Mojca Funkl in Gregor Gruden sestavljata enega izmed tistih parov, ki si poleg skupnega doma delijo tudi ljubezen do istega poklica. Prav ta ju je v zadnjih nekaj mesecih vodila do skupnih igralskih projektov, med katerimi smo gledalci brez dvoma največ pozornosti namenili nanizanki Usodno vino.

Poleg tega, da imata uspešni igralski karieri pred kamero in na odrskih deskah, pa sta Mojca in Gregor tudi starša dvema naviha­nima fantoma ...

Story: Oba igralca, oba najprej zaljubljena v gledališče, potem pa ...?

Gregor: Potem pa še drug v drugega. V bistvu sva se najprej spoznala v Impro ligi, potem pa sem jaz prišel v MGL, kjer je bila Mojca že nekaj let pred mano. Bila sva zelo velika prijatelja, potem pa sva šla še enkrat v Sarajevo plesat in ostalo je zgodovina, kot rečejo.

Mojca: (smeh) Nimam česa pripomniti, ampak kar naenkrat je preskočilo in iskrica še vedno skače. (smeh)

Story: Pa se je vajina ljubezenska zgodba res začela prav na odrskih deskah?

Mojca: Ne, na odrskih deskah ne. Zasebno sva šla plesat.

Gregor: Takrat sva se že bolje poznala, ker smo delali neko predstavo, in sva se veliko pogovarjala. Ampak ja, na zabavo pred neko drugo predstavo sva šla pa plesat.

Mojca: In kot si rekel, ostalo je zgodovina.

Story: Kdo pa bi rekel, da je bil 'bolj pogumen' in naredil prvi korak?

Mojca: (smeh)

Gregor: Mojca!

Mojca: A se ti zdi? Videti je, da sem. Sploh ne vem, ali se tega spomnim. (smeh)

Gregor: Saj ni bilo tako. Mojca je naredila prvega pol koraka, jaz pa drugo polovico. V tem sva bila zelo usklajena.

Story: Potem pa vaju je osrečil prvi sinček Frane Jakob. Ali je starševstvo v težkih trenutkih vajino zvezo postavilo na preizkušnjo ali jo še bolj utrdilo?

Gregor: Mislim, da otrok vedno postavi zvezo na preizkušnjo, obenem pa jo utrdi. Najprej jo postavi na preizkušnjo, če imaš dovolj trdne temelje, pa jo še poglobi in utrdi.

Mojca: Ja, ker se dinamika spremeni. Pred otrokom je to dinamika para, ki se osredotoča drug na drugega, ko so to trije, se stvari malo spremenijo. Vsi pari, ki prvič dobijo otroka, prestanejo takšne spremembe. Ampak, kot je rekel Gregor, če imaš trdne temelje, se stvari hitro postavijo na svoje mesto. Kajne?

Gregor: Tako.

Story: Kaj pa je bil za vaju največji izziv, s katerim sta se srečala kot mlada starša?

Mojca: Jaz vem za Gregorja. (smeh) Da si moral začeti 'ful' zgodaj vstajati.

Goregor: (smeh) Ja.

Mojca: Midva imava zelo različna bioritma. Oba imava sicer najraje isti trenutek dneva, in to je zjutraj, ko se dela dan.

Gregor: Le da Mojca rada vstane, jaz ga pa rad dočakam.

Mojca: Seveda pa je, ko imaš otroke, to malo težje. Jaz sem še vedno jutranja ...

Gregor: ... jaz pa sem tudi postal. (smeh)

Mojca: Najina otroka sta namreč zelo jutranja, zelo zgodnja.

Story: Potem je bilo pri Lovru, drugorojencu­, verjetno že vse veliko bolj 'vpeljano'?

Gregor: Na neki način je bilo, predvsem ugotoviš, koliko si imel prej časa, ki se ga nisi zavedal. Razmišljaš o vsem času, ki bi ga lahko imel, pa ga nimaš več. (smeh)

Mojca: Ja, ampak to govoriš, ko imaš enega otroka, ne?

Gregor: Ja, vedno malo za nazaj razmišljaš.

Mojca: Nekatere stvari tečejo same od sebe, nekako veš, kaj je treba.

Gregor: Po drugi strani pa tudi ne, ker si navajen. Oziroma ravno si se navadil biti družina z enim otrokom, potem pa si družina z dvema otrokoma.

Mojca: In se spet dinamika spremeni. Zdaj smo pa štirje in trije vzgajamo 'ta četrtega'. (smeh) Oziroma mu delamo družbo.

Story: Oba otroka imata lepi slovenski imeni. Kdo ju je izbral? Je za tem kakšna zgodba?

Mojca: Za prvim je, v smislu, da sva mu dala dve imeni - najprej izbiraš kot nor, potem pa ...

Gregor: Frane nama je bilo všeč, pa še moj dedek je bil Franček ...

Mojca: ... moj pa Franjo.

Gregor: Tako da sva izbrala srednjo pot. Potem je pa Mojca rekla, da ji je tudi ime Jakob všeč, tako da sva se odločila za Frane Jakob. Drugemu pa potem moraš prav tako dati dve imeni, ker bi brez dvoma eden od njiju zameril, zakaj ima en samo eno ime oziroma zakaj ima drugi dve.

Mojca: Potem smo dali še Lovru ime Lev. Je pa res, da oba kličemo samo po enem imenu.

Gregor: To, da so slovenska, pa ne vem. Verjetno gre malo v valovih. Nekaj časa so bila zelo popularna tuja imena, ampak padeš v val, ki se ga sploh ne zaveš. Ko sva dala ime Lovro, nisva vedela, koliko jih je, na koncu pa sva ugotovila, da jih je kar nekaj.

Mojca: Zelo, ja. Pa zanimivo je tudi, da je Frane imel na neki način 'delavno' ime, najprej mu je Gregor pel pesmice oziroma mu je naredil kar svojo.

Gregor: Ja, dokler nismo vedeli, kako mu bo ime, sem ga klical kar Edo, ko je bil še v trebuhu.

Mojca: Kako smo pa Lovra klicali?

Gregor: 'Ta drugi'. (smeh)

Story: Zdaj igrata v priljubljeni seriji Usodno vino. Predstavljam si, da sta potem istočasno veliko odsotna. Pri kom sta takrat sinova?

Gregor: Pri starih starših. Imava srečo, da Mojčini starši velikokrat vskočijo, moja mama veliko pomaga, moja nečakinja, Mojčina sestra ... Otroka zelo hitro spoznavata družino, tudi širšo.

Mojca: Ne gre drugače. Usodno vino na začetku pravzaprav ni naredilo preskoka, ker se je snemalo poleti. Zdaj pa sva pred večjim izzivom, ker imamo vaje v gledališču, kjer sva oba zasedena z istim projektom. Z igro Samorastniki imamo vaje tudi zvečer, prav tako se začenjajo predstave. Otroka zdaj velikokrat dajejo spati stari starši, nečakinja ali moja sestra, zato izkoristimo vsak trenutek, ki ga imamo lahko, skupaj. Imamo srečo, da smo v veliko primerih lahko vse popoldne skupaj.

Story: Verjetno pa je za oba lažje, da si delita poklic? Da verjetno velikokrat bolj razumete tegobe drug drugega ...

Gregor: Ja, to je res, sploh zato, ker gre za specifičen poklic. Že ure se specifične, način dela in seveda tudi narava dela je drugačna, tako da se mi zdi, da zelo koristi, da partner to razume.

Mojca: Ja in da sva si glede tega v veliko podporo. Ko kdo potrebuje čas zase, ob premierah, študijah, to gotovo pomaga. Se pa pozna, ko delava kakšne stvari skupaj in sva hkrati odsotna.

Gregor: Raje imam, ko nisva v istem projektu. Nič me ne moti, da delava skupaj, ampak ko pridem domov, rad razložim ženi, ki razume, kako je biti igralka, kaj se dogaja na vaji. Če je bila ona zraven in je doživela neki svoj zorni kot, potem pa ...

Mojca: ... se doma ne pogovarja več toliko o teh stvareh. (smeh) Naju ne zanimajo toliko, naju druge stvari bolj.

Gregor: Če sem jaz tečen na vaji, Mojce pa ni v isti predstavi, ji lahko doma povem, kaj se je zgodilo, in me razume. Če pa sem tečen in je ona na isti vaji, sem se pa tudi njej zdel tečen, je razumljivo malo manj razumljiva. (smeh)

Mojca: Ali pa mogoče tudi ne, a veš. (smeh)

Story: Pa je težko na prizorišču preklopiti iz 'starševskega načina' in se preleviti v svojo vlogo?

Mojca: To je mogoče - zame je bil izziv. Najti sem morala drugačen način predpriprave na predstavo, na vajo, snemanje ... Pred tem imaš lahko čas zase in se v miru pripraviš doma in med tem, ko greš na set ali na vajo v gledališče, zdaj pa je tako, da moram res znati hitro preklopiti z ene stvari na drugo. Kar je čisto super v smislu koncentracije, sva se pa morala tega navaditi.

Gregor: Je pa tudi res, da imaš delo še malo raje, ker je nekako potem 'dopust od otrok'. Seveda si rad z otrokoma, ampak na delu ...

Mojca: ... ustvarjalno delaš zase. Večina mamic ima 'krizo', ko so same doma z otrokom, in v nekem obdobju ni časa zate. Seveda je treba pomisliti in paziti na to, da ne pozabiš nase, ampak včasih enostavno ne gre.

beri dalje

Mojca Funkl in Gregor Gruden: Velika srečna družina - Domači trači - Govori.se

Mojca Funkl in Gregor Gruden sestavljata enega izmed tistih parov, ki si poleg skupnega doma delijo tudi ljubezen do istega poklica. Prav ta ju je v zadnjih nekaj mesecih vodila do skupnih igralskih projektov, med katerimi smo gledalci brez dvoma največ pozornosti namenili nanizanki Usodno vino.