Preganjamo nekaj, česar nihče ne pozna. Pred tem istim bežimo. Bežimo iz nečesa in stremimo k nečemu. Ali je to res ena in ista stvar, je stvar razprave. Težava je v tem, da nihče ne ve, kaj naj bi To ali Ono sploh bilo. Česa se tako bojimo? In česa si tako obupno želimo? V bistvu je stvar še bolj zakomplicirana … ne, da se ne spomnimo, kaj je naš razlog za beg (ali iskanje), nihče se več ne spomni, da sploh bežimo. Velja splošno prepričanje da stojimo na mestu. In mogoče res. Kje pa je tu premikanje, če ti gre vse življenje samo zato, da ostaneš živ. Gre za željo po stagnaciji. Gre za življenje k "napredku", od katerega pa pričakujemo le to, da nam nudi službo, hišo in dobro mero denarja. Povejte mi, kdo si pa v resnici želi revolucije? Nihče. Ljubše nam je sedeti doma in trepetati za službo, od katere že mesece nismo prejeli dostojne plače. Nihče noče nikamor.

To je veliko zanikanj, tega se zavedam. Veliko posploševanj, zato mi oprostite, ker vse mečem v isti koš. Ampak ali nismo vsi v istem košu? Pa če želimo biti tam ali ne …

Največji vic pa je v tem, da v vsem tem stagniranju v resnici bežimo. V preljubi tradiciji (v nedeljo se počiva, čez teden delaj kot nor, pelji otroka v vrtec, bolniške si ne privošči, dokler ni zares nujno …) smo našli prijetno zatočišče pred velikim nevarnim, kaotičnim svetom. V svojih luknjicah smo lepo na varnem in v miru štejemo denarce. Tja smo se zatekli, ker nas beg utruja. Po domače povedano - v "hiške" bežimo pred samim seboj, pred svojim lastnim hrepenenjem po nečem neznanim. In to bolj zagnano kot smo kdajkoli doslej. Bežimo, kot bi gorelo za nami. Prestrašeno si zakrivamo glave in se poskušamo delati čim manjše. Oblačimo se kot vsi drugi, pijemo&jemo, kar pijejo&jedo vsi drugi, živimo, kjer živijo vsi drugi, navsezadnje - razmišljamo kot vsi drugi, samo zato, da bi se skrili, prekrili svojo bit pred čimerkoli že bežimo. In ob enem iščemo. Če si smem izposoditi Alojza Ihana …

ISKANJE

Vsak dan enaki dogodki; pogledaš v

omaro in nato v hladilnik; prebrskaš

jutranji časopis in za vsak slučaj

odpreš še mesno konzervo, oddideš v garažo

in zlezeš v avtomobil. Nato hodiš po mestu

in odpiraš steklena vrata, tipaš med

vrečkami sadnih koncentratov in med

tetrapaki, nazadnje pa se utrujen vrneš

domov in spet pregledaš omare, sobe,

hladilnik, in celo ko iz radovednosti

odpreš že tretjo steklenico piva, še

vedno ne veš, kaj pravzaprav tako vztrajno

iščeš.

In to se ponavlja … preganjamo nekaj, česar nihče ne pozna. V stanju "pri miru" bežimo, kot še nismo nikoli.