Škandal

OddajHelena ., dne 2014-11-07 ob 19:39:36

Sem misleča ovca in trenutno se ne spomnim, kam sem odložila svojo volno.

 

Kot vsako jutro sem se zbudila ob piskanju budilke, ki je kazala sedmo zjutraj. Prezgodaj. Zmeraj je prezgodaj, čeprav si jo popolnoma zavestno nastavim sama in še celo razmišljam, če bi jo prestavila za nekaj minut nazaj. Potem obstane na sedmi uri. Zvoni kratko in odsekano. Odsekano jo tudi butnem po gumbu za izklop. To jutro sem jo morala udariti dvakrat - prvič sem zgrešila. Potem sem si z odejo pokrila glavo in poskušala ugotoviti, koliko stopinj premore moja soba. Verjetno celih 15. Čez natanko minuto sem se skobacala na noge. Zagledala sem se v ogledalu in preštela eno gubico več kot prejšnji dan. Ritual ogledovanja sem zaključila s kremženjem obraza in mantro: grozna-sem. Potem sem lahko v miru pojedla zajtrk.

Na delovnem mestu sem najprej uro in pol prelagala papirje. Se nato še dodatne pol ure odločala, kateri so najpomembnejši, in začela udarjati po zrabljeni tipkovnici. Številke ena, nič in osem so bile iz neznanega razloga najbolj zbledele. Verjetno za tem stoji še ena teorija zarote. Pozabila sem prešteti, koliko sem jih do sedaj že naštela. Zavzdih. Ljudje ne opazijo ničesar. Nikoli ne pogledajo, katere številke so najbolj obrabljene … zato pa takšno stanje. Čez natanko dve uri dela sem vstala iz neudobnega vrtljivega stola in stopila do avtomata za kavo. Ključek, števila osem, kremast cappuccino. Trije srki, še eden od milijontih odvrženih plastičnih kozarčkov. Nekdo mi je nekaj rekel. Pokimala sem. Ne maram ljudi gledati v obraz - preveč vsega je videti tam. Misel na roditeljski setanek in preproga, ki jo je polulal Bobi. Vse to. Tega noče videti nihče. Zato sem pokimala.

Stol je bil bolj udoben, ko sem se ponovno vsedla. Vedno je tako -  kot bi noge utrujeno ugotovile, da je kljub temu bolje slabo sedeti kot dobro stati. Hoja utruja. To ve vsak. In zato vem tudi jaz. Potem sem ponovno prelagala papirje, tipkala, prelagala papirje in spet tipkala do tretje ure popoldan.

Domov sem prišla utrujena kot se spodobi. Domov moraš priti utrujen, sicer se možgani ne znajo ustaviti in meljejo dalje. Tega ne mara nihče, ker je s tako navrtimi možgani težko gledati televizijo. Tega ne mara nihče. In zato tega ne maram tudi jaz.

Prižgala sem televizijo. Nežne besede poročevalcev iz Afganistana so mi zmehčale noge. Mirno sem se zleknila na kavč in vsrkavala podobe. Potem se je nekaj zgodilo. Občutek na kavču ni bil pravi. Srbelo je. Popraskala sem se za ušesom in potem po nogah. "Teroristi ne bodo odnehali, pravijo verodostojni viri." Srbelo je. Popraskala sem se po trebuhu.

 

Sem misleča ovca in nekdo mi je ukradel volno.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
3
P. J.
1
Nov 07, 2014
Ena, nič in osem. Pentagram. :-)
#3
Helena .
0
Nov 07, 2014
uff ... ne ... to je popolna fikcija ;) če je kdo od beročih od tam, naj mi oprosti za mogoča pretiravanja.
#2
Toni
0
Nov 07, 2014
Delaš v javni upravi?
#1
Helena .
Helena .
Objavil/a 2014-11-07 19:39:36 (Nov 07, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Klobasanje klobas (oz. umetnosti)
V lovor in nazaj
Izgubljena prtljaga
V čem je smisel krompirja ali Kratek pregled problema eksistence
Nasmeh, prosim!
Obala
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj