm, ne vem ali so za vesolje zgodbe res kaj pomembne. So pa pomembne za nas. Pa spet sem se napak izrazil. Ne nas. Pač mene, tebe, vsakega posamič. Tudi ne vem, ali je zgodba pomembna za izpolnitev... je pa pomembna za preživetje. Smo vrsta življenja, ki jo določa zgodba. Ali se to obnese ali ne? Kdo ve... O tem bo izpričalo življenje. :-)
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2014-11-14 19:37:10 (Nov 14, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
september 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj