Za neposredno predzgodovino koprskega orkestra je zanimivo dogajanje iz sredine 19. stoletja. 1. januarja 1851 je Luigi Gravisi, pripadnik ugledne koprske družine, zapisal svoje poglede na delovanje glasbenih institucij v mestu Koper, zapisal pa je tudi predloge, kako delovanje teh institucij urediti.

Predloge je oblikoval v osnutek pravilnika, ki je v časopisu »Popolano dell’ Istria« po delih izhajal od marca do maja 1851.

V uvodu v svoje pisanje Gravisi med drugim govori o tem, kako propade vsak, še tako dober poizkus civilnega združevanja, če je prepuščen neizkušenim rokam. Pravi, da ideja o ustanovitvi glasbene šole v Kopru obstaja že več kot petdeset let. Namen delovanja glasbene šole naj bi bil izobraževanje cerkvenih pevcev in pa instrumentalistov, ki bi sodelovali v orkestru, sestavljenem iz instrumentov s tipkami, godal in pihal.

Ta orkester bi nato nastopal tako ob cerkvenih priložnostih kot tudi v splošno zadovoljstvo meščanov. Nadalje Gravisi pravi, da občina iz svoje blagajne že 26 let plačuje velike vsote za razne glasbene učitelje, kljub temu pa v vsem tem času ni bilo niti enega boljšega učenca, kaj šele, da bi uspeli sestaviti orkester. Nadalje govori, da v Kopru sicer obstaja nekakšno združenje amaterskih glasbenikov (»diletanti filarmonici«), pa vendar pravi, da je ta skupina bolj pri-merna za nastopanje na prostem in za to, da kdaj pa kdaj zaigra kakšno koračnico ali pa kakšno gledališko točko.

Takšno igranje po Gravisijevem mnenju nikakor ne sodi npr. v cerkev. In tako, ugotavlja Gravisi, bi bilo potrebno v Kopru ustanoviti neko javno glasbeno ustanovo, ki bo poskrbela za glasbene potrebe mesta. A kot v naslednjem nadaljevanju svojega sestavka pravi Gravisi, za to ne zadostu-je samo pobožna želja, temveč je treba v prizadevanja vložiti vsa razpoložljiva sredstva, saj se v nasprotnem primeru stvar nikoli ne izpelje do konca. In zato predlaga natančen pravilnik, ki bi urejal glasbeno življenje v Kopru. Pravi, da je v interesu mesta (ki plačuje), da ima glasbeno šolo, ki bo tako dobro organizirana, da bo sposobna priskrbeti potreben kader za oblikovanje orkestra, in to toliko, kolikor se bo od nje zahtevalo.

 Corpo musicale Capodistriano, 1892Za nekakšno nadzorstvo nad delovanjem šole in orkestra naj bi se ustanovila filharmonična družba, ki naj bi občinskim predstavnikom predlagala tudi glasbenega učitelja. Ta je obvezan, da bo štiri ure dnevno poučeval, dvakrat tedensko vodil orkester, dvakrat mesečno pa bo moral z orkestrom prirediti tudi nastop. Orkester mora z instrumentali-sti oskrbovati glasbena šola, ki se po težavnosti deli na dve stopnji, poučujejo pa se godala, pihala, trobila, čembalo, harfa in lutnja.

Kar se tiče orkestra, govori Gravisi o ustanovitvi dveh skupin – o simfoničnem orkestru, sestavljenem iz godal, pihal in trobil, in o godbi (banda), ki bi nastopala predvsem na prostem, še posebno ob pogrebih in cerkvenih procesijah, sestavljena pa naj bi bila iz pihal, trobil in tolkal. Glasbeno šolo kot tudi oba orkestra in filharmonično družbo naj bi ustanovila občina, ki naj bi tudi poskrbela za financi-ranje vseh teh institucij. In to se je očitno tudi zgodilo, saj nato leta 1856 zasledimo inventarni popis instrumentov, pohištva in uniform godbe na pihala.

Godba je potem (z nekaterimi prekini-tvami), kot je razvidno iz dokumentov, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper, delovala vse do leta 1899. Kasneje, že po 1. svetovni vojni (leta 1919), najdemo podatke o obstoju godbe v vasi Pobegi pri Kopru. Tu naj bi godba obstajala že pred vojno, v povojnem času pa je poskušalo nekaj starih godbenikov delovanje godbe obnoviti. Ob tem je treba opomniti, da je po prvi svetovni vojni to ozemlje pripadlo Italiji in da je bilo delovanje kakršnih koli slovenskih združenj močno oteženo.